Sredi polja hrast,
pod njim žanjíce
razprostrtih kril v krogu.
Iz rok v roke popotuje hlebec,
zlagoma se prazni vrč.
Ko v stolpu bíje poldne,
se znova spomni nanje.
Poredko, kdaj pa kdaj, zaveje veter.
Tedaj se iz davnin
prikrade v krošnjo
njihov zvonki smeh.
