V začetku oktobra 1968 sem nadaljeval drugi del noviciata v ljubljanskem predmestju Šentjakob ob Savi in se hkrati vpisal v prvi semester na Teološki fakulteti v Ljubljani. Zgledno sem sledil dnevnemu redu po Pravilih sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja misijonske skupnosti lazaristov. Na dolgih sprehodih ob Savi je narava čudežno mešala moj mir in zbranost. Pisal sem v hrvaščini in slovenščini, v čim bolj svobodni obliki, brez ločil in velikih začetnic. Vsak verz je moral biti samostojen, izzivalno zagoneten, vsi skupaj pa so morali izražati neponovljivo pesem resničnega doživetja. Šlo je verjetno za svojevrsten poskus poenotenja etike in estetike.
Med božičem in novim letom sem z velikim navdušenjem prebral odprto pismo rimskega teologa Frančka Križnika z naslovom »Katoliški nihilizem pri nas«, objavljeno v ljubljanskem štirinajstdnevniku Naši razgledi. »Krščanska misel bo prispevala k skupni kulturni bogatitvi slovenskega človeka le, če bo umetniško in avtentično izražala najgloblje človeške probleme kot način in osmislitev bivanja.«
Iz Frančkovih stavkov je bilo razvidno, da je oznanjevanje Besede v sodobnem svetu povezano s človekom in njegovo versko intimo, kar me je še posebej razveselilo in navdušilo do te mere, da sem dragemu uporniku in prijatelju posvetil pesem, objavljeno leto dni pozneje v praznični številki študentske Tribune ob petdesetletnici Univerze v Ljubljani.
*****
Na pobudo nekaj let starejšega bogoslovca Antona Stresa, mojega rojaka iz Donačke gore, sem z več bogoslovci in ob veliki podpori ravnatelja dr. Franca Rodéta začel urejati glasilo Klic časa. Moj uvodnik je povzročil veliko ogorčenje mnogih starejših lazaristov in nekaterih bogoslovcev, ki mi o tem niso hoteli odkrito povedati, a je bilo to sklepati iz njihovega zadržanega komuniciranja z menoj. Predstojnik redovne skupnosti dr. Stanko Žakelj se je v uradnem pismu z dne 13. januarja 1969 s sholastično doslednostjo obrnil na mojo predrznost: »Vaši prispevki so mi vzbujali resne dvome: da niste morda na kakšen način bili prisiljeni stopiti v semenišče; da ni morda v ospredju ljubezen do nekega dekleta; da ne gre v resnici za strastnega duha uničenja, ki v sebi nima nič božjega? Ali razumete bistvo krščanske poslušnosti? Če ne želite odgovoriti na vprašanja, bodite človek in zapustite semenišče. Kristus hoče sodelavce, ki ga ljubijo in mu pobožno služijo z vsem srcem«. Zagovarjal me je le ravnatelj in profesor dr. Franc Rodé, seveda pa me je s prijaznimi nasveti spodbujal tudi doktorand Anton Stres iz Pariza.
*****
Po končanem noviciatu sem se konec januarja 1969 preselil na Maistrovo ulico v Ljubljani, nasproti cerkve Srca Jezusovega. Iz vile v Maistrovi sem vsako jutro skupaj z ostalimi bogoslovci z veseljem peš hodil na Poljansko cesto do stare stavbe Teološke fakultete. Od predavateljev so me najbolj pritegnili dr. Janez Janžeković, dr. Anton Trstenjak, dr. Stanko Cajnkar in dr. Franc Perko. Posebej mi je ostalo v spominu prvo srečanje s psihologom in grafologom dr. Trstenjakom, ki se je takoj zazrl v moj indeks in rokopis, me trikrat premeril s pogledom in presenetil z ostrim vprašanjem:
»Ali mislite, da ste res na pravi poti svojega poklica?«
»Seveda, drugače ne bi bil tukaj!« sem odgovoril brez oklevanja, vesel že samega bivanja v prelepi Ljubljani.
*****
Slovenska prestolnica je morda edina na svetu, ki se namesto slovitih vojskovodij na konjih ponaša z veličastnim spomenikom največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in muze Evterpe v liričnem zanosu in lepoti. To lepoto sem opazil na Tromostovju, na drugih trgih in ulicah, v cerkvah in gledališčih, najbolj pa v stavbi Narodne in univerzitetne knjižnice. Svojo željo, da bi postal duhovnik, sem popolnoma podredil doživljanju čudovitega mesta in srečanju z ljudmi, ki so mi osebno veliko pomenili. Takrat sem namreč že redno kupoval in bral revijo Problemi in študentski tednik Tribuno. S teološke fakultete sem pogosto zahajal na filozofsko fakulteto v Aškerčevo ulico, kjer sem od strani opazoval nekatere mlade pesnike, predvsem na znamenitih predavanjih dr. Dušana Pirjevca. Študentke so seveda v meni podpihovale navdihujoči ogenj in največkrat vzbujale željo po neposrednih telesnih užitkih, kar je bilo treba odkrito priznati v spovednici, vendar sem se raje izpovedoval v dnevniških zapisih, največ pa v pogovorih z dvema najboljšima prijateljema, Mirkotom Škufca in Francom Letonja, s katerima sem ob nedeljah in praznikih hodil peš v ljubljansko staro mestno jedro, na Cankarjev Rožnik, pa tudi na precej oddaljeno Prešernovo Šmarno goro, med tednom pa smo večkrat posedali v gostilni „Pri mačku“ na desnem bregu Ljubljanice, v kavarni »Opera«, v vrtni restavraciji »Pri Figovcu« ali v »Tavčarjevi kleti«. Imeli smo se za napredne teologe po vzoru francoskih duhovnikov delavcev, takratnem boomu v katoliški cerkvi. Menili smo, da moramo kot bogoslovci vsekakor spoznati delovno, ulično in kavarniško življenje, če se hočemo znebiti sholastičnega balasta teologije.
*****
Ravnatelj dr. Franc Rodé je doktoriral z disertacijo o modernističnem gibanju v Cerkvi. Za bogoslovce Misijonske družbe lazaristov je prirejal literarne večere s takrat najbolj znanimi pisatelji krščanskega svetovnega nazora. Tako sem na prvem literarnem večeru v začetku februarja 1969 spoznal Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, krščanskega personalista, partizana in političnega aktivista. Njegovo drobno telo, značilni brki štajerskih kmetov, visoko čelo, bolj beli kot sivi lasje, predvsem pa močni stavki, polni življenjskih izkušenj – vse to je v meni pustilo vtis nepozabnega srečanja s prerokom. Spregovoril je o svojih izkušnjah revolucionarja in kristjana, zelo zanimivo predavanje pa je na koncu posladkal z zanosnim branjem svojih najnovejših pesmi. Vzvišenost samega srečanja je prodrla vame tako globoko, da si nisem upal spregovoriti. Šele po koncu literarnega večera me je ravnatelj dr. Rodé na hodniku predstavil častnemu gostu kot pesnika-začetnika. Ko je Kocbek to slišal, mi je trdno stisnil roko in rekel, da so mi vrata njegovega stanovanja vedno odprta.
*****
Poleg študija in opravljanja izpitov iz filozofije in teologije sem pridno delal na rokopisih svojih pesniških zbirk, ene v slovenščini in druge v hrvaščini. Svoje verze sem poslal uredništvom številnih revij in časopisov po Sloveniji in Hrvaški. Urednik študentske Tribune Franci Zagoričnik mi je dejal, da bi bilo dobro, če bi si izmislil umetniško ime, saj me potem cerkveni dostojanstveniki ne bodo takoj prepoznali in obsojali zaradi mojih uporniških besedil. Spomnil sem se zgodb iz zgodnjega otroštva o gospodu Bagoli, ki je mojemu dedku prodal slamnato hišo in za vedno odšel. Izposodil sem si njegov priimek, prepričan, da bom tudi sam končal nekje v daljnem svetu. Psevdonim je bil še posebej všeč Venu Tauferju, takratnemu uredniku radijske oddaje Literarni nokturno, in Janezu Gradišniku, uredniku revije Prostor in čas. Z obema sem vzpostavil plodno sodelovanje. Gospoda Gradišnika sem obiskal le enkrat ali dvakrat v njegovem tesnem, s knjigami obloženem stanovanju v Šiški in se v njegovi prevajalski delavnici prepričal o njegovi slovenski pokončnosti, svetovnonazorski usmeritvi, ustvarjalni vztrajnosti, predvsem pa o njegovi človeški preprostosti. Nisem mogel verjeti, da tako pomemben prevajalec in urednik krati čas z menoj. Njegovi jezikovni, ustvarjalni in življenjski nasveti so mi veliko pomenili, čeprav nekaterih nisem takoj vzel resno. Pojasnil mi je, da se ne smem igrati z jezikom, domačim ali tujim, ampak ga moram obvladati tako, da me bo v vsem ubogal. Vena Tauferja sem pogosteje obiskoval v stanovanjski hiši na začetku Ilirske ceste. Z velikim razumevanjem je prisluhnil mojim razmišljanjem in me s svojimi nasveti usmeril v izvirne možnosti pesniškega pogleda na svet.
Po nasvetu spoštovanih urednikov sem aprila 1969 odnesel svoje hrvaške in slovenske pesmi Edvardu Kocbeku. Na Veselovi ulici sem več kot pol ure okleval, ali naj vstopim ali ne. Dvakrat sem se približal vratom pesnikovega stanovanja in si nisem upal pritisniti na zvonec. Šele v tretjem poskusu sem se opogumil in pritisnil. Pesnik sam mi je odprl vrata, tako prijazno, kot bi me čakal ves popoldan. Sedeli smo za nizko mizico v njegovi pisarni, v kateri je dobro tretjino zavzemala velika polkrožna miza, obložena s papirji, časopisi, revijami in knjigami. Na steni nasproti vrat je viselo več umetniških slik, med katerimi je posebno pozornost vzbujal portret pesnikovega očeta. Ko je slišal, da sem rojen v Hrvaškem zagorju, tik ob meji med Hrvaško in Slovenijo, je začel govoriti o svojem izgnanstvu in službovanju v Varaždinu in Bjelovaru, kjer je pred drugo svetovno vojno poučeval na tamkajšnjih gimnazijah. Hrvaškega Zagorja ne pozna dobro, je priznal, a to ne pomeni, da nima rad Zagorcev, se je nasmejal in v šali dodal, da je samoumevno, zakaj se je njegov rojak Stanko Vraz pridružil hrvaškim preporoditeljem in pisal svoje »đulabije« (ljubezenske pesmi) Ljubici iz Samobora. Prijazna soproga Zdravka nas je postregla s kavo in pecivom. Verjetno je opazila rdečico na mojem obrazu, me bodrila z materinskim nasmehom, saj sem rokopis še vedno držal pod pazduho. Ob njenem nasmehu sem vendarle zbral dovolj moči in s tresočim glasom prosil pesnika, naj prebere moje prve pesmi. Vzel je rokopise, jih položil na mizo in obljubil, da jih bo morda prebral že naslednji dan, a najbolje bi bilo, da ga obiščem čez osem dni. Potem smo nadaljevali pogovor o dogodkih iz otroštva, semenišča, predvsem pa o nekaterih predavateljih teološke fakultete.
Naslednjih osem dni sem zanemarjal vse študentske obveznosti in nestrpno ugibal, ali bo ocena velikana slovenske literature pozitivna ali negativna. Ko sem drugič prišel na Veselovo ulico, nisem več okleval pred vhodnimi vrati z velikim napisom KOCBEK. Takoj sem pozvonil. Pesnik me je prijazno pozdravil, prav tako kot zadnjič, kar mi je dalo slutiti, da sem izpit pesniške zrelosti vendarle opravil. V pogovoru je bil zelo previden. Preden se je lotil izgovoriti svoje mnenje, me je vprašal, kakšno je stanje na teološki fakulteti, ali sem zadovoljen s predavanji, ali nam profesorji kaj sporočajo o novih teoloških gibanjih, ali sem se res odločil, da postanem misijonar nekje na Madagaskarju. Mirno je poslušal moje precej zmedene odgovore, nato pa se s prijazno vzvišenostjo ozrl nazaj na rokopis. Sprva se je izgovarjal, da ni dober poznavalec hrvaškega jezika, kljub temu pa je pesmi bral zelo natančno in počasi. Po njegovi oceni so pesmi zrele za tisk. Moti ga le spoznanje, da je pesnik v meni popolno nasprotje študenta teologije. Pesmi so pravzaprav revolt moje življenjske situacije, govorijo o mojem notranjem nemiru in negotovosti. Zato ga res zanima, kakšno pot bom nadaljeval v življenju, v vsakem primeru, je poudaril, se bom zaradi takšnega načina izražanja, torej pesniškega izpovedovanja, moral uporniško spoprijemati s cerkveno strukturo, pa tudi s posvetno oblastjo.
*****
Sredi julija 1969 smo pred televizijskim ekranom z velikim navdušenjem spremljali izstrelitev vesoljskega plovila Apollo z astronavti Neilom Armstrongom, Edwinom Aldrinom in Michaelom Collinsom. Pot je trajala osem dni in tri ure. Na velik podvig astronavtike, prvi spust in dve uri hoje po Luni, nisem gledal fanatično. Zavedal sem se, da je človek velik v tehniki, elektroniki in taktiki, ne pa v iskrenosti.
*****
Jeseni 1969 sem se posvetil organiziranju dijaškega verouka in zbiranju hrvaških študentov v Ljubljani. To je bil čas liturgične reforme in uvajanja domačega jezika v bogoslužje, zato so na božič tistega leta v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru obhajali prvo hrvaško mašo. Mašo je ob domačem župniku vodil don Miho Demović, duhovnik dubrovniške škofije na podiplomskem študiju muzikologije v Ljubljani, na orglah pa je igral znani organist Mišo Kurajica, Dubrovčan. Verouk je bil vsako soboto pri lazaristih v Maistrovi ulici, hrvaška maša pa vsako nedeljo.
*****
Moje začetno navdušenje nad misijonskim delovanjem nekje na Madagaskarju je sčasoma popolnoma izpuhtelo v navdušujočih pogovorih s hrvaškimi študenti, uredniki in številnimi zanimivimi ljudmi. Eden takšnih je bil zagotovo Peter Kovačič Peršin, ki je skupaj s skupino študentov, ideološko povezanih s tradicijo personalistične filozofije, ustanovil in bil glavni urednik revije 2000. Bila je ena prvih opozicijskih revij v Sloveniji, s katero se je začel proces demokratizacije slovenske družbe. Peter je organiziral srečanja mladih kristjanov. S posebno ljubeznijo v srcu se spominjam tridnevnega druženja v Bohinju. Danes sem upravičeno ponosen, da sem osebno poznal in prijateljeval z najpomembnejšimi slovenskimi personalisti. Spominjam se, kako me je dr. Rodé nekega majskega popoldneva vzel s seboj na obisk k pisatelju Marjanu Rožancu, velikemu človeku in bogoiskalcu. Spominjam se prostorne delovne sobe, sten obloženih s knjigami in Marjana za ogromno pisalno mizo, obloženo s časopisi in revijami.
Navdušen z Rožančevim ustvarjalnim nemirom sem čez nekaj dni obvestil ravnatelja dr. Rodéta o svoji odločitvi, da zapustim misijonsko družbo lazaristov in da želim nadaljevati študij na zagrebški teološki fakulteti. Takšni moji odločitvi ni ugovarjal niti z eno besedo, ampak mi je izrazil in obljubil svojo prijateljsko podporo. Za pomoč sem se obrnil na svojega rojaka dr. Adalberta Rebića, ki me je razveselil s svojim odgovorom: »Vesel sem, da si se odločili priti v Zagreb. Pri nas boš lahko veliko literarno delal, tako pri Hrvaškem literarnem društvu sv. Cirila in Metoda, kot tudi pri založbi ‘Kršćanska sadašnjost’, povsod potrebujemo ustvarjalnih ljudi.«
Prošnjo za sprejem v zagrebško bogoslovje sem poslal takratnemu nadškofu Franju Kuhariću in se tako po končanem četrtem semestru na Teološki fakulteti v Ljubljani poln negotovosti vrnil v Hrvaško Zagorje.
(Odlomek iz rokopisa avtobiografskega romana »Življenje je pesem« )
V začetku oktobra 1968 sem nadaljeval drugi del noviciata v ljubljanskem predmestju Šentjakob ob Savi in se hkrati vpisal v prvi semester na Teološki fakulteti v Ljubljani. Zgledno sem sledil dnevnemu redu po Pravilih sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja misijonske skupnosti lazaristov. Na dolgih sprehodih ob Savi je narava čudežno mešala moj mir in zbranost. Pisal sem v hrvaščini in slovenščini, v čim bolj svobodni obliki, brez ločil in velikih začetnic. Vsak verz je moral biti samostojen, izzivalno zagoneten, vsi skupaj pa so morali izražati neponovljivo pesem resničnega doživetja. Šlo je verjetno za svojevrsten poskus poenotenja etike in estetike.
Med božičem in novim letom sem z velikim navdušenjem prebral odprto pismo rimskega teologa Frančka Križnika z naslovom »Katoliški nihilizem pri nas«, objavljeno v ljubljanskem štirinajstdnevniku Naši razgledi. »Krščanska misel bo prispevala k skupni kulturni bogatitvi slovenskega človeka le, če bo umetniško in avtentično izražala najgloblje človeške probleme kot način in osmislitev bivanja.«
Iz Frančkovih stavkov je bilo razvidno, da je oznanjevanje Besede v sodobnem svetu povezano s človekom in njegovo versko intimo, kar me je še posebej razveselilo in navdušilo do te mere, da sem dragemu uporniku in prijatelju posvetil pesem, objavljeno leto dni pozneje v praznični številki študentske Tribune ob petdesetletnici Univerze v Ljubljani.
*****
Na pobudo nekaj let starejšega bogoslovca Antona Stresa, mojega rojaka iz Donačke gore, sem z več bogoslovci in ob veliki podpori ravnatelja dr. Franca Rodéta začel urejati glasilo Klic časa. Moj uvodnik je povzročil veliko ogorčenje mnogih starejših lazaristov in nekaterih bogoslovcev, ki mi o tem niso hoteli odkrito povedati, a je bilo to sklepati iz njihovega zadržanega komuniciranja z menoj. Predstojnik redovne skupnosti dr. Stanko Žakelj se je v uradnem pismu z dne 13. januarja 1969 s sholastično doslednostjo obrnil na mojo predrznost: »Vaši prispevki so mi vzbujali resne dvome: da niste morda na kakšen način bili prisiljeni stopiti v semenišče; da ni morda v ospredju ljubezen do nekega dekleta; da ne gre v resnici za strastnega duha uničenja, ki v sebi nima nič božjega? Ali razumete bistvo krščanske poslušnosti? Če ne želite odgovoriti na vprašanja, bodite človek in zapustite semenišče. Kristus hoče sodelavce, ki ga ljubijo in mu pobožno služijo z vsem srcem«. Zagovarjal me je le ravnatelj in profesor dr. Franc Rodé, seveda pa me je s prijaznimi nasveti spodbujal tudi doktorand Anton Stres iz Pariza.
*****
Po končanem noviciatu sem se konec januarja 1969 preselil na Maistrovo ulico v Ljubljani, nasproti cerkve Srca Jezusovega. Iz vile v Maistrovi sem vsako jutro skupaj z ostalimi bogoslovci z veseljem peš hodil na Poljansko cesto do stare stavbe Teološke fakultete. Od predavateljev so me najbolj pritegnili dr. Janez Janžeković, dr. Anton Trstenjak, dr. Stanko Cajnkar in dr. Franc Perko. Posebej mi je ostalo v spominu prvo srečanje s psihologom in grafologom dr. Trstenjakom, ki se je takoj zazrl v moj indeks in rokopis, me trikrat premeril s pogledom in presenetil z ostrim vprašanjem:
»Ali mislite, da ste res na pravi poti svojega poklica?«
»Seveda, drugače ne bi bil tukaj!« sem odgovoril brez oklevanja, vesel že samega bivanja v prelepi Ljubljani.
*****
Slovenska prestolnica je morda edina na svetu, ki se namesto slovitih vojskovodij na konjih ponaša z veličastnim spomenikom največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in muze Evterpe v liričnem zanosu in lepoti. To lepoto sem opazil na Tromostovju, na drugih trgih in ulicah, v cerkvah in gledališčih, najbolj pa v stavbi Narodne in univerzitetne knjižnice. Svojo željo, da bi postal duhovnik, sem popolnoma podredil doživljanju čudovitega mesta in srečanju z ljudmi, ki so mi osebno veliko pomenili. Takrat sem namreč že redno kupoval in bral revijo Problemi in študentski tednik Tribuno. S teološke fakultete sem pogosto zahajal na filozofsko fakulteto v Aškerčevo ulico, kjer sem od strani opazoval nekatere mlade pesnike, predvsem na znamenitih predavanjih dr. Dušana Pirjevca. Študentke so seveda v meni podpihovale navdihujoči ogenj in največkrat vzbujale željo po neposrednih telesnih užitkih, kar je bilo treba odkrito priznati v spovednici, vendar sem se raje izpovedoval v dnevniških zapisih, največ pa v pogovorih z dvema najboljšima prijateljema, Mirkotom Škufca in Francom Letonja, s katerima sem ob nedeljah in praznikih hodil peš v ljubljansko staro mestno jedro, na Cankarjev Rožnik, pa tudi na precej oddaljeno Prešernovo Šmarno goro, med tednom pa smo večkrat posedali v gostilni „Pri mačku“ na desnem bregu Ljubljanice, v kavarni »Opera«, v vrtni restavraciji »Pri Figovcu« ali v »Tavčarjevi kleti«. Imeli smo se za napredne teologe po vzoru francoskih duhovnikov delavcev, takratnem boomu v katoliški cerkvi. Menili smo, da moramo kot bogoslovci vsekakor spoznati delovno, ulično in kavarniško življenje, če se hočemo znebiti sholastičnega balasta teologije.
*****
Ravnatelj dr. Franc Rodé je doktoriral z disertacijo o modernističnem gibanju v Cerkvi. Za bogoslovce Misijonske družbe lazaristov je prirejal literarne večere s takrat najbolj znanimi pisatelji krščanskega svetovnega nazora. Tako sem na prvem literarnem večeru v začetku februarja 1969 spoznal Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, krščanskega personalista, partizana in političnega aktivista. Njegovo drobno telo, značilni brki štajerskih kmetov, visoko čelo, bolj beli kot sivi lasje, predvsem pa močni stavki, polni življenjskih izkušenj – vse to je v meni pustilo vtis nepozabnega srečanja s prerokom. Spregovoril je o svojih izkušnjah revolucionarja in kristjana, zelo zanimivo predavanje pa je na koncu posladkal z zanosnim branjem svojih najnovejših pesmi. Vzvišenost samega srečanja je prodrla vame tako globoko, da si nisem upal spregovoriti. Šele po koncu literarnega večera me je ravnatelj dr. Rodé na hodniku predstavil častnemu gostu kot pesnika-začetnika. Ko je Kocbek to slišal, mi je trdno stisnil roko in rekel, da so mi vrata njegovega stanovanja vedno odprta.
*****
Poleg študija in opravljanja izpitov iz filozofije in teologije sem pridno delal na rokopisih svojih pesniških zbirk, ene v slovenščini in druge v hrvaščini. Svoje verze sem poslal uredništvom številnih revij in časopisov po Sloveniji in Hrvaški. Urednik študentske Tribune Franci Zagoričnik mi je dejal, da bi bilo dobro, če bi si izmislil umetniško ime, saj me potem cerkveni dostojanstveniki ne bodo takoj prepoznali in obsojali zaradi mojih uporniških besedil. Spomnil sem se zgodb iz zgodnjega otroštva o gospodu Bagoli, ki je mojemu dedku prodal slamnato hišo in za vedno odšel. Izposodil sem si njegov priimek, prepričan, da bom tudi sam končal nekje v daljnem svetu. Psevdonim je bil še posebej všeč Venu Tauferju, takratnemu uredniku radijske oddaje Literarni nokturno, in Janezu Gradišniku, uredniku revije Prostor in čas. Z obema sem vzpostavil plodno sodelovanje. Gospoda Gradišnika sem obiskal le enkrat ali dvakrat v njegovem tesnem, s knjigami obloženem stanovanju v Šiški in se v njegovi prevajalski delavnici prepričal o njegovi slovenski pokončnosti, svetovnonazorski usmeritvi, ustvarjalni vztrajnosti, predvsem pa o njegovi človeški preprostosti. Nisem mogel verjeti, da tako pomemben prevajalec in urednik krati čas z menoj. Njegovi jezikovni, ustvarjalni in življenjski nasveti so mi veliko pomenili, čeprav nekaterih nisem takoj vzel resno. Pojasnil mi je, da se ne smem igrati z jezikom, domačim ali tujim, ampak ga moram obvladati tako, da me bo v vsem ubogal. Vena Tauferja sem pogosteje obiskoval v stanovanjski hiši na začetku Ilirske ceste. Z velikim razumevanjem je prisluhnil mojim razmišljanjem in me s svojimi nasveti usmeril v izvirne možnosti pesniškega pogleda na svet.
Po nasvetu spoštovanih urednikov sem aprila 1969 odnesel svoje hrvaške in slovenske pesmi Edvardu Kocbeku. Na Veselovi ulici sem več kot pol ure okleval, ali naj vstopim ali ne. Dvakrat sem se približal vratom pesnikovega stanovanja in si nisem upal pritisniti na zvonec. Šele v tretjem poskusu sem se opogumil in pritisnil. Pesnik sam mi je odprl vrata, tako prijazno, kot bi me čakal ves popoldan. Sedeli smo za nizko mizico v njegovi pisarni, v kateri je dobro tretjino zavzemala velika polkrožna miza, obložena s papirji, časopisi, revijami in knjigami. Na steni nasproti vrat je viselo več umetniških slik, med katerimi je posebno pozornost vzbujal portret pesnikovega očeta. Ko je slišal, da sem rojen v Hrvaškem zagorju, tik ob meji med Hrvaško in Slovenijo, je začel govoriti o svojem izgnanstvu in službovanju v Varaždinu in Bjelovaru, kjer je pred drugo svetovno vojno poučeval na tamkajšnjih gimnazijah. Hrvaškega Zagorja ne pozna dobro, je priznal, a to ne pomeni, da nima rad Zagorcev, se je nasmejal in v šali dodal, da je samoumevno, zakaj se je njegov rojak Stanko Vraz pridružil hrvaškim preporoditeljem in pisal svoje »đulabije« (ljubezenske pesmi) Ljubici iz Samobora. Prijazna soproga Zdravka nas je postregla s kavo in pecivom. Verjetno je opazila rdečico na mojem obrazu, me bodrila z materinskim nasmehom, saj sem rokopis še vedno držal pod pazduho. Ob njenem nasmehu sem vendarle zbral dovolj moči in s tresočim glasom prosil pesnika, naj prebere moje prve pesmi. Vzel je rokopise, jih položil na mizo in obljubil, da jih bo morda prebral že naslednji dan, a najbolje bi bilo, da ga obiščem čez osem dni. Potem smo nadaljevali pogovor o dogodkih iz otroštva, semenišča, predvsem pa o nekaterih predavateljih teološke fakultete.
Naslednjih osem dni sem zanemarjal vse študentske obveznosti in nestrpno ugibal, ali bo ocena velikana slovenske literature pozitivna ali negativna. Ko sem drugič prišel na Veselovo ulico, nisem več okleval pred vhodnimi vrati z velikim napisom KOCBEK. Takoj sem pozvonil. Pesnik me je prijazno pozdravil, prav tako kot zadnjič, kar mi je dalo slutiti, da sem izpit pesniške zrelosti vendarle opravil. V pogovoru je bil zelo previden. Preden se je lotil izgovoriti svoje mnenje, me je vprašal, kakšno je stanje na teološki fakulteti, ali sem zadovoljen s predavanji, ali nam profesorji kaj sporočajo o novih teoloških gibanjih, ali sem se res odločil, da postanem misijonar nekje na Madagaskarju. Mirno je poslušal moje precej zmedene odgovore, nato pa se s prijazno vzvišenostjo ozrl nazaj na rokopis. Sprva se je izgovarjal, da ni dober poznavalec hrvaškega jezika, kljub temu pa je pesmi bral zelo natančno in počasi. Po njegovi oceni so pesmi zrele za tisk. Moti ga le spoznanje, da je pesnik v meni popolno nasprotje študenta teologije. Pesmi so pravzaprav revolt moje življenjske situacije, govorijo o mojem notranjem nemiru in negotovosti. Zato ga res zanima, kakšno pot bom nadaljeval v življenju, v vsakem primeru, je poudaril, se bom zaradi takšnega načina izražanja, torej pesniškega izpovedovanja, moral uporniško spoprijemati s cerkveno strukturo, pa tudi s posvetno oblastjo.
*****
Sredi julija 1969 smo pred televizijskim ekranom z velikim navdušenjem spremljali izstrelitev vesoljskega plovila Apollo z astronavti Neilom Armstrongom, Edwinom Aldrinom in Michaelom Collinsom. Pot je trajala osem dni in tri ure. Na velik podvig astronavtike, prvi spust in dve uri hoje po Luni, nisem gledal fanatično. Zavedal sem se, da je človek velik v tehniki, elektroniki in taktiki, ne pa v iskrenosti.
*****
Jeseni 1969 sem se posvetil organiziranju dijaškega verouka in zbiranju hrvaških študentov v Ljubljani. To je bil čas liturgične reforme in uvajanja domačega jezika v bogoslužje, zato so na božič tistega leta v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru obhajali prvo hrvaško mašo. Mašo je ob domačem župniku vodil don Miho Demović, duhovnik dubrovniške škofije na podiplomskem študiju muzikologije v Ljubljani, na orglah pa je igral znani organist Mišo Kurajica, Dubrovčan. Verouk je bil vsako soboto pri lazaristih v Maistrovi ulici, hrvaška maša pa vsako nedeljo.
*****
Moje začetno navdušenje nad misijonskim delovanjem nekje na Madagaskarju je sčasoma popolnoma izpuhtelo v navdušujočih pogovorih s hrvaškimi študenti, uredniki in številnimi zanimivimi ljudmi. Eden takšnih je bil zagotovo Peter Kovačič Peršin, ki je skupaj s skupino študentov, ideološko povezanih s tradicijo personalistične filozofije, ustanovil in bil glavni urednik revije 2000. Bila je ena prvih opozicijskih revij v Sloveniji, s katero se je začel proces demokratizacije slovenske družbe. Peter je organiziral srečanja mladih kristjanov. S posebno ljubeznijo v srcu se spominjam tridnevnega druženja v Bohinju. Danes sem upravičeno ponosen, da sem osebno poznal in prijateljeval z najpomembnejšimi slovenskimi personalisti. Spominjam se, kako me je dr. Rodé nekega majskega popoldneva vzel s seboj na obisk k pisatelju Marjanu Rožancu, velikemu človeku in bogoiskalcu. Spominjam se prostorne delovne sobe, sten obloženih s knjigami in Marjana za ogromno pisalno mizo, obloženo s časopisi in revijami.
Navdušen z Rožančevim ustvarjalnim nemirom sem čez nekaj dni obvestil ravnatelja dr. Rodéta o svoji odločitvi, da zapustim misijonsko družbo lazaristov in da želim nadaljevati študij na zagrebški teološki fakulteti. Takšni moji odločitvi ni ugovarjal niti z eno besedo, ampak mi je izrazil in obljubil svojo prijateljsko podporo. Za pomoč sem se obrnil na svojega rojaka dr. Adalberta Rebića, ki me je razveselil s svojim odgovorom: »Vesel sem, da si se odločili priti v Zagreb. Pri nas boš lahko veliko literarno delal, tako pri Hrvaškem literarnem društvu sv. Cirila in Metoda, kot tudi pri založbi ‘Kršćanska sadašnjost’, povsod potrebujemo ustvarjalnih ljudi.«
Prošnjo za sprejem v zagrebško bogoslovje sem poslal takratnemu nadškofu Franju Kuhariću in se tako po končanem četrtem semestru na Teološki fakulteti v Ljubljani poln negotovosti vrnil v Hrvaško Zagorje.
(Odlomek iz rokopisa avtobiografskega romana »Življenje je pesem« )
