POGOVOR ZA JAVNOST
ob drugi, razširjeni izdaji romana Traganje za samim sobom (Iskanje samega sebe) , Fraktura, Zagreb 2025

Skozi ta pogovor za javnost se Božidar Brezinščak Bagola spominja svojega otroštva v Hrvaškem Zagorju, gimnazijskih let v Zagrebu, študija na univerzah v Ljubljani, Münchenu, Zagrebu in Beogradu; spominja se srečanj z znamenitimi pisatelji v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu; razmišlja o svojih izkušnjah v poeziji, prozi in prevajalskem delu ter o svojem angažmaju pri ohranjanju kulturne in jezikovne dediščine Huma na Sutli in Hrvaškega Zagorja, prav tako pa o angažmanu na kulturnem in vsagdanjem dobrem sosedstvu med Hrvati in Slovenci. Ta intervju s samim seboj je osebni poskus preučevanja poti, ki ga je oblikovala kot človeka, pisatelja in kulturnega delavca. Podrobnosti od zgodnjega otroštva do danes bralcu ponujajo vpogled v življenje, polno literature, ljubezni, družinskih vrednot in pristnega prijateljstva.

O romanu, katerega druga izdaja je izšla po 45 letih

Roman Traganje za samim sobom (Iskanje samega sebe) sem začel pisati v začetku leta 1976 na pobudo hrvaške pesnice Vesne Parun, s katero sem tisto leto intenzivno sodeloval in prijateljeval. Deli rokopisa so bili postopoma objavljeni v zagrebški reviji "Teka", beograjskem "Savremeniku" in novosadskem "Letopisu Matice srpske". Te publikacije so pritegnile pozornost Miodraga Pavlovića, pesnika in glavnega urednika založbe Prosveta, ki sem mu leta 1978 oddal dokončan rokopis. Po diplomi julija istega leta sem zapustil Beograd, se vrnil v rojstni kraj Hum na Sutli in dobil zaposlitev v tamkajšnji steklarni. Tako sva roman in jaz ubrala sak svojo pot. Roman je bil uvrščen v založniški program Prosvete in je izšel leta 1980. Leto dni kasneje je bil uvrščen v ožji izbor za NIN-ovo nagrado v Beogradu in nagrado GORAN v Zagrebu. Urednik Vidosav Stevanović me je redno obveščal o datumu izida, dobrem sprejemu kritikov in uvrstitvi romana v ožji izbor za nagrade, kar me je seveda veselilo, vendar sem bil preveč zaposlen v tovarni in nisem našel časa za odhod v Beograd.

Kasneje, skozi leta, sem se pogostoma vračal k prvotnemu rokopisu in ga dopolnjeval z novimi zapiski in zgodbami. Želel sem čim globlje prikazati notranje stiske, ki sem jih doživljal kot mladenič. Leta 2022 je pisatelj Miljenko Jergović na svojem portalu Ajfelov most objavil članek o mojem prvem romanu, ki ga je leta 1983. napisal sarajevski filozof in teolog dr. Mile Babić, ni pa takrat bil družbeno sprejemljiv. Po skoraj štiridesetih letih je ta Jergovićeva objava pritegnila pozornost Seida Serdarevića, glavnega urednika hrvaške založbe Fraktura. Tako je druga, dopolnjena izdaja po 45 letih ugledala luč sveta in moram priznati, da za pisatelja ni lepšega doživetja.

Otroštvo v Hrvaškem Zagorju

Hrvaško Zagorje je usodno pomembno v mojem življenjskem prepoznavanju. Otroške izkušnje, zgodbe mojih dedkov, očeta in matere ter leta ministriranja v župnijski cerkvi so neizčrpni viri mojega pisanja. Takrat ni bilo slikanic, vsaj ne v naši družini. Od knjig se spomnim le obrabljenega molitvenika in verskega mesečnika, ki je izhajal v Beogradu in na katerega je bil naročen moj oče. Prva knjiga, ki sem jo prebral v višjih razredih osnovne šole, ko sem bil na paši s kravami, je bila Otroštvo Ivice Kičmanovića, ki je v meni prebudila željo po gosposkem življenju. Kot ministrant sem videl, da je največji gospod v naši vasi gospod župnik. Ko k temu dodam še poslušanje očetovih zgodb o tem, kako je sam želel postati duhovnik, a mu zaradi revščine to ni bilo mogoče, je moja želja, da bi po končani osnovni šoli šel v semenišče, bila povsem ustrezna.

Bivanje v misijonskem internatu

V začetku septembra 1962 sem na pobudo in s finančno podporo Stanka Horvata, kaplana v Rogaški Slatini, vstopil v majhno misijonsko semenišče v Gornjem Vrapču, takrat predmestju Zagreba. V utesnjenih prostorih starega župnišča se je začelo moje obdobje srednje šole, skupaj s približno dvajsetimi semenišniki in petimi bogoslovci.

Družina Brezinščak: oče Viktor, sinova Božidar in Vilim, mama Ljubica in hčerka Zlata

Znašel sem se, tako rekoč, med samimi Slovenci, z izjemo treh ali štirih Makedoncev grškokatoliškega obreda, enega Hrvata iz Prizrena na Kosovu in enega katoliškega Srba iz Smedereva. Bil sem prvi kandidat iz zagrebške nadškofije, ki je postal član Družbe misijonarjev lazaristov. Sedež Družbe je bil v Ljubljani.

Obiskovali smo Srednjo versko šolo v frančiškanskem samostanu na Svetem Duhu. Vzdušje v šoli je bilo predvsem frančiškansko in domoljubno. Učitelji so bili večinoma starejši profesorji, ki zaradi svoje katoliške pripadnosti niso bili »primerni« za poučevanje v socialističnih šolah (Marko Vulić, Vinko Dorčić, Stjepan Krčmar). Od mlajših učiteljev je name najbolj vplival zelo strog predavatelj hrvaškega jezika in psihologije Ivan Cesar, kasneje doktor slovenistike na Univerzi v Zagrebu. V drugem razredu sem začel pisati verze, nekoliko skrivnostne. Navdušila me je Šenoina pesem Budi svoj in Kranjčevićeva Ja domovinu imam. Ob koncu četrtega razreda sem na natečaju občine Črnomerec osvojil prvo nagrado – nalivno pero Leonardi – za šolsko nalogo na temo »Narodnoosvobodilni boj v mojem kraju«.

Maturantje 1966. Bagola drugi z leve strani v drugi vrsti

Ob koncu srednje šole nas je profesor Ivan Cesar zaprosil, naj mu nekaj napišemo za spomin. Tako sem mu na dan, ko sem prejel spričevalo, junija 1966, podaril deset ročno napisanih pesmi. To je bil edini izbor pesmi iz mojih srednješolskih let.

V noviciatu na Miren-gradu pri Novi Gorici

Septembra 1966 sem odšel v noviciat (duhovne vaje pred meniškimi zaobljubami) na Miren-grad pri Novi Gorici. Znašel sem se v čudovitem okolju, pravem zemeljskem raju. Secesijska stavba je imela veliko knjižnico, v kateri sem bral pesmi Simona Gregorčiča, se sprehajal po njegovi župniji Gradišče in sočustvoval z njegovo dvojnostjo med celibatom in erotiko, predvsem pa z njegovim hrepenenjem po svobodi in nedotakljivem življenju.

Odhod v Skopje na služenje vojaškega roka

Z sončne slovenske obale sem se marca 1967 odpravil na služenje vojaškega roka v makedonski prestolnici Skopje (saj takrat Srednja verska šola še ni bila uradno priznana). Navaditi sem se moral na številne nepričakovane udarce, kot so skupinsko tuširanje in razkazovanje penisa, posmehovanje človeški sramežljivosti, preklinjanje Marije in Jezusa ter posmehovanje verskim obredom. Moje izlete in gibanje po mestu je nenehno spremljal nevidni spremljevalec, da je »varnostni kapitan« lahko ugotovil, ali zahajam v tamkajšnjo cerkev ali ne. Poskrbel je, da ne zahajam, pa tudi sam nisem imel niti najmanjše ideje, da bi sredi vse živahnosti na ulicah Bitpazarja izgubljal čas z pobožnimi starkami.

Vojak, Skopje 1967

V zadnjih nekaj mesecih sem postal član mestne knjižnice in si izposojal knjige za nočne izmene. Takrat se je veliko pisalo o romanu Meše Selimovića Derviš in smrt, romanu o človekovi usodi v vrtincu krute zgodovine in totalitarne ideologije. Na poti nazaj iz vojske sredi septembra 1968 sem se nekaj ur zadržal v Beogradu. Na postajnem kiosku sem kupil literarno revijo Polja, ki je mesečno izhajala v Novem Sadu, in v njej novembra istega leta pod psevdonimom Ljubo Taborčan objavil svoje prve pesmi.

Drugi del noviciata sem nadaljeval v Šentjakob ob Savi

Po vrnitvi iz Skopja sem noviciat nadaljeval v ljubljanskem predmestju Šentjakob ob Savi, od koder sem se konec januarja 1969 preselil v secesijsko vilo, ki so jo misijonarji kupili za svoje bogoslovce v mestni četrti Tabor, nasproti kasarnam JLA. Naš ravnatelj je bil dr. Franc Rodé (kasneje nadškof in kardinal), takrat zelo napreden profesor teologije, ki me je imel rad kot pesnika in mi je zaupal urejanje interne bogoslovske revije Klic čas. Predstavil me je Edvardu Kocbeku, pesniku, partizanu in takrat ostro kritiziranemu pisatelju. Poleg študija in opravljanja izpitov iz filozofije in teologije sem pridno delal na rokopisih svojih pesniških zbirk, ene v slovenščini in druge v hrvaščini.

Študij v Zagrebu in objava prve pesniške zbirke

V začetku oktobra 1970 sem se pridružil bogoslovcem na zagrebškem Kaptolu. Rektor bogoslovja, dr. Ivan Golub, me je predstavil urednikom teološke revije Spectrum in voditeljem Bogoslovske tribune. Januarja 1971 sem na natečaj poslal rokopis pesmi z naslovom Begunec svetega spomina in osvojil drugo nagrado Sklada A. B. Šimić. Bil sem prvi bogoslovec in pesnik, ki je prejel državno (komunistično) nagrado za poezijo, kar je bil zadosten razlog, da so nekateri cerkveni dostojanstveniki na Kaptolu sklepali, da sem "prodal dušo hudiču". Videl sem, da bi bilo najbolje nadaljevati teološki študij v tujini, v bavarskem mestecu Eichstätt, kjer je župnik Marijan Kopić okoli sebe zbral hrvaške bogoslovce z namenom pastoralnega dela med Hrvati v Nemčiji.

Bivanje v Eichstättu in Münchnu

Konec novembra 1971 smo v Eichstättu priredili literarni večer, na katerem je bila predstavljena moja nagrajena pesniška zbirka. Dan pred zasedanjem v Karađorđevu je bil Ibrahim Kajan gost na našem forumu. Anto Jelić Balta (kasneje župnik sarajevskih župnij sv. Jožefa na Marijin Dvoru in sv. Luke v Novem Gradu) je govoril o njegovi knjigi pesmi, potopisov in zapiskov Al-sajab in Kamnita vaza. Naslednji dan smo vsi premočeni poslušali poročila iz Karađorđeva. Med zimskimi počitnicami leta 1972 sem kot študent delal v cementarni blizu Sindelfingena v zvezni deželi Baden-Württemberg. Do potankosti sem doživel vsakdanje življenje delavca, izkusil intelektualno prekletstvo, izpostavljeno posmehu avtomatskih strojev.

Študent teologije na Bavarskem leta 1972

Jeseni 1972 sem se preselil v semenišče Herzogliches Georgianum na Professor-Huber Platz v samem središču Münchna. Nekaj tednov pozneje sem obiskal in si ogledal koncentracijsko taborišče Dachau. Fotografije človeškega pohabljanja so mi ostale v spominu. Nekega večera sem na Bavarski akademiji poslušal ruskega pesnika Jožefa Brodskega.

Vrnitev v Zagreb in izključitev iz bogoslovnega semenišča

V sobotni izdaji Večernjeg lista, 15. decembra 1973, je izšla moja kratka zgodba Žrtva unatoč svemu kljub (Žrtev kljub vsemu), ki je obravnavala lezbijstvo v samostanu. Zaradi te zgodbe sem moral v 48 urah zapustiti bogoslovno semenišče. Moj prijatelj in kaplan Drago Bosnar mi je pomagal najti majhno sobo na Trešnjevki. Sredi januarja 1974 sem podpisal pogodbo z Mladinsko knjigo v Ljubljani za izdajo moje pesniške zbirke v slovenščini z naslovom Samoobsodba, za katero je spremno besedo napisal Edvard Kocbek. Mesec dni pozneje je Kršćanska sadašnjost začela izdajati novo serijo glasila Svjedočenje (Pričevanje). V prvi številki je bil objavljen moj intervju s Frančkom Križnikom, slovenskim teologom in dobrim poznavalcem jugoslovanskega marksizma. Številko so zaplenili in s prvim vlakom sem »pobegnil« v München, od koder sem se vrnil nekaj dni pozneje, ko so mi sporočili, da miličniki ne sprašujejo več o avtorju intervjuja. V začetku marca 1974 sem z založbo Spektar podpisal pogodbo za prevajanje slovenskih pesmi o hrvaško-slovenskih kmečkih uporih. Na mojo osebno prošnjo mi je nadškof Franjo Kuharić dovolil vpis v zadnji, dvanajsti semester in dokončanje študija teologije kot zunanjemu študentu.

Z diplomo iz teologije sem postal »gastarbajter«

Kot »gastarbajter« sem se vpisal na študij filozofije na Univerzi v Münchnu. Med zimskimi počitnicami leta 1975 sem en mesec delal v Zavarovalnem zavodu. Pred začetkom poletnega semestra sem se preselil v najeto sobo v bližini Olimpijskega centra. Spomladi istega leta sem od doma prejel obvestilo, da je občina Krapina objavila natečaj za študentske štipendije. Štipendijo so mi odobrili, a v Zagrebu sem bil deležen velikega začudenja. Na Filozofski fakulteti so mi povedali, da se ne morem vpisati, ker cerkvena gimnazija in Teološka fakulteta takrat nista bili uradno priznani. Rešitev mi je predlagal moj prijatelj in pesnik Mile Maslać, ki je leto prej zaradi iste iskušnje nadaljeval študij v Beogradu.

Triletno beograjsko obdobje

V Beogradu sem našel majhno sobo v Zahumski ulici, od koder sem odhajal na Filozofsko fakulteto. Vpisal sem filozofijo kot glavni predmet in svetovno književnost kot stranski. V uredništvu Književne reči spoznal mladega pisatelja in urednika Miodraga Perišića, ki je leta 1972 pisal o moji pesniški zbirki in je leto prej na Tretjem programu Radia Beograd govoril o mojih prispevkih v zagrebškem časopisu Oko in reviji Teka (kasneje je postal eden od ustanoviteljev Srbske demokratske stranke, umrl pa je leta 2003 kot veleposlanik v Kanadi). Miodrag se je mojega prihoda v Beograd zelo razveselil in me je nenavadno podpiral. V Zagrebu je novinar Milan Ivkošić na dveh straneh Vjesnika 29. septembra 1976 objavil intervju z naslovom Od Kristusa do Jude, ki je bil v cerkvenem tisku deležen ostrih napadov. V začetku aprila 1977 sem začel sodelovati z urednikom in profesorjem dr. Jožetom Pogačnikom, predavateljem slovenistike v Novem Sadu in urednikom knjižnice izbranih del slovenske književnosti pri Matici srbski.

Soba v Zahumski ulici, Beograd 1976.

Konec avgusta istega leta sem prejel sklep o odobritvi moje zahteve za spremembo priimka v Brezinščak Bagola, saj sem že nekaj let uporabljal psevdonim in so bili izpolnjeni vsi potrebni pogoji za spremembo priimka. Oktobra sem si našel novo najeto sobo v Ustanički ulici na Konjarniku. Na cerkveni praznik svetega Petra in Pavla, 29. junija 1978, sem diplomiral iz filozofije pred tričlansko komisijo: dr. Dragan M. Jeremić, dr. Mirko Zurovac in dr. Relja Novaković. Naslednji dan sem spakiral stvari in se vrnil v rojstni kraj, občino Hum na Sutli, na sami meji z Republiko Slovenijo.

Poroka in družinsko veselje

Februarja 1979 sem se poročil z Branko Mirčić, lepotico iz mesta Vareš v srednjem delu BiH. Spoznala sva se pet let prej. V Sarajevu sva kupila poročna prstana, potrebna oblačila in obutev, se poljubila pred leseno fontano na Baščaršiji in jedla čevapčiče v eni najstarejših čevapdžinic. Uradno poroko sva imela v Varešu, obred pa je vodil Mile Babić, moj prijatelj iz študentskih dni (kasneje dekan Frančiškanske teologije v Sarajevu).

Vrbišnica 1980., v objemu najbližjih – žene Branke, očeta Viktora in mame Ljubice

Branka me je iz dneva v dan osrečevala s svojo ženstvenostjo, zvestobo in razumevanjem. Ljubezen, ki sva jo skupaj izžarevala je obrodila z nosečnostjo. Na dušni dan, 2. novembra 1979, se nama je rodila Estera. Rojstvo je sovpadalo s selitvijo v trisobno stanovanje. Nič ni lepšega kot opremljanje stanovanja in odhod v porodnišnico. Po poldrugem letu sva, 26. januarja 1981, dobila drugega otroka, sina Igorja. Novica o rojstvu me je našla na oddelku tiskarne v Krapini, na prelomu delavskega časopisa, ki sem ga takrat urejal. Maja 1983 sva na moji očetnjavi v vasi Vrbišnica začela graditi družinsko hišo. Ko sva jo oktobra 1988 dala pod streho, se nama je rodil tretji otrok, hči Viktorija. Gradnja družinske hiše je trajala kar nekaj let, tako da smo se vanjo vselili šele julija 1995. Družinsko veselje, otroci, ki so odraščali in se osamosvajali, je trajalo do leta 2010, ko je Branka hudo zbolela in leto kasneje, novembra 2011, umrla v starosti enainšestdesetih let.

Knjige navdihnjene z rojstnim krajem

Resnično sem imel veliko srečo, da sem za življenjsko sopotnico imel dobro in lepo ženo, marljivo uslužbenko, gospodinjo in skrbno mater, ženo, ki me je ljubila in spoštovala predvsem kot moža, kulturnega delavca, pisatelja in prevajalca, ki me je pri vsem spodbujala in podpirala iz vsega srca. Moja tretja pesniška zbirka (V imenu pračloveka, Zagreb 1983) je posvečena melanholičnemu Dedku Kajbumščaku. Vedno jasneje sem prepoznaval resničnost okoli sebe, odkrival sem sebe »v pečenem mesu, hladni jagnjetini, v neustrašni ednini, kos za kosom, raztrgan, nepojeden, dobro osoljen in zapuščen«. To dokazuje tudi četrta zbirka (Vse bolj hladna svitanja, Zagreb 1984), navdihnjena z vsakdanjo lepoto in umazanijo, ko sem »šel v službo v kosih, bil kuhana kost v vsakem loncu« in se zvečer vrnil domov »dobro kuhan za družinsko večerjo«. Peta zbirka (Steklo v nas, Zagreb 1990) je posvečena steklu, tisti skrivnostni talini, s katero »zemlja kliče nebo in nas obdaruje s svojim sijajem«. Po selitvi v družinski dom sem izdal knjigo skic in zgodb (Razdruževanje, Pregradi, 1992), za katero sta recenzije napisala Vlaho Bogišić in Stijepo Mijović Kočan, oba iz Konavla na skrajnem jugu Hrvaške. Dve leti pozneje je izšla avtobiografska knjiga (Zapisi nekega bogoslovca, Zagreb 1994), ki v senci vojne ni bila deležna veliko kritiške pozornosti. Prav tako ne knjiga recenzij, esejev in razmišljanj (Domačijsko veselje do življenja, Zagreb 1997).

V mejnih situacijah mi je v veliko pomoč bilo prevajanje

V dveh desetletjih mojega lokalnega političnega delovanja (1990–2009) je bila poezija kot resnično ustvarjalno dejanje zame dobro prepletena s politiko kot »umetnostjo možnega«. Prevajanje izbranih knjig iz slovenščine in nemščine me je rešilo pred grozečo nevarnostjo, da bi postal razpoka pod grozljivimi strankarskimi izjavami. Predvsem filozofsko (Anton Trstenjak: Skozi prizmo besed, Đakovo 1996; Anton Stres: Svoboda in pravičnost, Kršćanska sadašnjost, Zagreb 2001), teološko (Joachim Müller: Demoni med nami, Đakovo 1998; Romano Guardini: Življenje in delo Jezusa Kristusa, Đakovo 2001; Bernard Häring: Moje izkušnje s Cerkvijo, Đakovo 2002; Joachim Gnilka: Zgodnji kristjani, KS, Zagreb 2003; biografija in izbrani spisi Hildegarda iz Bingna, Đakovo 2005; Papež Benedikt XVI.: Misli za vsak dan, Đakovo 2006; Basilea Schlink: Oče ljubezni, Đakovo 2010) in psihološko (Viktor Frankl: Trpljenje zaradi nesmiselnega življenja, Đakovo 1998); Elisabeth Lukas: Viri duhovnosti, Đakovo 2001; Verena Kast: Življenjske krize kot življenjske priložnosti, Đakovo 2009). Verjamem, da so k mojemu zdravju prispevale knjige o zdravi prehrani, ki sem jih prevedel na pobudo dr. Ivana Zirduma, urednika in profesorja teologije v Đakovu. Z velikim zanimanjem in veseljem sem prevajal naslednja dela Normana Walkerja: Lahko si veliko mlajši, Đakovo, 2006.; Zdrava prebava brez zamašitev, Đakovo, 2006.; Odlično zdravje, Đakovo, 2007.; in Sadni in zelenjavni sokovi, Đakovo, 2008.) Leta 2009 sem za knjižnico »Vrhovi svjetske književnosti« prevedel Izbrana dela (pesmi, romani, eseji in spomini) Edvarda Kocbeka in tako na najboljši možen način ustvarjalno zaokrožil obdobje poezije in politike v svojem delovnem življenju.

Pisanje na materinskem govoru, v takoimenovani humščini

Leta 1993 me je slovenska jezikoslovka in akademkinja dr. Zinka Zorko opozorila na lepoto in jezikovni pomen mojega domačega, humskega govora. Takrat sem bil župan občine in prosila me je, naj ji priporočim nekaj starejših prebivalcev naše občine in ji dovolim govoriti z njimi. Pogovorila se je z njimi in jih posnela, po opravljenem delu pa me je z navdušenjem obvestila, da je humski govor eno najbolj arhaičnih narečij kajkavskega jezika. To me je spodbudilo, da sem se obrnil na Inštitut za hrvaški jezik v Zagrebu in začel pisati pesmi v narečju, ki sem ga z materinim mlekom vsrkal v najzgodnejšem otroštvu pod slamnato streho v svoji rojstni vasi Vrbišnica.

Strokovna komisija Ministrstva za kulturo je humski govor prepoznala kot nematerialno kulturno dediščino in je bil kot tak leta 2007 vpisan na Seznam zaščitenih nematerialnih kulturnih dobrin Republike Hrvaške. Sredi februarja 2008 je ekipa HTV posnela reportažo o humskem govoru, poleti 2008 pa sem napisal svojo prvo pesem z naslovom »Humčanka«. V zimskih mesecih 2012 sem uredil in pripravil za objavo knjigo z naslovom Humske popeifke, ki ji je priložen promocijski CD z uglasbenimi pesmimi. Knjiga je izvirno pričevanje o humskem govoru. V uvodnem delu so na kratko opisane značilnosti tega govora z navodili za branje. Pred nekaj leti sem začel pisati tudi spomine v svojem maternem jeziku z delovnim naslovom Zrajtam se. To bo prav tako izvirno pričevanje in potrditev moje najbolj arhaične identitete.

Romani o znanih Humčanih

Kot ljubitelj rojstnega podeželja in urednik več monografij o Humu na Sutli gojim posebno spoštovanje do znanih Humčanov, slavnih in večinoma tragično preminulih. Do sedaj so bili o njih posamezno objavljeni trije romani. Prvi – Nadgrobna svetloba, Đakovo 2006 – je posvečen mojemu sosedu in prijatelju Antunu Grahovarju, mlademu duhovniku, ki je bil 9. novembra 1990 brutalno umorjen v župnišču na Viktorovcu v Sisku. Drugi – V senci lepote, Alfa, Zagreb 2014 – je posvečen arhitektu Viktorju Kovačiću, očetu hrvaške moderne arhitekture, ki je med drugim zasnoval stavbo borze oziroma današnjo Hrvaško narodno banko na Trgu hrvaških velikanov, cerkev sv. Blaža ter številne poslovne stavbe in vile v Zagrebu. Njegovo podstrešno stanovanje v Masarykovi ulici je danes del Mestnega muzeja Zagreb. Tretji – Strel v zatilje, Alfa, Zagreb 2019 – je bil napisan v spomin na življenje, delo in tragično smrt prof. dr. Ljudevita Juraka, utemeljitelja humane in živalske patologije na Hrvaškem, ki je bil maja 1945 ubit zaradi pričevanja o resnici o stalinističnih grozodejstvih in po katerem se danes imenuje Klinični inštitut za patologijo in citologijo v bolnišnici Sester usmiljenk v Zagrebu. Moja želja je, da bi vse tri romane izdal v eni knjigi pod skupnim naslovom Humska trilogija.

Upokojitveni dnevi v duhu Enciklopedije Hrvaškega Zagorja

Od upokojitve leta 2012 sem uresničil številne ideje, na katere si v prejšnjih letih nisem mogel niti misliti. Tako sta leta 2013 mojo pobudo za pripravo in izdajo Enciklopedije Hrvaškega Zagorja podprla Krapinsko-zagorska županija in Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Tri leta smo marljivo delali in aprila 2017 uradno promovirali Enciklopedijo Hrvaškega Zagorja. Prva izdaja je bila hitro razprodana, zato je leta 2024 sledila druga, dopolnjena izdaja, ki je bila natisnjena aprila 2025. Vsebina prve izdaje je bila dopolnjena in posodobljena.

Delo pri zbiranju gradiva za enciklopedijo me je navdihnilo za pisanje knjige-vodnika z naslovom Po literarnih poteh Hrvaškega Zagorja. Uspelo mi je zbrati na enem mestu in bralcem na zanimiv način posredovati znanje o literarni dediščini Hrvaškega Zagorja, s čimer sem kulturno, izobraževalno, družbeno in interaktivno povezal literarno dediščino s sodobnostjo.

Poleg teh nacionalno pomembnih dosežkov sem v hrvaščino prevedel veliko število pomembnih literarnih del sodobne slovenske književnosti: Vinko Möderndorfer: Nihče več ne piše pisma (roman), Alfa, Zagreb 2014; Ovdje i sada (antologija novejše slovenske poezije), Naklada Đuretić, Zagreb 2016; Andrej E. Skubic: Samo pridi domov (roman), Alfa, Zagreb 2016; Lojze Kovačič: Prišleki (roman v dveh knjigah), Alfa, Zagreb 2017; Lojze Kovačič: Kristalni čas (roman), Meandar Media, Zagreb 2018; Tone Peršak: Preobrazbe (roman), Meandar Media, Zagreb 2019; Brane Senegačnik: Telesa tišine (pesmi), Litteris, Zagreb 2019; Boris A. Novak: Bivališča duš (epos, 22.000 verzov), Fraktura, Zagreb 2021; Miljana Cunta: Izbrane pesmi, Artikulacije, Koprivnica 2022; Branko Šömen: Molitev za Jasenovac (kratke zgodbe), Fraktura Zagreb 2023. Miklavž Komelj: Skrij me, sneg (roman), Biakova, Zagreb 2024.

Enciklopedija me je nagradila s čudovitim prijateljstvom

Med pripravo prve izdaje Zagorske enciklopedije sem spoznal Spomenko Štimec, lastnico, eno najbolj znanih pisateljic esperantske literature, neutrudno kulturno delavko, ki s pomočjo esperanta odpira vrata oddaljenih jezikov in kultur hrvaškim pesnikom in pisateljem. Graščina, ki jo je začela obnavljati leta 1990, je bila nekoč last njene tete Štefanije Bernas Belošević, pisateljice, ki jo je pogosto obiskoval pesnik Gustav Krklec. Pokazala mi je svojo esperantsko knjižnico in hišo za turiste ter klet graščine, kjer je uredila stalno razstavo dokumentov o ljubezenski zvezi med belgijsko princeso Lujzo in zagorskim poročnikom Gezo pl. Matačićem.

Spomenka piše predvsem v esperantu (kratke zgodbe, romane, potopise in spomine). Za svoja esperantska dela je prejela številne nagrade, potovala je po svetu, se družila z zanimivimi ljudmi ter spoznavala različne jezike in kulture. Najino prvo srečanje naju je približalo točki, ko preprosto drug brez drugega ne bi mogla več. Začel sem se učiti esperanto in pripravljati njena izbrana dela (zapisi, zgodbe, potopisi) v hrvaščini, ki so izšla leta 2016 v Klanjcu. Skupaj sva se udeležila svetovnih kongresov esperantistov v Nitri in Lizboni, skupaj sva pripravljala prevode iz esperanta in na esperanto. Pred štirimi leti je Spomenka iz esperanta prevedla in dopolnila svoj roman Hodler v Mostarju.

Promocija romana Spomenke Štimec v Narodni knjižnici Mostar

Gre za zanimivo literarno biografijo, ki se je začela v Švici in končala v Mostarju. Knjigo sva promovirala v Zagrebu, Krapini, Klanjcu, Mariboru in Mostarju. In tako naju življenje in literatura iz leta v leto vedno tesneje povezujeta.

Sodelovanje z Literarno hišo Maribor in Marjanom Pungartnikom

Z Marjanom Pungartnikom, pesnikom, urednikom online revije Locutio, pobudnikom za ustanovitev društva Mariborska literarna družba in Literarne hiše Maribor, organizatorjem številnih okroglih miz in literarnih večerov, me je seznanil pesnik Vladimir Vekić, odpravnik vlakov na železniški postaji Rogatec. Vekić je dolga leta sodeloval v delavskem časopisu Tovarne stekla Straža, katerega sem urejeval od leta 1978 do 1991. Marjan je rad prihajal v Rogatec in Hum na Sutli v spremstvu svojih sodelavcev. Tako so sredi devedestih let prejšnjega stoletja bili gostje na literarnem večeru v Humu na Sutli. Takrat sem opravljal funkcijo ravnatelja Humskega kulturnega središča in takoj sem z Marjanom vzpostavil literarno sodelovanje in pristno prijateljstvo, ki je pozneje na vsakem srečanju obrodilo z novimi prijatelji.

Oktobra meseca 2002. je bila v Klanjcu ustanovna skupščina Hrvaškozagorskega književnega društva. Skupščine se je udeležilo 30 ustanoviteljev in nekaj gostujočih pisateljev iz Štajerske in Maribora. Leta 2008 smo na Marjanovo pobudo organizirali v Humu na Sutli okroglo mizo na temo »Literarna ustvarjalnost onkraj centra«, dve leti pozneje pa v Klanjcu okroglo mizo na temo „Stanko Vraz kot izziv in navdih“.

Rade Bakračević, Marjan Pungartnik in Božidar B. Bagola

Marjan je v program Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 uvrstil predstavitev moje knjige Sam svoj dokaz (dnevniški zapisi) kot prvo literarno prireditev. Bil sem resnično počaščen z navzočnostjo akademkinje dr. Zinke Zorko, častnega konzula Republike Hrvaške v Sloveniji, dr. Šimeta Ivanjka, bivšega veleposlanika Republike Slovenije v Hrvaški, Matije Malešiča, častnega konzula Republike Hrvaške v Avstriji, dr. Nikolausa Hermanna, pisatelja Toneta Partljiča, predsednika Hrvaškega društva Maribor, Marka Mandirja, predsednice Mednarodnega kluba prijateljstva, Milke Knežević, predsednika kulturnega društva Štajerska skupnost, Rada Bakračeviča in direktorja Mitje Čandra, ki je spregovoril o projektu Literarna hiša. Jeseni 2012 sva z Marjanom potpisala Listino o prijateljstvu Hrvaškozagorskega društva pisateljev in Literarne družbe Maribor.

Listina o prijateljstvu 2012

Maja meseca 2014 sva z Marjanom v Klanjcu organizirala srečanje s tematiko literarnega ustvarjanja narodnih manjšin, v drugi polovici junija pa je delegacija članov Hrvaškozagorskega društva pisateljev predstavila v Mariboru novo številko zbornika z literarnimi prispevki svojih članov. Leta 2015. je Literarna družba Maribor v zbirki Oglej izdala mojo knjigo Tu in tam čez mejo (pričevanja in premišljevanja obmejnega župana). Knjigo je uredil in za tisk pripravil Marjan Pungartnik. V začetku novembra 2017, je v okviru literarne manifestacije »Sotla nas povezuje in združuje« v Humu na Sutli potekal simpozij ob moji 70. obletnici življenja in 50. obletnici umetniškega dela. Zanimiva predavanja so imeli dr. Zvonko Kovač, predstojnik Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu, Peter Kovačič Peršin iz Ljubljane in Marjan Pungartnik iz Maribora. Ob stoletnici tiska prve pesniške knjige Nobelovega nagrajenca Iva Andrića, ki jo je pripravljal za tisk v Mariboru in Krapini, smo leta 2018 organizirali knjižne večere na to temo. Na začetku leta 2021 sem prevedel v hrvaščino izbor Marjanove poezije, ki je objavljen v zagrebškem časopisu Poezija, upam pa, da bo kmalu izšla tudi knjiga njegovih izbranih pesmi v mojem prevodu, saj si to zasluži kot odličen pesnik, predvsem pa kot aktiven sodelavec na zbliževanju dveh sosedskih narodov in kultur.