S stola vzamem pipo in tobak ter sedem nanj.
Sicer je previsok zame – z nogami lahko zvonim v zraku,
toda kljub temu na njem imenitno sedim.
Diskretno se je umaknil, da sem lahko v miru ždela na stolu v njegovi izbi.
V njej ni ničesar preveč in ničesar premalo.
Jaz sem tukaj zgolj za nameček.
Tudi moj stol je prazen, kadar na njem ne sedim.
Kaj naj položim nanj, da bo drugim govoril o meni?
Kaj bi drugi položili nanj, da bi jim spregovoril kakor moj stol?
V izbi samevata stol in postelja.
Če bi kdo potrkal na vrata, kam naj ga posedem?
Postelja temu ni namenjena, stol je preveč preprost.
Toda saj tako nihče že dolgo več ne trka na dúri.
Ni pomembno, kakšen je moj stol, da le ni nižji od tvojega.
Vsakdo se trapasto počuti, kadar ga posedejo nižje,
kakor gre njegovemu osebnemu dostojanstvu.
To trdim iz lastne izkušnje:
Sedenje na imenitnem prenizkem stolu ni prav nič imenitno.
Ne vem, kaj naj postavim na stol,
da bi spregovoril o meni,
zato bom znova nanj položila tobak in van Goghovo pipo
ter s kovčkom tiho odšla iz njegove izbe.
Nosila je kostime, zašite po meri in rute iz kašmirja s cvetličnimi motivi.
Vsake toliko časa se je odpravila k čevljarju
in naročila izdelavo usnjenih, lakastih natikačev s podplati iz plute.
V petnem delu so bili dvignjeni za pet centimetrov.
Med vikendi je škróbila medicinske čepice in ovratnike iz finega, belega blaga.
Njene majhne oči so medtem motríle moj vsakdán.
Ni ji bilo potrebno ničesar spraševati: vedela je, ko me je pogledala.
Sedaj po večerih predvajajo serijo z gospodično Marple.
Tudi ona nosi kostime in ima enak, topel, a pronicljiv pogled, ki seže v notranjost,
vse do resnice. Verjamem, da bi ji bila Miss Marple všeč. Tudi meni je.
Lahko bi si kdaj pa kdaj ogledali katero od epizod s to gospodično.
Ali bi bila užaljena, če bi v ropotarnico odnesla nekaj tvojih reči?
Dvoje kavnih garnitur ni več kompletnih in to me bega.
Kaj naj storim z odvečnimi krožnički, ki so ostali brez skodelic?
Po drugi strani pa – danes takšnih ne delajo več. Ti bi mi svetovala:
»Počakaj še malo!« Medtem ko čakam, mi srebríjo lasje in iščem
najlepši približek tvoje starinske kavne garniture.
Četudi ga ne bom našla, bi si želela, da skupaj spijeva kavo.
Tudi ta vlak bo odpeljal tako, kot je pripeljal:
s številnimi, a brez nje.
Še vedno tuhtam, kaj naj ji postrežem, če bo nemara lepega dne
vendarle izstopila iz njega.
Ti bi ji rekla: »Ne čakaj predolgo!«, kajti vedela si,
da je čas vsakemu strogo odmerjen, čeravno dnevi
navidezno ležerno minevajo.
V ruti pestovalki imam planet Maximus. – Največji v vesolju.
Ni od óndod in ne od tod.
Vem, da veš zanj, a greš brezbrižno mimo, ker meniš, da ti ni potrebno vedeti vsegá.
Ali res?
Veš kaj bi ti dejala ta, ki je ob nedeljah škróbila medicinsko čepico?
Rekla bi ti: »Ni treba vedno povedati vséga!« Ali res?
Danes bi ti svetovala drugače. Dejala bi, da ni dobro povedati vséga,
beri: »Ne povej vséga!«
In tisto zamolčano péstuj v ruti pestovalki.
Kje si? – V zamolčanem svetu nisi. Si morda v svetu ónkraj?
Kako, ko pa si zmeraj tu, kadar si zaželim tvoje bližine.
Dvignem skodelico podstavka in te najdem
v tvojem prtičku s ponavljajočimi vzorci.
Tudi ko bom prišla na vrt, me boš že čakala.
V tvojem svetu je vse tako preprosto:
Rečem ti: »Pridi!«, in že si tukaj,
ko moledújem: »Ostani!«, ostaneš,
četudi brezskrbno zadremam v tvoji družbi.
Iz okruškov sestavljam zrcalo, da te uzrem v njem
s spiskom v roki. Zame si zapisala imena teh,
ki bilí so tvoja luč v turóbnih dneh.
Vsi meščani Maximusa: váruhi redkih,
brušenih kristalov, ki jih sedaj lahko najdévam
zgolj v senožétih, vígredih in v tvoji rodni
vási, kjer je praded kopal kamníto rúdo.
Napočil je čas, ko se spodobi,
da jim odgovorim z njihovimi besedami,
prijazno rečem: »Ne!« in se končno
po samotni poti brez knjig in pesmi
za teboj odpravim navkreber,
do Magdalenine votline,
kjer domúje nenehna prisotnost
vzporednih svetóv.
