Ob devetih zjutraj me je obiskal Vlado Hustič, direktor komunalnega podjetja iz Rogaške Slatine. Pogovarjala sva se o čistilni napravi kot nujnem predpogoju za polnjenje Sotelskega jezera. Skupaj sva se odpeljala v Krapino, spotoma nekaj malega prigriznila v gostišču Pod staro streho, potem pa potrkala na vrata dr. Franja Kajfeža, župana Krapinsko-zagorske županije. Sprejel nas je zelo ljubeznivo, poslušal z veliko pozornostjo in na koncu dejal, da se popolnoma strinja z najinimi predlogi glede kanalizacijskega omrežja z hrvaške in slovenske strani Sotle. Na županovi mizi sem med uradnimi spisi in vsakdanjo pošto opazil tudi svojo najnovejšo knjigo zgodb in črtic pod skupnim naslovom Razdruževanje, kar me je prav posebej razveselilo.
V popoldanskih urah smo se poslovili od Tončka Tepeša, legendarnega direktorja Konfekcije Rogaška Slatina (KORS) in predsednika krajevne skupnosti Rogatec. Tonček je pravzaprav eden iz plejade znamenitih Humčanov, rojen je namreč v naši občini, v majhni vasi Rusnica. Priženil se je v Rogatec, življenjsko kariero pa je začel in končal v Rogaški Slatini kot ustanovitelj in dolgoletni direktor modne konfekcije. Na pokopališču sem se spominjal najinih srečanj in pogovorov, posebej pa sodelovanja na prirejanju monografije »Rogatec ob 700 letnici podelitve trških pravic«, ki je bila predstavljena na proslavi 8. septembra 1985. Tonček je takrat govoril o velikem pomenu humske steklarne Straža za krajevno skupnost Rogatec in napovedal pobratwnje dveh sosednjih krajevnih skupnosti, ki so danes obmejne občine in še vedno čakajo na pobratenje.
7. maj 1994
Je morda bolje, da se odpovem popotovanju Pliberk, simbol in metaforo vseh hrvaških hudobij? Dolga desetletja se o pliberških žrtvah ni smela čuti niti besedica, zato sta evforija in paradiranje na Pliberškem polju v prvih letih samostojne Republike Hrvatske postala skoraj neznosna. Vsako leto se tamkaj zbere na tisoče in tisoče Hrvatov, služi se sveta maša za duše nedolžnih, masakriranih in ubitih hrvaških domobranskih vojakov, ustašev, civilistov, beguncev, žensk in otrok. Pod pliberškim pokolom razumemo zločin proti človečnosti, genocid nad Hrvati in drugimi pripadniki poraženih sil v drugi svetovni vojni. Nobenemu od njih ni bilo sojeno, nobeden od njih ni imel priložnost braniti svoje stališče, zato velja domneva nedolžnosti. Ta domneva velja kljub veliki verjetnosti, da je med ubitimi bilo res veliko število »zveri«, ki so odgovorne za grozote Jasenovca, Stare Gradiške in drugih, bolj ali manj znanih, fašističnih zločinskih zaporov. Osebno menim, da je ustaštvo mrak hrvaškega naroda, da je to najbolj črno in sramotno obdobje naše zgodovine. Žal se je veliko število antifašistov pod vodstvom maršala Tita že med vojno, še bolj pa v prvih povojnih letih, prelevilo v najhujše zločince. Čutim bolečino in žalost zaradi tega ker smo padli tako nizko, da v imenu ideologije, nacije, vere ubijamo in mučimo svoje someščane. Zato se ne bom podal na pot. Pripognil se bom vsem nedolžnim žrtvam v svoji zbranosti in skritosti.
28. januar 1995
Zjutraj sem bil v Rogaški Slatini pri nadžupniku Janezu Krašovcu. Pogovorila sva se in dogovorila glede daril ki jih naši ljudje prevzemajo v njihovem župnijskem Karitasu. Veliko ljudi iz naše občine je namreč obiskovalo tamkajšnji urad in jemalo oblačila, ki so jih kasneje preprodajali ali odvrgli. V prihodnje se kaj takega ne sme več dogajati. Vsak jemalec daril bo moral poskrbeti za potrdilo na v upravni enoti naše občine in šele s potrdilom priti po darilo.
Iz Rogaške Slatine sem skozi Bizeljsko in Brežice nadaljeval v Samobor na uradni pogovor z predstavniki tamkajšnje tovarne kristala v kateri bi naj delo dobili steklopihalci iz naše občine. To zadevo moramo speljati v dogovoru s menedžmentom tovarne kristala v Rogaški Slatini, kajti brez dogovora bi lahko prišlo do množičnega odpuščanja naših delavcev, prek tristo dnevnih migrantov, ki odhajajo vsak dan na delo onstran Sotle.
Po odhodu iz Samobora sem obiskal prijatelja dr. Mileta Babića, bosanskega frančiškana, begunca iz Sarajeva in začasnega gvardijana samostana v Podsusedu pri Zagrebu. Za današnji popoldan je imel zmenjeno srečanje z Ivanom Kordićem, bosansko-hercegovskim pesnikom in pisateljem iz Sarajeva. Skupaj sva se podala v restavracijo Kaptolska klet. Kordićeva nežnost in čar visokega, gosposkega prebivalca Sarajeva, njegovo spoštovanje in ljubezen do bosanskih frančiškanov, vse me je to spomnilo na pesem Tina Ujevića Visoki jablani (Visoki topoli). Danes zjutraj sem to pesem znovič prebral in se prepričal, da je res primerna za Kordićevo stasitost. Srečanje s sarajevskim pesnikom in izmenjava najinih pesniških zbirk je vsekakor najlepši dogodek moje javne dejavnosti in duhovnega ponotranjanja v zadnjih mesecih.
10. julij 1995
Solze, kletve in jeza naših delavcev zaposlenih v Rogaški Slatini so me nagnale, da sem napisal pismo g. Miljenku Žagarju, hrvaškemu veleposlaniku v Ljubljani in ga opozoril na dejstvo vse večje in eksistencialno hude neenakosti med hrvaškimi in slovenskimi delavci glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Naši delavci nimajo pravico na nikakršne olajšave pri plačilu davka na plače, tako da morajo plačati veliko več davka od svojih slovenskih tovarišev. Ko bi vsaj dvajset odstotkov tega davka dobila občina njihovega stalnega prebivališča! No, pa to še zdaleč ni vse, od maja letos naši delavci nimajo več pravico dobivati dohodnino za otroke. Grenkoba in jeza prebivalcev naše občine, ki dnevno odhajajo na delo v Slovenijo, raste vsak dan zaradi mačehovskega odnosa do njih (čeprav večina teh delavcev ima več kot dvajset let delovne dobe v Sloveniji). Vse bolj pogosto prihajajo delegacije opravičeno razvnetih delavcev v moj urad s prošnjo naj nekaj naredim v prid delavske enakosti. Občinski svet je uradni sklep naslovil na župana dr. Franja Kajfeža in županijske zastopnike v Hrvaškem saboru, mene pa zadolžil da v imenu nezadovoljnih in razočaranih delavcev napišem pismo hrvaškem veleposlaniku v Ljubljani s prošnjo, da uradno urgira pri Ministrstvu za delo. Ob koncu pisma sem ga povabil naj obišče Zdravilišče Rogaška Slatina, tamkajšnjo tovarno kristala, naj se v sami tovarni pogovori s hrvaškimi delavci, potem pa naj pride kot dobrodošel gost v našo občino.
3. oktober 1995
Danes zjutraj sem polne tri ure v ozračju dokaj toplega oktobrskega razkošja bral pogovor partizanskim novelam Edvarda Kocbeka izpod peresa Andreja Inkreta pod naslovom »Pričevanje o brezumni slasti in o zadnji grozi«. Znamenitega Slovenca, partizana in kristjana Kocbeka sem srečal v januarju 1969. na literarnem večeru in pogovoru s študenti teologije, pripadniki misijonske družbe lazaristi, v ljubljanski Maistrovi ulic. Njegovo majhno telo, tipični brk štajerskih kmetov, visoko čelo, več belih kot sivih las, predvsem pa njegovi zloženi stavki, nabiti z življenjskimi izkušnjami - vse je to naredilo name vtis nepozabnega srečanja s prerokom. Zato se pogosto vračam k njegovim knjigam in se prisrčno veselim prevajanja v hrvaščino njegovih pesmi, novel, dnevnikov in premišljevanj.
28. februar 1996
Čutim veliko neskladje med ustvarjalnim naporom, ki me sedaj osrečevalno prevzema, in želenih učinkov v družbeni realnosti, ki jih nikakor ne morem doseči. Kar nekaj dni zaporedoma sem z veseljem pričakoval ljubljansko Delo z mojim razmišljanjem o hrvaškem jeziku, izvirno napisanem v slovenščini, da bi včeraj v telefonskem pogovoru z nekaterimi uredniki zvedel kako so me cel čas potegovali za nos, ker moj tekst v resnici ne želijo objaviti. Mar samo zaradi tega ker gre v njem za pričevanje z leve strani Sotle, pričevanje ki ni zaželeno in sprejemljivo od strani slovenske politike?
Sotla je skozi stoletja bila in bo najbrž tudi v prihodnje meja med državnim ozemljem, ne pa med človeškimi lepotami in velikimi ljudmi. Prepričan sem, da so jo tako pojmovali grofje Celjski kadar so odhajali v hrvaške kraje, da jo je tako pojmoval grof Peter Zrinski ko je leta 1645 otkril vrelec mineralne vode v Rogaški Slatini, da so jo tako pojmovali grofje Ratkaji z legendarno Veroniko Deseniško, da jo je tako pojmoval Anton Aškerc za časa svoje duhovniško pastirske službe v Podsredi, ob branju Gundulića in Mažuranića v izvirni hrvaščini. Tako je dobesedno pojmujem tudi jaz v tem svojem Obsotelju, srečen že zaradi samega dejstva, da sem se na ta svet prijokal na magičnem bregu z leve ali hrvaške strani Sotle. Po končanem študiju teologije leta 1974 v Zagrebu in filozofije leta 1978 v Beogradu sem se zaposlil kot prevajalec in urednik delavskega mesečnika v domačem podjetju - tovarni stekla Straža. S tem pa se je začelo zelo zanimivo obdobje mojega življenja glede spoznavanja neusmiljene resnice kako je jugoslovanska indoktrinacija bratstva in enotnosti v gospodarstvu in politiki pravzaprav oddaljevala in odtujevala Hrvate in Slovence. Namreč, Slovenci so v višjih razredih osnovne šole učili srbohrvaščino, katero so potem pri vojakih v jugoslovanski vojski samo utrdili. Zato so se na srečanjih gospodarstvenikov, še bolj pa politikov in znanstvenikov, vse do leta 1990 s svojimi hrvaškimi partnerji pogovarjali ali po slovenski ali po srbski, nikakor pa ne po hrvaški! To so dejstva o katerih sem osebno pričeval dobrih dvanajst let, žalostna dejstva za vsakega dokaj zavednega in poštenega Hrvata. Po letu 1990 so se ti odnosi bistveno spremenili. Slovenski gospodarstveniki, politiki i znanstveniki so se naenkrat znašli v hudi zadregi zaradi svoje srbohrvaščine. Velikokrat sem imel priložnost videti kako se slovenski sobesedniki mučijo s hrvaškim jezikom, videti in poslušati njihovo nerodno opravičevanje zaradi globoko vsajene srbske ekavščine. Ta opravičevanja bi po navadi končala z obremenjenim molkom, ki sem ga vsakič na lep način poskušal prekiniti s spominjanjem na Franceta Prešerna in njegov stavek iz pisma Stanku Vrazu: »Združitev vseh Slovanov v en knjižni jezik bo ostala najbrž pobožna želja«. Čast in slava dr. Francetu Prešernu! On je prižgal luč slovenskega jezika in slovenskega naroda, luč katero ni uspela ugasniti nobena politična sila. Pri nas Hrvatih je žal luč hrvaškega jezika, od Marka Marulića do naših dni, bila večkrat popolnoma ugasnjena ali pa je le mrliški plapolala. Politika je delala po svoje – najprej s hrvaškim jezikom, potem pa tudi s hrvaškim narodom, kateremu so Srbi v zagrebškem časopisu Srbobran na samem začetku dvajsetega stoletja napovedali končno iztrebitev. Toda, vsak narod je neuničljiv dokler se zaveda svoje zgodovinske utemeljenosti, svojega jezika in literature, svoje vere, upanja in ljubezni. Teh stvari se je hrvaški narod zavedal prav tako kot slovenski, pa tudi veliko bolj, zato ker je skoraj devetsto let ohranjal v živem spominu zlato obdobje svojih narodnih vladarjev in kraljev od začetka devetega do začetka dvanajstega stoletja. Hrvaško nacionalno zavest so ohranjali, prebujali in krepili slavni hrvaški možje – bojevniki, duhovniki in pisatelji. Tem velikanom hrvaške zgodovine, kot so Evgen Kvaternik, Ante Starčević, Mihovil Pavlinović in Stjepan Radić, pripada vsekakor tudi dr. Franjo Tuđman s svojo sintezo hrvaške zgodovinske zavesti in politične miselnosti – z uresničenjem te sinteze in pomiritvijo vseh Hrvatov. Pod njegovim vodstvom je hrvaški narod, po devetstoletni križni poti in golgotskem poniževanju in sramoti, končno doživel svoje vstajenje – svoj ponos, svojo čast in svojo državo. To je zgodovinsko dejstvo in zato ne morem razumeti tistega intelektualca, najmanj pa hrvaškega, ki si upa to pred zgodovino zanikati. Po velikem začetnem navdušenju z novimi državami na prostoru bivše Jugoslavije nam je sedaj omogočeno, da lahko povsem umirjeno in iskreno ljubimo svoj narod in delujemo za boljše dneve svoje države, kar je osnovni predpogoj in zagotovilo spoštovanja vsakega drugega, predvsem pa sosednjega naroda in države. Moje izkušnje, srečanja in doživetja v tej sotelski dolini me iz leta v leto vse globlje prepričujejo, da v prihodnje Hrvate in Slovence ne morejo več zbliževati nikakršne parole o bratstvu in enotnosti, pač pa predvsem i nadvse le gola resnica in resnične vrednote naših narodov in držav na vseh področjih človekovega življenja, ustvarjalnosti in počlovečevanja sveta.
11. april 1996
Ob devetih dopoldne me je poklicala tajnica občine Rogatec in me obvestila, da bodo v kratkem času vsi župani občin Rogatec, Rogaška Slatina, Podčetrtek in Kozje imeli skupni sestanek glede mojega dopisa v katerem jih prosim za podatke o Hrvatih, ki živijo v njihovih občinah. Dodala je da gre za podatke, ki imajo določeno politično težo. Pol ure kasneje me je poklical nadžupnik iz Rogatca in me prosil naj bi za danes napovedan sestanek preložili vsaj za teden dni. To so vsekakor značilna reagiranja iz sosednje slovenske občine in nadžupnijskega urada. Samo tisti, ki nekaj takega res doživi, more odgovorno govoriti o občutljivosti Slovencev za svojo narodno identiteto, občutljivosti kakšna se nasproti hrvaškem narodu in državi skorajda manifestira kot preobčutljivost na meji narodne ogroženosti. Kakšna pa je naša občutljivost glede nacionalne identitete hrvaškega človeka in hrvaškega ozemlja?
5. julij 1996
Pred kratkim sem v Rogaški Slatini doživel zelo prisrčno srečanje z mlado profesorico nemškega jezika Vlasto Kučiš i njenim prijateljem Mariom Plenkovićem, doktorjem informacijskih in organizacijskih ved. Vlasta je hčerka mojega starega znanca iz tovarne stekla Straža, kratek čas je delala v humski tovarni kot prevajalka, sedaj pa je predavateljica na Filozofski fakulteti v Zadru. Mario mi je podaril svojo knjigo Komunikologija masovnih medija, se pohvalil kako me dobro pozna kot pesnika in pisatelja, zato je še posebej vesel, da sva se danes srečala in tudi osebno spoznala. Pogovarjali smo se o poslovnem komuniciranju v pluralistični družbi, o komunikoloških aspektih novinarstva, ter o kulturi dialoškega komuniciranja. Posledica tega srečanja je uradni poziv, ki sem ga danes dobil. Dr. Plenković me poziva v imenu organizatorja na mednarodno znanstveno konferenco »Novinarstvo in demokracija«, ki bo oktobra meseca v Zadru. Seveda se bom pozivu rad odzval in sodeloval na konferenci.
5. december 1996
Knjižničarka v Rogaški Slatini mi je včeraj fotokopirala In memoriam dr. Antonu Trstenjaku, filozofskemu antropologu, psihologu in teologu, ki je umrl 29. septembra letos v devetdesetem letu življenja. Predaval mi je na Teološki fakulteti v Ljubljani zgodovino filozofije in psihologijo. Kot vrsten grafolog je na izpitu izkoriščal priložnost, da se vsaj malo zamisli nad rokopisom študenta, ki je pristopil k izpitu. Spominjam se kako me je sočutno pogledal in vprašal kaj pravzaprav iščem med bogoslovci? Ko je slišal, da prihajam s hrvaške strani Obsotelja, me je še bolj predorno pogledal, se nasmehnil in mi zatrdil, da na svoji poti ne smem omahniti. Tedaj njegove besede nisem jemal resno, nisem razumel njegovega poročila, toda z današnjega vidika, ko se ozrem na prehojeno pot, moram velikemu slovenskemu psihologu in nepozabnemu profesorju izraziti globoko hvaležnost in spoštovanje. Ta neutrudljivo dober človek nam je zapustil prek petdeset knjig namenjenih predvsem oplemenitenju človeka in počlovečevanju sveta. Vsebinska razsežnost njegovih del se razteza od pastoralne psihologije do psihologije umetniškega ustvarjanja, od grafologije do filozofske antropologije in logoterapije. V svojem znanstvenem delu se je zavzemal za čim bolj širok pregled tradicionalnih in najnovejših teorij, izogibajoč se namerno odvisnosti od posameznih šol in njihovih skrajnosti. Poleg znanstvenega preučevanja, univerzitetnih predavanj in publiciranja številnih knjig je treba posebej poudariti njegovo svetovalsko in terapevtsko delo s posamezniki. Spominjam se kako sem s prikritim občudovanjem in bogaboječo spoštljivostjo štiri semestre hodil mimo njegove kurije in zastrtih oken na ljubljanski Resljevi cesti. V njej je skromen duhovnik in velik človek z vsem srcem in dušo delal za duševno zdravje svojih sodobnikov in njihovih potomcev.
2. januar 1997
Direktor založbe iz Đakova dr. Ivan Zirdum me prosi naj bi mu čimprej prevedel zanimivo knjigo Skozi prizmo besed dr. Antona Trstenjaka, ki je izšla pri Matici slovenski pred osmimi leti. V prvem delu avtor obravnava fenomenologijo besed, oziroma odnos med človekom in besedo, med besedo in osebnostjo, ter med osebnostjo in kulturo. Drugi del govori o človeku kot zgodovinskem bitju, o krizi in razmahu znanosti, ter o vzponih in prepadih kulture. Meni je vsekakor najbolj zanimiv tretji ali zaključni del, ki vsebuje razmišljanja o človeku kot bitju vrednot in upanja, o človeku pred ugankami sveta, pred izgubo smisla za življenje, in ne nazadnje, o človeku zagledanem v prihodnost, v čudež vesolja in usodo človeštva. Globoko sem prepričan, da bo hrvaška kultura s tem celovitim delom postala bogatejša za novo razsežnost duhovnosti.
4. oktober 1998
Zadnjih nekaj dni je bilo prežeto s slovesnim pričakovanjem in vzvišenim doživljanjem drugega obiska Papeža Janeza Pavla II. naši deželi - Zagrebu, Mariji Bistrici, Splitu in Solinu. Tej vzvišenosti se je pridružil še eden nadvse svečani Memento mori. Namreč, pred nekaj dnevi sem bil pozvan na promocijo knjige Zaustavljeni David, knjige o življenju in delu prezgodaj umrlega slovenskega duhovnika in publicista Frančka Križnika, mojega nepozabnega življenjskega spremljevalca. Takoj sem poiskal ohranjeno številko ljubljanske Študentske tribune v kateri je leta 1968 objavljena moja pesem posvečena njemu, poiskal pa sem tudi morda še edini ohranjeni izvod zaplenjenega intervjuja z njim leta 1974 v ediciji Svjedočenja (Pričevanja) zagrebške založbe Kršćanska sadašnjost. Napisal sem v slovenščini posebno besedilo za promocijo, v katerem sem posebej poudaril Križnikove besede o kardinalu Stepincu, ki ga Janez Pavel II. namerava med svojim obiskom razglasiti za blaženega na Mariji Bistrici, zaradi katerih je omenjeni intervju pred štiriindvajsetimi leti bil zaplenjen. Svoje besedilo sem prebral pred polno dvorano kulturnega doma v Šmarju pri Jelšah natančno ob isti uri ko je Sveti oče prispel z letalom na zagrebško letališče in bil dočakan z burnim ploskanjem.
Včeraj sem cel dan prebiral lepo urejeno knjigo o Križniku, njegova avtorska dela, ter številne spomine nanj. Enostavno ne morem verjeti, da je svoje burno kratko življenje živel tako celovito in zaokroženo. Seveda se tega nismo zavedali ne mi, ki smo se družili z njim, ne on, ki je vedno imel časa za druženje z nami. To mi je postalo jasno šele ko sem prebral njegovo zadnje predavanje z naslovom »Poslednje presenečenje«. Takoj sem poiskal vsa Križnikova pisma, ponoči pa se v meni porodila zamisel s katero sem se zbudil danes zgodaj zjutraj. Zamisel nove knjige v slovenščini z naslovom Moje slovenske izkušnje. V prvem delu bom objavil dnevniške zapiske iz svojega ljubljanskega obdobja, v drugem svoje pesmi izvirno pisane v slovenščini, v tretjem eseje o doživljanju slovenskega jezika in duše, podnebja in kulturnega vzdušja, prijateljevanja z znanimi in velikimi Slovenci kot so Edvard Kocbek, Janez Gradišnik, Franček Križnik, Franc Rodé, Tone Stres, Franci Zagoričnik, Veno Taufer in dr. Rokopis bom ponudil Mohorjevi družbi v Celju. Na ta način se želim ustvarjalno oddolžiti slovenski kulturi in osebno prispevati vzpostavitvi in utrjevanju dobrih sosedskih odnosov dveh narodov, ki ne smejo drug drugega onemogočati, pač pa se morata dopolnjevati z obilico lepote in miru.
16. februar 1999
Nocoj sem v društvenem domu sosednje občine Rogatec užival na literarnem večeru Toneta Partljiča, zelo prijaznega in iskrenega pisatelja, ki je prebral eno žalostno zgodbo o svoji materi in eno duhovito o sebi. Enostavno in prepričljivo je govoril o knjigi, politiki in pomenu Prešerna glede slovenske identitete. Prireditev je bila organizirana ob priložnosti širitve narodne knjižnice, oziroma dograjenega oddelka za otroke. Po končani slovesnosti in kulturnem programu sem osebno pozdravil spoštovanega pisatelja in poslanca v slovenskem parlamentu, ki je bil nenavadno vesel srečanja z mano, povedal mi je, da ima dve moje knjigi in je resnično vesel, saj je njegova žena Milica tudi rojena v Humu na Sutli. Izkazalo se je, da je njegova žena nečakinja znamenitega Humčana dr. Janka Oberškega, biblicista in zagrebškega kanonika. Torej še eno spoznanje več o Humu na Sutli kot povezujočem mestu Hrvaške in Slovenije!
22. septembra 1999
Ob razglasitvi slovenskega preporoditelja, Prešernovega vrstnika, vzgojitelja, pesnika in mariborskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega, na slovesnosti, ki jo je prejšnjo nedeljo v Mariboru predvajal papež Janez Pavel II., sem z amaterskimi društvi iz Huma na Sutli in sosednjega Rogatca pripravil celovečerno kulturno prireditev poimenovano po Slomškovih verzih »Z veseljem sladko vince piti«.
Anton Martin Slomšek me prav posebej privlači s svojo rodoljubnostjo in domoljubnostjo. Na liceju filozofije v Ljubljani se je srečal z Francetom Prešernom do katerega je celo življenje negoval primerno spoštovanje. Kratek čas je obiskoval licej v hrvaškem primorskem mestecu Senju, kjer se je naučil hrvaščino, se seznanil s hrvaško zgodovino in navduševal z idejami hrvaških preporoditeljev, prav posebej pa z naravnimi lepotami Hrvaškega primorja.
Kot duhovnik ni skrbel samo za duh pobožnosti med bogoslovci, temveč je bodočim slovenskim duhovnikom držal tečaje slovenskega jezika in spodbujal veselje do branja in prevajanja. Bil je kanonik in šolski nadzornik. Izdal je tri molitvenike z veliko izbiro delno svojih pesem. Bil je pobudnik in prvi urednik Drobtinic, letopisa za učitelje, starše in vzgojitelje. Objavljanje njegovih pastirskih poslanic v slovenščini je bilo duhovnikom v veliko pomoč. Narodno zavest je širil tudi z ustanavljanjem različnih društev in bratovščin. Močno je podpiral vključevanje duhovnikov v slovensko narodno prebujanje, saj je tudi sam bil član Slovenskega društva v Ljubljani. Napisal je veliko število člankov, pridig in pastirskih pisem: »Bog nas varuj samomorstva«, »Zakaj sveta vera v naših šolah umira«, »Lepo petje, lepo srce«, »Narodnost – znamenje naše dobe«, »Ljubezen do domovine«, »Dolžnost svoj jezik spoštovati«, »Pomislite, koga boste izvolili«, »Pastirsko pismo o žganju« … Čeprav se kot pesnik ni povzpel na najvišjo umetniško raven, kakor je to uspelo Prešernu, se njegove pesmi o vinu in lepotah štajerskega podeželja rade pojejo ne samo po štajerskih hribih in hribčkih, pač pa tudi s hrvaške strani Sotle. Ljudje jih največkrat sploh ne razlikujejo od ljudskih pesmi. Upoštevajoč Slomškovo misel, objavljeno v letopisu Drobtinice leta 1862, ki se glasi: »Častimo naše slavne predhodnike, zveste rodoljube in obnavljajmo spomin na njih tako da bomo sledili njihove slavne primere«, smo s to medobčinsko in meddržavno kulturno prireditvijo naredili zelo konkreten korak v kulturnem in verskem zbliževanju in doseganju najboljših odnosov hrvaškega in slovenskega naroda in njihovih samostojnih držav.
13. februarja 2000
Zbudil sem se iz čudnega prizora v sanjah: pogovarjal sem se z enim od najbolj pomembnih slovenskih psihologov dr. Antonom Trstenjakom o vsakdanjih stvareh, prebival sem v nekem mediteranskem mestecu s kraljevskim trgom, številnimi kavarnami in restavracijami, na obisk so mi prišli prijatelji pesniki, ženo sem odpeljal na delo v neko mednarodno agencijo in ji obljubil, da ne bom za goste pripravljal nikakršno kosilo, raje jih odpeljem nekam ven… Ne spomnim se ali smo sploh kaj jedli, ostal sem brez prijateljev, se sprehajal ob jezeru z ogromnimi ribami in vidrami, gor in dol po hribu s papigami, da bi se naposled znašel na javnem stranišču, čistem in blestečem, tukaj se umil in uredil, snel z obešalnika bele hlače in se zbudil… Trstenjak ima vsekakor prav ko piše o peti dimenziji popolnoma svobodne in čiste eksistence v povsem drugačni telesnosti, pa vendarle v eni in isti osebnosti.
13. april 2000
Na literarnem večeru v Rogaški Slatini je nastopil družinski in pisateljski par - Alojz Rebula in Zora Tavčar. Gospod Rebula je danes gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev, filozofski navdihnjen realistični pisatelj proznih knjig z elementi simbolizma in ekspresionizma. Njegovo pisanje je prežeto s premišljanjem o narodu, človečnosti, ljubezni, umetnosti in ustvarjalnosti. Gospa Tavčarjeva je znana esejistka, pedagoginja in prevajalka. Ves srečen sem se po uradnem delu približal slavnostnem paru, se predstavil in častitljivemu umetniku omenil najino prvo srečanje pred več kot trideset let v njegovem stanovanju na Opčinah nad Trstom. Na moje veliko presenečenje se je štiriinsedemdesetletni, zelo živahen i bister intelektualec spomnil kako me je takrat nahrulil zaradi mojega navduševanja z verzi Baudelairea in Rimbauda. Nadaljevala sva prijateljski pogovor o Miroslavu Krleži, Edvardu Kocbeku i Frančku Križniku, o odpiranju Hrvaške proti zunanjem svetu, o zagrebškem nadškofu Josipu Bozaniću, o pesniku in politiku Vladi Gotovcu in pisatelju Predragu Matvejeviću. Na koncu sem ga hvaležno zaprosil za pomoč, če bi hotel prebrati in oceniti moj rokopis v slovenščini, ki ga pripravljam za Mohorjevo družbo. Tudi njegova ljubezniva družica Zora mi je obljubila pogledati to stvar in se zavzeti za njeno tiskanje. Ko sem se pozno zvečer vračal domov, sem resnično bil izpolnjen z nepozabnim srečanjem in pogovorom.
29. april 2000
Včeraj sem skupaj s svojo ženo cel dan sodeloval na proslavi desete obletnice orglarske delavnice Antona Škrabla v Brestovcu pri Rogaški Slatini. Lep sončen in topel dan, nad dvesto udeležencev iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Avstrije, Madžarske in Belgije, zaljubljencev v orgle, ki slovijo za kraljico vseh inštrumentov. Mojster Tone i njegova soproga Zorka sta pred vhodom v delavnico čakala goste. Vsak gost je dobil na dar bogato monografijo, CD s posnetimi Bachovimi deli za orgle in kristalni suvenir. Proslava se je začela z recitacijo moje pesmi na slovenskem, hrvaškem in nemškem jeziku, ki je natisnjena na samem začetku monografije. Napisal sem jo navdihnjen predvsem z nenavadno prijetnim človekom, njegovo ljubeznijo do orgel in sploh do življenjske harmonije. Po uvodnih pozdravnih besedah in blagoslovu koprskega škofa Metoda Piriha je sledil koncert na najnovejših orglah. Prvi del proslave se je končal s švedsko mizo pod šotorom in ogledavanjem delavnice. Drugi del proslave se je nadaljeval ob petih popoldan v kristalni dvorani Zdravilišča Rogaška Slatina s kulturno prireditvijo folklorne skupine, mešanega pevskega zbora, vokalne skupine, s slavnostnimi govori in pozdravi, ter nadvse bogato večerjo.
25. junij 2000
Še vedno sem otročje naiven, ko se veselim nečemu, kar se nikakor ne more zgoditi tako kot si zamišljam. Včeraj sem se cel dopoldan navduševal s srečanjem v Mariboru, pripravil sem lepo aranžirano darilo (Antologijo hrvaške duhovne lirike in svojo knjigo Zavičajna radost življenja), napisal posvetilo in naučil na pamet zdravljico, ki sem jo nameraval izgovoriti na sami svečanosti. Morda pa se to ni moglo uresničiti samo zato ker je v vsem tem bilo preveč individualne, sebične radosti, zato ker si želim veliko preveč kot pa v resnici zaslužim.
Torej, včeraj popoldne sem bil z ženo in mlajšo hčerko v Mariboru na škofovskem posvečenju dr. Antona Stresa, prijatelja iz mladosti, danes pa znanega katoliškega profesorja, filozofa in teologa, avtorja številnih knjig, dekana Teološke fakultete v Ljubljani in Mariboru, predsednika slovenske in evropske komisije Justitia et pax, od danes naprej pa tudi pomožnega mariborskega škofa. V Maribor smo prišli uro pred začetkom posvečenja. Zanimivo je da sem kljub dokaj slabemu poznavanju mesta prispel s avtom tik pred katedralo in našel svobodni prostor za parkiranje pred samo škofijo. Nadžupnik iz Rogatca gospod Andrej Grobelnik nas je takoj opazil in odpeljal v četrto klop pred glavnim oltarjem, ker je vedel da imamo povabilo. Tako smo mogli čisto od blizu videti obred posvečenja. Počutil sem se dokaj razneženo v srednjeveški katedrali sv. Janeza Krstnika, lepo okrašeni in nabito polni s pobožnimi verniki. S posebno nestrpnostjo sem pričakoval ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodéta, beograjskega nadškofa dr. Franca Perka, svoje nekdanje profesorje na ljubljanski fakulteti. Med številnimi duhovniki, redovnicami in redovniki sem opazil v prvi vrsti predsednika slovenske vlade dr. Andreja Bajuka, ministra Janeza Janšo i nekaj drugih ministrov. Užival sem v orgelskem igranju in večglasnem petju, pa tudi v posameznih delih obreda. Po končani slovesnosti v katedrali smo se nekaj časa mudili na Slomškovem trgu kjer smo se pozdravili z misijonarji iz Celja in zagrebškim pomožnim škofom dr. Vladom Košićem. Potem smo šli v Slomškov atrij kjer je bilo pripravljeno kar lepo število švedskih miz s hrano in pijačo. Zaužili smo nekaj malega, mimogrede sem pozdravil pisatelja Alojza Rebulo in se mu zahvalil na obširnem pismu. Potem smo poiskali novoposvečenega škofa Stresa, ki je bil zelo vesel naše udeležbe in se mi posebej zahvalil na prevajanju njegove knjige Pravičnost in svoboda. Približali smo se tudi nadškofu Rodétu, ki je pravkar končal pogovor na francoskem jeziku z nekim Črncem iz Južne Afrike. Počakal sem minuto-dve, potem pa se predstavil, nakar me je on prisrčno objel. Izrazil je svoje zadovoljstvo s prevodom njegovih izbranih del, ne pa z dejstvom da v Zagrebu ni organizirana promocija njegovih knjig, kar seveda tudi meni kot prevajalcu ne more biti vseeno.
15. julij 2000
Včeraj sem celo popoldne prelistaval in prebiral knjigo Personalizam in njegovi odmevi na Slovenskem. Ta knjiga me je predvsem razveselila s dejstvom, da jo je uredil Peter Kovačič Peršin katerega se zelo dobro spominjam iz študentskih dni v Ljubljani, ko je zbiral okrog sebe intelektualno skupino mladih kristjanov in so začeli izdajati krščansko revijo 2000. Zlasti se rad spominjam srečanja v Bohinju s posebno milino mladih ženskih teles in moje prismuknjene izoliranosti. Šele danes se vse bolj zavedam, da sem se skozi življenje prerival kot ljubimec usode. Fletno sem se izogibal vsaki obliki institucionalnega krščanstva, izjema je edino sedanja družinska oblika, ko poskušam na vsak način biti pravi mož svoji ženi in dober oče najinim otrokom.
Lahko sem res vesel, da sem v življenju imel srečo osebno poznati in se pogovarjati z najbolj pomembnimi slovenskimi osebnostmi personalističnega pojmovanja življenja: Edvardom Kocbekom, Ivanom Mrakom, Antonom Trstenjakom, Francom Rodétom. Pozorno sem prebral Trstenjakovo prilogo o Romanu Guardiniju, čigavo knjigo Gospod sem to poletje prevedel v hrvaščino. Zvedel sem, da je Guardini doktoriral na Bonaventurinem nauku o odrešenju, da je bil duhovnik, oznanjevalec, vzgojitelj in učitelj. Zanimiva je Trstenjakova trditev da Guardini »nikjer ni prav našel samega sebe in svojega mesta v svetu…, da si je kot novomašnik dal na podobico zapisati Jezusove besede – Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj«. Sedaj mi je ta velik mislec, ki mu ob soočanju s drugimi avtorji ni šlo nikoli za »boj« proti nasprotniku, marveč vselej le za »sintezo rodovitne napetosti«, postal nenavadno blizek in ga bom zagotovo prevajal z veliko večjo vnemo.
Danes zjutraj sem takoj po umivanju prebral odlomek o personalizmu Marjana Rožanca, še enega iz plejade velikih personalistov in iskalcev Boga katerega sem imel čast osebno poznati in se z njim pogovarjati. Spominjam se kako me je nekega popoldneva leta 1970 dr. Franc Rodé vzel s sabo na obisk k Rožancu. V spominu mi je ostala prenapolnjena delavna soba, zidovi obloženi s knjigami in Marjan za ogromno pisalno mizo, skoraj napol zastrt s časopisi in revijami. Vedno se rad spominjam njegove nasmejanosti in navdušenosti s katero je pripovedoval o slovenskem košarkarju Ivu Danevu. Tedaj še nisem v njem prepoznal velikega pisatelja, zato sem danes veliko bolj ponosen in vesel, ker vem koliko knjig je napisal, kaj je vse pretrpel in kako modro je živel. Srečen sem, da sem ga imel priložnost v živo slišati in gledati, a šele sedaj, deset let po njegovi smrti, se obvezujem prebrati njegova najpomembnejša dela: novele Mrtvi in vsi ostali; roman Slepo oko gospoda Janka; avtobiografski Roman o knjigah; eseje Demon Iva Daneva; in dramo Zadnji čudež tehnike.
21. julij 2001
Ob prazniku svete Ane sem danes bil navzoč svečani proslavi Dneva občine Rogaška Slatina. Stisnil sem roko Borutu Pahorju, predsedniku slovenskega parlamenta, Franciju Butu, slovenskemu ministru kmetijstva in predsedniku stranke Krščanski demokrati Slovenije, domačemu županu Branku Kidriču in sosednjim županom Martinu Mikoliču iz Rogatca in Marjanu Drofeniku iz Podčetrtka. Za svečano mizo sem sedel skupaj z Jožetom Čakšem, županom občine Šmarje pri Jelšah, starim znancem in kulturnim delavcem, ki je bil in je še vedno ravnatelj knjižnice. Svoj pozdrav in željo za sodelovanjem na mednarodni lokalni ravni sem izrekel v uradnem hrvaškem jeziku. Franciju Butu sem se pri večerji predstavil kot predsednik občinske organizacije HSS-a (Hrvaške kmečke stranke), ki je pravzaprav sestrska stranka KDS-a, nato pa sva veselo nazdravila drug drugemu in pokramljala o pomenu naših strank v političnem življenju dveh sosednjih držav. Bilo je to zelo lepo in prijazno srečanje, ki me vsekakor spodbuja, da obnovim in učvrstim svoje vezi s slovensko kulturo. Na poti domov sem se na trenutek ustavil pri vhodu v kristalno dvorano Zdravilišča, kajti nad vhodom so dogorevale bakle, v dvorani pa je potekal tradicionalni Anin ples za visoke elitne goste iz Slovenije, Italije in Avstrije.
9. avgust 2001
Zadnji teden sem politično angažiran z organiziranjem protestnih shodov v naši občini in županiji zaradi parafiranega sporazuma o meji Drnovšek-Račan po katerem bi naj celo Sotelsko jezero pripadlo Sloveniji. Jezero je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja bilo zgrajeno s skupnimi močmi Slovenije in Hrvaške in z namenom, da obvaruje Atomske toplice, Podčetrtek, Kozjanski konec in Kumrovec pred poplavami ob hujših neurjih. Dvainpetdeset odstotkov akumulacije pripada Sloveniji, oseminštirideset pa Hrvaški. S hrvaškega dela je pred graditvijo akumulacije bilo izseljeno okrog dvajset družin. Zaradi teh dejstev smo dolžni napraviti vse, da ta sporazum ne bo ratificiran v Hrvaškem saboru. Moje izjave in stališča se že nekaj dni vrtijo v oddajah lokalnih radijskih postaj i na straneh lokalnega tiska.
Včeraj me je strankarska kolegica opozorila na morebitne spodrsljaje v političnem korakanju in poudarila, da ne smem javno napadati vlado v kateri je HSS ena od koalicijskih strank. Dodala je še, da nikakor ni dobro pozivati opozicijske člane županijske skupščine na občinsko konferenco za tisk. Torej, ne gre samo za čvrst dokaz na podlagi argumentov, v politiki je očitno najbolj važna pazljivost pri javnih nastopih. To lekcijo je takoj naučila nova, do včeraj tako rekoč povsem apolitična županja, jaz pa še vedno nimam tega pred očmi, čeprav že prek dvajset let stopicam v lokalnem političnem močvirju.
22. avgust 2001
Resnica o zdravilni topli vodi in nastanku Atomskih toplic v slovenski občini Podčetrtek, danes Terme Olimia s termalnim parkom Aqualuna, nam zorno pokaže eno od številnih zgodovinsko ideoloških zaslepljenosti hrvaške politike. Prvotni vrelec tople zdravilne vode se je namreč vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja nahajal v gozdičku nad vasico Harina Zlaka z hrvaške strani Sotle. Leta 1952 je Miroslav Sternad, župnik v Podčetrtku, povabil k sebi gospoda Matu Vukčevića iz Klanjca, inženirja varstva okolja in komunale, in mu sugeriral naj odnese vzorec vode iz Harine Zlake na analizo v Zagreb. Analiza je pokazala, da gre za izredno zdravilno toplo vodo. Toda samo zato ker je iniciativa prišla od katoliškega duhovnika, »črne ovce in klasnega sovražnika«, so dnevni časopisi in tedniki v Zagrebu tedne in mesece negativno pisali o zdravilni topli vodi v Harini Zlaki in prepričevali bralce, da gre tukaj za cerkveno prevaro, zaroto ali navadno manipulacijo od strani katoliškega duhovnika, ki bi iz termalnega vrelca v Harini Zlaki »hotel storiti nekakšen Lurd v socialistični Jugoslaviji«. Tako smo torej, ideološko zaslepljeni Hrvatje, prepustili to nadvse dragoceno zdraviliško in turistično priložnost župniku Sternadu, za katerega pa je takrat »bratska« republika Slovenija imela veliko več razumevanja, čeprav se je nahajala v isti Titovi Jugoslaviji! Leta 1956 sta dva podjetnika iz Trbovelj zgradila in uredila v Harini Zlaki mali bazen v katerem se je kopalo okrog tisoč kopalcev dnevno. Kopalcev je iz meseca v mesec bilo vse več in mnogi od njih niso mogli priti na vrsto za kopanje v enem dnevu. Zato je župnik Sternad za razširitev kopalnih možnosti in zdravljenja predložil slovenskim oblastem v Celju in Ljubljani primernejšo lokacijo na slovenski strani Sotle. Po nekaj mesecih so izvajalci začeli z vrtanjem do podzemnega bazena zdravilne tople vode, kar se je zelo uspešno končalo. Slovenci so tik ob Sotli zgradili Atomske toplice, pozneje preimenovane v termalni park Aqualuna in Terme Olimia. Danes je to eden najlepših rekreacijsko-zdraviliških kompleksov, biser slovenskega turizma, ki sodi v sam vrh evropske turistične ponudbe. Na tem zgodovinskem in termalnem dobičku sosedom Slovencem niti malo ne zavidam. Obžalujem le hrvaško ideološko zaslepljenost v času polpreteklega stoletja. Pozdravljam in veselim se vsakemu pogovoru o Sotelskem jezeru, ki bo v prihodnosti turistično povezovalo Podčetrtek in Rogaško Slatino s slovenske ter Hum na Sutli, Zagorska Sela in Kumrovec s hrvaške strani.
31. avgust 2001
Skupaj z podžupanom Đovanijem Brozom ter občinskimi načelniki Kumrovca in Tuhlja sem v Podčetrtku sodeloval na skupnem sestanku o meji in usodi Sotelskega jezera. Sogovorniki s slovenske strani so bili župan občine Podčetrtek Marjan Drofenik in direktor Term Olimia Zdravko Počivalšek. Prebral sem svoj prispevek k razpravi in pritegnil veliko pozornost navzočih. Zavzemam se za čezmejno turistično cono z ene in druge strani Sotle. Vse kar so Slovenci v nekaj desetletij nazaj naredili iz Atomskih toplic je vsekakor vredno čudenja. Imam občutek da se nahajam nekje zelo daleč, ne pa v neposrednem sosedstvu. Med toplicami Hrvaškega zagorja in Termami Olimia obstaja globok prepad, ki bi ga lahko najprej in najbolj uspešno premagali na način, da Terme Olimia kupijo Tuheljeske toplice in danes-jutri prevzamejo upravo nad Sotelskim jezerom. Slovenski sogovorniki so izrazili veliko pripravljenost, strinjajo se s tem, da bi državna meja naj potekala po strugi reke Sotle. Po temeljiti razpravi smo sklenili, da moramo v vsakdanjem življenju ob meji edino z dogovori reševati probleme ter se dosledno držati Sporazuma o maloobmejnem sodelovanju, ki nam daje veliko možnost sodelovanja na lokalni ravni.
Kosilo je bilo pripravljeno v restavraciji Lipa, po kosilu pa smo vsi skupaj odšli na spodnjo brano Sotelskega jezera kjer sta Drofenik in Broz dala uradne izjave za hrvaško in slovensko televizijo in časopise. Od tam smo skupaj prešli na hrvaško stran in se napotili proti turistični kmetiji Masnec, ki se nahaja na visokem hribu Sutlanske poljane, od koder se odpira krasen pogled na Terme Olimia in Harino Zlako. Ta pogled me je napolnil z neko čudno otožnostjo zaradi vsega lepega kar je narava Hrvatom podarila, mi pa ne znamo to izkoristiti. Bilo mi je na nek način žal, da toliko zaostajamo za Slovenci glede turistične preobrazbe in plemenitenja čudovite obsotelske narave. Na kmetiji Masnec smo veselo kramljali in se po debeli uri vicev, dovtipov in zabavnih opazk veselo razšli.
21. rujna 2001
Danes sem ves dan preživel v Gradcu. Pripeljal sem se z avtobusom iz Rogaške Slatine, ki je brez zamud ali problemov na meji prispel v metropolo avstrijske Štajerske ob pol desetih. Na končni postaji mi je namesto »hauptbanhofa« dobrodošlico zaželelo ogromno gradbišče z žerjavi. Popolnoma brezbrižno sem krenil prek Europaplatza proti hotelu Europa, se po tekočih stopnicah spustil v trgovinski center in se na drugem koncu zopet po tekočih stopnicah dvignil na pločnik v Annenstrasse. Nadaljeval sem z lahkimi koraki proti središču mesta, kjer me je čakal razrovani Hauptplatz in neka ohcet na odprtem. Mojo pozornost je privabila visoka nevesta v rdečem s prižgano cigareto. Pohitel sem dalje do trga An eisernem Tor, kjer sem v Austriabank plačal trimesečno anuiteto kredita. Ostalo mi je le kakih tristo šilingov in polnih pet ur svobodnega časa. Na Jakominiplatzu sem zmazal porcijo »leberkäse« s koruznim hlebčkom. Krenil sem proti južnem delu mesta, na uličnem pultu knjigarne katera prodaja izključno katoliške in evangelijske knjige sem vzel zastonj ponujen katalog in nadaljeval proti cerkvi Srca Jezusovega v kateri sem prebral program katoliške visokošolske mladine v zimskem semestri. Nadaljeval sem proti Univerzi glasbe in uporabnih umetnosti, se nekaj časa zadržal v univerzitetni cerkvici iz dvanajstega stoletja in se spomnil številnih hrvaških študentov, ki so v Gradcu priskrbeli sebi visoko izobrazbo. Potem sem poiskal hlad v senci bližnjega parka in tako ohlajen v prvi slaščičarni naročil sladoled z okusom gozdnih sadežev. Ohlajen in posladkan sem stopil v Annenkirche, sedel v drugo klop in nadaljeval z branjem knjižnega kataloga. Naenkrat se zraven mene znajde mlado žensko bitje in me s šepetom duha vpraša če potrebujem hišno pomočnico. Zgledala je kot lepo oblečena Ciganka. Povedala je, da ima dvoje otrok, da prihaja iz Bosne in da nima nikogar. Žena pri kateri trenutno služi želi, da čimprej najde sebi novo službo. Rekel sem, da ji pri najboljši volji ne morem pomagati in ona se žalostno umakne. Ostal sem še nekaj časa sedeti in razmišljati ali je to bilo zgolj naključje ali kaj drugega. Ko sem zapuščal srednjeveško svetišče sem med svečami pred visokim kipom sv. Antona Padovanskega opazil starejšo ženo kateri se moja sogovornica razočarana pritožuje in verjetno ji pripoveduje kako je naletela na zgrešenega človeka. Na ulici prikličem v spomin podobo Dragojle Jarnević (1812-1875), pisateljice in učiteljice, ugledne pripadnice hrvaškega narodnega prebujanja in Ivana Trnskega (1819-1910), obmejnega častnika in pesnika, njihovo romantično srečanje na Schlossbergu. Dragojla je prav tako prišla v Gradec in se tukaj vzdrževala kot guvernanta in vzgojiteljica otrok neke bogate družine. Se mi je morda to v popoldanski svetlobi Annenkirche prikazalo obličje neumrle pisateljice, znane po svojem Dnevniku?
27. december 2001
Prelistal sem in prebral nekatere zanimive teme v precej debeli knjigi Izzivi in odgovori Vekoslava Grmiča, upokojenega mariborskega škofa, ki sem ga kot ljubljanski bogoslovec imel za zelo naprednega, skoraj revolucionarnega za takratni čas. Bil je predstavnik katoliške levice in se ukvarjal s vprašanjem modernega ateizma. Zavzemal se je za dialog me cerkvijo in državo, za soživljenje ljudi z različnimi stališči in mišljenji. Poudarjal je, da ne more biti pravega iskanja resnice brez spodbudnega, ustvarjalnega dvoma. Najvišje merilo etičnosti in moralnosti je po njegovem mnenju človekova vest. Verske inštitucije vidijo svoj cilj predvsem v zunanji moči, bolj v »vladanju« kot pa v »služenju«. Zanimivo je, da sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Grmič in Rodé bila najbolj priljubljena pri študentih. V vmesnem času je Rodé postal konservativno avtoritaren, Grmič pa partizansko legendaren.
25. marec 2002
Podpisal sem izjavo o podpori dveh čezmejnih projektov: »Celotna prepoznavnost obmejnega področja občine Rogatec, kulturno in gospodarsko sodelovanje z hrvaškimi občinama Hum na Sutli in Pregrada« ter »Turistične dejavnosti občine Rogatec glede konjereje, jahalnega športa in rekreacije v sodelovanju s sosednjimi občinami in mesti Hrvaške«. Oba projekta sta zanimiva in dobrodošla za našo občino. Prepričan sem, da nam edino taki projekti lahko pommagajo pri realizaciji hitrejšega okrevanja gospodarstva in turizma, prav tako pa tudi kulturnega povezovanja in plemenitenja slovenskih in hrvaških prebivalcev v obsotelskih občinah.
11. junij 2002
Danes se je Krapinsko-zagorska županija predstavila v mariborskem hotelu Piramida mestni občini Maribor. Županja Vlasta Hubicki je podpisala sporazum o gospodarskem in turističnem sodelovanju. V kongresni dvorani so predstavljena naša podjetja Vetropack-Straža in Stražaplastika iz Huma na Sutli, Regeneracija iz Zaboka, Bolnišnica za kardiovaskularno kirurgijo Magdalena in prvo hrvaško genetično podjetje Genera iz Krapinskih toplic. Krapinsko-zagorska turistična skupnost je predstavila svojo bogato ponudbo - Viteški turnir, ki se vsako leto prireja v Gornji Stubici, v spomin na Matijo Gubca in kmečki upor leta 1673, potem pa je sledil kulturni in gastronomski program. Moje pesmi v slovenščini je bral mariborski igralec Bojan Marošević. V prisrčnem pogovoru sem zvedel, da je že pri štirinajstih letih igral glavno vlogo v prvem jugoslovanskem barvnem filmu Krik sonca režiserja Boštjana Hladnika. Premiera filma je izzvala burno reakcijo konservativne kritike, gledalcev, posebej pa nekaterih oblastniških struktur. Pozneje je posnel prek trideset filmov v domači in tuji produkciji. Ljubezen do glasbe in teatra je zedinil v avtorski dramatizaciji Süskindovega dela Kontrabas. Obljubil mi je, da bo z veseljem prebral moje dve knjigi, ki jih je dobil s posvetilom, ker mu že prebrane pesmi dajo naslutiti »prvinsko vznemirjenost in ustvarjalno izvirnost«.
8. oktober 2002
Na konstitutivni seji skupščine Evropskega kulturnega centra Maribor, v dvorcu Betnava, sem izbran za predsednika upravnega sveta v katerem so zraven mene še občinski načelniki iz Slovenije, Avstrije, Italije, Nemčije in Madžarske. Center deluje v okviru programa Evropske unije. Namen centra je propagiranje splošne kulture, ki se temelji na različnostih skupne dediščine, ter spodbujanje kreativnosti in širjenje interkulturnega dialoga. Na konstitutivni seji je sprejet uradni naziv centra, dogovorili pa smo se tudi da bo uradni jezik na sejah nemški. Občina Hum na Sutli bo prijavila čezmejni projekt arheološkega odkopavanja srednjeveške trdnjave Vrbovec v Klenovcu Humskem.
27. november 2002
V Rogaški Slatini je danes promoviran turistični vodnik Obsotelje in Hrvaško zagorje v štirih jezikih, vsekakor hvalevreden čezmejni projekt meddržavnega sodelovanja i dobrososedskih odnosov hrvaškega in slovenskega naroda v prelepem sotelskem podnebju. Sodelavce na projektu in vse zbrane ob tej slovesnosti sem pozdravil v svojem imenu, v imenu vseh prebivalcev občine Hum na Sutli in v imenu krapinsko-zagorske županje Vlaste Hubicki, ki zaradi že poprej prevzetih obveznosti ni mogla biti navzoča. Ona je prav tako prepričana, da bo ta vodnik v precejšnji meri še poboljšal in utrdil skozi stoletja negovano in ohranjeno lepoto soživljenja dveh sosednih narodov.
17. januar 2003
Moj spodbujevalec in lučonosec v študentskih letih, sedaj pomožni mariborski škof dr. Anton Stres, je ta večer v viteški dvorani srednjeveškega gradu Betnava proslavil svoj šestdeseti rojstni dan. Za organizacijo slovesnosti je poskrbela ustanova pooblaščena za zagotavljanje pomoči revnim študentom. Vsi udeleženci praznovanja smo tej ustanovi nakazali denarne prispevke, slavljenec pa je bil počaščen z bogatim kulturnim programom, uradnimi pozdravi in toplimi besedami.
Pridružil sem se slavnostnim govornikom in slavljencu čestital z branjem svoje pesmi v slovenskem jeziku. Bil je očitno zelo zadovoljen, da sem se odzval tej slovesnosti. Zbralo se je okoli sto prijateljev, posvetnih in cerkvenih profesorjev, predstavnikov mestnih občin Maribor in Ptuj, prišla pa je tudi precej številna delegacija iz občine Rogatec z županom in nadžupnikom. Pozdravil sem se z dr Janezom Grillom, urednikom knjižnega programa podjetja Družina, ki je slavljenca pozdravil v imenu ljubljanskega nadškofa Rodéta, stisnil roko in se pogovarjal s starimi znanci in prijatelji, največ pa z dr Francom Smoléjem, s katerim me veže najino skupno prijateljstvo s pokojnim Frančkom Križnikom. Povedal mi je, da monografija o Križniku ni imela velik odziv v medijih. Franček je pač odšel s svojim časom. Zato pa je z ustvarjanjem velikih del nadaljeval in nadaljuje naš dragi slavljenec, čigava bibliografija je resnično impresivna.
20. marec 2003
Dopoldan sem bil navzoč pri svečani otvoritvi maloobmejnega prehoda Rajnkovec-Mali tabor s slovenske strani. V svojem govoru sem vse navzoče spomnil na zgodovinski zapis, ki se izrecno nanaša na ta mejni prehod. Tu je namreč leta 1817 nemški znanstvenik in potopisec Georg von Martens potoval iz Stuttgarta v Benetke, in je po nekaj dnevih počitka v Rogatcu odločil, da se bo ravno tukaj, na mostu med Rajnkovcem in Malim Taborom, odpeljal prek meje in obiskal hrvaško plemiško posestvo Vučja Gorica, ki se je nahajalo na bližnjem hribčku (danes so na tem mestu moderni vikendi). Ta obisk je zelo zanimiva epizoda opisana v Martensovem potopisu v dveh zvezkih Reise nach Wenedig (Popotovanje v Benetke), objavljenem v Ulmu leta 1824. Martens takole opisuje omenjen obisk: »Po kamnitem mostu prek Sotle sem prekoračil nemško mejo in se z veliko radovednostjo podal proti plemiškem dvorcu Krizmanićevih (Edelsitz Krischmanitsch) katerega sem že od daleč opazil, ker je zgrajen na lepem hribu. Pod hribom sem zagledal prve Hrvate, dva pastirja ki sta se vračala domov v svoje s slamo pokrite hiše... Skozi enostavna lesena vrata sem stopil na ograjeno dvorišče... V veliki sobi za goste sem naletel na precej številno, toda vljudno društvo gospe in gospodov, ki so sedeli na klopeh za dolgo leseno mizo na kateri je bilo raznih jedi in vse polno vinskih korazcev. Ko sem domačinu povedal kdo sem in kaj želim, mi je takoj ponudil mesto zraven sebe in sem se pridružil veselemu društvu, ki se je med seboj pogovarjalo v hrvaškem jeziku, razumeli pa so tudi nemški jezik in se z menoj zabavali po nemško. Razume se samo po sebi, da sem moral prevzeti njihovo hrvaško navado, po kateri moraš s vsakim, ki ti nazdravi z besedami ‘Bog živi!’, spiti do dna kozarec vina. Ker je pa gostov bilo precejšnje število, sem vsake toliko slišal ‘Bog živi!’ K sreči so kozarci bili zelo majhni, vino pa čisto, nikakršen delanec (Wein rein und unverfälscht), lažje od večine neckarskih vin, z zelo prijetno kislobo, svetlorumene barve, slično renskemu vinu (dem Rheinweine ähnliches). Okrog desete ure zvečer smo se razšli. Naš dober domačin nas je pospremil do mosta na Sotli kjer smo na hrvaški strani meje izpraznili še nekoliko steklenic na zdravje plemenitih Hrvatov.« Ta zgodovinski zapis nam govori o tradiciji evropskega soživljenja v tem našem obmejnem področju, ki traja skozi dolga stoletja. Želja nam je in vse bomo naredili, da bi se ta slavna tradicija nadaljevala v obojestranskem spoštovanju in plemenitenju slovenskih in hrvaških prebivalcev tega prelepega obsotelskega kraja. Slovenskim sosedom sem čestital na lepo urejenem maloobmejnem prehodu. Upam, da bomo do konca leta imeli priložnost biti navzoči pri svečani otvoritvi enako lepo urejenega dela tega prehoda tudi s hrvaške strani.
26. junij 2003
Danes sem doživel tisto kar je vsakemu pisatelju najljubše – krasno organizirano in dobro obiskano promocijo nove knjige Moje slovenske izkušnje. Slovesnost se je odvijala v svečani dvorani dvorca Strmol v Rogatcu pred več kod sto prijateljev lepe besede, pod pokroviteljstvom občine Rogatec in župana Martina Mikoliča, v organizaciji knjižnice Rogatec in založbe Mohorjeve družbe iz Celja. Po županovih pozdravnih besedah so o knjigi spregovorili direktor Jurij Ludvig i urednica Alenka Veber, odlomke iz knjige pa so brale Metka Kodrič in Lidija Zalezina. V glasbenem delu programa so nastopili učenci Glasbene šole v Rogaški Slatini pod vodstvom Tatjane Šolman. Prodano je prek petdeset knjig, za prigrizek in veselo druženje pa so poskrbeli sponzorji Marijan Jutriša, gostitelj, Franci Žerak, lastnik podjetja Mesnine Žerak in Franc Janković, predsednik Društva vinogradnikov Rogaška Slatina.
31. oktober 2003
Na predvečer praznika vseh svetnikov sva z ženo bila na pokopališču v Rogatcu in Rogaški Slatini. Prižgala sva sveče na grobovih umrlih prijateljev in znancev, se ustavljala pred marmornim razkošjem posameznih spomenikov. Bral sem nemške, slovenske in hrvaške priimke, ki najbolje pričajo o evropskem soživljenju v tem sotelskem podnebju. Stoletja smo živeli kod dobri sosedje z občasnimi nacionalističnimi prehladi in kihanjem, na kar me boleče spominjajo nekateri ponemčeni in poslovenjeni priimki kot so na primer Berlisq in Brezinšek. Na žalost je danes veliko Hrvatov (v stotinah), ki se v obmejnih slovenskih občinah pretapljajo v Slovence, kar je pač nepreklicna zgodovinska in družbena posledica neodvisnosti hrvaške in slovenske države. To dejstvo je treba imeti pred očmi in ne kar na slepo nasedati politični pragmatiki Bruslja kako se edino Srbi v hrvaških občinah in mestih pretapljajo v hrvaški nacionalni korpus.
16. april 2004
V srednjeveškem dvorcu Betnava pri Mariboru je danes novinarjem predstavljen novoustanovljeni mednarodni zavod Evropski kulturni center Maribor. Ustanovitelji zavoda so načelniki občin Podčetrtek v Sloveniji, Bolzano v Italiji, Leutschah v Austriji, Fichtelberg v Nemčiji, Szengotthard na Mađarskem in Hum na Sutli na Hrvaškem. Zavod je osnovan z namenom pripravljanja in realizacije različnih kulturnih, edukativnih in družabno koristnih čezmejnih projektov. Kot eden od ustanoviteljev in član upravnega sveta sem izrazil veliko zadovoljstvo zaradi tega, da ima preko Evropskega kulturnega centra v Mariboru že sedaj možnost intenzivne kulturne povezave z državami Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Madžarsko tudi Hrvaška, ki ravno te dni čaka pozitivno mišljenje Evropske unije glede odpiranja postopka o kandidaturi za člana. Spregovoril sem o zelo dobrih izkušnjah čezmejnega sodelovanja naše občine s sosednjimi slovenskimi občinami Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek. Ni mi pa nikakor jasno zakaj sem se ves čas počutil na nek način odtujeno, tako da sem komaj čakal trenutek, da se poberem na Pohorje, se zaustavim v Ptuju in uživam v vožnji skozi prelepe Haloze.
18. april 2004
Danes zjutraj sem v Beležnicah Emila Ciorana prebral zanimivo misel: »Edina prava skupnost je tista, ki temelji na duhovnem, ne pa na nacionalnem ali ideološkem sorodstvu. Počutim se solidarnega samo s tistimi, ki me razumejo in katere tudi jaz razumem, s tistimi, ki verjamejo v nekatere vrednosti nedostopne množicam«. Razmišljam o tem kako je sinoči potekala seja odbora naše stranke na kateri se razen mene nihče ni upal odprto spregovoriti o slabih odnosih znotraj stranke. Kasneje so mi ob kozarcu vina ali soka v bližnjem lokalu posamezniki začeli z izkrivljenimi obrazi odobravati in se po pasje prilizovati. Tej skupnosti zagotovo ne pripadam, toda moram živeti v njej in nasprotovati njeni družbeni in politični ponarejenosti. Ljudje s katerimi živim in med katerimi delujem niso moji duhovni sorodniki, so pa vsekakor eksistencialni sopotniki in ljubeča bitja brez katerih je nepredstavljiv čar obstoja, občudovanja in hvaležnosti. To so moji Zagorci in sosedje Štajerci, Hrvati in Slovenci, tako navdušeni in gorečni v svoji majhnosti, da me vsako jutro silijo na iskanje sorodnikov zunaj sotelskega podnebja
29. april 2004
Na promociji skupnih spletnih strani za občine Rogatec in Hum na Sutli, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, sem navzočim takole spregovoril: »V manj kot dva dni se bo odprla nova stran v zgodovini slovenskega naroda in države. Po nekaj več kot enem desetletju samostojnosti in državno političnega dokazovanja bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo kot enakopravna članica. Gospodje Slovenci, prebivalci občine Hum na Sutli se kot vaši prvi sosedje iskreno veselimo vašega uspeha! Skupen projekt, ki ga danes predstavljamo je najboljši dokaz naših dobrososedskih odnosov. To je samo eden v celi vrsti naših skupnih čezmejnih projektov. Pred nekaj dnevi je Stalna mešana komisija za mejo na seji v Kopru sprejela pismo namere o ustanavljanju meddržavne turistične cone »Sotla - dolina izvirov zdravja«, kar nas posebno veseli. To je vsekakor še en razlog več, da v dobrososedskem vzdušju slovensko-hrvaškega sotelskega podnebja delimo z vami veliko veselje, pa tudi veliko odgovornost s katero bomo vsaj nekaj naslednjih let morali vztrajati na šengenski meji po strugi reke Sotle. Dragi sosedje, želim vam vso srečo v novi evropski skupnosti! Ne smemo pa nikoli pozabiti na ljudsko modrost, da je od vsega na tem svetu najbolj važno imeti dobrega soseda!«
28. maj 2005
V rokah držim svojo najnovejšo in najdebelejšo knjigo Sotla kot usoda. Navdaja me veselje, obenem pa tudi neke vrste tesnoba, bo knjiga dobro sprejeta v hrvaški javnosti, bo založnik uspel pokriti vse stroške, čeprav je za začetek dobil podporo Ministrstva za kulturo. To je zagotovo najbolje opremljena in trdo vezana knjiga. Prvo neuradno predstavljanje sem imel danes na letnem srečanju prijateljev občine Rogatec. Več kot sto poslušalcev, moji slovenski prijatelji, so bili navdušeni z branjem mojih pesmi in odlomkov iz esejev v slovenščini in hrvaščini, saj so svoje navdušenje potrdili z burnim aplavzom in iskrenimi čestitkami.
22. julij 2005
Drugi dan dopusta sem obiskal Lesično in Pilštanj, mesti ki so mi ostala v spominu iz otroških dni, ko sem z očetom hodil peš na romanje v božjepotno cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem. Župnijska cerkev je pravzaprav jedro naselja in kulturni spomenik državnega pomena. Zgrajena je res ne lepem, podolgovatem hribu, z zunanje strani lepo urejena in žal zaklenjena. Pilštanj je v srednjem veku bilo naselje s trgom in velikim tržnim prostorom. Iz teh slavnih časov je ohranjen le sramotilni steber ali pranger na katerega so privezovali storilce nekaterih sramotnih dejanj in jih izpostavljali javnemu posmehu in sramotenju. Sam trg se je oblikoval med dvema vrhovoma, ne enemu od njiju je stal grad Pilštanj (Peilenstein), na drugi vzpetini pa je stal grad Hartenštajn (Hartenstein). Danes sta oba v razvalinah. Po legendi je na gradu Pilštanj bila rojena edina slovenska svetnica sv. Ema, o čemer pričata njena freska in kip v župnijski cerkvi sv. Mihaela.
3. sebtember 2005
Na proslavi ob prazniku občine Rogatec sem se pridružil mnogim gratulantom in v svojem govoru poudaril dejstvo, da je v preteklem tednu bilo veliko kulturnih in športnih dogodkov pri katerih so aktivno ali pasivno sodelovali tudi prebivalci sosednje občine Hum na Sutli, kar me posebej veseli. To je še en dokaz dobrega sosedstva, razumevanja in ljubezni katera ne pozna nobenih državnih meja. Občina Rogatec je res lahko ponosna na ustanove, ki negujejo in propagirajo bogato kulturno dediščino slovenske Štajerske, ki je meni kot hrvaškemu pisatelju in prevajalcu vedno bila in bo ostala pri srcu. Letos sem še posebo vesel in se počutim srečnega zaradi tega ker sem s pomočjo mariborskega škofa Franca Krambergerja izbral in prevedel v hrvaščino življenjepis in najpomembnejša dela Antona Martina Slomška. Knjiga je pred nekaj dnevi izšla pri založniku dr. Ivanu Zirdumu v Đakovu, slavonskem mestu znanem po velikem ljubitelju vseh Slovanov Josipu Jurju Strosmayeru. Tako smo opravili še eno kulturno nalogo, ki bo v prihodnje slovenski in hrvaški narod povezovala tudi s poznavanjem Slomškove rodoljubne i svetniške osebnosti.
10. november 2005
Ob priložnosti današnjega srečanja s predsedniki Republike Hrvaške in Republike Slovenije Stjepanom Mesićem in Janezom Drnovškom, v dvorcu Strmol na področju sosedne občine Rogatec, sem prebral vnaprej pripravljen in dokaj strjen govor. »Spoštovani gospod Mesić, vi ste s svojim skoraj celodnevnim obiskom 25. aprila letos v občini Hum na Sutli pustili nepozabno dobre vtise na vse nas, ki smo imeli priložnost družiti se z vami in uživati v enostavnosti in spodobnosti predsednika države. Dovolite mi naj vas ob današnji priložnosti spomnim na obljubo, da bo Vaš urad urgiral pri vladi in ministrstvu v zvezi pospešitve pogajanj Hrvaške in Slovenije glede podpisa sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja pokojnin. Obljubo ste izpolnili, pogajanja so bila pospešena, sporazum je podpisan. Hrvaški sabor ga je ratificiral v drugi polovici julija, slovenska vlada pa ga je poslala v ratifikacijo parlamentu Slovenije sredi septembra. Zato z veliko hvaležnostjo in prav prisrčno pozdravljam tudi vas, spoštovani gospod Drnovšek, v svojem imenu in v imenu vseh pet tisoč in petsto petdeset prebivalcev obmejne hrvaške občine Hum na Sutli. V naši in treh sosednjih občinah živi osemsto štirideset upokojencev, ki so svojo delovno dobo oddelali v Sloveniji in si zaslužili slovensko pokojnino. Vsak mesec so v povprečju prikrajšani za sto do sto petdeset evrov po upokojencu. Zato z veliko nestrpnostjo pričakujejo ratifikacijo pogodbe, ki jih ne bo bremenila s dvojnim obdavčevanjem. V njihovem imenu in v imenu vseh štirih občin Vas lepo prosim da pospešite ta postopek v Slovenskem parlamentu. Glede vsakdanjega življenja in sodelovanja s slovenskimi sosedi, lahko izrazim svoje osebno in splošno zadovoljstvo vseh prebivalcev naše občine. Naj omenim, da se na lokalni ravni že leta in leta vzpostavlja temeljito dobro sosedsko sodelovanje na gospodarskem, kulturnem in turističnem področju. Želja nam je, da bi se tudi na državni ravni prinesel sklep o revitalizaciji in revalorizaciji Sotelskega jezera, za katero je občina Hum na Sutli živo zainteresirana. Pred kratkim sem na literarnem večeru, ki so ga organizirali zagrebški Slovenci v svojem Slovenskem domu sredi hrvaške metropole, na predstavljanju moje najnovejše knjige Sotla kot usoda, omenil kako sta se sredi 14. stoletja hrvaški ban Petar Gisingovec in grof Fridrih Celjki dogovorila in prevzela obvezo da se bo ‘vsak morebitni nesporazum med Hrvati in Slovenci v prihodnje poravnaval na reki Sotli’. Spoštovana gospoda predsednika, tak dogovor i prevzem obveze od srca želim tudi vama dvema, zato s posebnim zadovoljstvom in veseljem poklanjam vsakemu po en izvod knjige katere naslovno stran krasita portreta dve velikanov - Franceta Prešerna in Ljudevita Gaja.«
Se nadaljuje v prihodnji številki.
Povzetek iz obširnejšega rokopisa
6. oktober 1993
Ob devetih zjutraj me je obiskal Vlado Hustič, direktor komunalnega podjetja iz Rogaške Slatine. Pogovarjala sva se o čistilni napravi kot nujnem predpogoju za polnjenje Sotelskega jezera. Skupaj sva se odpeljala v Krapino, spotoma nekaj malega prigriznila v gostišču Pod staro streho, potem pa potrkala na vrata dr. Franja Kajfeža, župana Krapinsko-zagorske županije. Sprejel nas je zelo ljubeznivo, poslušal z veliko pozornostjo in na koncu dejal, da se popolnoma strinja z najinimi predlogi glede kanalizacijskega omrežja z hrvaške in slovenske strani Sotle. Na županovi mizi sem med uradnimi spisi in vsakdanjo pošto opazil tudi svojo najnovejšo knjigo zgodb in črtic pod skupnim naslovom Razdruževanje, kar me je prav posebej razveselilo.
V popoldanskih urah smo se poslovili od Tončka Tepeša, legendarnega direktorja Konfekcije Rogaška Slatina (KORS) in predsednika krajevne skupnosti Rogatec. Tonček je pravzaprav eden iz plejade znamenitih Humčanov, rojen je namreč v naši občini, v majhni vasi Rusnica. Priženil se je v Rogatec, življenjsko kariero pa je začel in končal v Rogaški Slatini kot ustanovitelj in dolgoletni direktor modne konfekcije. Na pokopališču sem se spominjal najinih srečanj in pogovorov, posebej pa sodelovanja na prirejanju monografije »Rogatec ob 700 letnici podelitve trških pravic«, ki je bila predstavljena na proslavi 8. septembra 1985. Tonček je takrat govoril o velikem pomenu humske steklarne Straža za krajevno skupnost Rogatec in napovedal pobratwnje dveh sosednjih krajevnih skupnosti, ki so danes obmejne občine in še vedno čakajo na pobratenje.
7. maj 1994
Je morda bolje, da se odpovem popotovanju Pliberk, simbol in metaforo vseh hrvaških hudobij? Dolga desetletja se o pliberških žrtvah ni smela čuti niti besedica, zato sta evforija in paradiranje na Pliberškem polju v prvih letih samostojne Republike Hrvatske postala skoraj neznosna. Vsako leto se tamkaj zbere na tisoče in tisoče Hrvatov, služi se sveta maša za duše nedolžnih, masakriranih in ubitih hrvaških domobranskih vojakov, ustašev, civilistov, beguncev, žensk in otrok. Pod pliberškim pokolom razumemo zločin proti človečnosti, genocid nad Hrvati in drugimi pripadniki poraženih sil v drugi svetovni vojni. Nobenemu od njih ni bilo sojeno, nobeden od njih ni imel priložnost braniti svoje stališče, zato velja domneva nedolžnosti. Ta domneva velja kljub veliki verjetnosti, da je med ubitimi bilo res veliko število »zveri«, ki so odgovorne za grozote Jasenovca, Stare Gradiške in drugih, bolj ali manj znanih, fašističnih zločinskih zaporov. Osebno menim, da je ustaštvo mrak hrvaškega naroda, da je to najbolj črno in sramotno obdobje naše zgodovine. Žal se je veliko število antifašistov pod vodstvom maršala Tita že med vojno, še bolj pa v prvih povojnih letih, prelevilo v najhujše zločince. Čutim bolečino in žalost zaradi tega ker smo padli tako nizko, da v imenu ideologije, nacije, vere ubijamo in mučimo svoje someščane. Zato se ne bom podal na pot. Pripognil se bom vsem nedolžnim žrtvam v svoji zbranosti in skritosti.
28. januar 1995
Zjutraj sem bil v Rogaški Slatini pri nadžupniku Janezu Krašovcu. Pogovorila sva se in dogovorila glede daril ki jih naši ljudje prevzemajo v njihovem župnijskem Karitasu. Veliko ljudi iz naše občine je namreč obiskovalo tamkajšnji urad in jemalo oblačila, ki so jih kasneje preprodajali ali odvrgli. V prihodnje se kaj takega ne sme več dogajati. Vsak jemalec daril bo moral poskrbeti za potrdilo na v upravni enoti naše občine in šele s potrdilom priti po darilo.
Iz Rogaške Slatine sem skozi Bizeljsko in Brežice nadaljeval v Samobor na uradni pogovor z predstavniki tamkajšnje tovarne kristala v kateri bi naj delo dobili steklopihalci iz naše občine. To zadevo moramo speljati v dogovoru s menedžmentom tovarne kristala v Rogaški Slatini, kajti brez dogovora bi lahko prišlo do množičnega odpuščanja naših delavcev, prek tristo dnevnih migrantov, ki odhajajo vsak dan na delo onstran Sotle.
Po odhodu iz Samobora sem obiskal prijatelja dr. Mileta Babića, bosanskega frančiškana, begunca iz Sarajeva in začasnega gvardijana samostana v Podsusedu pri Zagrebu. Za današnji popoldan je imel zmenjeno srečanje z Ivanom Kordićem, bosansko-hercegovskim pesnikom in pisateljem iz Sarajeva. Skupaj sva se podala v restavracijo Kaptolska klet. Kordićeva nežnost in čar visokega, gosposkega prebivalca Sarajeva, njegovo spoštovanje in ljubezen do bosanskih frančiškanov, vse me je to spomnilo na pesem Tina Ujevića Visoki jablani (Visoki topoli). Danes zjutraj sem to pesem znovič prebral in se prepričal, da je res primerna za Kordićevo stasitost. Srečanje s sarajevskim pesnikom in izmenjava najinih pesniških zbirk je vsekakor najlepši dogodek moje javne dejavnosti in duhovnega ponotranjanja v zadnjih mesecih.
10. julij 1995
Solze, kletve in jeza naših delavcev zaposlenih v Rogaški Slatini so me nagnale, da sem napisal pismo g. Miljenku Žagarju, hrvaškemu veleposlaniku v Ljubljani in ga opozoril na dejstvo vse večje in eksistencialno hude neenakosti med hrvaškimi in slovenskimi delavci glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Naši delavci nimajo pravico na nikakršne olajšave pri plačilu davka na plače, tako da morajo plačati veliko več davka od svojih slovenskih tovarišev. Ko bi vsaj dvajset odstotkov tega davka dobila občina njihovega stalnega prebivališča! No, pa to še zdaleč ni vse, od maja letos naši delavci nimajo več pravico dobivati dohodnino za otroke. Grenkoba in jeza prebivalcev naše občine, ki dnevno odhajajo na delo v Slovenijo, raste vsak dan zaradi mačehovskega odnosa do njih (čeprav večina teh delavcev ima več kot dvajset let delovne dobe v Sloveniji). Vse bolj pogosto prihajajo delegacije opravičeno razvnetih delavcev v moj urad s prošnjo naj nekaj naredim v prid delavske enakosti. Občinski svet je uradni sklep naslovil na župana dr. Franja Kajfeža in županijske zastopnike v Hrvaškem saboru, mene pa zadolžil da v imenu nezadovoljnih in razočaranih delavcev napišem pismo hrvaškem veleposlaniku v Ljubljani s prošnjo, da uradno urgira pri Ministrstvu za delo. Ob koncu pisma sem ga povabil naj obišče Zdravilišče Rogaška Slatina, tamkajšnjo tovarno kristala, naj se v sami tovarni pogovori s hrvaškimi delavci, potem pa naj pride kot dobrodošel gost v našo občino.
3. oktober 1995
Danes zjutraj sem polne tri ure v ozračju dokaj toplega oktobrskega razkošja bral pogovor partizanskim novelam Edvarda Kocbeka izpod peresa Andreja Inkreta pod naslovom »Pričevanje o brezumni slasti in o zadnji grozi«. Znamenitega Slovenca, partizana in kristjana Kocbeka sem srečal v januarju 1969. na literarnem večeru in pogovoru s študenti teologije, pripadniki misijonske družbe lazaristi, v ljubljanski Maistrovi ulic. Njegovo majhno telo, tipični brk štajerskih kmetov, visoko čelo, več belih kot sivih las, predvsem pa njegovi zloženi stavki, nabiti z življenjskimi izkušnjami - vse je to naredilo name vtis nepozabnega srečanja s prerokom. Zato se pogosto vračam k njegovim knjigam in se prisrčno veselim prevajanja v hrvaščino njegovih pesmi, novel, dnevnikov in premišljevanj.
28. februar 1996
Čutim veliko neskladje med ustvarjalnim naporom, ki me sedaj osrečevalno prevzema, in želenih učinkov v družbeni realnosti, ki jih nikakor ne morem doseči. Kar nekaj dni zaporedoma sem z veseljem pričakoval ljubljansko Delo z mojim razmišljanjem o hrvaškem jeziku, izvirno napisanem v slovenščini, da bi včeraj v telefonskem pogovoru z nekaterimi uredniki zvedel kako so me cel čas potegovali za nos, ker moj tekst v resnici ne želijo objaviti. Mar samo zaradi tega ker gre v njem za pričevanje z leve strani Sotle, pričevanje ki ni zaželeno in sprejemljivo od strani slovenske politike?
Sotla je skozi stoletja bila in bo najbrž tudi v prihodnje meja med državnim ozemljem, ne pa med človeškimi lepotami in velikimi ljudmi. Prepričan sem, da so jo tako pojmovali grofje Celjski kadar so odhajali v hrvaške kraje, da jo je tako pojmoval grof Peter Zrinski ko je leta 1645 otkril vrelec mineralne vode v Rogaški Slatini, da so jo tako pojmovali grofje Ratkaji z legendarno Veroniko Deseniško, da jo je tako pojmoval Anton Aškerc za časa svoje duhovniško pastirske službe v Podsredi, ob branju Gundulića in Mažuranića v izvirni hrvaščini. Tako je dobesedno pojmujem tudi jaz v tem svojem Obsotelju, srečen že zaradi samega dejstva, da sem se na ta svet prijokal na magičnem bregu z leve ali hrvaške strani Sotle. Po končanem študiju teologije leta 1974 v Zagrebu in filozofije leta 1978 v Beogradu sem se zaposlil kot prevajalec in urednik delavskega mesečnika v domačem podjetju - tovarni stekla Straža. S tem pa se je začelo zelo zanimivo obdobje mojega življenja glede spoznavanja neusmiljene resnice kako je jugoslovanska indoktrinacija bratstva in enotnosti v gospodarstvu in politiki pravzaprav oddaljevala in odtujevala Hrvate in Slovence. Namreč, Slovenci so v višjih razredih osnovne šole učili srbohrvaščino, katero so potem pri vojakih v jugoslovanski vojski samo utrdili. Zato so se na srečanjih gospodarstvenikov, še bolj pa politikov in znanstvenikov, vse do leta 1990 s svojimi hrvaškimi partnerji pogovarjali ali po slovenski ali po srbski, nikakor pa ne po hrvaški! To so dejstva o katerih sem osebno pričeval dobrih dvanajst let, žalostna dejstva za vsakega dokaj zavednega in poštenega Hrvata. Po letu 1990 so se ti odnosi bistveno spremenili. Slovenski gospodarstveniki, politiki i znanstveniki so se naenkrat znašli v hudi zadregi zaradi svoje srbohrvaščine. Velikokrat sem imel priložnost videti kako se slovenski sobesedniki mučijo s hrvaškim jezikom, videti in poslušati njihovo nerodno opravičevanje zaradi globoko vsajene srbske ekavščine. Ta opravičevanja bi po navadi končala z obremenjenim molkom, ki sem ga vsakič na lep način poskušal prekiniti s spominjanjem na Franceta Prešerna in njegov stavek iz pisma Stanku Vrazu: »Združitev vseh Slovanov v en knjižni jezik bo ostala najbrž pobožna želja«. Čast in slava dr. Francetu Prešernu! On je prižgal luč slovenskega jezika in slovenskega naroda, luč katero ni uspela ugasniti nobena politična sila. Pri nas Hrvatih je žal luč hrvaškega jezika, od Marka Marulića do naših dni, bila večkrat popolnoma ugasnjena ali pa je le mrliški plapolala. Politika je delala po svoje – najprej s hrvaškim jezikom, potem pa tudi s hrvaškim narodom, kateremu so Srbi v zagrebškem časopisu Srbobran na samem začetku dvajsetega stoletja napovedali končno iztrebitev. Toda, vsak narod je neuničljiv dokler se zaveda svoje zgodovinske utemeljenosti, svojega jezika in literature, svoje vere, upanja in ljubezni. Teh stvari se je hrvaški narod zavedal prav tako kot slovenski, pa tudi veliko bolj, zato ker je skoraj devetsto let ohranjal v živem spominu zlato obdobje svojih narodnih vladarjev in kraljev od začetka devetega do začetka dvanajstega stoletja. Hrvaško nacionalno zavest so ohranjali, prebujali in krepili slavni hrvaški možje – bojevniki, duhovniki in pisatelji. Tem velikanom hrvaške zgodovine, kot so Evgen Kvaternik, Ante Starčević, Mihovil Pavlinović in Stjepan Radić, pripada vsekakor tudi dr. Franjo Tuđman s svojo sintezo hrvaške zgodovinske zavesti in politične miselnosti – z uresničenjem te sinteze in pomiritvijo vseh Hrvatov. Pod njegovim vodstvom je hrvaški narod, po devetstoletni križni poti in golgotskem poniževanju in sramoti, končno doživel svoje vstajenje – svoj ponos, svojo čast in svojo državo. To je zgodovinsko dejstvo in zato ne morem razumeti tistega intelektualca, najmanj pa hrvaškega, ki si upa to pred zgodovino zanikati. Po velikem začetnem navdušenju z novimi državami na prostoru bivše Jugoslavije nam je sedaj omogočeno, da lahko povsem umirjeno in iskreno ljubimo svoj narod in delujemo za boljše dneve svoje države, kar je osnovni predpogoj in zagotovilo spoštovanja vsakega drugega, predvsem pa sosednjega naroda in države. Moje izkušnje, srečanja in doživetja v tej sotelski dolini me iz leta v leto vse globlje prepričujejo, da v prihodnje Hrvate in Slovence ne morejo več zbliževati nikakršne parole o bratstvu in enotnosti, pač pa predvsem i nadvse le gola resnica in resnične vrednote naših narodov in držav na vseh področjih človekovega življenja, ustvarjalnosti in počlovečevanja sveta.
11. april 1996
Ob devetih dopoldne me je poklicala tajnica občine Rogatec in me obvestila, da bodo v kratkem času vsi župani občin Rogatec, Rogaška Slatina, Podčetrtek in Kozje imeli skupni sestanek glede mojega dopisa v katerem jih prosim za podatke o Hrvatih, ki živijo v njihovih občinah. Dodala je da gre za podatke, ki imajo določeno politično težo. Pol ure kasneje me je poklical nadžupnik iz Rogatca in me prosil naj bi za danes napovedan sestanek preložili vsaj za teden dni. To so vsekakor značilna reagiranja iz sosednje slovenske občine in nadžupnijskega urada. Samo tisti, ki nekaj takega res doživi, more odgovorno govoriti o občutljivosti Slovencev za svojo narodno identiteto, občutljivosti kakšna se nasproti hrvaškem narodu in državi skorajda manifestira kot preobčutljivost na meji narodne ogroženosti. Kakšna pa je naša občutljivost glede nacionalne identitete hrvaškega človeka in hrvaškega ozemlja?
5. julij 1996
Pred kratkim sem v Rogaški Slatini doživel zelo prisrčno srečanje z mlado profesorico nemškega jezika Vlasto Kučiš i njenim prijateljem Mariom Plenkovićem, doktorjem informacijskih in organizacijskih ved. Vlasta je hčerka mojega starega znanca iz tovarne stekla Straža, kratek čas je delala v humski tovarni kot prevajalka, sedaj pa je predavateljica na Filozofski fakulteti v Zadru. Mario mi je podaril svojo knjigo Komunikologija masovnih medija, se pohvalil kako me dobro pozna kot pesnika in pisatelja, zato je še posebej vesel, da sva se danes srečala in tudi osebno spoznala. Pogovarjali smo se o poslovnem komuniciranju v pluralistični družbi, o komunikoloških aspektih novinarstva, ter o kulturi dialoškega komuniciranja. Posledica tega srečanja je uradni poziv, ki sem ga danes dobil. Dr. Plenković me poziva v imenu organizatorja na mednarodno znanstveno konferenco »Novinarstvo in demokracija«, ki bo oktobra meseca v Zadru. Seveda se bom pozivu rad odzval in sodeloval na konferenci.
5. december 1996
Knjižničarka v Rogaški Slatini mi je včeraj fotokopirala In memoriam dr. Antonu Trstenjaku, filozofskemu antropologu, psihologu in teologu, ki je umrl 29. septembra letos v devetdesetem letu življenja. Predaval mi je na Teološki fakulteti v Ljubljani zgodovino filozofije in psihologijo. Kot vrsten grafolog je na izpitu izkoriščal priložnost, da se vsaj malo zamisli nad rokopisom študenta, ki je pristopil k izpitu. Spominjam se kako me je sočutno pogledal in vprašal kaj pravzaprav iščem med bogoslovci? Ko je slišal, da prihajam s hrvaške strani Obsotelja, me je še bolj predorno pogledal, se nasmehnil in mi zatrdil, da na svoji poti ne smem omahniti. Tedaj njegove besede nisem jemal resno, nisem razumel njegovega poročila, toda z današnjega vidika, ko se ozrem na prehojeno pot, moram velikemu slovenskemu psihologu in nepozabnemu profesorju izraziti globoko hvaležnost in spoštovanje. Ta neutrudljivo dober človek nam je zapustil prek petdeset knjig namenjenih predvsem oplemenitenju človeka in počlovečevanju sveta. Vsebinska razsežnost njegovih del se razteza od pastoralne psihologije do psihologije umetniškega ustvarjanja, od grafologije do filozofske antropologije in logoterapije. V svojem znanstvenem delu se je zavzemal za čim bolj širok pregled tradicionalnih in najnovejših teorij, izogibajoč se namerno odvisnosti od posameznih šol in njihovih skrajnosti. Poleg znanstvenega preučevanja, univerzitetnih predavanj in publiciranja številnih knjig je treba posebej poudariti njegovo svetovalsko in terapevtsko delo s posamezniki. Spominjam se kako sem s prikritim občudovanjem in bogaboječo spoštljivostjo štiri semestre hodil mimo njegove kurije in zastrtih oken na ljubljanski Resljevi cesti. V njej je skromen duhovnik in velik človek z vsem srcem in dušo delal za duševno zdravje svojih sodobnikov in njihovih potomcev.
2. januar 1997
Direktor založbe iz Đakova dr. Ivan Zirdum me prosi naj bi mu čimprej prevedel zanimivo knjigo Skozi prizmo besed dr. Antona Trstenjaka, ki je izšla pri Matici slovenski pred osmimi leti. V prvem delu avtor obravnava fenomenologijo besed, oziroma odnos med človekom in besedo, med besedo in osebnostjo, ter med osebnostjo in kulturo. Drugi del govori o človeku kot zgodovinskem bitju, o krizi in razmahu znanosti, ter o vzponih in prepadih kulture. Meni je vsekakor najbolj zanimiv tretji ali zaključni del, ki vsebuje razmišljanja o človeku kot bitju vrednot in upanja, o človeku pred ugankami sveta, pred izgubo smisla za življenje, in ne nazadnje, o človeku zagledanem v prihodnost, v čudež vesolja in usodo človeštva. Globoko sem prepričan, da bo hrvaška kultura s tem celovitim delom postala bogatejša za novo razsežnost duhovnosti.
4. oktober 1998
Zadnjih nekaj dni je bilo prežeto s slovesnim pričakovanjem in vzvišenim doživljanjem drugega obiska Papeža Janeza Pavla II. naši deželi - Zagrebu, Mariji Bistrici, Splitu in Solinu. Tej vzvišenosti se je pridružil še eden nadvse svečani Memento mori. Namreč, pred nekaj dnevi sem bil pozvan na promocijo knjige Zaustavljeni David, knjige o življenju in delu prezgodaj umrlega slovenskega duhovnika in publicista Frančka Križnika, mojega nepozabnega življenjskega spremljevalca. Takoj sem poiskal ohranjeno številko ljubljanske Študentske tribune v kateri je leta 1968 objavljena moja pesem posvečena njemu, poiskal pa sem tudi morda še edini ohranjeni izvod zaplenjenega intervjuja z njim leta 1974 v ediciji Svjedočenja (Pričevanja) zagrebške založbe Kršćanska sadašnjost. Napisal sem v slovenščini posebno besedilo za promocijo, v katerem sem posebej poudaril Križnikove besede o kardinalu Stepincu, ki ga Janez Pavel II. namerava med svojim obiskom razglasiti za blaženega na Mariji Bistrici, zaradi katerih je omenjeni intervju pred štiriindvajsetimi leti bil zaplenjen. Svoje besedilo sem prebral pred polno dvorano kulturnega doma v Šmarju pri Jelšah natančno ob isti uri ko je Sveti oče prispel z letalom na zagrebško letališče in bil dočakan z burnim ploskanjem.
Včeraj sem cel dan prebiral lepo urejeno knjigo o Križniku, njegova avtorska dela, ter številne spomine nanj. Enostavno ne morem verjeti, da je svoje burno kratko življenje živel tako celovito in zaokroženo. Seveda se tega nismo zavedali ne mi, ki smo se družili z njim, ne on, ki je vedno imel časa za druženje z nami. To mi je postalo jasno šele ko sem prebral njegovo zadnje predavanje z naslovom »Poslednje presenečenje«. Takoj sem poiskal vsa Križnikova pisma, ponoči pa se v meni porodila zamisel s katero sem se zbudil danes zgodaj zjutraj. Zamisel nove knjige v slovenščini z naslovom Moje slovenske izkušnje. V prvem delu bom objavil dnevniške zapiske iz svojega ljubljanskega obdobja, v drugem svoje pesmi izvirno pisane v slovenščini, v tretjem eseje o doživljanju slovenskega jezika in duše, podnebja in kulturnega vzdušja, prijateljevanja z znanimi in velikimi Slovenci kot so Edvard Kocbek, Janez Gradišnik, Franček Križnik, Franc Rodé, Tone Stres, Franci Zagoričnik, Veno Taufer in dr. Rokopis bom ponudil Mohorjevi družbi v Celju. Na ta način se želim ustvarjalno oddolžiti slovenski kulturi in osebno prispevati vzpostavitvi in utrjevanju dobrih sosedskih odnosov dveh narodov, ki ne smejo drug drugega onemogočati, pač pa se morata dopolnjevati z obilico lepote in miru.
16. februar 1999
Nocoj sem v društvenem domu sosednje občine Rogatec užival na literarnem večeru Toneta Partljiča, zelo prijaznega in iskrenega pisatelja, ki je prebral eno žalostno zgodbo o svoji materi in eno duhovito o sebi. Enostavno in prepričljivo je govoril o knjigi, politiki in pomenu Prešerna glede slovenske identitete. Prireditev je bila organizirana ob priložnosti širitve narodne knjižnice, oziroma dograjenega oddelka za otroke. Po končani slovesnosti in kulturnem programu sem osebno pozdravil spoštovanega pisatelja in poslanca v slovenskem parlamentu, ki je bil nenavadno vesel srečanja z mano, povedal mi je, da ima dve moje knjigi in je resnično vesel, saj je njegova žena Milica tudi rojena v Humu na Sutli. Izkazalo se je, da je njegova žena nečakinja znamenitega Humčana dr. Janka Oberškega, biblicista in zagrebškega kanonika. Torej še eno spoznanje več o Humu na Sutli kot povezujočem mestu Hrvaške in Slovenije!
22. septembra 1999
Ob razglasitvi slovenskega preporoditelja, Prešernovega vrstnika, vzgojitelja, pesnika in mariborskega škofa Antona Martina Slomška za blaženega, na slovesnosti, ki jo je prejšnjo nedeljo v Mariboru predvajal papež Janez Pavel II., sem z amaterskimi društvi iz Huma na Sutli in sosednjega Rogatca pripravil celovečerno kulturno prireditev poimenovano po Slomškovih verzih »Z veseljem sladko vince piti«.
Anton Martin Slomšek me prav posebej privlači s svojo rodoljubnostjo in domoljubnostjo. Na liceju filozofije v Ljubljani se je srečal z Francetom Prešernom do katerega je celo življenje negoval primerno spoštovanje. Kratek čas je obiskoval licej v hrvaškem primorskem mestecu Senju, kjer se je naučil hrvaščino, se seznanil s hrvaško zgodovino in navduševal z idejami hrvaških preporoditeljev, prav posebej pa z naravnimi lepotami Hrvaškega primorja.
Kot duhovnik ni skrbel samo za duh pobožnosti med bogoslovci, temveč je bodočim slovenskim duhovnikom držal tečaje slovenskega jezika in spodbujal veselje do branja in prevajanja. Bil je kanonik in šolski nadzornik. Izdal je tri molitvenike z veliko izbiro delno svojih pesem. Bil je pobudnik in prvi urednik Drobtinic, letopisa za učitelje, starše in vzgojitelje. Objavljanje njegovih pastirskih poslanic v slovenščini je bilo duhovnikom v veliko pomoč. Narodno zavest je širil tudi z ustanavljanjem različnih društev in bratovščin. Močno je podpiral vključevanje duhovnikov v slovensko narodno prebujanje, saj je tudi sam bil član Slovenskega društva v Ljubljani. Napisal je veliko število člankov, pridig in pastirskih pisem: »Bog nas varuj samomorstva«, »Zakaj sveta vera v naših šolah umira«, »Lepo petje, lepo srce«, »Narodnost – znamenje naše dobe«, »Ljubezen do domovine«, »Dolžnost svoj jezik spoštovati«, »Pomislite, koga boste izvolili«, »Pastirsko pismo o žganju« … Čeprav se kot pesnik ni povzpel na najvišjo umetniško raven, kakor je to uspelo Prešernu, se njegove pesmi o vinu in lepotah štajerskega podeželja rade pojejo ne samo po štajerskih hribih in hribčkih, pač pa tudi s hrvaške strani Sotle. Ljudje jih največkrat sploh ne razlikujejo od ljudskih pesmi. Upoštevajoč Slomškovo misel, objavljeno v letopisu Drobtinice leta 1862, ki se glasi: »Častimo naše slavne predhodnike, zveste rodoljube in obnavljajmo spomin na njih tako da bomo sledili njihove slavne primere«, smo s to medobčinsko in meddržavno kulturno prireditvijo naredili zelo konkreten korak v kulturnem in verskem zbliževanju in doseganju najboljših odnosov hrvaškega in slovenskega naroda in njihovih samostojnih držav.
13. februarja 2000
Zbudil sem se iz čudnega prizora v sanjah: pogovarjal sem se z enim od najbolj pomembnih slovenskih psihologov dr. Antonom Trstenjakom o vsakdanjih stvareh, prebival sem v nekem mediteranskem mestecu s kraljevskim trgom, številnimi kavarnami in restavracijami, na obisk so mi prišli prijatelji pesniki, ženo sem odpeljal na delo v neko mednarodno agencijo in ji obljubil, da ne bom za goste pripravljal nikakršno kosilo, raje jih odpeljem nekam ven… Ne spomnim se ali smo sploh kaj jedli, ostal sem brez prijateljev, se sprehajal ob jezeru z ogromnimi ribami in vidrami, gor in dol po hribu s papigami, da bi se naposled znašel na javnem stranišču, čistem in blestečem, tukaj se umil in uredil, snel z obešalnika bele hlače in se zbudil… Trstenjak ima vsekakor prav ko piše o peti dimenziji popolnoma svobodne in čiste eksistence v povsem drugačni telesnosti, pa vendarle v eni in isti osebnosti.
13. april 2000
Na literarnem večeru v Rogaški Slatini je nastopil družinski in pisateljski par - Alojz Rebula in Zora Tavčar. Gospod Rebula je danes gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih avtorjev, filozofski navdihnjen realistični pisatelj proznih knjig z elementi simbolizma in ekspresionizma. Njegovo pisanje je prežeto s premišljanjem o narodu, človečnosti, ljubezni, umetnosti in ustvarjalnosti. Gospa Tavčarjeva je znana esejistka, pedagoginja in prevajalka. Ves srečen sem se po uradnem delu približal slavnostnem paru, se predstavil in častitljivemu umetniku omenil najino prvo srečanje pred več kot trideset let v njegovem stanovanju na Opčinah nad Trstom. Na moje veliko presenečenje se je štiriinsedemdesetletni, zelo živahen i bister intelektualec spomnil kako me je takrat nahrulil zaradi mojega navduševanja z verzi Baudelairea in Rimbauda. Nadaljevala sva prijateljski pogovor o Miroslavu Krleži, Edvardu Kocbeku i Frančku Križniku, o odpiranju Hrvaške proti zunanjem svetu, o zagrebškem nadškofu Josipu Bozaniću, o pesniku in politiku Vladi Gotovcu in pisatelju Predragu Matvejeviću. Na koncu sem ga hvaležno zaprosil za pomoč, če bi hotel prebrati in oceniti moj rokopis v slovenščini, ki ga pripravljam za Mohorjevo družbo. Tudi njegova ljubezniva družica Zora mi je obljubila pogledati to stvar in se zavzeti za njeno tiskanje. Ko sem se pozno zvečer vračal domov, sem resnično bil izpolnjen z nepozabnim srečanjem in pogovorom.
29. april 2000
Včeraj sem skupaj s svojo ženo cel dan sodeloval na proslavi desete obletnice orglarske delavnice Antona Škrabla v Brestovcu pri Rogaški Slatini. Lep sončen in topel dan, nad dvesto udeležencev iz Slovenije, Hrvaške, Nemčije, Avstrije, Madžarske in Belgije, zaljubljencev v orgle, ki slovijo za kraljico vseh inštrumentov. Mojster Tone i njegova soproga Zorka sta pred vhodom v delavnico čakala goste. Vsak gost je dobil na dar bogato monografijo, CD s posnetimi Bachovimi deli za orgle in kristalni suvenir. Proslava se je začela z recitacijo moje pesmi na slovenskem, hrvaškem in nemškem jeziku, ki je natisnjena na samem začetku monografije. Napisal sem jo navdihnjen predvsem z nenavadno prijetnim človekom, njegovo ljubeznijo do orgel in sploh do življenjske harmonije. Po uvodnih pozdravnih besedah in blagoslovu koprskega škofa Metoda Piriha je sledil koncert na najnovejših orglah. Prvi del proslave se je končal s švedsko mizo pod šotorom in ogledavanjem delavnice. Drugi del proslave se je nadaljeval ob petih popoldan v kristalni dvorani Zdravilišča Rogaška Slatina s kulturno prireditvijo folklorne skupine, mešanega pevskega zbora, vokalne skupine, s slavnostnimi govori in pozdravi, ter nadvse bogato večerjo.
25. junij 2000
Še vedno sem otročje naiven, ko se veselim nečemu, kar se nikakor ne more zgoditi tako kot si zamišljam. Včeraj sem se cel dopoldan navduševal s srečanjem v Mariboru, pripravil sem lepo aranžirano darilo (Antologijo hrvaške duhovne lirike in svojo knjigo Zavičajna radost življenja), napisal posvetilo in naučil na pamet zdravljico, ki sem jo nameraval izgovoriti na sami svečanosti. Morda pa se to ni moglo uresničiti samo zato ker je v vsem tem bilo preveč individualne, sebične radosti, zato ker si želim veliko preveč kot pa v resnici zaslužim.
Torej, včeraj popoldne sem bil z ženo in mlajšo hčerko v Mariboru na škofovskem posvečenju dr. Antona Stresa, prijatelja iz mladosti, danes pa znanega katoliškega profesorja, filozofa in teologa, avtorja številnih knjig, dekana Teološke fakultete v Ljubljani in Mariboru, predsednika slovenske in evropske komisije Justitia et pax, od danes naprej pa tudi pomožnega mariborskega škofa. V Maribor smo prišli uro pred začetkom posvečenja. Zanimivo je da sem kljub dokaj slabemu poznavanju mesta prispel s avtom tik pred katedralo in našel svobodni prostor za parkiranje pred samo škofijo. Nadžupnik iz Rogatca gospod Andrej Grobelnik nas je takoj opazil in odpeljal v četrto klop pred glavnim oltarjem, ker je vedel da imamo povabilo. Tako smo mogli čisto od blizu videti obred posvečenja. Počutil sem se dokaj razneženo v srednjeveški katedrali sv. Janeza Krstnika, lepo okrašeni in nabito polni s pobožnimi verniki. S posebno nestrpnostjo sem pričakoval ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodéta, beograjskega nadškofa dr. Franca Perka, svoje nekdanje profesorje na ljubljanski fakulteti. Med številnimi duhovniki, redovnicami in redovniki sem opazil v prvi vrsti predsednika slovenske vlade dr. Andreja Bajuka, ministra Janeza Janšo i nekaj drugih ministrov. Užival sem v orgelskem igranju in večglasnem petju, pa tudi v posameznih delih obreda. Po končani slovesnosti v katedrali smo se nekaj časa mudili na Slomškovem trgu kjer smo se pozdravili z misijonarji iz Celja in zagrebškim pomožnim škofom dr. Vladom Košićem. Potem smo šli v Slomškov atrij kjer je bilo pripravljeno kar lepo število švedskih miz s hrano in pijačo. Zaužili smo nekaj malega, mimogrede sem pozdravil pisatelja Alojza Rebulo in se mu zahvalil na obširnem pismu. Potem smo poiskali novoposvečenega škofa Stresa, ki je bil zelo vesel naše udeležbe in se mi posebej zahvalil na prevajanju njegove knjige Pravičnost in svoboda. Približali smo se tudi nadškofu Rodétu, ki je pravkar končal pogovor na francoskem jeziku z nekim Črncem iz Južne Afrike. Počakal sem minuto-dve, potem pa se predstavil, nakar me je on prisrčno objel. Izrazil je svoje zadovoljstvo s prevodom njegovih izbranih del, ne pa z dejstvom da v Zagrebu ni organizirana promocija njegovih knjig, kar seveda tudi meni kot prevajalcu ne more biti vseeno.
15. julij 2000
Včeraj sem celo popoldne prelistaval in prebiral knjigo Personalizam in njegovi odmevi na Slovenskem. Ta knjiga me je predvsem razveselila s dejstvom, da jo je uredil Peter Kovačič Peršin katerega se zelo dobro spominjam iz študentskih dni v Ljubljani, ko je zbiral okrog sebe intelektualno skupino mladih kristjanov in so začeli izdajati krščansko revijo 2000. Zlasti se rad spominjam srečanja v Bohinju s posebno milino mladih ženskih teles in moje prismuknjene izoliranosti. Šele danes se vse bolj zavedam, da sem se skozi življenje prerival kot ljubimec usode. Fletno sem se izogibal vsaki obliki institucionalnega krščanstva, izjema je edino sedanja družinska oblika, ko poskušam na vsak način biti pravi mož svoji ženi in dober oče najinim otrokom.
Lahko sem res vesel, da sem v življenju imel srečo osebno poznati in se pogovarjati z najbolj pomembnimi slovenskimi osebnostmi personalističnega pojmovanja življenja: Edvardom Kocbekom, Ivanom Mrakom, Antonom Trstenjakom, Francom Rodétom. Pozorno sem prebral Trstenjakovo prilogo o Romanu Guardiniju, čigavo knjigo Gospod sem to poletje prevedel v hrvaščino. Zvedel sem, da je Guardini doktoriral na Bonaventurinem nauku o odrešenju, da je bil duhovnik, oznanjevalec, vzgojitelj in učitelj. Zanimiva je Trstenjakova trditev da Guardini »nikjer ni prav našel samega sebe in svojega mesta v svetu…, da si je kot novomašnik dal na podobico zapisati Jezusove besede – Prišel sem, da vržem na zemljo ogenj«. Sedaj mi je ta velik mislec, ki mu ob soočanju s drugimi avtorji ni šlo nikoli za »boj« proti nasprotniku, marveč vselej le za »sintezo rodovitne napetosti«, postal nenavadno blizek in ga bom zagotovo prevajal z veliko večjo vnemo.
Danes zjutraj sem takoj po umivanju prebral odlomek o personalizmu Marjana Rožanca, še enega iz plejade velikih personalistov in iskalcev Boga katerega sem imel čast osebno poznati in se z njim pogovarjati. Spominjam se kako me je nekega popoldneva leta 1970 dr. Franc Rodé vzel s sabo na obisk k Rožancu. V spominu mi je ostala prenapolnjena delavna soba, zidovi obloženi s knjigami in Marjan za ogromno pisalno mizo, skoraj napol zastrt s časopisi in revijami. Vedno se rad spominjam njegove nasmejanosti in navdušenosti s katero je pripovedoval o slovenskem košarkarju Ivu Danevu. Tedaj še nisem v njem prepoznal velikega pisatelja, zato sem danes veliko bolj ponosen in vesel, ker vem koliko knjig je napisal, kaj je vse pretrpel in kako modro je živel. Srečen sem, da sem ga imel priložnost v živo slišati in gledati, a šele sedaj, deset let po njegovi smrti, se obvezujem prebrati njegova najpomembnejša dela: novele Mrtvi in vsi ostali; roman Slepo oko gospoda Janka; avtobiografski Roman o knjigah; eseje Demon Iva Daneva; in dramo Zadnji čudež tehnike.
21. julij 2001
Ob prazniku svete Ane sem danes bil navzoč svečani proslavi Dneva občine Rogaška Slatina. Stisnil sem roko Borutu Pahorju, predsedniku slovenskega parlamenta, Franciju Butu, slovenskemu ministru kmetijstva in predsedniku stranke Krščanski demokrati Slovenije, domačemu županu Branku Kidriču in sosednjim županom Martinu Mikoliču iz Rogatca in Marjanu Drofeniku iz Podčetrtka. Za svečano mizo sem sedel skupaj z Jožetom Čakšem, županom občine Šmarje pri Jelšah, starim znancem in kulturnim delavcem, ki je bil in je še vedno ravnatelj knjižnice. Svoj pozdrav in željo za sodelovanjem na mednarodni lokalni ravni sem izrekel v uradnem hrvaškem jeziku. Franciju Butu sem se pri večerji predstavil kot predsednik občinske organizacije HSS-a (Hrvaške kmečke stranke), ki je pravzaprav sestrska stranka KDS-a, nato pa sva veselo nazdravila drug drugemu in pokramljala o pomenu naših strank v političnem življenju dveh sosednjih držav. Bilo je to zelo lepo in prijazno srečanje, ki me vsekakor spodbuja, da obnovim in učvrstim svoje vezi s slovensko kulturo. Na poti domov sem se na trenutek ustavil pri vhodu v kristalno dvorano Zdravilišča, kajti nad vhodom so dogorevale bakle, v dvorani pa je potekal tradicionalni Anin ples za visoke elitne goste iz Slovenije, Italije in Avstrije.
9. avgust 2001
Zadnji teden sem politično angažiran z organiziranjem protestnih shodov v naši občini in županiji zaradi parafiranega sporazuma o meji Drnovšek-Račan po katerem bi naj celo Sotelsko jezero pripadlo Sloveniji. Jezero je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja bilo zgrajeno s skupnimi močmi Slovenije in Hrvaške in z namenom, da obvaruje Atomske toplice, Podčetrtek, Kozjanski konec in Kumrovec pred poplavami ob hujših neurjih. Dvainpetdeset odstotkov akumulacije pripada Sloveniji, oseminštirideset pa Hrvaški. S hrvaškega dela je pred graditvijo akumulacije bilo izseljeno okrog dvajset družin. Zaradi teh dejstev smo dolžni napraviti vse, da ta sporazum ne bo ratificiran v Hrvaškem saboru. Moje izjave in stališča se že nekaj dni vrtijo v oddajah lokalnih radijskih postaj i na straneh lokalnega tiska.
Včeraj me je strankarska kolegica opozorila na morebitne spodrsljaje v političnem korakanju in poudarila, da ne smem javno napadati vlado v kateri je HSS ena od koalicijskih strank. Dodala je še, da nikakor ni dobro pozivati opozicijske člane županijske skupščine na občinsko konferenco za tisk. Torej, ne gre samo za čvrst dokaz na podlagi argumentov, v politiki je očitno najbolj važna pazljivost pri javnih nastopih. To lekcijo je takoj naučila nova, do včeraj tako rekoč povsem apolitična županja, jaz pa še vedno nimam tega pred očmi, čeprav že prek dvajset let stopicam v lokalnem političnem močvirju.
22. avgust 2001
Resnica o zdravilni topli vodi in nastanku Atomskih toplic v slovenski občini Podčetrtek, danes Terme Olimia s termalnim parkom Aqualuna, nam zorno pokaže eno od številnih zgodovinsko ideoloških zaslepljenosti hrvaške politike. Prvotni vrelec tople zdravilne vode se je namreč vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja nahajal v gozdičku nad vasico Harina Zlaka z hrvaške strani Sotle. Leta 1952 je Miroslav Sternad, župnik v Podčetrtku, povabil k sebi gospoda Matu Vukčevića iz Klanjca, inženirja varstva okolja in komunale, in mu sugeriral naj odnese vzorec vode iz Harine Zlake na analizo v Zagreb. Analiza je pokazala, da gre za izredno zdravilno toplo vodo. Toda samo zato ker je iniciativa prišla od katoliškega duhovnika, »črne ovce in klasnega sovražnika«, so dnevni časopisi in tedniki v Zagrebu tedne in mesece negativno pisali o zdravilni topli vodi v Harini Zlaki in prepričevali bralce, da gre tukaj za cerkveno prevaro, zaroto ali navadno manipulacijo od strani katoliškega duhovnika, ki bi iz termalnega vrelca v Harini Zlaki »hotel storiti nekakšen Lurd v socialistični Jugoslaviji«. Tako smo torej, ideološko zaslepljeni Hrvatje, prepustili to nadvse dragoceno zdraviliško in turistično priložnost župniku Sternadu, za katerega pa je takrat »bratska« republika Slovenija imela veliko več razumevanja, čeprav se je nahajala v isti Titovi Jugoslaviji! Leta 1956 sta dva podjetnika iz Trbovelj zgradila in uredila v Harini Zlaki mali bazen v katerem se je kopalo okrog tisoč kopalcev dnevno. Kopalcev je iz meseca v mesec bilo vse več in mnogi od njih niso mogli priti na vrsto za kopanje v enem dnevu. Zato je župnik Sternad za razširitev kopalnih možnosti in zdravljenja predložil slovenskim oblastem v Celju in Ljubljani primernejšo lokacijo na slovenski strani Sotle. Po nekaj mesecih so izvajalci začeli z vrtanjem do podzemnega bazena zdravilne tople vode, kar se je zelo uspešno končalo. Slovenci so tik ob Sotli zgradili Atomske toplice, pozneje preimenovane v termalni park Aqualuna in Terme Olimia. Danes je to eden najlepših rekreacijsko-zdraviliških kompleksov, biser slovenskega turizma, ki sodi v sam vrh evropske turistične ponudbe. Na tem zgodovinskem in termalnem dobičku sosedom Slovencem niti malo ne zavidam. Obžalujem le hrvaško ideološko zaslepljenost v času polpreteklega stoletja. Pozdravljam in veselim se vsakemu pogovoru o Sotelskem jezeru, ki bo v prihodnosti turistično povezovalo Podčetrtek in Rogaško Slatino s slovenske ter Hum na Sutli, Zagorska Sela in Kumrovec s hrvaške strani.
31. avgust 2001
Skupaj z podžupanom Đovanijem Brozom ter občinskimi načelniki Kumrovca in Tuhlja sem v Podčetrtku sodeloval na skupnem sestanku o meji in usodi Sotelskega jezera. Sogovorniki s slovenske strani so bili župan občine Podčetrtek Marjan Drofenik in direktor Term Olimia Zdravko Počivalšek. Prebral sem svoj prispevek k razpravi in pritegnil veliko pozornost navzočih. Zavzemam se za čezmejno turistično cono z ene in druge strani Sotle. Vse kar so Slovenci v nekaj desetletij nazaj naredili iz Atomskih toplic je vsekakor vredno čudenja. Imam občutek da se nahajam nekje zelo daleč, ne pa v neposrednem sosedstvu. Med toplicami Hrvaškega zagorja in Termami Olimia obstaja globok prepad, ki bi ga lahko najprej in najbolj uspešno premagali na način, da Terme Olimia kupijo Tuheljeske toplice in danes-jutri prevzamejo upravo nad Sotelskim jezerom. Slovenski sogovorniki so izrazili veliko pripravljenost, strinjajo se s tem, da bi državna meja naj potekala po strugi reke Sotle. Po temeljiti razpravi smo sklenili, da moramo v vsakdanjem življenju ob meji edino z dogovori reševati probleme ter se dosledno držati Sporazuma o maloobmejnem sodelovanju, ki nam daje veliko možnost sodelovanja na lokalni ravni.
Kosilo je bilo pripravljeno v restavraciji Lipa, po kosilu pa smo vsi skupaj odšli na spodnjo brano Sotelskega jezera kjer sta Drofenik in Broz dala uradne izjave za hrvaško in slovensko televizijo in časopise. Od tam smo skupaj prešli na hrvaško stran in se napotili proti turistični kmetiji Masnec, ki se nahaja na visokem hribu Sutlanske poljane, od koder se odpira krasen pogled na Terme Olimia in Harino Zlako. Ta pogled me je napolnil z neko čudno otožnostjo zaradi vsega lepega kar je narava Hrvatom podarila, mi pa ne znamo to izkoristiti. Bilo mi je na nek način žal, da toliko zaostajamo za Slovenci glede turistične preobrazbe in plemenitenja čudovite obsotelske narave. Na kmetiji Masnec smo veselo kramljali in se po debeli uri vicev, dovtipov in zabavnih opazk veselo razšli.
21. rujna 2001
Danes sem ves dan preživel v Gradcu. Pripeljal sem se z avtobusom iz Rogaške Slatine, ki je brez zamud ali problemov na meji prispel v metropolo avstrijske Štajerske ob pol desetih. Na končni postaji mi je namesto »hauptbanhofa« dobrodošlico zaželelo ogromno gradbišče z žerjavi. Popolnoma brezbrižno sem krenil prek Europaplatza proti hotelu Europa, se po tekočih stopnicah spustil v trgovinski center in se na drugem koncu zopet po tekočih stopnicah dvignil na pločnik v Annenstrasse. Nadaljeval sem z lahkimi koraki proti središču mesta, kjer me je čakal razrovani Hauptplatz in neka ohcet na odprtem. Mojo pozornost je privabila visoka nevesta v rdečem s prižgano cigareto. Pohitel sem dalje do trga An eisernem Tor, kjer sem v Austriabank plačal trimesečno anuiteto kredita. Ostalo mi je le kakih tristo šilingov in polnih pet ur svobodnega časa. Na Jakominiplatzu sem zmazal porcijo »leberkäse« s koruznim hlebčkom. Krenil sem proti južnem delu mesta, na uličnem pultu knjigarne katera prodaja izključno katoliške in evangelijske knjige sem vzel zastonj ponujen katalog in nadaljeval proti cerkvi Srca Jezusovega v kateri sem prebral program katoliške visokošolske mladine v zimskem semestri. Nadaljeval sem proti Univerzi glasbe in uporabnih umetnosti, se nekaj časa zadržal v univerzitetni cerkvici iz dvanajstega stoletja in se spomnil številnih hrvaških študentov, ki so v Gradcu priskrbeli sebi visoko izobrazbo. Potem sem poiskal hlad v senci bližnjega parka in tako ohlajen v prvi slaščičarni naročil sladoled z okusom gozdnih sadežev. Ohlajen in posladkan sem stopil v Annenkirche, sedel v drugo klop in nadaljeval z branjem knjižnega kataloga. Naenkrat se zraven mene znajde mlado žensko bitje in me s šepetom duha vpraša če potrebujem hišno pomočnico. Zgledala je kot lepo oblečena Ciganka. Povedala je, da ima dvoje otrok, da prihaja iz Bosne in da nima nikogar. Žena pri kateri trenutno služi želi, da čimprej najde sebi novo službo. Rekel sem, da ji pri najboljši volji ne morem pomagati in ona se žalostno umakne. Ostal sem še nekaj časa sedeti in razmišljati ali je to bilo zgolj naključje ali kaj drugega. Ko sem zapuščal srednjeveško svetišče sem med svečami pred visokim kipom sv. Antona Padovanskega opazil starejšo ženo kateri se moja sogovornica razočarana pritožuje in verjetno ji pripoveduje kako je naletela na zgrešenega človeka. Na ulici prikličem v spomin podobo Dragojle Jarnević (1812-1875), pisateljice in učiteljice, ugledne pripadnice hrvaškega narodnega prebujanja in Ivana Trnskega (1819-1910), obmejnega častnika in pesnika, njihovo romantično srečanje na Schlossbergu. Dragojla je prav tako prišla v Gradec in se tukaj vzdrževala kot guvernanta in vzgojiteljica otrok neke bogate družine. Se mi je morda to v popoldanski svetlobi Annenkirche prikazalo obličje neumrle pisateljice, znane po svojem Dnevniku?
27. december 2001
Prelistal sem in prebral nekatere zanimive teme v precej debeli knjigi Izzivi in odgovori Vekoslava Grmiča, upokojenega mariborskega škofa, ki sem ga kot ljubljanski bogoslovec imel za zelo naprednega, skoraj revolucionarnega za takratni čas. Bil je predstavnik katoliške levice in se ukvarjal s vprašanjem modernega ateizma. Zavzemal se je za dialog me cerkvijo in državo, za soživljenje ljudi z različnimi stališči in mišljenji. Poudarjal je, da ne more biti pravega iskanja resnice brez spodbudnega, ustvarjalnega dvoma. Najvišje merilo etičnosti in moralnosti je po njegovem mnenju človekova vest. Verske inštitucije vidijo svoj cilj predvsem v zunanji moči, bolj v »vladanju« kot pa v »služenju«. Zanimivo je, da sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Grmič in Rodé bila najbolj priljubljena pri študentih. V vmesnem času je Rodé postal konservativno avtoritaren, Grmič pa partizansko legendaren.
25. marec 2002
Podpisal sem izjavo o podpori dveh čezmejnih projektov: »Celotna prepoznavnost obmejnega področja občine Rogatec, kulturno in gospodarsko sodelovanje z hrvaškimi občinama Hum na Sutli in Pregrada« ter »Turistične dejavnosti občine Rogatec glede konjereje, jahalnega športa in rekreacije v sodelovanju s sosednjimi občinami in mesti Hrvaške«. Oba projekta sta zanimiva in dobrodošla za našo občino. Prepričan sem, da nam edino taki projekti lahko pommagajo pri realizaciji hitrejšega okrevanja gospodarstva in turizma, prav tako pa tudi kulturnega povezovanja in plemenitenja slovenskih in hrvaških prebivalcev v obsotelskih občinah.
11. junij 2002
Danes se je Krapinsko-zagorska županija predstavila v mariborskem hotelu Piramida mestni občini Maribor. Županja Vlasta Hubicki je podpisala sporazum o gospodarskem in turističnem sodelovanju. V kongresni dvorani so predstavljena naša podjetja Vetropack-Straža in Stražaplastika iz Huma na Sutli, Regeneracija iz Zaboka, Bolnišnica za kardiovaskularno kirurgijo Magdalena in prvo hrvaško genetično podjetje Genera iz Krapinskih toplic. Krapinsko-zagorska turistična skupnost je predstavila svojo bogato ponudbo - Viteški turnir, ki se vsako leto prireja v Gornji Stubici, v spomin na Matijo Gubca in kmečki upor leta 1673, potem pa je sledil kulturni in gastronomski program. Moje pesmi v slovenščini je bral mariborski igralec Bojan Marošević. V prisrčnem pogovoru sem zvedel, da je že pri štirinajstih letih igral glavno vlogo v prvem jugoslovanskem barvnem filmu Krik sonca režiserja Boštjana Hladnika. Premiera filma je izzvala burno reakcijo konservativne kritike, gledalcev, posebej pa nekaterih oblastniških struktur. Pozneje je posnel prek trideset filmov v domači in tuji produkciji. Ljubezen do glasbe in teatra je zedinil v avtorski dramatizaciji Süskindovega dela Kontrabas. Obljubil mi je, da bo z veseljem prebral moje dve knjigi, ki jih je dobil s posvetilom, ker mu že prebrane pesmi dajo naslutiti »prvinsko vznemirjenost in ustvarjalno izvirnost«.
8. oktober 2002
Na konstitutivni seji skupščine Evropskega kulturnega centra Maribor, v dvorcu Betnava, sem izbran za predsednika upravnega sveta v katerem so zraven mene še občinski načelniki iz Slovenije, Avstrije, Italije, Nemčije in Madžarske. Center deluje v okviru programa Evropske unije. Namen centra je propagiranje splošne kulture, ki se temelji na različnostih skupne dediščine, ter spodbujanje kreativnosti in širjenje interkulturnega dialoga. Na konstitutivni seji je sprejet uradni naziv centra, dogovorili pa smo se tudi da bo uradni jezik na sejah nemški. Občina Hum na Sutli bo prijavila čezmejni projekt arheološkega odkopavanja srednjeveške trdnjave Vrbovec v Klenovcu Humskem.
27. november 2002
V Rogaški Slatini je danes promoviran turistični vodnik Obsotelje in Hrvaško zagorje v štirih jezikih, vsekakor hvalevreden čezmejni projekt meddržavnega sodelovanja i dobrososedskih odnosov hrvaškega in slovenskega naroda v prelepem sotelskem podnebju. Sodelavce na projektu in vse zbrane ob tej slovesnosti sem pozdravil v svojem imenu, v imenu vseh prebivalcev občine Hum na Sutli in v imenu krapinsko-zagorske županje Vlaste Hubicki, ki zaradi že poprej prevzetih obveznosti ni mogla biti navzoča. Ona je prav tako prepričana, da bo ta vodnik v precejšnji meri še poboljšal in utrdil skozi stoletja negovano in ohranjeno lepoto soživljenja dveh sosednih narodov.
17. januar 2003
Moj spodbujevalec in lučonosec v študentskih letih, sedaj pomožni mariborski škof dr. Anton Stres, je ta večer v viteški dvorani srednjeveškega gradu Betnava proslavil svoj šestdeseti rojstni dan. Za organizacijo slovesnosti je poskrbela ustanova pooblaščena za zagotavljanje pomoči revnim študentom. Vsi udeleženci praznovanja smo tej ustanovi nakazali denarne prispevke, slavljenec pa je bil počaščen z bogatim kulturnim programom, uradnimi pozdravi in toplimi besedami.
Pridružil sem se slavnostnim govornikom in slavljencu čestital z branjem svoje pesmi v slovenskem jeziku. Bil je očitno zelo zadovoljen, da sem se odzval tej slovesnosti. Zbralo se je okoli sto prijateljev, posvetnih in cerkvenih profesorjev, predstavnikov mestnih občin Maribor in Ptuj, prišla pa je tudi precej številna delegacija iz občine Rogatec z županom in nadžupnikom. Pozdravil sem se z dr Janezom Grillom, urednikom knjižnega programa podjetja Družina, ki je slavljenca pozdravil v imenu ljubljanskega nadškofa Rodéta, stisnil roko in se pogovarjal s starimi znanci in prijatelji, največ pa z dr Francom Smoléjem, s katerim me veže najino skupno prijateljstvo s pokojnim Frančkom Križnikom. Povedal mi je, da monografija o Križniku ni imela velik odziv v medijih. Franček je pač odšel s svojim časom. Zato pa je z ustvarjanjem velikih del nadaljeval in nadaljuje naš dragi slavljenec, čigava bibliografija je resnično impresivna.
20. marec 2003
Dopoldan sem bil navzoč pri svečani otvoritvi maloobmejnega prehoda Rajnkovec-Mali tabor s slovenske strani. V svojem govoru sem vse navzoče spomnil na zgodovinski zapis, ki se izrecno nanaša na ta mejni prehod. Tu je namreč leta 1817 nemški znanstvenik in potopisec Georg von Martens potoval iz Stuttgarta v Benetke, in je po nekaj dnevih počitka v Rogatcu odločil, da se bo ravno tukaj, na mostu med Rajnkovcem in Malim Taborom, odpeljal prek meje in obiskal hrvaško plemiško posestvo Vučja Gorica, ki se je nahajalo na bližnjem hribčku (danes so na tem mestu moderni vikendi). Ta obisk je zelo zanimiva epizoda opisana v Martensovem potopisu v dveh zvezkih Reise nach Wenedig (Popotovanje v Benetke), objavljenem v Ulmu leta 1824. Martens takole opisuje omenjen obisk: »Po kamnitem mostu prek Sotle sem prekoračil nemško mejo in se z veliko radovednostjo podal proti plemiškem dvorcu Krizmanićevih (Edelsitz Krischmanitsch) katerega sem že od daleč opazil, ker je zgrajen na lepem hribu. Pod hribom sem zagledal prve Hrvate, dva pastirja ki sta se vračala domov v svoje s slamo pokrite hiše... Skozi enostavna lesena vrata sem stopil na ograjeno dvorišče... V veliki sobi za goste sem naletel na precej številno, toda vljudno društvo gospe in gospodov, ki so sedeli na klopeh za dolgo leseno mizo na kateri je bilo raznih jedi in vse polno vinskih korazcev. Ko sem domačinu povedal kdo sem in kaj želim, mi je takoj ponudil mesto zraven sebe in sem se pridružil veselemu društvu, ki se je med seboj pogovarjalo v hrvaškem jeziku, razumeli pa so tudi nemški jezik in se z menoj zabavali po nemško. Razume se samo po sebi, da sem moral prevzeti njihovo hrvaško navado, po kateri moraš s vsakim, ki ti nazdravi z besedami ‘Bog živi!’, spiti do dna kozarec vina. Ker je pa gostov bilo precejšnje število, sem vsake toliko slišal ‘Bog živi!’ K sreči so kozarci bili zelo majhni, vino pa čisto, nikakršen delanec (Wein rein und unverfälscht), lažje od večine neckarskih vin, z zelo prijetno kislobo, svetlorumene barve, slično renskemu vinu (dem Rheinweine ähnliches). Okrog desete ure zvečer smo se razšli. Naš dober domačin nas je pospremil do mosta na Sotli kjer smo na hrvaški strani meje izpraznili še nekoliko steklenic na zdravje plemenitih Hrvatov.« Ta zgodovinski zapis nam govori o tradiciji evropskega soživljenja v tem našem obmejnem področju, ki traja skozi dolga stoletja. Želja nam je in vse bomo naredili, da bi se ta slavna tradicija nadaljevala v obojestranskem spoštovanju in plemenitenju slovenskih in hrvaških prebivalcev tega prelepega obsotelskega kraja. Slovenskim sosedom sem čestital na lepo urejenem maloobmejnem prehodu. Upam, da bomo do konca leta imeli priložnost biti navzoči pri svečani otvoritvi enako lepo urejenega dela tega prehoda tudi s hrvaške strani.
26. junij 2003
Danes sem doživel tisto kar je vsakemu pisatelju najljubše – krasno organizirano in dobro obiskano promocijo nove knjige Moje slovenske izkušnje. Slovesnost se je odvijala v svečani dvorani dvorca Strmol v Rogatcu pred več kod sto prijateljev lepe besede, pod pokroviteljstvom občine Rogatec in župana Martina Mikoliča, v organizaciji knjižnice Rogatec in založbe Mohorjeve družbe iz Celja. Po županovih pozdravnih besedah so o knjigi spregovorili direktor Jurij Ludvig i urednica Alenka Veber, odlomke iz knjige pa so brale Metka Kodrič in Lidija Zalezina. V glasbenem delu programa so nastopili učenci Glasbene šole v Rogaški Slatini pod vodstvom Tatjane Šolman. Prodano je prek petdeset knjig, za prigrizek in veselo druženje pa so poskrbeli sponzorji Marijan Jutriša, gostitelj, Franci Žerak, lastnik podjetja Mesnine Žerak in Franc Janković, predsednik Društva vinogradnikov Rogaška Slatina.
31. oktober 2003
Na predvečer praznika vseh svetnikov sva z ženo bila na pokopališču v Rogatcu in Rogaški Slatini. Prižgala sva sveče na grobovih umrlih prijateljev in znancev, se ustavljala pred marmornim razkošjem posameznih spomenikov. Bral sem nemške, slovenske in hrvaške priimke, ki najbolje pričajo o evropskem soživljenju v tem sotelskem podnebju. Stoletja smo živeli kod dobri sosedje z občasnimi nacionalističnimi prehladi in kihanjem, na kar me boleče spominjajo nekateri ponemčeni in poslovenjeni priimki kot so na primer Berlisq in Brezinšek. Na žalost je danes veliko Hrvatov (v stotinah), ki se v obmejnih slovenskih občinah pretapljajo v Slovence, kar je pač nepreklicna zgodovinska in družbena posledica neodvisnosti hrvaške in slovenske države. To dejstvo je treba imeti pred očmi in ne kar na slepo nasedati politični pragmatiki Bruslja kako se edino Srbi v hrvaških občinah in mestih pretapljajo v hrvaški nacionalni korpus.
16. april 2004
V srednjeveškem dvorcu Betnava pri Mariboru je danes novinarjem predstavljen novoustanovljeni mednarodni zavod Evropski kulturni center Maribor. Ustanovitelji zavoda so načelniki občin Podčetrtek v Sloveniji, Bolzano v Italiji, Leutschah v Austriji, Fichtelberg v Nemčiji, Szengotthard na Mađarskem in Hum na Sutli na Hrvaškem. Zavod je osnovan z namenom pripravljanja in realizacije različnih kulturnih, edukativnih in družabno koristnih čezmejnih projektov. Kot eden od ustanoviteljev in član upravnega sveta sem izrazil veliko zadovoljstvo zaradi tega, da ima preko Evropskega kulturnega centra v Mariboru že sedaj možnost intenzivne kulturne povezave z državami Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Madžarsko tudi Hrvaška, ki ravno te dni čaka pozitivno mišljenje Evropske unije glede odpiranja postopka o kandidaturi za člana. Spregovoril sem o zelo dobrih izkušnjah čezmejnega sodelovanja naše občine s sosednjimi slovenskimi občinami Rogatec, Rogaška Slatina in Podčetrtek. Ni mi pa nikakor jasno zakaj sem se ves čas počutil na nek način odtujeno, tako da sem komaj čakal trenutek, da se poberem na Pohorje, se zaustavim v Ptuju in uživam v vožnji skozi prelepe Haloze.
18. april 2004
Danes zjutraj sem v Beležnicah Emila Ciorana prebral zanimivo misel: »Edina prava skupnost je tista, ki temelji na duhovnem, ne pa na nacionalnem ali ideološkem sorodstvu. Počutim se solidarnega samo s tistimi, ki me razumejo in katere tudi jaz razumem, s tistimi, ki verjamejo v nekatere vrednosti nedostopne množicam«. Razmišljam o tem kako je sinoči potekala seja odbora naše stranke na kateri se razen mene nihče ni upal odprto spregovoriti o slabih odnosih znotraj stranke. Kasneje so mi ob kozarcu vina ali soka v bližnjem lokalu posamezniki začeli z izkrivljenimi obrazi odobravati in se po pasje prilizovati. Tej skupnosti zagotovo ne pripadam, toda moram živeti v njej in nasprotovati njeni družbeni in politični ponarejenosti. Ljudje s katerimi živim in med katerimi delujem niso moji duhovni sorodniki, so pa vsekakor eksistencialni sopotniki in ljubeča bitja brez katerih je nepredstavljiv čar obstoja, občudovanja in hvaležnosti. To so moji Zagorci in sosedje Štajerci, Hrvati in Slovenci, tako navdušeni in gorečni v svoji majhnosti, da me vsako jutro silijo na iskanje sorodnikov zunaj sotelskega podnebja
29. april 2004
Na promociji skupnih spletnih strani za občine Rogatec in Hum na Sutli, ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, sem navzočim takole spregovoril: »V manj kot dva dni se bo odprla nova stran v zgodovini slovenskega naroda in države. Po nekaj več kot enem desetletju samostojnosti in državno političnega dokazovanja bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo kot enakopravna članica. Gospodje Slovenci, prebivalci občine Hum na Sutli se kot vaši prvi sosedje iskreno veselimo vašega uspeha! Skupen projekt, ki ga danes predstavljamo je najboljši dokaz naših dobrososedskih odnosov. To je samo eden v celi vrsti naših skupnih čezmejnih projektov. Pred nekaj dnevi je Stalna mešana komisija za mejo na seji v Kopru sprejela pismo namere o ustanavljanju meddržavne turistične cone »Sotla - dolina izvirov zdravja«, kar nas posebno veseli. To je vsekakor še en razlog več, da v dobrososedskem vzdušju slovensko-hrvaškega sotelskega podnebja delimo z vami veliko veselje, pa tudi veliko odgovornost s katero bomo vsaj nekaj naslednjih let morali vztrajati na šengenski meji po strugi reke Sotle. Dragi sosedje, želim vam vso srečo v novi evropski skupnosti! Ne smemo pa nikoli pozabiti na ljudsko modrost, da je od vsega na tem svetu najbolj važno imeti dobrega soseda!«
28. maj 2005
V rokah držim svojo najnovejšo in najdebelejšo knjigo Sotla kot usoda. Navdaja me veselje, obenem pa tudi neke vrste tesnoba, bo knjiga dobro sprejeta v hrvaški javnosti, bo založnik uspel pokriti vse stroške, čeprav je za začetek dobil podporo Ministrstva za kulturo. To je zagotovo najbolje opremljena in trdo vezana knjiga. Prvo neuradno predstavljanje sem imel danes na letnem srečanju prijateljev občine Rogatec. Več kot sto poslušalcev, moji slovenski prijatelji, so bili navdušeni z branjem mojih pesmi in odlomkov iz esejev v slovenščini in hrvaščini, saj so svoje navdušenje potrdili z burnim aplavzom in iskrenimi čestitkami.
22. julij 2005
Drugi dan dopusta sem obiskal Lesično in Pilštanj, mesti ki so mi ostala v spominu iz otroških dni, ko sem z očetom hodil peš na romanje v božjepotno cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem. Župnijska cerkev je pravzaprav jedro naselja in kulturni spomenik državnega pomena. Zgrajena je res ne lepem, podolgovatem hribu, z zunanje strani lepo urejena in žal zaklenjena. Pilštanj je v srednjem veku bilo naselje s trgom in velikim tržnim prostorom. Iz teh slavnih časov je ohranjen le sramotilni steber ali pranger na katerega so privezovali storilce nekaterih sramotnih dejanj in jih izpostavljali javnemu posmehu in sramotenju. Sam trg se je oblikoval med dvema vrhovoma, ne enemu od njiju je stal grad Pilštanj (Peilenstein), na drugi vzpetini pa je stal grad Hartenštajn (Hartenstein). Danes sta oba v razvalinah. Po legendi je na gradu Pilštanj bila rojena edina slovenska svetnica sv. Ema, o čemer pričata njena freska in kip v župnijski cerkvi sv. Mihaela.
3. sebtember 2005
Na proslavi ob prazniku občine Rogatec sem se pridružil mnogim gratulantom in v svojem govoru poudaril dejstvo, da je v preteklem tednu bilo veliko kulturnih in športnih dogodkov pri katerih so aktivno ali pasivno sodelovali tudi prebivalci sosednje občine Hum na Sutli, kar me posebej veseli. To je še en dokaz dobrega sosedstva, razumevanja in ljubezni katera ne pozna nobenih državnih meja. Občina Rogatec je res lahko ponosna na ustanove, ki negujejo in propagirajo bogato kulturno dediščino slovenske Štajerske, ki je meni kot hrvaškemu pisatelju in prevajalcu vedno bila in bo ostala pri srcu. Letos sem še posebo vesel in se počutim srečnega zaradi tega ker sem s pomočjo mariborskega škofa Franca Krambergerja izbral in prevedel v hrvaščino življenjepis in najpomembnejša dela Antona Martina Slomška. Knjiga je pred nekaj dnevi izšla pri založniku dr. Ivanu Zirdumu v Đakovu, slavonskem mestu znanem po velikem ljubitelju vseh Slovanov Josipu Jurju Strosmayeru. Tako smo opravili še eno kulturno nalogo, ki bo v prihodnje slovenski in hrvaški narod povezovala tudi s poznavanjem Slomškove rodoljubne i svetniške osebnosti.
10. november 2005
Ob priložnosti današnjega srečanja s predsedniki Republike Hrvaške in Republike Slovenije Stjepanom Mesićem in Janezom Drnovškom, v dvorcu Strmol na področju sosedne občine Rogatec, sem prebral vnaprej pripravljen in dokaj strjen govor. »Spoštovani gospod Mesić, vi ste s svojim skoraj celodnevnim obiskom 25. aprila letos v občini Hum na Sutli pustili nepozabno dobre vtise na vse nas, ki smo imeli priložnost družiti se z vami in uživati v enostavnosti in spodobnosti predsednika države. Dovolite mi naj vas ob današnji priložnosti spomnim na obljubo, da bo Vaš urad urgiral pri vladi in ministrstvu v zvezi pospešitve pogajanj Hrvaške in Slovenije glede podpisa sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja pokojnin. Obljubo ste izpolnili, pogajanja so bila pospešena, sporazum je podpisan. Hrvaški sabor ga je ratificiral v drugi polovici julija, slovenska vlada pa ga je poslala v ratifikacijo parlamentu Slovenije sredi septembra. Zato z veliko hvaležnostjo in prav prisrčno pozdravljam tudi vas, spoštovani gospod Drnovšek, v svojem imenu in v imenu vseh pet tisoč in petsto petdeset prebivalcev obmejne hrvaške občine Hum na Sutli. V naši in treh sosednjih občinah živi osemsto štirideset upokojencev, ki so svojo delovno dobo oddelali v Sloveniji in si zaslužili slovensko pokojnino. Vsak mesec so v povprečju prikrajšani za sto do sto petdeset evrov po upokojencu. Zato z veliko nestrpnostjo pričakujejo ratifikacijo pogodbe, ki jih ne bo bremenila s dvojnim obdavčevanjem. V njihovem imenu in v imenu vseh štirih občin Vas lepo prosim da pospešite ta postopek v Slovenskem parlamentu. Glede vsakdanjega življenja in sodelovanja s slovenskimi sosedi, lahko izrazim svoje osebno in splošno zadovoljstvo vseh prebivalcev naše občine. Naj omenim, da se na lokalni ravni že leta in leta vzpostavlja temeljito dobro sosedsko sodelovanje na gospodarskem, kulturnem in turističnem področju. Želja nam je, da bi se tudi na državni ravni prinesel sklep o revitalizaciji in revalorizaciji Sotelskega jezera, za katero je občina Hum na Sutli živo zainteresirana. Pred kratkim sem na literarnem večeru, ki so ga organizirali zagrebški Slovenci v svojem Slovenskem domu sredi hrvaške metropole, na predstavljanju moje najnovejše knjige Sotla kot usoda, omenil kako sta se sredi 14. stoletja hrvaški ban Petar Gisingovec in grof Fridrih Celjki dogovorila in prevzela obvezo da se bo ‘vsak morebitni nesporazum med Hrvati in Slovenci v prihodnje poravnaval na reki Sotli’. Spoštovana gospoda predsednika, tak dogovor i prevzem obveze od srca želim tudi vama dvema, zato s posebnim zadovoljstvom in veseljem poklanjam vsakemu po en izvod knjige katere naslovno stran krasita portreta dve velikanov - Franceta Prešerna in Ljudevita Gaja.«
