Ob 80. obletnici rojstva duhovnika in publicista Frančka Križnika (17. 7. 1944 – 28. 3. 1980)
S Frančkom Križnikom sva se osebno spoznala poleti 1966. ob godovanju legendarnega župnika Avgusta Štancerja na župnišču v Rogaški Slatini. Dobri dve leti pozneje sem kot študent teologije pri lazaristih v Ljubljani prebral Križnikovo pismo iz Rima, objavljeno v Naših razgledih 21. decembra 1968 pod naslovom »Katoliški nihilizem pri nas«. Iz pisma je bilo polnoma razvidno, da je naznanjanje Besede v sodobnem svetu vezano na osebo in njeno religiozno pristnost, kar me je posebej razveselilo in tako navdušilo, da sem Frančku napisal pesem in jo objavil v slovesni številki študentske Tribune ki je izšla ob 50-letnici ljubljanske Univerze 8. decembra 1969.
Julija 1971 sem z rogaškim nadžupnikom Maksom Prahom bil na Frančkovi novi maši v Šmarju pri Jelšah. Mesec dni pozneje sem odpotoval v bavarsko mestece Eichstätt, kjer sem nadaljeval študij teologije in se po dveh semestrih preselil v München. Šele takrat sem začel res osebno in zelo tesno prijateljevati s Franekom. Imel je veliko znancev v mestu in zunaj mesta. Vsi so ga imeli radi in ga zelo pogosto vabili na obisk. Mene je redno pozival s sabo in me predstavljal kot pesnika. Občudoval sem njegovo upoštevanje enostavnih, dobrih ljudi, njegovo zanimanje za konkretne življenjske usode posameznikov.
Jeseni 1973 sem študij teologije nadaljeval v Zagrebu. S Frančkom sva se dopisovala, sporočil se mu, da pišem diplomsko nalogo o Edvardu Kocbeku in da bi rad opravil nekaj intervjujov z znamenitimi Slovenci, med ostalimi tudi z njim. Na vse to mi je 29. oktobra 1973 takole pisal:
»Dragi Božo, najlepša hvala za tvoje godovne želje! Pričakuješ moj intervju?! Moram ti povedati, da je intervju bil gotovo pred desetimi dnevi. Vendar ti ga nisem hotel pošiljati po pošti! O vseh vprašanjih bi se rad pogovoril osebno s teboj. Predlagam da se dobiva v petek, to je 2. novembra, v Rogaški Slatini. Upam, da boš to pismo pravočasno prejel. Mislim nate in te prisrčno pozdravljam.«
Nisva se dobila v restavraciji Pošta, pač pa dva dni pozneje v šmarskem župnišču. Najprej sva vsak zase prebrala intervju, potem pa ga skupaj dopolnila in pripravila za objavo. Opravljeno delo sva končala z bogatim kosilom v Šmarskem hramu. Poslovila sva se na avtobusni postaji, oba prepričana v veliko cerkveno presenečenje ki se bo zgodilo prihodnje mesece. Pa žal ni šlo za cerkveno, pač pa za moje osebno presenečenje. Namreč Glas koncila ni bil pripravljen objaviti intervjuja, kar me je hudo zabolelo, zraven te bolečine pa me je kmalu doletela še hujša – ostal sem brez dijakonskega posvečenja. Franček je za to neprijetno novico izvedel na božičnih počitnicah v Šmarju in mi je takole svetoval:
»Torej, svetujem Ti, da ohraniš mirno kri. Saj ti to znaš. S pogumom in zdravo treznostjo boš vse premagal! Proti primitivizmu in neumnosti se je moč uspešno zoperstaviti edinole z moško doslednostjo in ponosom. Prosim te, da se oglasiš pismeno in mi sporočiš, kdaj se lahko dobiva v Zagrebu. Na vsak način moram v Zagreb. Želim ti vse dobro.«
Najino srečanje v Zagrebu januarja 1974 je bilo zaradi njegovih obveznosti zelo omejeno. Zaenkrat sva ostala pri dogovoru, da intervju ponudim založbi Kršćanska sadašnjost, ki je začela izdajati nizanko biltenov Svjedočenje (Pričevanje) . V prvi številki je intervju bil objavljen. Ko sem nekaj dni po izidu biltena prišel v uredništvo vprašat za honorar, mi je tajnica prišepnila, da se pri odgovornem uredniku pravkar mudijo miličniki zaradi zaplembe vseh izvodov omenjenega biltena. In res, bilten je bil zaplenjen predvsem zaradi Frančkovih lepih besed o hrvaškem kardinalu in mučeniku Alojziju Stepincu. Zato mi dovolite, da ob nocojšnji spominski priliki preberem nekaj Frančkovih odgovorov.
Na vprašanje ali res velja za izrazitega upornika, revolucionarja glede cerkvenega klerikalizma sem dobil tale odgovor:
»Uporništvo zoper cerkveni klerikalizem živim in razumem kot nenehen, oseben, iskren in spontan upor zoper vsako vmešavanje Cerkve na tista področja, kjer nima kaj iskati. Res da moje uporništvo sega daleč nazaj, vse do osnovne šole. Razlika je le v tem, da sem tedaj, pobalinsko naivno, bil upornik zoper »rdeči«, partijski klerikalizem. (Moje uporništvo je pravzaprav bilo usmerjeno zoper starejše, komunistično opredeljene šolske tovariše, ki so me kot mladega ministranta žalili, izzivali in celo skupaj s svojim direktorjem Dijaškega doma fizično napadali.) Od tistega časa pa vse do 1968 so dogmatski pripadniki Partije videli v meni »nevarnega klerikalca«, kar je gotovo vplivalo na moj celoten duhovni in družbeni razvoj.«
Na vprašanje, kako se je počutil v hrvaškem semenišču daleč od rojstnega doma, v primorskem mestu Zadar, mi je takole odgovoril:
»V Zadru je bilo kar precej Slovencev iz mariborske škofije. Znajti se takoj po osnovni šoli v tuji mentaliteti ljudi, sporazumevati se v tujem jeziku, navaditi se posebni disciplini v semenišču in v srednjeverski šoli – to vsekakor ni šlo brez človeških bolečin. Toda večina nas je prve in najtežje mesece prebrodila s pomočjo svetega človeka – Franca Skuhala. On je s svojim plemenitim srcem živel samo za nas semeniščnike. Kot Slovence so nas posebej spoštovali in imeli za nas razumevanja naši profesorji. Slovenska Cerkev v tem pogledu veliko dolguje hrvaški Cerkvi.«
Na vprašanje, ali zasleduje hrvaški tisk, sem dobil tale odgovor:
»Moje zanimanje za hrvaško Cerkev sega daleč nazaj. Zelo dobro se spominjam smrti kardinala Alojzija Stepinca. Ob tisti priliki je domači župnik in moj vzgojitelj Jakob Richter vernikom s prižnice skoraj jokaje povedal, kako je njega in ostale mariborske duhovnike, ki so morali pobegniti pred sovražnimi nacisti, na zagrebškem kolodvoru dočakal nadškof Stepinac. Sprejel jih je v svojo Nadškofijo in jih na ta način rešil najhujih muk, mnogim pa je tudi rešil življenje samo. Občutil sem, kako tesno se izprepletajo usode naših sosednjih Cerkva. Verjetno se danes v marsičem ne bi mogel strinjati s Stepincem. Toda on je svojo resnico živel in jo dotrpel s svojim lastnim življenjem! A se lahko še kaj drugega pričakuje in išče od človeka? Glejte svetnika!
Ravno zaradi teh stavkov je bilten bil zaplenjen.
Je pa Franček takole nadaljeval z odgovorom:
»Razume se, da sem z bivanjem v Zadru svoje poznavanje hrvaške Cerkve in hrvaškega naroda poglobil. Pozneje sem tudi zunaj, na tujem, imel ravno med Hrvati svoje najboljše prijatelje. Zato redno zasledujem precejšnji del hrvaškega tiska. Tako ostajam v stalnem kontaktu z dogajanji na Hrvaškem. Od prve številke sem predplačan na Glas koncila. To je brez dvoma, kljub vsem pomanjkljivostim, najboljši katoliški cerkveni časopis v Jugoslaviji, če ne celo v svetu! Hrvaška Cerkev mi je zelo pri srcu, kajti mi Slovenci ji zelo veliko dolgujemo.«
S Frančkom sem v Münchenu preživel še dva semestra 1974/75. Takrat se je z njim največ družil hrvaški bogoslovec Josip Vidić, kasneje župnik župnije Malgersdorf na Bavarskem, ki je s svojimi farani prispeval dragoceno humanitarno pomoč za časa vojne na Hrvaškem.
Jeseni leta 1975 sem nadaljeval študij filozofije v Beogradu in sva se s Frančkom bolj poredko videvala in slišala. Šele hudo presenetljiva novica o njegovi smrti v prometni nesreči 28. marca 1980 mi je obudila živ spomin nanj in njegov uporniški in dušnopastirski pomen v mojem življenju.
Ob 80. obletnici rojstva duhovnika in publicista Frančka Križnika (17. 7. 1944 – 28. 3. 1980)
S Frančkom Križnikom sva se osebno spoznala poleti 1966. ob godovanju legendarnega župnika Avgusta Štancerja na župnišču v Rogaški Slatini. Dobri dve leti pozneje sem kot študent teologije pri lazaristih v Ljubljani prebral Križnikovo pismo iz Rima, objavljeno v Naših razgledih 21. decembra 1968 pod naslovom »Katoliški nihilizem pri nas«. Iz pisma je bilo polnoma razvidno, da je naznanjanje Besede v sodobnem svetu vezano na osebo in njeno religiozno pristnost, kar me je posebej razveselilo in tako navdušilo, da sem Frančku napisal pesem in jo objavil v slovesni številki študentske Tribune ki je izšla ob 50-letnici ljubljanske Univerze 8. decembra 1969.
Julija 1971 sem z rogaškim nadžupnikom Maksom Prahom bil na Frančkovi novi maši v Šmarju pri Jelšah. Mesec dni pozneje sem odpotoval v bavarsko mestece Eichstätt, kjer sem nadaljeval študij teologije in se po dveh semestrih preselil v München. Šele takrat sem začel res osebno in zelo tesno prijateljevati s Franekom. Imel je veliko znancev v mestu in zunaj mesta. Vsi so ga imeli radi in ga zelo pogosto vabili na obisk. Mene je redno pozival s sabo in me predstavljal kot pesnika. Občudoval sem njegovo upoštevanje enostavnih, dobrih ljudi, njegovo zanimanje za konkretne življenjske usode posameznikov.
Jeseni 1973 sem študij teologije nadaljeval v Zagrebu. S Frančkom sva se dopisovala, sporočil se mu, da pišem diplomsko nalogo o Edvardu Kocbeku in da bi rad opravil nekaj intervjujov z znamenitimi Slovenci, med ostalimi tudi z njim. Na vse to mi je 29. oktobra 1973 takole pisal:
»Dragi Božo, najlepša hvala za tvoje godovne želje! Pričakuješ moj intervju?! Moram ti povedati, da je intervju bil gotovo pred desetimi dnevi. Vendar ti ga nisem hotel pošiljati po pošti! O vseh vprašanjih bi se rad pogovoril osebno s teboj. Predlagam da se dobiva v petek, to je 2. novembra, v Rogaški Slatini. Upam, da boš to pismo pravočasno prejel. Mislim nate in te prisrčno pozdravljam.«
Nisva se dobila v restavraciji Pošta, pač pa dva dni pozneje v šmarskem župnišču. Najprej sva vsak zase prebrala intervju, potem pa ga skupaj dopolnila in pripravila za objavo. Opravljeno delo sva končala z bogatim kosilom v Šmarskem hramu. Poslovila sva se na avtobusni postaji, oba prepričana v veliko cerkveno presenečenje ki se bo zgodilo prihodnje mesece. Pa žal ni šlo za cerkveno, pač pa za moje osebno presenečenje. Namreč Glas koncila ni bil pripravljen objaviti intervjuja, kar me je hudo zabolelo, zraven te bolečine pa me je kmalu doletela še hujša – ostal sem brez dijakonskega posvečenja. Franček je za to neprijetno novico izvedel na božičnih počitnicah v Šmarju in mi je takole svetoval:
»Torej, svetujem Ti, da ohraniš mirno kri. Saj ti to znaš. S pogumom in zdravo treznostjo boš vse premagal! Proti primitivizmu in neumnosti se je moč uspešno zoperstaviti edinole z moško doslednostjo in ponosom. Prosim te, da se oglasiš pismeno in mi sporočiš, kdaj se lahko dobiva v Zagrebu. Na vsak način moram v Zagreb. Želim ti vse dobro.«
Najino srečanje v Zagrebu januarja 1974 je bilo zaradi njegovih obveznosti zelo omejeno. Zaenkrat sva ostala pri dogovoru, da intervju ponudim založbi Kršćanska sadašnjost, ki je začela izdajati nizanko biltenov Svjedočenje (Pričevanje) . V prvi številki je intervju bil objavljen. Ko sem nekaj dni po izidu biltena prišel v uredništvo vprašat za honorar, mi je tajnica prišepnila, da se pri odgovornem uredniku pravkar mudijo miličniki zaradi zaplembe vseh izvodov omenjenega biltena. In res, bilten je bil zaplenjen predvsem zaradi Frančkovih lepih besed o hrvaškem kardinalu in mučeniku Alojziju Stepincu. Zato mi dovolite, da ob nocojšnji spominski priliki preberem nekaj Frančkovih odgovorov.
Na vprašanje ali res velja za izrazitega upornika, revolucionarja glede cerkvenega klerikalizma sem dobil tale odgovor:
»Uporništvo zoper cerkveni klerikalizem živim in razumem kot nenehen, oseben, iskren in spontan upor zoper vsako vmešavanje Cerkve na tista področja, kjer nima kaj iskati. Res da moje uporništvo sega daleč nazaj, vse do osnovne šole. Razlika je le v tem, da sem tedaj, pobalinsko naivno, bil upornik zoper »rdeči«, partijski klerikalizem. (Moje uporništvo je pravzaprav bilo usmerjeno zoper starejše, komunistično opredeljene šolske tovariše, ki so me kot mladega ministranta žalili, izzivali in celo skupaj s svojim direktorjem Dijaškega doma fizično napadali.) Od tistega časa pa vse do 1968 so dogmatski pripadniki Partije videli v meni »nevarnega klerikalca«, kar je gotovo vplivalo na moj celoten duhovni in družbeni razvoj.«
Na vprašanje, kako se je počutil v hrvaškem semenišču daleč od rojstnega doma, v primorskem mestu Zadar, mi je takole odgovoril:
»V Zadru je bilo kar precej Slovencev iz mariborske škofije. Znajti se takoj po osnovni šoli v tuji mentaliteti ljudi, sporazumevati se v tujem jeziku, navaditi se posebni disciplini v semenišču in v srednjeverski šoli – to vsekakor ni šlo brez človeških bolečin. Toda večina nas je prve in najtežje mesece prebrodila s pomočjo svetega človeka – Franca Skuhala. On je s svojim plemenitim srcem živel samo za nas semeniščnike. Kot Slovence so nas posebej spoštovali in imeli za nas razumevanja naši profesorji. Slovenska Cerkev v tem pogledu veliko dolguje hrvaški Cerkvi.«
Na vprašanje, ali zasleduje hrvaški tisk, sem dobil tale odgovor:
»Moje zanimanje za hrvaško Cerkev sega daleč nazaj. Zelo dobro se spominjam smrti kardinala Alojzija Stepinca. Ob tisti priliki je domači župnik in moj vzgojitelj Jakob Richter vernikom s prižnice skoraj jokaje povedal, kako je njega in ostale mariborske duhovnike, ki so morali pobegniti pred sovražnimi nacisti, na zagrebškem kolodvoru dočakal nadškof Stepinac. Sprejel jih je v svojo Nadškofijo in jih na ta način rešil najhujih muk, mnogim pa je tudi rešil življenje samo. Občutil sem, kako tesno se izprepletajo usode naših sosednjih Cerkva. Verjetno se danes v marsičem ne bi mogel strinjati s Stepincem. Toda on je svojo resnico živel in jo dotrpel s svojim lastnim življenjem! A se lahko še kaj drugega pričakuje in išče od človeka? Glejte svetnika!
Ravno zaradi teh stavkov je bilten bil zaplenjen.
Je pa Franček takole nadaljeval z odgovorom:
»Razume se, da sem z bivanjem v Zadru svoje poznavanje hrvaške Cerkve in hrvaškega naroda poglobil. Pozneje sem tudi zunaj, na tujem, imel ravno med Hrvati svoje najboljše prijatelje. Zato redno zasledujem precejšnji del hrvaškega tiska. Tako ostajam v stalnem kontaktu z dogajanji na Hrvaškem. Od prve številke sem predplačan na Glas koncila. To je brez dvoma, kljub vsem pomanjkljivostim, najboljši katoliški cerkveni časopis v Jugoslaviji, če ne celo v svetu! Hrvaška Cerkev mi je zelo pri srcu, kajti mi Slovenci ji zelo veliko dolgujemo.«
S Frančkom sem v Münchenu preživel še dva semestra 1974/75. Takrat se je z njim največ družil hrvaški bogoslovec Josip Vidić, kasneje župnik župnije Malgersdorf na Bavarskem, ki je s svojimi farani prispeval dragoceno humanitarno pomoč za časa vojne na Hrvaškem.
Jeseni leta 1975 sem nadaljeval študij filozofije v Beogradu in sva se s Frančkom bolj poredko videvala in slišala. Šele hudo presenetljiva novica o njegovi smrti v prometni nesreči 28. marca 1980 mi je obudila živ spomin nanj in njegov uporniški in dušnopastirski pomen v mojem življenju.
