da sam ostavila djetinjstvo
na Kršu, uz Neretvu,
noseći dvije pletenice
i trešnjev cvijet u kosi.
sem se naslonila in sedaj plovem v svoji neskončni
ladji.
naj me vodi po izbrani poti,
do neizmernih daljav.
Nosim skriti ogenj.
žlahtni trenutek in svoj notranji
svet
da mi nariše stezico
novega dne.
se zadržuje moj tek.
Vidim Sonce.
Ne iščem poti, kako oditi iz njega.
Šepetaje sem spustila zrno resnice
v dišeči cvet.
odidem naprej.
in na lestvi ljubezni sem.
Ko se dan zaiskri, me njegov žarek popelje v miren
sen.
Iščem jo, iščem.
Nekje jo bom našla.
Srce mi je vseved.
Glej, razsuto je po gorah Alp in Dinare.
božansko blagost sedemkrat
dobim.
odkrivam zaklad pod Goro
triglavsko.
Zanesena z gorečim ognjemetom Soče in Neretve
V sedemstotih bajkah sanjam o miru planinskih
skal.
tečem s srcem Neretve in Soče.
pomagajo mi iskati najkrajšo stezo
do sedmerih triglavskih
jezer.
Neretva.
Tudi Soča mi je biser darovala
Za veselje mi je Triglav dva
dodal.
Dobri Mesec prelistava skale.
Sijoče zvezde mu odkrivajo moje stihe.
»Krasna si, bistra hči planin«
Po tvojih gorah v lepoti zeleno modri
plameni
Soča.
hodim med Gore razmišljat.
Vdihavam vonj svetnih njiv.
Rodovitnost vinske trte me opaja.
Odhajajoči Čas se ozira za menoj.
Zato si iz sebe izposojam vse trdnejša
krila.
Zmagoslavje sna? Misleče, čuteče bitje?
Ali kaplja moje poezije ima moč za naju dve?
Ne morem iz svoje usode:
Dvojnost mene, žene novodobne.
Pesmi za prijatelje Mile Vlašić (takrat še Gvozdić) so izšle kot bibliofilska publikacija leta 1986 v samozaložbi.
