V obnebju pozlate sedim pod borovcem.
Diši po smoli in morju.
Svetnikovo ogrinjalo ne plapola v slanem vetru.
Zagrinja me v gube raševine.
Poldne je. Ura stoji na mestu.
Berem o njej, ki je pustila, da jo – sivolaso – odenejo v do tal segajočo tuniko,
z rdečo obrobo na vratnem izrezu, rokavih in spodnjem robu.
Njene gube okrog oči so kakor pahljača. Nikoli ni telovadila.
Pred zajtrkom si je nadela uhane in prstan, da poudari oblačilo,
v katerem bo stopila prednje in jih očarljivo pozdravila.
Od tukaj bom odšla slej ali prej. Morda bo zvon takrat bíl poldne, morda ne.
Pohodne čevlje sem namazala kar z maslom od zajtrka.
Svetijo se kakor novi. Nekaj ga je še ostalo za goleni in komolce.
- Tudi kremo za telo sem pozabila vzeti s seboj.
Počasi, počasi se sproščam, ko opazujem spreletavanje lastovk na junijskem nebu.
Drugačne so od teh, ki vsako leto gnezdijo v zračnikih kuhinjske shrambe.
Prihodnjič moram nujno na pot vzeti bluzice z ovratnikom, da me sonce ne opeče po vratu.
»Ničesar ne izpusti!« mi je dejala, ko je izvedela, kje dopustujem.
In res: izpustila sem današnji pohod pod vročim soncem,
si privoščila posladek po obedu in pustila češarek ležati tam, kjer sem ga opazila.
Rutico je veter odnesel iz tretjega nadstropja v prvo,
tja, od koder je ni mogoče opaziti in zato tudi ne najti.
Nadomestil jo bo čist robec iz tvoje popotne torbe. Ali pa ne:
Rutka me je počakala na recepciji. – Tam, kjer je delovno mesto ljubeznive uslužbenke.
Veter je tukaj nagajiv, a prijazen.
Še kar naprej planinari, čeravno za njenim hrbtom že lep čas šušljajo, da se bo nekoč »morala sprijazniti«…
Edina od vseh nas si je pri kosilu iz samopostrežnega bifeja v plastično posodo
iz preobilja hrane naložila to in ono. Sedaj v božjem miru večerja okusno hrano,
medtem ko mi grizljamo raznorazne nezdrave prigrizke.
