Postal sem tako zaspan, da sem zadnje Nikove besede komaj slišal. Tudi Nik je postajal zaspan. Skupaj sva pokadila še en cigaret, potem pa se zavila vsak v svojo odejo in odpotovala v deželo sanj.
Spal sem še, ko me je zbudil Nik z močno in aromatično dišečo kavo. Vrnil se je iz trgovine in imel pripravljeno vse z zelenjavno rižoto s sirom: riž, čebulo, česen, papriko, bučke, paradižnik, grah in dve vrste sira: kozji sir in gorgonzolo. Najbolj sem se razveselil kave: popil sem polno skodelico, in čakal, da Nik naredi rižoto. Ponudil sem mu svojo pomoč in kmalu sekljal čebulo, papriko, paradižnik in bučke. Medtem sem se razgledoval po Nikovi sobi. Na steni je tudi nekakšne vzorce, ki so spominjali na okultno in na magijo, leda jih nisem znal prav umestiti. Kljub svojim lastnim okultnim študijam me je pogled na te vzorce navdajal z nekim določenim nelagodjem. Povprašal sem Nika, kaj ti vzorci pomenijo. Nik je odgovoril, da so to psionski ojačevalci misli. Daljše zrenje vanje povzroči, da se določene misli ojačajo. Nekateri vzorci delujejo tudi kot neke vrste rezervoarji psihične energije oziroma vsebin misli; nekateri drugi pomagajo pri telepatskem prenosu misli.
»S tem se ukvarjaš?« sem ga vprašal.
»Tudi,« je odvrnil, »Toda vse ob primernem času. Saj boš ostal nekaj dni?«
Nik je opazil mojo obotavljivost, zato me je prijateljsko boksnil in rekel:
»To si skoraj dolžan, Andreas! Nisva se videla petnajst let!«
»Šestnajst«, sem ga popravil.
»No, vidiš«, je rekel in mi je že ponujal tulec za snifanje. Nisem se mogel upreti in seveda potegnil črto amfetamina. Postal sem židane volje in kuha je stekla, kot bi mignil. Priznati se moral, da je Nik mojster: rižota je bila odlična in sam pri sebi sem si obljubil, da bom vnaprej rižoti vedno dodal po več vrst sira. Medtem, ko se je rižota še kuhala, je Nik že pričel s pripovedovanjem.
»V klubu na Kersnikovi 4 sem spoznal novo dekle, ki ji je bilo ime Špela. Bila je nekaj let starejša od mene, menedžerka v nekem velikem & uspešnem slovenskem podjetju in vsaj za moj okus zelo seksi. Oblačila se je v črno, nosila črna sončna očala in vozila črnega Peugota. Bil sem mislim, da njen peti ali šesti tip. Bil sem mlad, zanimiv in razmeroma izkušen v seksu – Špeli pa je vse to ugajalo. Potem, ko sva se bolje spoznala, mi je zaupala marsikaj, kar sicer ne bi drugače nikdar izvedel.«
»Na primer?« sem vprašal. »Ena od stvari, ki mi jih je povedala, je bila ta, kako veliko vlogo igra v poslovnih odnosih seks. Poslovnih dogovorov – zlasti, če je v tovrstne pogovore vpletena samska in seksi ženska, te vrste, ki se ji v pornografskem svetu pravi MILF-ica – ne začinita samo dobro kosilo &izbrano vino, pač pa tudi seks v hotelski sobi. Za ilustracijo ti povem eno od prigod, ki mi jo je zaupala Špela.«
»Špela se je v Milanu za posel dogovarjala z nekim Italijanom. Bil je pravi Kalabrijec, nekoliko nižje postave, čokat, temnopolt, počesan na prečo z veliko briljantine, poročen in seveda nor na seks. Potem, ko sta sklenila posel, sta se s taksijem peljala do skupnega hotela. Že med vožnjo je Italijan pričel dajati pobudo za seks. Špela bi se seveda rade volje dala dol, saj je bila pohota ena njenih temeljnih osebnih karakteristik, toda mislim, da ji je bilo nerodno predvsem zato, ker je njeno podjetje s podjetjem, ki ga je zastopal Italijan, veliko poslovalo, in njuno srečanje ne bi bilo prvo. Zato je med vožnjo slekla svoje prepotene hlačke, obilno dišeče po soku vlažne muce, in jih potiščala Italijanu pred nos. Italijan je postal ves penast, Špela pa mu je hlačke stlačila v žep elegantnega suknjiča, pomignila šoferju, naj ustavi taksi in peš odšla proti hotelu. Si moreš zamislit, kaj je tisto noč doživljal ubogi Italijan?«
»Fuck!« sem zaklel.
»To pa še zdaleč ni vse. Špela mi je zaupala še veliko takih prigod, vendar jih bom iz diskretnosti obdržal zase. Lahko pa ti o zadevi govorim bolj splošno. Torej, ena od stvari, ki so se na slovenski sceni bolj množično pojavile ob koncu 90-ih let, so swingerji. Saj veš, kaj je swinger?« je z rahlo ironijo v glasu vprašal Nik in odgovoril kar sam sebi. »Torej, najame se vila, ali pa lastnik swinganje priredi kar v svoji lastni hiši. Povabljeni so pari in seksi samske ženske. Po uvodnem aperitivu in spoznavanju se razvije orgija, približno taka, kot je prikazana v Kubrickovem filmu Eyes wide shut. Včasih, če to okoliščine dopuščajo, se swinganje vrše tudi v naravi ali na večjih jahtah.«
»Špela mi je zaupala, da poslovneži novega kova swingajo iz dveh razlogov. Prvi je seveda užitek. Skupinska orgija je vsaj za večino tako imenovanih ‘malih’ ljudi razmeroma nemoralna, in to dejstvo, ki je v povezavi s transgresivnostjo, naredi spolni užitek veliko večji, kot če bi se seks vršil v spalnici med rjuhami. Obstaja pa še drug razlog. Podjetja med seboj tekmujejo. S tem, ko se direktorji, poslovneži in pomembni menedžerji skupaj s svojimi soprogami ali ljubici srečujejo na skupinskih orgijah, na nek način preprečijo, da bi jim kdorkoli umazal ime. Če se direktor tega podjetja pari z ženo iz onega drugega podjetja, vesta o drug drugem skoraj vse. Če pa vsak o vsakem ve vse, potem ne more priti do izsiljevanja ali mazanja dobrega imena. Čim bi nekdo namreč dal sporne informacije ali posnetke v javnost, se zaveda, da podobne posnetke v javnost lahko da tudi njegov poslovni konkurent. V tem tudi tiči razlog, zakaj se toliko poslovnežev udeležuje swinganja.«
»Sčasoma sem spoznal dve plati Špeline narave. Ena plat je bila zelo lepa. Špela je oboževala naravo in živali. Imela je poseben dar, da so se živali ob njej kar umirile. Ko je božala konje, so ti kar sami od sebe prišli k njej; zadovoljno so hrzali in postali povsem krotki. Podobno je veljalo za krave, koze, pse in mačke. Rada je hodila v gozd in všeč so ji bila drevesa. S svojo lepo roko jih je nežno božala in prepričan sem, da so – podobno kot živali – njen dotik čutila. Poleg narave je Špela ljubila hiše. Zlasti so ji bile všeč vile, zgrajene v Ljubljani v času fin-de-siecla in med obema vojnama, v modernističnem slogu. Pogosto sva se sprehajala po Ljubljani, pa tudi po drugih mestih, in si ogledovala stare meščanske hiše & vile, z velikimi okni, ki so se zagrnila z zavesami. Njena srčna vizija pa je bila kmečka hiša na samem, toda ne predaleč od vasi. Ob hiši bi bil vrt, kjer bi Špela nasadila zelenjavo, predvsem pa njene tako ljubljene vrtnice. Potem bi si celo popoldne dala opraviti z vrtom, grebla po zemlji in zalivala rože in zelenjavo, njen ljubljeni pa bi jo opazoval skozi okno.«
»Špela je živela v prostornem ljubljanskem stanovanju, ki je bilo praktično brez pohištva. Kuhinja je bila moderna, s šankom namesto mize, vendar jo je Špela uporabljala le redko. Kupovala je konzerve ali hrano naročevala na dom; tako ali tako je jedla malo, ker je pazila na vitkost. Ko sem postal reden gost v njenem stanovanju, sem kuho prevzel jaz, kar ji je povsem odgovarjalo. Na prostornem kavču je brala knjigo, gledala televizijo, brskala po spletu ali samo lenarila, jaz pa sem kuhal različne specialitete: rižoto z obilico sira, rižoto s hobotnico, ribji brodet, pečene brancine ali pečene orade, jetra v omaki in sploh vse vrste okusnih jedi. Moja kuha ji je bila zelo všeč in čeprav je bila formalno vegetarijanka, je z menoj naskrivaj jedla meso; seveda pa sem moral obljubiti, da tega ne bom nikomur povedal. Poleg kuhinje je imelo stanovanje dnevno sobo, sobo za likanje (ki je bila pravzaprav namenjena za otroško sobo, vendar jo je Špela, ki si ni želela otrok, spremenila v neke vrste skladišče) in spalnico. V spalnici si je omislila prostorno posteljo. Spominjam se juter po kakem žuru, ko sva na tej postelji poležavala do poldneva. Potem sva kar iz postelje naročila veliko pico ali zrezek s krompirjem v gobovi omaki.«
»Mojo šefico, kot sem ji v šali rekel, pa je vzburjalo zlasti dvoje: denar in seks. V podjetju je imela izjemno pozicijo: bila je direktorica za zunanjo prodajo, kar je pomenilo, da je veliko hodila v tujino, predvsem v države nekdanje Jugoslavije, pa tudi v Italijo, Nemčijo in na Nizozemsko. Temu primerno je imela zavidanja vredno plačo; poleg plače je dobivala še različne dodatke in nagrade. Bila je menedžerka z novim stilom: mlada, sposobna, seksi & nekoliko odtrgana. Kljub temu, da se je bližala srednjim letom, je rada obiskovala K4, Metelkovo in Orto bar. Na svojo pozicijo v podjetju je bila izjemno ponosna. Kadar sem v šali rekel kaj slabšalnega čez njenega direktorja, se je kar naježila. Odločno je pričela braniti podjetje, kapitalizem in seveda direktorja. V tem zbadanju sem včasih prav užival. Izvedel sem namreč, kaj jo spravi v obrambno pozicijo, in sem zato prav zanalašč rekel nekaj v smislu: »Izkoriščate delovno silo iz Romunije!« ali »Tvoj direktor je član Rotary kluba, kar pomeni, da je član sebične elite!« in podobno. Špela se je naježila in pričela argumentirati, da je kapitalistični sistem dober, da v njem uspejo inteligentni, nadarjeni in sposobni, ostalim pa pač preostane delo za tekočim trakom.«
»Motilo pa me je, kako se je Špela obnašala proti ljudem, ki so bili – glede na njeno kalkulacijo – statusno nižji od nje. Ko je prišla v trgovino z zelenjavo, je prodajalke & prodajalke, tudi starejše, povsem samoumevno tikala. Njen glas je imel oblastni ton, ki ga je bila kot direktorica vajena. Opozoril sem jo na to dejstvo, ona pa je dobila dolg nos in pričela kuhati mulo, ki jo je iz lonca potegnil šele dober seks.«
»Špela je seksala rada in imela je nepopisen spolni apetit. Zlasti ji je prijal seks navsezgodaj. Stuširala se je, oblekla poslovno obleko s krilom in obula salonarje tiste vrste, ki imajo odprtino za prste. Prišla je do mene, ko sem v njeni kuhinji pil kavo, in se pričela kot mačka drgniti obme. Prijel sem jo in jo peljal v dnevno sobo ali spalnico. Špela je potegnila krilo navzgor in pokazali sta se ritnici, vredni najbolj pohotne kobile! Segel sem z roko v njeno mednožje in povohal sok sveže umite muce. V trenutku je bil moj tič strumen, čil & trd! Z glavico sem nekaj časa dražil njeni sramni ustnici. Ko začutil, da Špela postaja obilno mokra, sem tiča potežkal, kot bi težkal majhen kij. Nato sem ga počasi potopil v njeno vlažno & toplo votlinico. V ustih se mi je nabrala slina, kot bi užival najbolj okusno jed, in povem ti, Andreas: Špela je bila okusna! Ko sva se drgnila kakih deset minut, sem izbrizgal na njeni ritnici, nato pa jo dražil še naprej, dokler ji ni prišlo z rahlimi kriki. Skratka, Andreas, seksala sva veliko in povsod: zvečer na njeni široki postelji, kot narejeni za ta užitek; v avtu na TIR-parkih; v gozdu; na javnih straniščih; na pralnem stroju in na kuhinjski mizi; v kampu: skratka, seznam lokacij je zanimiv & dolg.«
»Kljub veliki razliki v najinem načinu življenja sva se s Špelo sčasoma zelo zbližala. Zaupala mi je različne stvari, ki ti jih iz spoštovanja do nje ne bom pripovedoval. Čutil pa sem, da Špela v sebi nosi nekaj, kar bi rada povedala, vendar pa jo pri tem nekaj ovira. Nisem silil vanjo, kajti Špela je bila kot školjka: bolj je človek drezal vanjo, bolj se je zapirala. Opazil pa sem, da je Špela vedno prisluhnila, kadar sem govoril o okultnem. Kadar sem se o tem razgovoril, se je umirila in zdelo se je, da njen spomin beleži vse, kar sem govoril. Ko sem nehal, sem dobil občutek, da bi rada nekaj rekla – toda vedno znova so se njene ustnice stisnile v zagrizen molk.«
»Veliko sva hodila na izlete. Letovanj v tujini ni marala, saj je po tujini veliko potovala službeno, zato pa je toliko raje imela Slovenijo. Večkrat sva obiskala Bohinj, Piran, Belo krajino in različne druge zanimive kraje. Po navadi sva kampirala v uradnih kampih. Sčasoma je v meni vzklila želja, da bi s Špelo kako noč preživela zunaj na divje, povsem neodvisna in sama zase. Dolgo sem jo nagovarjal, toda mojo pobudo je trmasto zavračala. Potem so prišli lepi avgustovski dnevi; bilo je malo pred praznikom Velikega šmarna. Špeli sem predlagal, da nekaj časa preživiva v Bohinju, na skritem mestu ob Bohinjskem jezeru, ki sem ga poznal samo jaz. Nekaj časa je oklevala, naposled pa je privolila. V nahrbtnik njenega prostornega avtomobila sva strpala majhen šotor, spalni vreči, plinski gorilnik za kuhanje na prostem, oblačila in obilico hrane. Od parkirišča do kotička, ki sem ga poznal, je bilo razmeroma daleč; vendar sva - noseč ogromno prtljage – razdaljo prepešačila. Kotiček sva našla miren & neokrnjen. Majhno peščeno plažo na bregu jezera je zakrivalo grmovje; v okolici so rasle vrbe, bukali in smreke, ki so se s koreninami včasih že dotikale vode. Tu sva se utaborila.«
»Postavila sva šotor, jaz pa sem zgradil majhno obzidje, za katerim sem zakuril ogenj; obzidje je ščitilo svetlobo ognja, dale-ta nebi privabila čuvajev. Pred šotorom, na prostem, sva pogrnila blazini in naju zložila spalni vreči. Skuhala sva neke vrste zelenjavni džuveč, in Špeli je bil nadvse všeč. Že preden pa sva družno jedla iz lonca, je bila Špela zelo zadržana. Čutil sem, da v sebi nosi nekaj, kar bi rada povedala, toda tega bodisi ne želi, ne upa ali ne sme. Nisem silil vanjo: čakal sem, da se odpre sama.«
»Blazini sva postavila skupaj, tako da sva dobila prostorno ležišče. Po jedi sem se stisnil k Špeli. Bilo je zelo lepo: pred nama je plivkalo Bohinjsko jezero, nad nama se je razprostiralo širno zvezdnato nebo, zakrival pa naju je bujen bukov in smrekov gozd. Špela se je naslonila name. Objel sem jo okoli ramen in jo počasi, mirno božal po laseh. Nenadoma se je iz njenih lepih ust izvil vzdih, nato je Špela zajokala. Jokala je in jokala, naposled hlipala in potem se je jok ustavil. Naposled je legla poleg mene, naslonila glavo na moja prsa, na predel srca, in rekla:
»Ti lahko zaupam? Ne boš povedal nikomur?«
Obljubil sem, da ne bom. Počasi je pričela s pripovedovanjem.
»Moje prvo delovno mesto po končani fakulteti je bilo v nekem manjšem podjetju. Ker sem bila pridna in inteligentna, sem kmalu postala ena vodilnih v tej mali firmi: dejstvo, ki so mi ga mnoge sodelavke in sodelavci zavidali, čeprav – povem ti po pravici, Nik – je bila stvar samo v tem, da sem bila nadpovprečno delavna in inteligentna. Čim prej se želela postati samostojna in se odseliti od doma in v nekaj letih sem resnično privarčevala za garsonjero. V tem času sem pričela tudi opažati, da sem nekoliko drugačna od drugih; tako od mojih prijateljic & prijateljev, pa tudi od sodelavcev, in nasploh: ljudi. Ugotovila sem, da imam zelo rada samoto in živali. Takrat še nisem vedela, ali je vse to le moja domišljija ali resnično dejstvo, toda ko sem položila roko na kakšno žival – muco, psa ali konja – sem lahko čutila njihova občutja in celo misli. Prav tako sem zlahka, kot po nekakšni intuiciji, uganila misli svojih prijateljic. Sploh mi ni bilo potrebno ugibati, kateri je všeč kakšen tip: to sem preprosto uganila. Vse to sem si sicer pisala v dnevnik, ki sem ga beležila od enajstega leta starosti, vendar vsemu, kar ti pripovedujem, nisem polagala velike teže. To je bil moj intimni svet, in o tem nisem govorila niti prijateljem niti materi. Zdelo se mi je celo, da bi ta svoj intimni svet oropala in razvrednotila, če bi o njem čenčala – pustila sem ga, da ostane tak, kot je.«
»Potem – bližala sem se tridesetemu letu – sem zamenjala delovno mesto. Dobila sem delo v velikem in uspešnem podjetju. Najprej sem delala v birokraciji. Predpostavljeni pa so kmalu ugotovili, da sem marljiva, sposobna & nadarjena, in določili so mi mesto direktorice za zunanjo prodajo. Ker sem v času študentskih let, pa tudi kasneje, razmeroma veliko potovala, imela veliko opravka z različnimi ljudmi, tako moškimi kot ženskami, in predvsem: ker stvari, ki se jih sicer večina izogiba, niso bile zame nikakršen tabu, sem se na tem delovnem mestu kmalu izkazala – in na njem tudi ostala. Moje delo je terjalo pogoste odhode v tujino: veliko sem hodila v dežele bivše Jugoslavije, pa tudi v Italijo, Nemčijo, Švico in na Nizozemsko. Moji predpostavljeni so bili z menoj zelo zadovoljni. Imela sem visoko plačo, ki mi je omogočila, da sem si kupila večje stanovanje, avto & vse, kar sodi zraven; priznam, bila sem ponosna in zelo rada sem imela, ko so se moški – ne samo po zaslugi mojega delovnega mesta, pač pa po zaslugi mojega imidža – kar vrteli okoli mene. Ob vsem tem pa sem se zavedala, da sem nadarjena tudi v neki drugi smeri. Nisem si bila na jasnem, ali so moji predpostavljeni (t. j Uprava podjetja) to opazili ali ne. Ugotovila sem, da sem zmožna branja misli, tako da sem na poslovnih sestankih včasih vnaprej vedela, kaj kdo želi povedati ali obrazložiti. Ker je tovrstno branje misli potekalo bolj v simbolih kot v pojmih, jezik ni bil nikakršna ovira: na sestankih s tujimi investitorji ali kupci se mi je dogajalo, da sem vedela vse, kar mi je kupec pred tem ali po tem povedal na poslovnem kosilu. Ta dar me je spravljal prej v nelagodje kot v strah. Na nek način sem bila ponosna nanj, hkrati pa je bil moja skrivnost.«
»Potem – tega ponedeljka ne bom nikoli pozabila! – se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ležala sem v postelji, ko sem nenadoma začutila, da vame vdira nekaj tujega. Bilo je nekako tako, kot bi v moj um vdrle misli, ki niso bile moje. Nekaj časa sem se proti temu borila. Prihajalo mi je na misel, da sem nora, česar sem se obupno bala. Po določenem času sem popustila in tako sem zaznala sporočilo: »Ne boj se. Sem iz Slovenske obveščevalno-varnostne agencije – na kratko, iz Sove. Opazujemo in preverjamo te že dolgo. Dar, ki ga imaš, je izjemno redek, ni pa povsem edinstven. V svetu se uveljavlja tudi tako imenovano psionsko sodelovanje. Mnogi ljudje s tovrstnim darom sodelujejo z obveščevalnimi službami, in tudi mi bi radi, da sodeluješ z nami. Zaenkrat bodi to dovolj. Premisli, preudari in naslednji teden se javimo.« Cel teden sem bila kot na trnih, čakala sem ponedeljek. In zares, v ponedeljek ob enaki uri – ob osmih zvečer – je sporočilo ponovno prišlo. Ker sem na vprašanje o sodelovanju odgovorila pritrdilno, so mi dali prvo nalogo: čim več naj bi izvedela o ekonomiji in poslovnih načrtih nekega nizozemskega podjetja, in sicer uporabljajoč svoj telepatski dar. Ravno v tistem času sem se odpravljala na Nizozemsko, tako da je vse potekalo sinhrono, kot vnaprej dogovorjeno. Na nek način sem bila ponosna, da je moj dar odkrit & da ga lahko koristim za korist nekoga – v tem primeru Sove.«
»V Amsterdamu sem imela kosilo s poslovnimi partnerji. Uporabljajoč svoj dar sem lahko iz njihovih umov črpala informacije, in jih hranila v svojem umu. Potrebovala sem nekaj prakse, da sem svoj um usposobila za takšno delo. Storila sem nekako tako, da sem svoj um uredila po vzoru računalniških map.«
»Ko sem torej strenirala svoj um, da je bil zmožen bolj kvalitetnega pomnjenja kot sicer, sem pričela beležiti vse, kar sem v mislih svojih poslovnih partnerjev našla koristnega. Sedeli smo za mizo v restavraciji amsterdamskega Hiltona in jedli kosilo, jaz pa sem med pogovorom iz njihovih umov vlekla koristne informacije. Te sem po tem – zelo podobno računalniškemu programu – sortirala. Izločila sem neuporabno, uporabno pa shranila. Shranjeno sem potem vsak ponedeljek ob osmih po telepatskem prenosu poslala agentu Sove. Tako sem počela tudi s sodelavci iz Nemčije, Švice, Italije, Srbije, Makedonije, Romunije in Črne gore. Agentje – ali agent (kajti nikdar nisem mogla ugotoviti, ali gre za skupinski projekt ali samo za eksperimentiranje posameznika) so bili z menoj zelo zadovoljni. Nenadoma se je moja plača povišala. Dobila sem različne dodatke in darila, kot na primer nov športni avto za vloženi trud v preteklem letu.«
Nisem mogel pomagati in sem zaklel:
»Prekleto! Delavec v tovarni kot nagrado za uspešno delo ob koncu leta dobi fotoaparat!«
»Ugotovila sem tudi, da mi ljubimcev ni bilo potrebno več iskati. Sova – ali podjetje (sčasoma sem namreč ugotovila, da vsa večja oziroma pomembna slovenska podjetja na ta ali oni način sodelujejo s Slovensko varnostno-obveščevalno službo) mi je poslala na pot moške, ki so bili kot ustvarjeni zame. Medtem ko so se moje prijateljice potepale po zabavah in iskale moške, so meni prekrižali pot ravno pravšnji, tako da sem se seksa skorajda preobjedla. Tovrstno delo pa mi je sčasoma pričelo presedati. Posebno tankovestno nikdar nisem bila in Nik, če ti povem po pravici, mi je beseda »vest« vedno zvenela nekako tuje in moralistično-krščansko; v globini srca pa sem se vendarle zavedala, da počnem nekaj, kar nekako ni v redu. Hodila sem namreč na zmenke in kosila s poslovnimi partnerji, se obnašala kot normalna poslovna ženska, se z njimi šalila, poslušala težave, ki so mi jih zaupali – težave z ženo, ljubicami, otroci, alkoholom, zdravjem, tudi s prepovedanimi posli – hkrati pa sem iz njihovih umov kradla informacije o podjetjih in o njih samih ter jih vsak ponedeljek ob osmih zvečer javljala Sovi. Postalo mi je mučno. Da bi se sprostila, sem pričela veliko hoditi v naravo. V bližini nekega manjšega mesta sem odkrila čudovito jaso, na robu katere so rasli hrasti. Do nje je vodil samo kolovoz. Avto sem pustila nekoliko proč od jase, nato pa sem cel večer presedela na robu gozda. Opazovala sem živali, ki so se prišle past na jaso: srnjake, srne in zajce; nekoč sem videla celo jazbeca. Le na ta način sem zmogla delo opravljati še naprej.«
»Sova je postajala vse zahtevnejša. Ker je agent – ali so agentje – očitno ugotovili, da sem, kar se seksa tiče, brez zavor in da to počnem rada & veliko, so mi sugerirali, naj se s posebej za to izbranimi poslovnimi partnerji zapletem v krajše romance. Te naj bi se seveda končale v postelji, namen tega pa je bil, izvedeti čim več o poslovnih partnerjih tudi zasebno. Kakšen namen je stal za tem, ne vem, mislim pa si takole: če slovenski podjetniki vedo vsak o vsem vse preko swinganja, potem je bilo čim več zasebnega potrebno izvedeti tudi od tujih poslovnih partnerjev. Telepatija pa – tako sem ugotovila – je take narave, da se ob nečem intimnem, kot je na primer seks, njena učinkovitost poveča.«
»Nekajkrat sem to storila, potem pa je občutek, da počnem nekaj slabega, postal premočan. Telepatsko sem javila to agentu in odtlej dalje v spolne odnose nisem bila več siljena; ostalo je pri klasičnem telepatskem vohunjenju. Moja vera v Državo, njene Institucije in nasploh v Sistem (in to vero sem gojila vse od mladega!) pa je bila omajana. Ugotovila sem, da sem v najboljšem primeru poskusni zajček, v najslabšem pa neke vrste Psi-Mata-Hari. Skušala sem prekiniti sodelovanje, toda Sova je pričela s prefinjenimi grožnjami. Nisem navajena takega življenja kot ti, Nik: rada imam mirno, ustaljeno, vsaj navzven varno življenje, zato sem pred grožnjami klonila in privolila v nadaljnje »klasično« sodelovanje.«
»Omislila pa sem si svoj del igre. Kupila sem si majhen zvezek, in vanj zapisovala vse, kar sem izvedela od poslovnih partnerjev (in partnerk) ter tudi vse, kar sem javila Sovi. V ta majhen zvezek sem si zapisovala tudi svoja siceršnja opažanja & razmišljanja v zvezi s svojim vohunskim delom.«
»Prvo, kar sem ugotovila, je bilo, da poleg ekonomske vojne na svetu – kar je večini razmišljujočih ljudi jasno – poteka še ena vojna, in sicer psionska. Ugotovila sem, da se na toliko in toliko rojstev (po izobrazbi sem naravoslovka, zato mi nekoliko spreglej to matematično dikcijo!) rodi človek, ki ima poseben dar – temu se v psihologiji pravi Psi-dar. Tukaj ne bom šla v podrobnosti; bistveno je to, da smo ljudje s tem darom zmožni nekaterih drugačnih oblik zaznavanja & tudi delovanja, kot ljudje sicer. Ugotovila sem, da imam sama razvit ta dar. (In, to ti bom prišepnila na tihem, tudi ti, Nik, ga nosiš v sebi!) Parapsihologija – ali, psionika in psihotronika, kot se temu sedaj pravi (čeprav ti izrazi niso povsem identični) je veda o tem daru & njegovi manipulaciji, tudi s pomočjo tehnologije. Ker na svetu vlada ekonomska tekma ali vojna, pravzaprav, so velika podjetja željna, da ljudi s tovrstnimi darovi – kot tudi spoznanja iz tovrstnega področja – vključijo v svoje delovanje. Psionika se uporablja v propagandi: psionsko nabiti reklamni spoti ali oglasi niso prav nič posebnega; vsem, ki v menedžmentu stojijo nekoliko višje, je jasno, da se ezoterična spoznanja uporabljajo v namene vodenja podjetij in upravljanja s človeško delovno silo. Psionika – kot veda o manipulaciji psi-energije se uporablja tudi v vohunjenju. Za vojaške zadeve se nikdar nisem kaj prida zanimala, toda nedvomno se tovrstna spoznanja uporabljajo tudi v vojni – že iz preprostega dejstva, ker se vsako novo odkritje žal najprej uporabi v namene spopada. Vse to mi je kmalu postalo jasno in pravzaprav mislim da se tega zaveda vsak razmišljujoč človek. So pač taki časi, bi rekla moja babica. Začudilo pa me je dejstvo, v kolikšnem obsegu te metode uporablja Sova. Človek bi pričakoval, da se s tem pečajo predvsem velike sile, kot so ZDA, Kitajska, Rusija ali Izrael – toda očitno ima tudi Slovenija svoj psionski laboratorij in agente, ki so v tem usposobljeni.«
Špelo, ki si je povsem opomogla in je zdaj govorila z glasom izkušene zrele ženske, sem nestrpno prekinil:
»Imaš še tisti zvezek, kamor si zapisovala informacije?«
»Nekaj časa sem v zvezek vestno zapisovala vse: datume & ure telepatskih pogovorov z agenti Sove, njihove želje oziroma zahteve, informacije, ki sem jih posredovala (vključno s tem, od koga & od kod), svoja razmišljanja in zasebna raziskovanja, ki sem jih opravila v tej smeri. V svoji jezi sem hotela vse napisano posredovati enemu od slovenskih časopisov in objaviti. Toda dlje ko sem s tem odlašala, bolj nelagodno mi je bilo. Zavedala sem se posledic, ki bi me utegnile v takšnem primeru doleteti. Najmanj, kar bi se mi zgodilo, bi bilo to, da bi me strpali v psihiatrično bolnico kot resno moteno žensko, z diagnozo preganjalne blodnje oziroma paranoidna shizofrenija. Ker nisem iz take substance kot ti, Nik, bi me psihiatrična bolnica zlomila. Najbrž bi naredila samomor. Umorili bi me lahko tudi agenti Sove. Dobro veš, da letno toliko in toliko ljudi v Sloveniji izgine, za njimi pa ne ostane nobena sled. In kaj težavnega je Instituciji, ki ima moč, nekoga živega vreči v gnojno jamo ali kanalizacijski jašek, da potem – podobno kot v filmu The Ring – počasi umira še nekaj dni. Nevarnosti bi izpostavila tudi svoje starše in prijatelje. Zato sem se po premisleku odločila zvezek sežgati.«
Prijelo me je, da bi Špelo zadavil, toda gledala me je tako prečudno žalostno in hkrati lepo, da tega nisem mogel storiti. Vprašal sem:
»Še vedno daješ podatke Sovi?«
»Nik, moram«, je odvrnila Špela.»Potem, ko sem ugotovila, zakaj vse skupaj sploh gre, sem najprej skušala Sovi dajati lažne informacije. To mi je uspevalo nekaj mesecev. Nato je agent, zadolžen zame, ugotovil, da lažem. Kazen je bila psionska tortura.«
»Kaj je to?«, sem vprašal.
»Navdale so me misli, da sem grda, umazana in podla. Da v nevarnost spravljam svoje podjetje, Slovenijo in cel svet, in – kar je bilo najhuje!!! – da v nevarnost spravljam tudi svojo družino in prijatelje. Misli so bile prisilne in od njih mi je kmalu postalo slabo. Najprej sem bolečino čutila v glavi, kot ostro rezilo, ki mi je paralo možgane. Potem je slabost prešla na cel organizem. Morala sem bruhati. Oblil me je hladen pot. Za bruhanjem je sledila driska. Trajalo je kake tri ure, k sebi pa nisem prišla še nekaj dni in morala sem vzeti bolniško. Na bolniški sem preživela nekaj tednov. Najhuje je bilo, ker zdravniku nisem mogla ponuditi nikakršne zadovoljive razlage. Zdravnik je sumil, da so moje težave psihosomatskega izvora, kar so v nekem smislu tudi bile; toda če bi zdravnik izvedel pravi razlog, bi me deportiral v psihiatrično bolnico. Naposled sem ugotovila, kaj me čaka, če ne bom sodelovala z agenti Sove: to pa je bil tudi namen torture. Ugotovila sem, da sem ujeta.«
Špela je nadaljevala:
»Odločila pa sem se, da se izpovem tebi. Dolgo časa sem vse to držala v sebi, neizpovedano. Tega, da telepatsko vohunim za Sovo, namreč nisem upala povedati nikomur od domačih, prav tako ne prijateljicam ali prijateljem, kaj šele zdravniku (!) ali komu iz podjetja, v katerem sem zaposlena. Sklenila pa sem, da povem tebi, ti pa boš z informacijami storil, kar te je volja. Zaupam ti.«
»To rekoč, je Špela izdihnila, in Andreas Abelard: ne morem ti opisati tega izdiha! V njem je bilo vse: leta mučnih dvomov; leta zatajevanja resnice in prikrivanja; leta poskušanja, da bi ugajala in ravnala tako, kot je prav, kljub v oči bijočim dejstvom, da predpostavljeni ne ravnajo prav; in naposled: veliko, neizmerno olajšanje, da je njeno srce naposled le našlo nekoga, na katerega se lahko nasloni; nekoga, ki mu zaupa & se mu lahko izpove.«
»Naslednji dnevi v Bohinju so bili preživeti v čudoviti harmoniji. Kot da bi Sonce slutilo, da se poslavljava, je sijalo na naju s toplimi avgustovskimi žarki. Voda v jezeru je bila hladna, toda osvežujoče prijetna. S Špelo sva veliko plavala; naučil sem jo tudi osnov potapljanja na dah. Zvečer sva za improviziranim kamnitim zidom zakurila ogenj in na njem skuhala rižoto, sataraš in enkrat spekla celo jezerske postrvi, ki sem jih – ne da bi to opazil kak čuvaj – ulovil nedaleč proč. Špela je postala kot radovoljna muca; kot mala levinja ali tigrica; ležala ali posedala je po peščeni plaži in opazovala odsev gora v jezeru. Toda v njenih očeh in v njenem smehu je bila žalost. Bila je ujeta: neusmiljeno ujeta v Sistem, ki jo je davil za goltanec, sicer tako, da je lahko za silo dihala, toda vendarle. Čutil sem to, in videl ne samo to, da se ne more, pač pa tudi to, da se ne želi osvoboditi. Naj se sliši še tako nenavadno, Andreas: Sistem je postal kot neke vrste droga, ki ji je bila injicirana v njeno življenjsko žilo, in ta droga ji je hkrati dajala, toda obenem kradla njeno življenjsko moč in energijo.«
»Kmalu po tem, ko sva se vrnila iz Bohinja, je Špela nenadoma končala vezo. Na moja sporočila je odgovarjala le redko ali sploh ne. Svoje odločitve tudi ni komentirala – enostavno umaknila se je. Bil sem – povsem naravno! – jezen. Špelo sem imel zelo rad, prirasla mi je k srcu in v mojem svetu je bila čudovit dragulj. Kot se pogosto dogaja pri nas moških, sem odreagiral z jezo. Ko sva se nekoč povsem naključno srečala, sem ji v nebrzdanem besu navrgel nekaj težkih žaljivk: dejstvo, Andreas, ki ga še vedno obžalujem. Špela se je zaprla vase in postala povsem nedostopna. Intuitivno sem domneval, da niso posredi samo žaljivke. Ženska je bila zbegana, ker je prvič v življenju nekomu zaupala dejstvo, da dela za Slovensko varnostno-obveščevalno službo, in to na izjemno nenavaden način. Povsem razumljivo je bilo, da je reakcija postopno prišla za njo: soočala se je z dvomi in očitkom, da je nekomu povedala preveč o sebi, pa ne samo o sebi – o strukturi samega Sistema, kar je neke vrste državna izdaja. Leden, hladen, naravnost kačji molk je bil samoumevna posledica. Molk te vrste pa je nadvse zoprna zadeva. Poleg tega je pričela igrati high-class prasico, z dobro službo, črnim Peugotom, salonarji in občasnimi one-night standi. (Vedel sem, kaj jo vzburja, in to me je spravljalo v nepopisen bes: najraje bi imela, da jo nategne debel nesramen dedec – motorist ali avtoprevoznik – na Tir parku, in to brutalno in od zadaj, položeno na pokrov avtomobila!)«
»Kakorkoli, Špelo sem poznal zadosti dolgo, da sem vedel, da njen molk – čeprav je morda vseboval tudi elemente slednjega – ni bil prvenstveno usmerjen proti meni. Bil je oblika njene zaščite. Čeprav je Špela znala biti prasica, kot se reče, in ji tudi sadizem ni bil povsem tuj, po naravi ni bila hudobna. Toda, molk je molk, in bolelo me je. Kaj misliš, da sem storil?«
»Nimam pojma«, sem odvrnil in dodal: »Arabski zdravnik Avicenna je za ozdravitev zaljubljenosti priporočal mrzle kopeli in obilo mladih suženj…«
»Točno!«, je rekel Nik, si naredil močno črto amfetamina, jo potegnil v nos in nadaljeval: »V svojem obupu sem pričel hoditi k prostitutkam v Ljubljano. Toda, saj veš, kako je: plačaš petdeset evrov, pride ti in potem se lahko pobereš. Popival sem po lokalih, vlekel kokain in amfetamin, goltal ekstazije in podobno. No, in potem, ko sem se vračal od ene od dam, sem trčil ob Bolho. Si ga poznal?«
»Nisem.«
»Bolha je bil posebne vrste tip. Ko smo se kot otroci igrali po peskovnikih, je Bolha s pomočjo kemičnega seta za otroke, ki mu ga je kupila mati, naredil dimno bombo. Postopek niti ni bil tako zamotan. Potrebno je bilo imeti vodikov peroksid in hipermangan, težava pa je bila v tem, da sta morala priti v stik pravočasno, kajti ob njuni reakciji je bombo razneslo in povsod naokoli se je razširil velik oblak smrdljivega dima. Težavo je Bolha genialno rešil, narobe je šlo le to, da mu je del jedke raztopine priletel na kožo in mu pustil majhno brazgotino. Do srednje šole je Bolha v znanju kemije toliko napredoval, da je pri pouku kemije izdelal TNT. (V tistem času so ga mnogi sošolci prosili, naj izdela LSD, in prepričan sem, da bi projekt uspešno izvedel, toda Bolha nekako ni imel afinitete do drog.) Zaradi izdelave TNT-ja je dobil ukor in njegovi protesti, da je to počel v smoter znanosti, niso prav nič pomagali. Kemija pa ni bila njegovo edino zanimanje: zanimalo ga je računalništvo in sploh vse naravoslovne znanosti. Bolha je bil v nekem smislu upornik, sicer na zelo konstruktiven način, in ni bil t. i. ‘mundane’, kot se označuje običajne ljudi. Po končani srednji šoli sem ga videl le redko. Ko sem ga srečal zadnjič, je bilo to ob Ljubljanici, kjer je bral neko rusko knjigo. Beseda je dala besedo in Bolha, ki je bil sicer previden, toda do pravih ljudi vedno iskren, mi je zaupal, da želi imeti jedrsko podmornico Typhoon. Potem bi z jedrskimi konicami izsiljeval svet, da bi krenil v smer, kakršno si je zamislil on.«
Nisem si mogel pomagati, še jaz sem potegnil nekaj amfetamina in se pridružil Nikovemu veselemu smehu. »Tudi jaz bi imel tako podmornico!« »Seveda, saj sem ti dejal, da je Bolha vedno imel dobre ideje. Lahko bi raketo poslal nad New York in kaj ti morejo!« »Jaz bi jo poslal nad Indianapolis«, sem rekel, »V povračilo za poraz ameriških staroselcev pri Tipeccanou; ali pa nad Montgomery v Alabami, kot povračilo za pokol ameriških staroselcev pri Horseshoe Bend-u.« »Super!« se je smejal Nik. »Torej, po tem zadnjem srečanju Bolhe nisem več videl. In potem – kot bi me vodil tisti angel, ki skrbi za džankije, sem na lepem trčil vanj. Preden pa povem naprej, si pošteno postrezi še s kokainom in mi povej, kaj ti misliš o tem, kar mi je zaupala Špela.«
Poslušal sem Nika in posegel po kokainu, napravil tulec in v nos potegnil pošteno črto. Ko je kokain prijel, sem pričel z razlago.
»Torej, od nekdaj so obstajali ljudje z močnim duhovnim darom – ti mu praviš psi-nadarjenost, kar je isto. Na Furlanskem so se imenovali benedanti, na Madžarskem taltoši, v Romuniji čalušari, v Srednji Ameriki, zlasti v Mehiki, jih imenujejo naguali. Vsaka kultura ima svojo vzporednico tega fenomena. Na Slovenskem smo jim rekli kresniki. Kresniki, običajno ponosni, lepi, nekoliko odmaknjeni ljudje so bili zmožni magičnih dejanj. Carlo Ginsburg, italijanski antropolog, je napisal študijo o njih, točneje o benedantih. V svojih knjigah piše, kako so bili ti ljudje poklicani v snu, da so se ponoči borili z zlimi kresniki, ali vedomci. Borbe so včasih potekale tudi podnevi. Ni šlo za običajne spopade, pač pa za spopad ‘in spirito’ oziroma ‘v duhu’ kakor se izražajo antropologi. Skratka, šlo je za neke vrste duhovno borbo, ki je potekala v dimenzijah, znanih samo kresnikom.«
»Točno«, je dejal Nik. »Tudi Špela je bila verzirana sanjalka. Njene sanje so me včasih begale, toda nikdar niso zgrešile poante. In tudi ona je bila duhovno izjemno močna, tako močna, da sem imel včasih težave zaspati ob njej.«
»Kresniki so bili organizirani skoraj tako kot po vojaških činih, torej določena regija je imela svoje regimente, svoje vodje, in podobno. Obstaja veliko število legend o kresnikih, in njihovih nasprotniki, vedomcih. Osebno mislim, da je bila tvoja Špela kresniškega ali vedomskega porekla. Preseneča pa me, da je Slovenska varnostno obveščevalna služba kresnike obrnila v svoj prid. Kresnik je po naravi nadarjen za duhovno komunikacijo in očitno se je Sova tega zavedla. Očitno je tudi, da so kresniki preživeli in da zdaj nastopajo v moderni funkciji, kot ljudje, nadarjeni s psi-darom.«
»Točno!« je dejal Nik.
»In sedaj poslušaj dalje.«
»Torej, po naključju sem trčil ob Bolho. Bilo je prijateljsko srečanje. Po uvodnem razgovoru sem Bolhi rekel nekaj besed o psioniki. Poslušal me je s strastnim zanimanjem in mi nato predlagal, naj ga obiščem. Nisem se dal dolgo prigovarjati: sprejel sem Bolhino povabilo.«
»Bolha je stanoval v prostornem najetem dvosobnem stanovanju. Najprej mi ga je razkazal, razen ene sobe, ki jo je puščal zaprto. Postregel mi je z jagodnim sokom, kajti, kot sem ti že rekel, droge, alkohol in cigareti niso bile Bolhina afiniteta. Potem sva pričela z debato. Bolha je bil še vedno za to, da si pridobi jedrsko podmornico Typhoon in da z njo izsiljuje Združene Države Amerike. Bil pa je tudi nekoliko resnejši. Povedal mi je, da hodi s punco iz Rusijo in da se ob prostem času uči rusko. Dodal je tudi, da ni večjega užitka kot seks, in tu sem mu moral pritrditi. Ker pa sva že govorila o ženskah, sem mu omenil Špelo. Bolha me je pozorno poslušal. Na lepem so se mi pokvarile zavore. Iz mene se je usulo vse, tudi to, kar mi je Špela povedala v Bohinju. Bolhi sem povedal, kako Sova izbira psi-talentirane posameznike, da jih potem pretvori v svoje vohune, in kakšno muko je Špeli zadajala njena vpletenost v ekonomsko vohunjenje. Bolha se je odobravajoče režal, potem pa pričel.«
»Se mi je zdelo, da bo doletelo tudi tebe. Psionika je top znanost naše dobe. Uporablja se za marsikaj, za zdravljenje na primer – zlasti pa je rabljena in zlorabljena za vojaške in obveščevalne namene. Razvila se je iz radionike in je neke vrste mešanica magije in tehnologije. Ne želim te dolgočasiti z zanimivo zgodovino te vede, povem pa ti, da je psionika ena najhitreje se razvijajočih ved v našem svetu.«
»Temeljna premisa je naslednja. Človek – ali vsaj nekateri ljudje – izžarevajo psi moč, in sicer najbolj iz oči in rok. Psioniki ali psihotroniki – najbolj zanimiv je bil Čeh dr. Robert Pavlička, ki je svoje ugotovitve glede psionike razbral iz starih alkimističnih spisov – so bili prepričani, da je z določenimi posebno grajenimi napravami to moč mogoče jačati, razpošiljati, se pred njo zaščiti, in podobno. V 50-ih in 60-ih letih so vse velike države, najbolj pa Sovjetska zveza in ZDA, eksperimentirale s psioniko, in prišle do zanimivih rezultatov. Si slišal za projekt MKULTRA? To je bil ameriški projekt v 50-ih, ki se je veliko ukvarjal s parapsihologijo.«
»Kakorkoli, v jedru je psionika priznavanje psi-energije in njeno manipuliranje. To se počne na različne načine: s psionskimi šlemi, s psionskimi ojačevalci, psionskimi generatorji in še na veliko drugih načinov. Šlem je zgrajen na poseben način. Vsebuje aluminijasto folijo, ki psihotronika zaščiti pred morebitnimi vdori Psi-energije, hkrati pa vsebuje ogromno bakra, ki pospeši P si-komunikacijo. Ker je psihotronika postala delno zasebna stvar, se da take šleme naročiti prek spleta, še bolje je, pa če ga izdelaš sam. Psionski generator je bolj kompleksna zadeva. Nebom šel v podrobnosti, toda takšna majhna škatla je zmožna hraniti lastno ali tujo Psi energijo, ki se nato razpošilja dalje. Prišli smo tako daleč, da obstaja psionski terorizem, in nič prijetno ni, če se človek znajde pod takim napadom.«
»Kar me čudi, je to, da se je v to vpletla Sova. Prisodil bi ji bolj klasične metode vohunjenja, toda glede na to, kar si mi povedal o Špeli, je dejstvo, da se Sova peča s tem. Na nek način je to logično: Sova nima veliko denarja in se poslužuje nenavadnih tehnik, pri čemer izkorišča našo okultno dediščino. Vse to implicira, da mora Sova imeti svoj psionski laboratorij, mordatudi laboratorij za preprečevanje okultnega kriminala. Kje je ta, je težko ugotoviti. Morda v Ljubljani, morda v Kočevskem Rogu, morda kje drugje. Hkrati pa je očitno, da se Sova poslužuje tudi nasilja – kar v psioniki ni nič nenavadnega.«
Prekinil sem Bolho in rekel: »Točno. Ko sem na bencinski postaji nekoč beračil, mi je to potrdil tudi sošolec iz srednje šole, Marko, zdaj kriminalist. Dal mi je deset evrov, na moje radovedno vprašanje, ali so tekom študija kriminalistike obravnavali tudi takozvani okultni kriminal. Povedal mi je, da se določen segment pri Sovi ukvarja tudi z okultnim.«
Bolha, ki je očitno presodil, da mi lahko zaupa, je vstal, me prijel za ramo in rekel:
»Pridi, rad bi ti pokazal nekaj – toda molči kot mrtvec!«
To rekoč je Bolha vstal in odškrnil vrata v sosednjo sobo. Malo je manjkalo, da od začudenja nisem glasno zavpil. Stene sobe so bile polepljene z aluminijasto folijo, tako da sem najprej pomislil, da Bolha goji travo. Toda ne: v sobi je bil fotelj in miza, na njej pa različne priprave.
»Tole, Nik, je moj mali psionski laboratorij. Od tu delujem in razpošiljam psionske signale na različne konce sveta. Tole, vidiš, so psionski šlemi, imam tri. In tale škatla je psionski ojačevalec, ki, kadar ga priklopim na psionski šlem, ojača signal. Kmalu bom prišel tudi do psionskega generatorja.«
»In kaj so tisti plakati na stenah?«, sem pokazal na neke nenavadne grafike.
»To so psionski ojačevalci, ki psi še dodatno potencirajo. Jedrsko podmornico Typhoon je težko imeti, zato sem si omislil tole. Od tu lahko pokrijem celo Slovenijo, nihče pa mi nič ne more. Slovenski psi-agenti (ki delujejo pod okriljem CIA) mi nič ne morejo, saj sem prostor dobro zaščitil, česar tvoja Špela žal ni storila. Moraš vedeti, da je tole sicer improvizirana, toda relativno močna psi-zaščita. Obstajajo tudi povsem elementarne psi-zaščite, ena takih je npr. križ, za kristjane. Varuje kristjana na duhoven ali psi-način. Prepričan sem, da so tudi prostori prostozidarskih lož in manjših okultnih redov podobno zaščiteni, čeprav to, kar se gredo oni, ni prava psionika. Se pa lahko pohvalim, da sem lovil psi signale prostozidarjev in manjših okultnih redov. Kadar se človek včlani v tak red, enostavno vstopi v določeno psi-matrico ali psi-polje. Dokler ostaja znotraj, je relativno varen (ali bolje, varovan), ko pa izstopi, je kaj verjetno, da bo občutil neprijetne psi- signale.«
»Psi komunikacija poteka na poseben način, po navadi ne preko pojmov, pač pa preko simbolov. Tako na primer, če želim ženski sporočiti, da jo imam rad, ji pošljem veliko srce in če je nadarjena, bo razumela. Če želim nekomu sporočiti, da sem jezen nanj, mu pošljem oblake in strelo – simbol nevihte. Seveda pa psionski šlem dopušča različne možnosti – ta vrtljivi gumb, ki ga vidiš na šlemu, je nastavitev frekvence. Glede na to, kar ti je povedala Špela, menim, da je morala vibrirati na relativno visoki frekvenci, da je lahko poslušala pojmovna sporočila.«
»Na svetu obstajajo tudi temni psi-mojstri, ki jemljejo svoj navdih pri Darth Vaderju. Ti proizvajajo kar se da oduren psi in ga razpošiljajo na določene točke na zemeljski obli, z namenom, da bi ustvarili destrukcijo ali kaos. Kje se tak psi proizvaja, mi ni povsem jasno, toda nekateri uvidi so me navedli do sklepa, da obstajajo tudi psi-mučilnice. Temu je tako. Vsake toliko časa izgine toliko in toliko ljudi. Kje ti ljudje končajo, mi ni povsem jasno, toda možno je, da med njihovim mučenjem nekdo v podzemne dvorane, kjer se vršijo taka grozodejstva, montira močan psi sprejemnik. Tak sprejemnik potem vsrkava energijo mučenih ljudi. Tu se generira temen psi. Slovenska Sova tako daleč ne posega, zanimivo pa je, da so tvojo Špelo maltretirali. To se imenuje astralna ali psi mučilnica. Psionski mojster toliko časa pošilja prisiljujoč psi, dokler se žrtev ne ukloni.«
»Kaj pa vlada?« sem vprašal.
»Vlada?« se je Bolha nasmehnil. »Saj vidiš, da vsi po vrsti eksperimentirajo s psi-jem in psioniko, celo tako majhna država, kot je Slovenija. To je zato, ker so psionske metode vohunjenja relativno poceni, v Sloveniji, ki ima bogato kresniško tradicijo, pa še posebej. Če pa človek, ki od psi-vohunjenja ali psi-maltretiranja znorijo, jih pošljejo v psihiatrično bolnico. Saj poznaš psihiatre: nalepijo nekomu diagnozo shizofrenija, in kdo bo takega človeka jemal resno, četudi si omisli blog in javno piše o tem. Tisti normalni – v našem žargonu se jim reče »mundanes«, torej nekaj takega kot »posvetni«, pa se od takega človeka čim bolj distancirajo. Žal mnogi ljudje zadeve niti najbolje ne razumejo in potem razlagajo, da slišijo glasove in podobno, vendar po vsej verjetnosti za tem stoji temen psi.«
»V vojni smo Nik, in ta vojna se imenuje psionska. Domnevam pa, da Sova sicer igra nefer, vendar na nek način tudi ščiti Slovenijo pred vdori psi teroristov. Predstavljaj si to tako kot nekakšen psionski pokrov ali psionski ščit. Če bi namreč preveč ljudi poblaznelo, to ne bi bilo dobro za nikogar. Seveda Sova ni sama v tem: je pod okriljem CIA-e, in če gre CIA-i karkoli na živce, je to, da psionika prihaja v roke posamičnih entuziastov. Bojijo se seveda tudi vohunjenja tujih sil, zlasti Rusije (tradicionalno močne v psioniki) in Kitajske, pa tudi Indije in nekaterih južnoameriških držav. Psionski napad je sicer mogoče zdržati, vendar je to velika jeba – je približno tako, kot bi živel z norostjo. Šibkejši ne zdržijo.«
»Kar se mene tiče, sem to pogruntal kmalu in si omislil svojo psi-zaščito. Z določenimi proti-signali se da psi napad odbiti, obstaja pa tudi nenapisano pravilo, da si tisti, ki se zasebno ukvarjamo s psioniko, vsaj povečini ne škodimo. Seveda prihaja do spopadov – psionska subkultura se namreč deli na zdravitelje in bojevnike – toda naš glavni sovražnik je Sistem, Država.«
»Pa bi lahko iz svojega laboratorija kontaktiral Sovo?« sem vprašal.
»Vzelo bi mi nekaj časa, da ugotovim lokacijo njihovega psionskega laboratorija in da lociram agente, toda načeloma da. Je pa precej odvisno od njihove zaščite. Glede na zgodbo o Špeli mora imeti Sova vsaj nekaj izurjenih okultnih agentov, in ker kot varnostno obveščevalna služba premore precej več sredstev kot jaz, je zelo možno, da bi me locirali. Našli bi pretvezo za hišno preiskavo, in ko bi videli moj laboratorij, bi jim postalo takoj jasno, s čim se ukvarjam. Zaplenili bi mi šleme in generator psi-ja, potem pa bi bil name verjetno izveden psionski napad, in trudili bi se toliko časa, da bi pristal na psihiatriji in bi mi bila vzeta kredibilnost. Tega pa nočem.«
»Obstajajo še vse hujše stvari, Nik. V Ameriki so izumili generator Sv. Duha. Ne vem sicer točno, kako ta generator deluje oziroma kje se črpa, toda proizvaja psi-energijo, natanko podobno temu, čemur kristjani pravijo Sv. Duh. Nismo več daleč od tega, da bomo živeli pod okriljem umetnega boga. No, kar se mene tiče, mi je za boga vseeno, pa naj bo pravi ali umeten, toda do sem je prišla ezoterična znanost. Živimo namreč v času ezoterike, in z ezoteriko je mogoče marsikaj. Predstavlja strahotno možnost za manipulacijo, in za manipulacijo vedno stoji zasužnjevanje. Zato pomni: Fuck the System! Naša, psionska vizija družbe podpira anarhijo in urejenost po klanih oziroma plemenih. Vendar je psionski nadzor postal izjemno močan. Kdor se na svojo roko ukvarja s psioniko, je proglašen za nevarnega kriminalca, in verjemi, velike sile poznajo metode, kako se obračuna z nami. Psionika in vse v zvezi z njo je namreč nekaj takega kot državna skrivnost, proti kateri je to, da policija preprodaja drogo, mačji kašelj.«
»Ker pa vidim, da ti je mar za Špelo, ti lahko priporočim nekaj stvari. Svojo sobo naj oblepi v aluminijasto folijo, predvsem pa naj vedno ugaša elektriko. Umetna – ali umetno spodbujena Psi energija namreč po navadi pride v prostor preko električne napeljave, folija pa je najbolj elementarna zaščita pred izžarevajočo Psi-energijo. Določeno zaščito – kakorkoli nenavadno se to sliši – dajo tudi sveti predmeti ali mandale. Jaz slednjih sicer ne uporabljam, ker sem neke vrste ateist, toda to sem slišal od ljudi, ki so doživljali podobne psionske napade kot jih je Špela. Vendar močno dvomim, da bo zdaj odnehala. Po pravici povedano, si v nevarnosti ti, kajti Špela tudi vajino zgodbo javiti agentu Sove. Tvoj primer jih sicer kdovekaj ne zanima, v igri imajo večje stvari, kot je preprodaja drog na drobno, toda jezni so, če ljudje izvedo za to, kaj se gredo.«
»Obstaja pa še ena, zelo nenavadna vrsta zaščite, ki ti bo verjetno ljubša. Ne boš mi verjel, toda ta zaščita so droge! Heroin in še posebej metadon imata to prečudovito lastnost, da blokirata Psi signale, verjetno zato, ker delujeta na določene centre v možganih. Določene droge – zlasti trava - povečajo dovzetnost za psionsko komunikacijo, heroin in metadon – skratka vsi opiati – pa jo popolnoma zavrejo. Seveda je za to zaščito plačati z odvisnostjo. Moje stališče do drog poznaš, zato sem si rajši omislil aluminijasto folijo. Toda ti prejemaš metadon, in morda je to razlog, da te še niso kontaktirali, in morda je to razlog, da si neodziven na Špelina telepatska sporočila. Očitno te je imela zelo rada, če ti je zaupala takšno stvar. Kar se mene tiče, se ne boj, nikomur ne bom govoril o tem, ti pa molči o mojem psionskem laboratoriju.«
»Molčal bom«, sem rekel.
Kar mi je povedal Bolha, me je pretreslo. Najbolj zanimivo od vsega je bilo, da je bil tudi Bolha marginalec, ki je sovražil Sistem, vendar marginalec nenavadnega kalibra in zelo sposoben. Nekaj časa sva še govorila, potem pa sva se poslovila.
VI.
»Prekleto!«, sem zaklel, Nik pa je zamenjal temo.
»Najbolj od vsega me je presenetilo, da imajo trde droge tako pozitiven učinek. Prvič v življenju sem bil ponosen, da uživam heroin in metadon. Čutil sem, da imam okoli sebe kemični psionski ščit, ki ga ne Špela ne Sova ne moreta predreti. Dobil sem nov raison’d’etre, da se pečam z drogami. Poleg tega mi je Bolha zaupal še eno stvar: uživalci drog smo eni od najhujših sovražnikov Sistema, in sicer zato, ker smo nepredvidljivi. Nikdar ne veš, kaj bo džanki storil, kam bo šel, katero bencinsko postajo, menjalnico ali lekarno bo oropal. Če pa se džanki ukvarja z intelektualnimi stvarmi, je še veliko bolj nevaren. Zato je džankije potrebno primerno locirati, potrebno jim je vzeti ponos in jih strpati v kaka oduren program zdravljenja.
»Torej si se odločil shajati z drogami?« sem nekoliko skeptično vprašal Nika.
»Seveda«, je pritrdil Nik. »Ponujajo mi kemični psionski ščit, poleg tega pa je tu še ena plat medalje. S pomočjo drog sem po kakem letu Špelo končno prebolel. Nisem več potreboval ne mrzlih kopeli ne prostitutk, zato pa sem se povsem posvetil preprodaji. Poglej na to tako, Andreas. Življenje uživalca drog je neke vrste kariera, in poleg tega vsaj inteligentnejši uživalci ne sodijo v razred, ki se mu reče »mundanes« - posvetni. Tako kot je delavec ponose na lokacije, kjer je delal – npr. da je bil za časa socializma monter na hidroelektrarni v Indiji – je vsak uživalec drog ponosen na mesta in lokacije, kjer se je drogiral. Pa ne samo to: zlasti je ponosen na prigode iz svoje uživalske kariere, ki so lahko kaj pestre, kot so tudi moje. Pisatelj William S. Burroughs – katerega slave & let sicer verjetno ne bom dosegel – je v Golem obedu zapisal, da džanki z veščo rotacijo nekako shaja. In res je tako. Nekaj časa jemlješ amfetamin, potem presedlaš na kokain (če si le pri denarju), nato je na vrsti heroin, vmes vzameš Apaurine ali ekstazi… Tako nekako gre, seveda pa se mora človek znajti. Do sedaj sem še vedno, in upam, da se bom še naprej. Toda kaj bi dal, da bi živel v Burroughsovih časih! Takrat je bila kultura drog na višku, zdaj je zadeva popolnoma zmedikalizirana. Današnji džankiji ne jemljejo več heroina, te herojske droge, namesto tega posedajo v senci, pijejo pivo in vlečejo v nos tablete. Ponosen sem, da sem živel v 90-ih, ko je bil džank še džank in ne klavrno životarjenje. Mika pa me tudi pisanje. Toliko prigod sem doživel tekom svoje dosedanje kariere uživalca, da jih kdo drug ni v celem svojem življenju. Bil sem v psihiatrični bolnici, na ulici, v komuni, preprodajal sem, in povrhu ta zadeva s Špelo… Če bi imel nekoliko več denarja, bi si tudi omislil psionski laboratorij, kot ga ima Bolha. Tedaj bi bil šele špas! Počakati bom moral na poletje, ko bo prodaja kokaina na višku, morda bom prihranil nekaj denarja.«
»Veš, človeka droga nekako konzervira in po njihovi zaslugi človek živi dlje. Če preživiš do tridesetega leta in ne piješ alkohola (ki je cenena in vulgarna droga) si dober. Naučiš se pravilnega injiciranja, in tako kot nekaterim kačji piki podaljšujejo življenje, tako ga džankiju heroin in kokain. Človeško telo se navadi na strupe, in prične z njimi shajati. Star džanki le stežka umre: ne podre ga ne heroin in ne kokain, in še manj cigareti, postane podoben indijanskemu pemikanu in ni jih malo, ki jih dočakajo osemdeset. Ali, kakor je v neki oddaji dejal Burroughs: »The damage to the health is minimal, no matter what American Narcotic Department may say.« In res je tako. Več kot petindvajset let se drogiram, pa sem zdrav kot dren ali kot riba v vodi, in verjamem, da bo tako tudi ostalo. Večino džankijev uničita alkohol in nezdrava hrana. Heroin namreč spodbuja željo po sladkem, in tako se bašejo s torticami, namesto da bi jedli sir in paradižnik; poleg tega njihovi viri sčasoma uplahnejo, pričnejo posedati v senci in pijejo pivo. Od piva se zredijo, kar ima pogosto za posledico sladkorno bolezen, hkrati pa pivo škodi jetrom in srcu, česar ne bi mogel trditi za heroin ali kokain. Povem ti, na alkohol bi morali uvesti strogo restrikcijo, opij pa bi moral biti splošno dostopen, in tudi država bi obogatela.«
Nisem mogel drugače, pošteno sem se zakrohotal: spet je bilo povsem v Nikovem stilu! Nik je, rahlo smehljaje, predme porinil vrečko s kokainom. Odmeril sem si črto in kmalu me je navdal blažen občutek.
»Ugotovil sem tudi, da imam strast do pisanja – prav tako, kot imaš ti strast do raziskovanja alkimije in okultnih ved. Svoje prigode bi rad opisal na kar najbolj nonšalanten način, pa naj ljudje govorijo kar hočejo. Saj poznaš te knjige, ki jih pišejo džankiji spreobrnjenci. Vse so pisane po metafori iz teme v luč, kar pomeni: prej sem bil zjeban džanki, potem sem šel skozi ta težaven proces komune, sedaj pa mi gre dobro. Kakšna neumnost! Kot da na drogah ni nikoli dobro! Povem ti, Andreas, prav uživam, ko se drogiram, in dlje se, večji je užitek. Če ne bi bilo užitka, zakaj bi sicer to počel? Zato sem se odločil, da napišem kratko zgodbo o tem, kako lepo se je drogirati in da človeka droga nikakor ne potisne v splošen moralni in telesni propad. Tu, poglej.«
Nik je iz omarice vzel zvezek, ki je bil popisan z njegovo precej težko čitljivo pisavo. »Tu so moji zapiski. Ko bom imel dokončane, bom vso reč objavil.« Kje?« sem vprašal. »V Kraljih ulice?« »Morda«, je rekel Nik. »Še bolje pa v kakšni spletni reviji, eno imam že ugledano.«
»In kaj misliš s tem doseči?«
»Le pokazal bi rad, kako zanimivo je življenje z drogami in da ga je vredno živeti. Sedaj pa je ponovno čas za rižoto.«
Sedla sva k improvizirani mizi in Nik nama je na krožnik naložil dve veliki porciji rižote. Ko sva pojedla, sem Niku rekel: »Vso srečo, Nik! Obveznosti me čakajo. Kot veš, se ukvarjam z alkimijo in mojstrim svojo latinščino. V kratkem bo pri Idrijskih razgkedih izšpel moj člaek o Rainovi (Janez Friderik pl. Rain, slovenski baročni alkimist, 1613 - ?) pripravi alkahesta in morda bom imel kako predavanje. Vsekakor pa bom v spominu ohranil to, kar si mi zaupal o Špeli in psioniki/psihotroniki. Zadeva me iskreno zanima. In tudi jaz sem menja, da bi bilo tvoje prigode treba opisati. Neskončno bolje je poslušati ali brati pripoved nekoga, ki ga džank veseli, kot tiste more džankijevskih spreobrnjencev. Kakorkoli, kar se mene tiče, sem ravno dobil zanimiv Rainov spis iz Avstrijske Narodne Knjižnice (ÖNB, Österreichishe National Bibliothek), ki je že na pogled čudovit! Če me obiščeš Nik, ti bom pokazal te risbe. Izjemne so, toda tudi tvoja pripoved je izjemna. Moraš biti zelo močan človek, da lahko shajaš z drogo in nosiš v sebi stvari, ki si mi jih povedal.«
»No«, je skromno dejal Nik, »Nekaj podrobnosti sem zamolčal, te bi kvečjemu veselile JeanA Geneta. Vsekakor te obiščem. Ne pojdi pa prej, preden ne potegneš še ene krepke. Saj poznaš tisto našo gusarsko:
Kurbe in hudič
< br >So jih spravili s sveta,
< br >In brizga heroina!
Zakrohotal sem se, potegnil še eno črto, na kar sva se objela.
»Vso srečo, Nik, in upam da se kmalu vidiva«, sem rekel, zapustil stanovanje in se napotil v krasno nedeljsko jutro.
FINIS.
V.
Postal sem tako zaspan, da sem zadnje Nikove besede komaj slišal. Tudi Nik je postajal zaspan. Skupaj sva pokadila še en cigaret, potem pa se zavila vsak v svojo odejo in odpotovala v deželo sanj.
Spal sem še, ko me je zbudil Nik z močno in aromatično dišečo kavo. Vrnil se je iz trgovine in imel pripravljeno vse z zelenjavno rižoto s sirom: riž, čebulo, česen, papriko, bučke, paradižnik, grah in dve vrste sira: kozji sir in gorgonzolo. Najbolj sem se razveselil kave: popil sem polno skodelico, in čakal, da Nik naredi rižoto. Ponudil sem mu svojo pomoč in kmalu sekljal čebulo, papriko, paradižnik in bučke. Medtem sem se razgledoval po Nikovi sobi. Na steni je tudi nekakšne vzorce, ki so spominjali na okultno in na magijo, leda jih nisem znal prav umestiti. Kljub svojim lastnim okultnim študijam me je pogled na te vzorce navdajal z nekim določenim nelagodjem. Povprašal sem Nika, kaj ti vzorci pomenijo. Nik je odgovoril, da so to psionski ojačevalci misli. Daljše zrenje vanje povzroči, da se določene misli ojačajo. Nekateri vzorci delujejo tudi kot neke vrste rezervoarji psihične energije oziroma vsebin misli; nekateri drugi pomagajo pri telepatskem prenosu misli.
»S tem se ukvarjaš?« sem ga vprašal.
»Tudi,« je odvrnil, »Toda vse ob primernem času. Saj boš ostal nekaj dni?«
Nik je opazil mojo obotavljivost, zato me je prijateljsko boksnil in rekel:
»To si skoraj dolžan, Andreas! Nisva se videla petnajst let!«
»Šestnajst«, sem ga popravil.
»No, vidiš«, je rekel in mi je že ponujal tulec za snifanje. Nisem se mogel upreti in seveda potegnil črto amfetamina. Postal sem židane volje in kuha je stekla, kot bi mignil. Priznati se moral, da je Nik mojster: rižota je bila odlična in sam pri sebi sem si obljubil, da bom vnaprej rižoti vedno dodal po več vrst sira. Medtem, ko se je rižota še kuhala, je Nik že pričel s pripovedovanjem.
»V klubu na Kersnikovi 4 sem spoznal novo dekle, ki ji je bilo ime Špela. Bila je nekaj let starejša od mene, menedžerka v nekem velikem & uspešnem slovenskem podjetju in vsaj za moj okus zelo seksi. Oblačila se je v črno, nosila črna sončna očala in vozila črnega Peugota. Bil sem mislim, da njen peti ali šesti tip. Bil sem mlad, zanimiv in razmeroma izkušen v seksu – Špeli pa je vse to ugajalo. Potem, ko sva se bolje spoznala, mi je zaupala marsikaj, kar sicer ne bi drugače nikdar izvedel.«
»Na primer?« sem vprašal. »Ena od stvari, ki mi jih je povedala, je bila ta, kako veliko vlogo igra v poslovnih odnosih seks. Poslovnih dogovorov – zlasti, če je v tovrstne pogovore vpletena samska in seksi ženska, te vrste, ki se ji v pornografskem svetu pravi MILF-ica – ne začinita samo dobro kosilo &izbrano vino, pač pa tudi seks v hotelski sobi. Za ilustracijo ti povem eno od prigod, ki mi jo je zaupala Špela.«
»Špela se je v Milanu za posel dogovarjala z nekim Italijanom. Bil je pravi Kalabrijec, nekoliko nižje postave, čokat, temnopolt, počesan na prečo z veliko briljantine, poročen in seveda nor na seks. Potem, ko sta sklenila posel, sta se s taksijem peljala do skupnega hotela. Že med vožnjo je Italijan pričel dajati pobudo za seks. Špela bi se seveda rade volje dala dol, saj je bila pohota ena njenih temeljnih osebnih karakteristik, toda mislim, da ji je bilo nerodno predvsem zato, ker je njeno podjetje s podjetjem, ki ga je zastopal Italijan, veliko poslovalo, in njuno srečanje ne bi bilo prvo. Zato je med vožnjo slekla svoje prepotene hlačke, obilno dišeče po soku vlažne muce, in jih potiščala Italijanu pred nos. Italijan je postal ves penast, Špela pa mu je hlačke stlačila v žep elegantnega suknjiča, pomignila šoferju, naj ustavi taksi in peš odšla proti hotelu. Si moreš zamislit, kaj je tisto noč doživljal ubogi Italijan?«
»Fuck!« sem zaklel.
»To pa še zdaleč ni vse. Špela mi je zaupala še veliko takih prigod, vendar jih bom iz diskretnosti obdržal zase. Lahko pa ti o zadevi govorim bolj splošno. Torej, ena od stvari, ki so se na slovenski sceni bolj množično pojavile ob koncu 90-ih let, so swingerji. Saj veš, kaj je swinger?« je z rahlo ironijo v glasu vprašal Nik in odgovoril kar sam sebi. »Torej, najame se vila, ali pa lastnik swinganje priredi kar v svoji lastni hiši. Povabljeni so pari in seksi samske ženske. Po uvodnem aperitivu in spoznavanju se razvije orgija, približno taka, kot je prikazana v Kubrickovem filmu Eyes wide shut. Včasih, če to okoliščine dopuščajo, se swinganje vrše tudi v naravi ali na večjih jahtah.«
»Špela mi je zaupala, da poslovneži novega kova swingajo iz dveh razlogov. Prvi je seveda užitek. Skupinska orgija je vsaj za večino tako imenovanih ‘malih’ ljudi razmeroma nemoralna, in to dejstvo, ki je v povezavi s transgresivnostjo, naredi spolni užitek veliko večji, kot če bi se seks vršil v spalnici med rjuhami. Obstaja pa še drug razlog. Podjetja med seboj tekmujejo. S tem, ko se direktorji, poslovneži in pomembni menedžerji skupaj s svojimi soprogami ali ljubici srečujejo na skupinskih orgijah, na nek način preprečijo, da bi jim kdorkoli umazal ime. Če se direktor tega podjetja pari z ženo iz onega drugega podjetja, vesta o drug drugem skoraj vse. Če pa vsak o vsakem ve vse, potem ne more priti do izsiljevanja ali mazanja dobrega imena. Čim bi nekdo namreč dal sporne informacije ali posnetke v javnost, se zaveda, da podobne posnetke v javnost lahko da tudi njegov poslovni konkurent. V tem tudi tiči razlog, zakaj se toliko poslovnežev udeležuje swinganja.«
»Sčasoma sem spoznal dve plati Špeline narave. Ena plat je bila zelo lepa. Špela je oboževala naravo in živali. Imela je poseben dar, da so se živali ob njej kar umirile. Ko je božala konje, so ti kar sami od sebe prišli k njej; zadovoljno so hrzali in postali povsem krotki. Podobno je veljalo za krave, koze, pse in mačke. Rada je hodila v gozd in všeč so ji bila drevesa. S svojo lepo roko jih je nežno božala in prepričan sem, da so – podobno kot živali – njen dotik čutila. Poleg narave je Špela ljubila hiše. Zlasti so ji bile všeč vile, zgrajene v Ljubljani v času fin-de-siecla in med obema vojnama, v modernističnem slogu. Pogosto sva se sprehajala po Ljubljani, pa tudi po drugih mestih, in si ogledovala stare meščanske hiše & vile, z velikimi okni, ki so se zagrnila z zavesami. Njena srčna vizija pa je bila kmečka hiša na samem, toda ne predaleč od vasi. Ob hiši bi bil vrt, kjer bi Špela nasadila zelenjavo, predvsem pa njene tako ljubljene vrtnice. Potem bi si celo popoldne dala opraviti z vrtom, grebla po zemlji in zalivala rože in zelenjavo, njen ljubljeni pa bi jo opazoval skozi okno.«
»Špela je živela v prostornem ljubljanskem stanovanju, ki je bilo praktično brez pohištva. Kuhinja je bila moderna, s šankom namesto mize, vendar jo je Špela uporabljala le redko. Kupovala je konzerve ali hrano naročevala na dom; tako ali tako je jedla malo, ker je pazila na vitkost. Ko sem postal reden gost v njenem stanovanju, sem kuho prevzel jaz, kar ji je povsem odgovarjalo. Na prostornem kavču je brala knjigo, gledala televizijo, brskala po spletu ali samo lenarila, jaz pa sem kuhal različne specialitete: rižoto z obilico sira, rižoto s hobotnico, ribji brodet, pečene brancine ali pečene orade, jetra v omaki in sploh vse vrste okusnih jedi. Moja kuha ji je bila zelo všeč in čeprav je bila formalno vegetarijanka, je z menoj naskrivaj jedla meso; seveda pa sem moral obljubiti, da tega ne bom nikomur povedal. Poleg kuhinje je imelo stanovanje dnevno sobo, sobo za likanje (ki je bila pravzaprav namenjena za otroško sobo, vendar jo je Špela, ki si ni želela otrok, spremenila v neke vrste skladišče) in spalnico. V spalnici si je omislila prostorno posteljo. Spominjam se juter po kakem žuru, ko sva na tej postelji poležavala do poldneva. Potem sva kar iz postelje naročila veliko pico ali zrezek s krompirjem v gobovi omaki.«
»Mojo šefico, kot sem ji v šali rekel, pa je vzburjalo zlasti dvoje: denar in seks. V podjetju je imela izjemno pozicijo: bila je direktorica za zunanjo prodajo, kar je pomenilo, da je veliko hodila v tujino, predvsem v države nekdanje Jugoslavije, pa tudi v Italijo, Nemčijo in na Nizozemsko. Temu primerno je imela zavidanja vredno plačo; poleg plače je dobivala še različne dodatke in nagrade. Bila je menedžerka z novim stilom: mlada, sposobna, seksi & nekoliko odtrgana. Kljub temu, da se je bližala srednjim letom, je rada obiskovala K4, Metelkovo in Orto bar. Na svojo pozicijo v podjetju je bila izjemno ponosna. Kadar sem v šali rekel kaj slabšalnega čez njenega direktorja, se je kar naježila. Odločno je pričela braniti podjetje, kapitalizem in seveda direktorja. V tem zbadanju sem včasih prav užival. Izvedel sem namreč, kaj jo spravi v obrambno pozicijo, in sem zato prav zanalašč rekel nekaj v smislu: »Izkoriščate delovno silo iz Romunije!« ali »Tvoj direktor je član Rotary kluba, kar pomeni, da je član sebične elite!« in podobno. Špela se je naježila in pričela argumentirati, da je kapitalistični sistem dober, da v njem uspejo inteligentni, nadarjeni in sposobni, ostalim pa pač preostane delo za tekočim trakom.«
»Motilo pa me je, kako se je Špela obnašala proti ljudem, ki so bili – glede na njeno kalkulacijo – statusno nižji od nje. Ko je prišla v trgovino z zelenjavo, je prodajalke & prodajalke, tudi starejše, povsem samoumevno tikala. Njen glas je imel oblastni ton, ki ga je bila kot direktorica vajena. Opozoril sem jo na to dejstvo, ona pa je dobila dolg nos in pričela kuhati mulo, ki jo je iz lonca potegnil šele dober seks.«
»Špela je seksala rada in imela je nepopisen spolni apetit. Zlasti ji je prijal seks navsezgodaj. Stuširala se je, oblekla poslovno obleko s krilom in obula salonarje tiste vrste, ki imajo odprtino za prste. Prišla je do mene, ko sem v njeni kuhinji pil kavo, in se pričela kot mačka drgniti obme. Prijel sem jo in jo peljal v dnevno sobo ali spalnico. Špela je potegnila krilo navzgor in pokazali sta se ritnici, vredni najbolj pohotne kobile! Segel sem z roko v njeno mednožje in povohal sok sveže umite muce. V trenutku je bil moj tič strumen, čil & trd! Z glavico sem nekaj časa dražil njeni sramni ustnici. Ko začutil, da Špela postaja obilno mokra, sem tiča potežkal, kot bi težkal majhen kij. Nato sem ga počasi potopil v njeno vlažno & toplo votlinico. V ustih se mi je nabrala slina, kot bi užival najbolj okusno jed, in povem ti, Andreas: Špela je bila okusna! Ko sva se drgnila kakih deset minut, sem izbrizgal na njeni ritnici, nato pa jo dražil še naprej, dokler ji ni prišlo z rahlimi kriki. Skratka, Andreas, seksala sva veliko in povsod: zvečer na njeni široki postelji, kot narejeni za ta užitek; v avtu na TIR-parkih; v gozdu; na javnih straniščih; na pralnem stroju in na kuhinjski mizi; v kampu: skratka, seznam lokacij je zanimiv & dolg.«
»Kljub veliki razliki v najinem načinu življenja sva se s Špelo sčasoma zelo zbližala. Zaupala mi je različne stvari, ki ti jih iz spoštovanja do nje ne bom pripovedoval. Čutil pa sem, da Špela v sebi nosi nekaj, kar bi rada povedala, vendar pa jo pri tem nekaj ovira. Nisem silil vanjo, kajti Špela je bila kot školjka: bolj je človek drezal vanjo, bolj se je zapirala. Opazil pa sem, da je Špela vedno prisluhnila, kadar sem govoril o okultnem. Kadar sem se o tem razgovoril, se je umirila in zdelo se je, da njen spomin beleži vse, kar sem govoril. Ko sem nehal, sem dobil občutek, da bi rada nekaj rekla – toda vedno znova so se njene ustnice stisnile v zagrizen molk.«
»Veliko sva hodila na izlete. Letovanj v tujini ni marala, saj je po tujini veliko potovala službeno, zato pa je toliko raje imela Slovenijo. Večkrat sva obiskala Bohinj, Piran, Belo krajino in različne druge zanimive kraje. Po navadi sva kampirala v uradnih kampih. Sčasoma je v meni vzklila želja, da bi s Špelo kako noč preživela zunaj na divje, povsem neodvisna in sama zase. Dolgo sem jo nagovarjal, toda mojo pobudo je trmasto zavračala. Potem so prišli lepi avgustovski dnevi; bilo je malo pred praznikom Velikega šmarna. Špeli sem predlagal, da nekaj časa preživiva v Bohinju, na skritem mestu ob Bohinjskem jezeru, ki sem ga poznal samo jaz. Nekaj časa je oklevala, naposled pa je privolila. V nahrbtnik njenega prostornega avtomobila sva strpala majhen šotor, spalni vreči, plinski gorilnik za kuhanje na prostem, oblačila in obilico hrane. Od parkirišča do kotička, ki sem ga poznal, je bilo razmeroma daleč; vendar sva - noseč ogromno prtljage – razdaljo prepešačila. Kotiček sva našla miren & neokrnjen. Majhno peščeno plažo na bregu jezera je zakrivalo grmovje; v okolici so rasle vrbe, bukali in smreke, ki so se s koreninami včasih že dotikale vode. Tu sva se utaborila.«
»Postavila sva šotor, jaz pa sem zgradil majhno obzidje, za katerim sem zakuril ogenj; obzidje je ščitilo svetlobo ognja, dale-ta nebi privabila čuvajev. Pred šotorom, na prostem, sva pogrnila blazini in naju zložila spalni vreči. Skuhala sva neke vrste zelenjavni džuveč, in Špeli je bil nadvse všeč. Že preden pa sva družno jedla iz lonca, je bila Špela zelo zadržana. Čutil sem, da v sebi nosi nekaj, kar bi rada povedala, toda tega bodisi ne želi, ne upa ali ne sme. Nisem silil vanjo: čakal sem, da se odpre sama.«
»Blazini sva postavila skupaj, tako da sva dobila prostorno ležišče. Po jedi sem se stisnil k Špeli. Bilo je zelo lepo: pred nama je plivkalo Bohinjsko jezero, nad nama se je razprostiralo širno zvezdnato nebo, zakrival pa naju je bujen bukov in smrekov gozd. Špela se je naslonila name. Objel sem jo okoli ramen in jo počasi, mirno božal po laseh. Nenadoma se je iz njenih lepih ust izvil vzdih, nato je Špela zajokala. Jokala je in jokala, naposled hlipala in potem se je jok ustavil. Naposled je legla poleg mene, naslonila glavo na moja prsa, na predel srca, in rekla:
»Ti lahko zaupam? Ne boš povedal nikomur?«
Obljubil sem, da ne bom. Počasi je pričela s pripovedovanjem.
»Moje prvo delovno mesto po končani fakulteti je bilo v nekem manjšem podjetju. Ker sem bila pridna in inteligentna, sem kmalu postala ena vodilnih v tej mali firmi: dejstvo, ki so mi ga mnoge sodelavke in sodelavci zavidali, čeprav – povem ti po pravici, Nik – je bila stvar samo v tem, da sem bila nadpovprečno delavna in inteligentna. Čim prej se želela postati samostojna in se odseliti od doma in v nekaj letih sem resnično privarčevala za garsonjero. V tem času sem pričela tudi opažati, da sem nekoliko drugačna od drugih; tako od mojih prijateljic & prijateljev, pa tudi od sodelavcev, in nasploh: ljudi. Ugotovila sem, da imam zelo rada samoto in živali. Takrat še nisem vedela, ali je vse to le moja domišljija ali resnično dejstvo, toda ko sem položila roko na kakšno žival – muco, psa ali konja – sem lahko čutila njihova občutja in celo misli. Prav tako sem zlahka, kot po nekakšni intuiciji, uganila misli svojih prijateljic. Sploh mi ni bilo potrebno ugibati, kateri je všeč kakšen tip: to sem preprosto uganila. Vse to sem si sicer pisala v dnevnik, ki sem ga beležila od enajstega leta starosti, vendar vsemu, kar ti pripovedujem, nisem polagala velike teže. To je bil moj intimni svet, in o tem nisem govorila niti prijateljem niti materi. Zdelo se mi je celo, da bi ta svoj intimni svet oropala in razvrednotila, če bi o njem čenčala – pustila sem ga, da ostane tak, kot je.«
»Potem – bližala sem se tridesetemu letu – sem zamenjala delovno mesto. Dobila sem delo v velikem in uspešnem podjetju. Najprej sem delala v birokraciji. Predpostavljeni pa so kmalu ugotovili, da sem marljiva, sposobna & nadarjena, in določili so mi mesto direktorice za zunanjo prodajo. Ker sem v času študentskih let, pa tudi kasneje, razmeroma veliko potovala, imela veliko opravka z različnimi ljudmi, tako moškimi kot ženskami, in predvsem: ker stvari, ki se jih sicer večina izogiba, niso bile zame nikakršen tabu, sem se na tem delovnem mestu kmalu izkazala – in na njem tudi ostala. Moje delo je terjalo pogoste odhode v tujino: veliko sem hodila v dežele bivše Jugoslavije, pa tudi v Italijo, Nemčijo, Švico in na Nizozemsko. Moji predpostavljeni so bili z menoj zelo zadovoljni. Imela sem visoko plačo, ki mi je omogočila, da sem si kupila večje stanovanje, avto & vse, kar sodi zraven; priznam, bila sem ponosna in zelo rada sem imela, ko so se moški – ne samo po zaslugi mojega delovnega mesta, pač pa po zaslugi mojega imidža – kar vrteli okoli mene. Ob vsem tem pa sem se zavedala, da sem nadarjena tudi v neki drugi smeri. Nisem si bila na jasnem, ali so moji predpostavljeni (t. j Uprava podjetja) to opazili ali ne. Ugotovila sem, da sem zmožna branja misli, tako da sem na poslovnih sestankih včasih vnaprej vedela, kaj kdo želi povedati ali obrazložiti. Ker je tovrstno branje misli potekalo bolj v simbolih kot v pojmih, jezik ni bil nikakršna ovira: na sestankih s tujimi investitorji ali kupci se mi je dogajalo, da sem vedela vse, kar mi je kupec pred tem ali po tem povedal na poslovnem kosilu. Ta dar me je spravljal prej v nelagodje kot v strah. Na nek način sem bila ponosna nanj, hkrati pa je bil moja skrivnost.«
»Potem – tega ponedeljka ne bom nikoli pozabila! – se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ležala sem v postelji, ko sem nenadoma začutila, da vame vdira nekaj tujega. Bilo je nekako tako, kot bi v moj um vdrle misli, ki niso bile moje. Nekaj časa sem se proti temu borila. Prihajalo mi je na misel, da sem nora, česar sem se obupno bala. Po določenem času sem popustila in tako sem zaznala sporočilo: »Ne boj se. Sem iz Slovenske obveščevalno-varnostne agencije – na kratko, iz Sove. Opazujemo in preverjamo te že dolgo. Dar, ki ga imaš, je izjemno redek, ni pa povsem edinstven. V svetu se uveljavlja tudi tako imenovano psionsko sodelovanje. Mnogi ljudje s tovrstnim darom sodelujejo z obveščevalnimi službami, in tudi mi bi radi, da sodeluješ z nami. Zaenkrat bodi to dovolj. Premisli, preudari in naslednji teden se javimo.« Cel teden sem bila kot na trnih, čakala sem ponedeljek. In zares, v ponedeljek ob enaki uri – ob osmih zvečer – je sporočilo ponovno prišlo. Ker sem na vprašanje o sodelovanju odgovorila pritrdilno, so mi dali prvo nalogo: čim več naj bi izvedela o ekonomiji in poslovnih načrtih nekega nizozemskega podjetja, in sicer uporabljajoč svoj telepatski dar. Ravno v tistem času sem se odpravljala na Nizozemsko, tako da je vse potekalo sinhrono, kot vnaprej dogovorjeno. Na nek način sem bila ponosna, da je moj dar odkrit & da ga lahko koristim za korist nekoga – v tem primeru Sove.«
»V Amsterdamu sem imela kosilo s poslovnimi partnerji. Uporabljajoč svoj dar sem lahko iz njihovih umov črpala informacije, in jih hranila v svojem umu. Potrebovala sem nekaj prakse, da sem svoj um usposobila za takšno delo. Storila sem nekako tako, da sem svoj um uredila po vzoru računalniških map.«
»Ko sem torej strenirala svoj um, da je bil zmožen bolj kvalitetnega pomnjenja kot sicer, sem pričela beležiti vse, kar sem v mislih svojih poslovnih partnerjev našla koristnega. Sedeli smo za mizo v restavraciji amsterdamskega Hiltona in jedli kosilo, jaz pa sem med pogovorom iz njihovih umov vlekla koristne informacije. Te sem po tem – zelo podobno računalniškemu programu – sortirala. Izločila sem neuporabno, uporabno pa shranila. Shranjeno sem potem vsak ponedeljek ob osmih po telepatskem prenosu poslala agentu Sove. Tako sem počela tudi s sodelavci iz Nemčije, Švice, Italije, Srbije, Makedonije, Romunije in Črne gore. Agentje – ali agent (kajti nikdar nisem mogla ugotoviti, ali gre za skupinski projekt ali samo za eksperimentiranje posameznika) so bili z menoj zelo zadovoljni. Nenadoma se je moja plača povišala. Dobila sem različne dodatke in darila, kot na primer nov športni avto za vloženi trud v preteklem letu.«
Nisem mogel pomagati in sem zaklel:
»Prekleto! Delavec v tovarni kot nagrado za uspešno delo ob koncu leta dobi fotoaparat!«
»Ugotovila sem tudi, da mi ljubimcev ni bilo potrebno več iskati. Sova – ali podjetje (sčasoma sem namreč ugotovila, da vsa večja oziroma pomembna slovenska podjetja na ta ali oni način sodelujejo s Slovensko varnostno-obveščevalno službo) mi je poslala na pot moške, ki so bili kot ustvarjeni zame. Medtem ko so se moje prijateljice potepale po zabavah in iskale moške, so meni prekrižali pot ravno pravšnji, tako da sem se seksa skorajda preobjedla. Tovrstno delo pa mi je sčasoma pričelo presedati. Posebno tankovestno nikdar nisem bila in Nik, če ti povem po pravici, mi je beseda »vest« vedno zvenela nekako tuje in moralistično-krščansko; v globini srca pa sem se vendarle zavedala, da počnem nekaj, kar nekako ni v redu. Hodila sem namreč na zmenke in kosila s poslovnimi partnerji, se obnašala kot normalna poslovna ženska, se z njimi šalila, poslušala težave, ki so mi jih zaupali – težave z ženo, ljubicami, otroci, alkoholom, zdravjem, tudi s prepovedanimi posli – hkrati pa sem iz njihovih umov kradla informacije o podjetjih in o njih samih ter jih vsak ponedeljek ob osmih zvečer javljala Sovi. Postalo mi je mučno. Da bi se sprostila, sem pričela veliko hoditi v naravo. V bližini nekega manjšega mesta sem odkrila čudovito jaso, na robu katere so rasli hrasti. Do nje je vodil samo kolovoz. Avto sem pustila nekoliko proč od jase, nato pa sem cel večer presedela na robu gozda. Opazovala sem živali, ki so se prišle past na jaso: srnjake, srne in zajce; nekoč sem videla celo jazbeca. Le na ta način sem zmogla delo opravljati še naprej.«
»Sova je postajala vse zahtevnejša. Ker je agent – ali so agentje – očitno ugotovili, da sem, kar se seksa tiče, brez zavor in da to počnem rada & veliko, so mi sugerirali, naj se s posebej za to izbranimi poslovnimi partnerji zapletem v krajše romance. Te naj bi se seveda končale v postelji, namen tega pa je bil, izvedeti čim več o poslovnih partnerjih tudi zasebno. Kakšen namen je stal za tem, ne vem, mislim pa si takole: če slovenski podjetniki vedo vsak o vsem vse preko swinganja, potem je bilo čim več zasebnega potrebno izvedeti tudi od tujih poslovnih partnerjev. Telepatija pa – tako sem ugotovila – je take narave, da se ob nečem intimnem, kot je na primer seks, njena učinkovitost poveča.«
»Nekajkrat sem to storila, potem pa je občutek, da počnem nekaj slabega, postal premočan. Telepatsko sem javila to agentu in odtlej dalje v spolne odnose nisem bila več siljena; ostalo je pri klasičnem telepatskem vohunjenju. Moja vera v Državo, njene Institucije in nasploh v Sistem (in to vero sem gojila vse od mladega!) pa je bila omajana. Ugotovila sem, da sem v najboljšem primeru poskusni zajček, v najslabšem pa neke vrste Psi-Mata-Hari. Skušala sem prekiniti sodelovanje, toda Sova je pričela s prefinjenimi grožnjami. Nisem navajena takega življenja kot ti, Nik: rada imam mirno, ustaljeno, vsaj navzven varno življenje, zato sem pred grožnjami klonila in privolila v nadaljnje »klasično« sodelovanje.«
»Omislila pa sem si svoj del igre. Kupila sem si majhen zvezek, in vanj zapisovala vse, kar sem izvedela od poslovnih partnerjev (in partnerk) ter tudi vse, kar sem javila Sovi. V ta majhen zvezek sem si zapisovala tudi svoja siceršnja opažanja & razmišljanja v zvezi s svojim vohunskim delom.«
»Prvo, kar sem ugotovila, je bilo, da poleg ekonomske vojne na svetu – kar je večini razmišljujočih ljudi jasno – poteka še ena vojna, in sicer psionska. Ugotovila sem, da se na toliko in toliko rojstev (po izobrazbi sem naravoslovka, zato mi nekoliko spreglej to matematično dikcijo!) rodi človek, ki ima poseben dar – temu se v psihologiji pravi Psi-dar. Tukaj ne bom šla v podrobnosti; bistveno je to, da smo ljudje s tem darom zmožni nekaterih drugačnih oblik zaznavanja & tudi delovanja, kot ljudje sicer. Ugotovila sem, da imam sama razvit ta dar. (In, to ti bom prišepnila na tihem, tudi ti, Nik, ga nosiš v sebi!) Parapsihologija – ali, psionika in psihotronika, kot se temu sedaj pravi (čeprav ti izrazi niso povsem identični) je veda o tem daru & njegovi manipulaciji, tudi s pomočjo tehnologije. Ker na svetu vlada ekonomska tekma ali vojna, pravzaprav, so velika podjetja željna, da ljudi s tovrstnimi darovi – kot tudi spoznanja iz tovrstnega področja – vključijo v svoje delovanje. Psionika se uporablja v propagandi: psionsko nabiti reklamni spoti ali oglasi niso prav nič posebnega; vsem, ki v menedžmentu stojijo nekoliko višje, je jasno, da se ezoterična spoznanja uporabljajo v namene vodenja podjetij in upravljanja s človeško delovno silo. Psionika – kot veda o manipulaciji psi-energije se uporablja tudi v vohunjenju. Za vojaške zadeve se nikdar nisem kaj prida zanimala, toda nedvomno se tovrstna spoznanja uporabljajo tudi v vojni – že iz preprostega dejstva, ker se vsako novo odkritje žal najprej uporabi v namene spopada. Vse to mi je kmalu postalo jasno in pravzaprav mislim da se tega zaveda vsak razmišljujoč človek. So pač taki časi, bi rekla moja babica. Začudilo pa me je dejstvo, v kolikšnem obsegu te metode uporablja Sova. Človek bi pričakoval, da se s tem pečajo predvsem velike sile, kot so ZDA, Kitajska, Rusija ali Izrael – toda očitno ima tudi Slovenija svoj psionski laboratorij in agente, ki so v tem usposobljeni.«
Špelo, ki si je povsem opomogla in je zdaj govorila z glasom izkušene zrele ženske, sem nestrpno prekinil:
»Imaš še tisti zvezek, kamor si zapisovala informacije?«
»Nekaj časa sem v zvezek vestno zapisovala vse: datume & ure telepatskih pogovorov z agenti Sove, njihove želje oziroma zahteve, informacije, ki sem jih posredovala (vključno s tem, od koga & od kod), svoja razmišljanja in zasebna raziskovanja, ki sem jih opravila v tej smeri. V svoji jezi sem hotela vse napisano posredovati enemu od slovenskih časopisov in objaviti. Toda dlje ko sem s tem odlašala, bolj nelagodno mi je bilo. Zavedala sem se posledic, ki bi me utegnile v takšnem primeru doleteti. Najmanj, kar bi se mi zgodilo, bi bilo to, da bi me strpali v psihiatrično bolnico kot resno moteno žensko, z diagnozo preganjalne blodnje oziroma paranoidna shizofrenija. Ker nisem iz take substance kot ti, Nik, bi me psihiatrična bolnica zlomila. Najbrž bi naredila samomor. Umorili bi me lahko tudi agenti Sove. Dobro veš, da letno toliko in toliko ljudi v Sloveniji izgine, za njimi pa ne ostane nobena sled. In kaj težavnega je Instituciji, ki ima moč, nekoga živega vreči v gnojno jamo ali kanalizacijski jašek, da potem – podobno kot v filmu The Ring – počasi umira še nekaj dni. Nevarnosti bi izpostavila tudi svoje starše in prijatelje. Zato sem se po premisleku odločila zvezek sežgati.«
Prijelo me je, da bi Špelo zadavil, toda gledala me je tako prečudno žalostno in hkrati lepo, da tega nisem mogel storiti. Vprašal sem:
»Še vedno daješ podatke Sovi?«
»Nik, moram«, je odvrnila Špela.»Potem, ko sem ugotovila, zakaj vse skupaj sploh gre, sem najprej skušala Sovi dajati lažne informacije. To mi je uspevalo nekaj mesecev. Nato je agent, zadolžen zame, ugotovil, da lažem. Kazen je bila psionska tortura.«
»Kaj je to?«, sem vprašal.
»Navdale so me misli, da sem grda, umazana in podla. Da v nevarnost spravljam svoje podjetje, Slovenijo in cel svet, in – kar je bilo najhuje!!! – da v nevarnost spravljam tudi svojo družino in prijatelje. Misli so bile prisilne in od njih mi je kmalu postalo slabo. Najprej sem bolečino čutila v glavi, kot ostro rezilo, ki mi je paralo možgane. Potem je slabost prešla na cel organizem. Morala sem bruhati. Oblil me je hladen pot. Za bruhanjem je sledila driska. Trajalo je kake tri ure, k sebi pa nisem prišla še nekaj dni in morala sem vzeti bolniško. Na bolniški sem preživela nekaj tednov. Najhuje je bilo, ker zdravniku nisem mogla ponuditi nikakršne zadovoljive razlage. Zdravnik je sumil, da so moje težave psihosomatskega izvora, kar so v nekem smislu tudi bile; toda če bi zdravnik izvedel pravi razlog, bi me deportiral v psihiatrično bolnico. Naposled sem ugotovila, kaj me čaka, če ne bom sodelovala z agenti Sove: to pa je bil tudi namen torture. Ugotovila sem, da sem ujeta.«
Špela je nadaljevala:
»Odločila pa sem se, da se izpovem tebi. Dolgo časa sem vse to držala v sebi, neizpovedano. Tega, da telepatsko vohunim za Sovo, namreč nisem upala povedati nikomur od domačih, prav tako ne prijateljicam ali prijateljem, kaj šele zdravniku (!) ali komu iz podjetja, v katerem sem zaposlena. Sklenila pa sem, da povem tebi, ti pa boš z informacijami storil, kar te je volja. Zaupam ti.«
»To rekoč, je Špela izdihnila, in Andreas Abelard: ne morem ti opisati tega izdiha! V njem je bilo vse: leta mučnih dvomov; leta zatajevanja resnice in prikrivanja; leta poskušanja, da bi ugajala in ravnala tako, kot je prav, kljub v oči bijočim dejstvom, da predpostavljeni ne ravnajo prav; in naposled: veliko, neizmerno olajšanje, da je njeno srce naposled le našlo nekoga, na katerega se lahko nasloni; nekoga, ki mu zaupa & se mu lahko izpove.«
»Naslednji dnevi v Bohinju so bili preživeti v čudoviti harmoniji. Kot da bi Sonce slutilo, da se poslavljava, je sijalo na naju s toplimi avgustovskimi žarki. Voda v jezeru je bila hladna, toda osvežujoče prijetna. S Špelo sva veliko plavala; naučil sem jo tudi osnov potapljanja na dah. Zvečer sva za improviziranim kamnitim zidom zakurila ogenj in na njem skuhala rižoto, sataraš in enkrat spekla celo jezerske postrvi, ki sem jih – ne da bi to opazil kak čuvaj – ulovil nedaleč proč. Špela je postala kot radovoljna muca; kot mala levinja ali tigrica; ležala ali posedala je po peščeni plaži in opazovala odsev gora v jezeru. Toda v njenih očeh in v njenem smehu je bila žalost. Bila je ujeta: neusmiljeno ujeta v Sistem, ki jo je davil za goltanec, sicer tako, da je lahko za silo dihala, toda vendarle. Čutil sem to, in videl ne samo to, da se ne more, pač pa tudi to, da se ne želi osvoboditi. Naj se sliši še tako nenavadno, Andreas: Sistem je postal kot neke vrste droga, ki ji je bila injicirana v njeno življenjsko žilo, in ta droga ji je hkrati dajala, toda obenem kradla njeno življenjsko moč in energijo.«
»Kmalu po tem, ko sva se vrnila iz Bohinja, je Špela nenadoma končala vezo. Na moja sporočila je odgovarjala le redko ali sploh ne. Svoje odločitve tudi ni komentirala – enostavno umaknila se je. Bil sem – povsem naravno! – jezen. Špelo sem imel zelo rad, prirasla mi je k srcu in v mojem svetu je bila čudovit dragulj. Kot se pogosto dogaja pri nas moških, sem odreagiral z jezo. Ko sva se nekoč povsem naključno srečala, sem ji v nebrzdanem besu navrgel nekaj težkih žaljivk: dejstvo, Andreas, ki ga še vedno obžalujem. Špela se je zaprla vase in postala povsem nedostopna. Intuitivno sem domneval, da niso posredi samo žaljivke. Ženska je bila zbegana, ker je prvič v življenju nekomu zaupala dejstvo, da dela za Slovensko varnostno-obveščevalno službo, in to na izjemno nenavaden način. Povsem razumljivo je bilo, da je reakcija postopno prišla za njo: soočala se je z dvomi in očitkom, da je nekomu povedala preveč o sebi, pa ne samo o sebi – o strukturi samega Sistema, kar je neke vrste državna izdaja. Leden, hladen, naravnost kačji molk je bil samoumevna posledica. Molk te vrste pa je nadvse zoprna zadeva. Poleg tega je pričela igrati high-class prasico, z dobro službo, črnim Peugotom, salonarji in občasnimi one-night standi. (Vedel sem, kaj jo vzburja, in to me je spravljalo v nepopisen bes: najraje bi imela, da jo nategne debel nesramen dedec – motorist ali avtoprevoznik – na Tir parku, in to brutalno in od zadaj, položeno na pokrov avtomobila!)«
»Kakorkoli, Špelo sem poznal zadosti dolgo, da sem vedel, da njen molk – čeprav je morda vseboval tudi elemente slednjega – ni bil prvenstveno usmerjen proti meni. Bil je oblika njene zaščite. Čeprav je Špela znala biti prasica, kot se reče, in ji tudi sadizem ni bil povsem tuj, po naravi ni bila hudobna. Toda, molk je molk, in bolelo me je. Kaj misliš, da sem storil?«
»Nimam pojma«, sem odvrnil in dodal: »Arabski zdravnik Avicenna je za ozdravitev zaljubljenosti priporočal mrzle kopeli in obilo mladih suženj…«
»Točno!«, je rekel Nik, si naredil močno črto amfetamina, jo potegnil v nos in nadaljeval: »V svojem obupu sem pričel hoditi k prostitutkam v Ljubljano. Toda, saj veš, kako je: plačaš petdeset evrov, pride ti in potem se lahko pobereš. Popival sem po lokalih, vlekel kokain in amfetamin, goltal ekstazije in podobno. No, in potem, ko sem se vračal od ene od dam, sem trčil ob Bolho. Si ga poznal?«
»Nisem.«
»Bolha je bil posebne vrste tip. Ko smo se kot otroci igrali po peskovnikih, je Bolha s pomočjo kemičnega seta za otroke, ki mu ga je kupila mati, naredil dimno bombo. Postopek niti ni bil tako zamotan. Potrebno je bilo imeti vodikov peroksid in hipermangan, težava pa je bila v tem, da sta morala priti v stik pravočasno, kajti ob njuni reakciji je bombo razneslo in povsod naokoli se je razširil velik oblak smrdljivega dima. Težavo je Bolha genialno rešil, narobe je šlo le to, da mu je del jedke raztopine priletel na kožo in mu pustil majhno brazgotino. Do srednje šole je Bolha v znanju kemije toliko napredoval, da je pri pouku kemije izdelal TNT. (V tistem času so ga mnogi sošolci prosili, naj izdela LSD, in prepričan sem, da bi projekt uspešno izvedel, toda Bolha nekako ni imel afinitete do drog.) Zaradi izdelave TNT-ja je dobil ukor in njegovi protesti, da je to počel v smoter znanosti, niso prav nič pomagali. Kemija pa ni bila njegovo edino zanimanje: zanimalo ga je računalništvo in sploh vse naravoslovne znanosti. Bolha je bil v nekem smislu upornik, sicer na zelo konstruktiven način, in ni bil t. i. ‘mundane’, kot se označuje običajne ljudi. Po končani srednji šoli sem ga videl le redko. Ko sem ga srečal zadnjič, je bilo to ob Ljubljanici, kjer je bral neko rusko knjigo. Beseda je dala besedo in Bolha, ki je bil sicer previden, toda do pravih ljudi vedno iskren, mi je zaupal, da želi imeti jedrsko podmornico Typhoon. Potem bi z jedrskimi konicami izsiljeval svet, da bi krenil v smer, kakršno si je zamislil on.«
Nisem si mogel pomagati, še jaz sem potegnil nekaj amfetamina in se pridružil Nikovemu veselemu smehu. »Tudi jaz bi imel tako podmornico!« »Seveda, saj sem ti dejal, da je Bolha vedno imel dobre ideje. Lahko bi raketo poslal nad New York in kaj ti morejo!« »Jaz bi jo poslal nad Indianapolis«, sem rekel, »V povračilo za poraz ameriških staroselcev pri Tipeccanou; ali pa nad Montgomery v Alabami, kot povračilo za pokol ameriških staroselcev pri Horseshoe Bend-u.« »Super!« se je smejal Nik. »Torej, po tem zadnjem srečanju Bolhe nisem več videl. In potem – kot bi me vodil tisti angel, ki skrbi za džankije, sem na lepem trčil vanj. Preden pa povem naprej, si pošteno postrezi še s kokainom in mi povej, kaj ti misliš o tem, kar mi je zaupala Špela.«
Poslušal sem Nika in posegel po kokainu, napravil tulec in v nos potegnil pošteno črto. Ko je kokain prijel, sem pričel z razlago.
»Torej, od nekdaj so obstajali ljudje z močnim duhovnim darom – ti mu praviš psi-nadarjenost, kar je isto. Na Furlanskem so se imenovali benedanti, na Madžarskem taltoši, v Romuniji čalušari, v Srednji Ameriki, zlasti v Mehiki, jih imenujejo naguali. Vsaka kultura ima svojo vzporednico tega fenomena. Na Slovenskem smo jim rekli kresniki. Kresniki, običajno ponosni, lepi, nekoliko odmaknjeni ljudje so bili zmožni magičnih dejanj. Carlo Ginsburg, italijanski antropolog, je napisal študijo o njih, točneje o benedantih. V svojih knjigah piše, kako so bili ti ljudje poklicani v snu, da so se ponoči borili z zlimi kresniki, ali vedomci. Borbe so včasih potekale tudi podnevi. Ni šlo za običajne spopade, pač pa za spopad ‘in spirito’ oziroma ‘v duhu’ kakor se izražajo antropologi. Skratka, šlo je za neke vrste duhovno borbo, ki je potekala v dimenzijah, znanih samo kresnikom.«
»Točno«, je dejal Nik. »Tudi Špela je bila verzirana sanjalka. Njene sanje so me včasih begale, toda nikdar niso zgrešile poante. In tudi ona je bila duhovno izjemno močna, tako močna, da sem imel včasih težave zaspati ob njej.«
»Kresniki so bili organizirani skoraj tako kot po vojaških činih, torej določena regija je imela svoje regimente, svoje vodje, in podobno. Obstaja veliko število legend o kresnikih, in njihovih nasprotniki, vedomcih. Osebno mislim, da je bila tvoja Špela kresniškega ali vedomskega porekla. Preseneča pa me, da je Slovenska varnostno obveščevalna služba kresnike obrnila v svoj prid. Kresnik je po naravi nadarjen za duhovno komunikacijo in očitno se je Sova tega zavedla. Očitno je tudi, da so kresniki preživeli in da zdaj nastopajo v moderni funkciji, kot ljudje, nadarjeni s psi-darom.«
»Točno!« je dejal Nik.
»In sedaj poslušaj dalje.«
»Torej, po naključju sem trčil ob Bolho. Bilo je prijateljsko srečanje. Po uvodnem razgovoru sem Bolhi rekel nekaj besed o psioniki. Poslušal me je s strastnim zanimanjem in mi nato predlagal, naj ga obiščem. Nisem se dal dolgo prigovarjati: sprejel sem Bolhino povabilo.«
»Bolha je stanoval v prostornem najetem dvosobnem stanovanju. Najprej mi ga je razkazal, razen ene sobe, ki jo je puščal zaprto. Postregel mi je z jagodnim sokom, kajti, kot sem ti že rekel, droge, alkohol in cigareti niso bile Bolhina afiniteta. Potem sva pričela z debato. Bolha je bil še vedno za to, da si pridobi jedrsko podmornico Typhoon in da z njo izsiljuje Združene Države Amerike. Bil pa je tudi nekoliko resnejši. Povedal mi je, da hodi s punco iz Rusijo in da se ob prostem času uči rusko. Dodal je tudi, da ni večjega užitka kot seks, in tu sem mu moral pritrditi. Ker pa sva že govorila o ženskah, sem mu omenil Špelo. Bolha me je pozorno poslušal. Na lepem so se mi pokvarile zavore. Iz mene se je usulo vse, tudi to, kar mi je Špela povedala v Bohinju. Bolhi sem povedal, kako Sova izbira psi-talentirane posameznike, da jih potem pretvori v svoje vohune, in kakšno muko je Špeli zadajala njena vpletenost v ekonomsko vohunjenje. Bolha se je odobravajoče režal, potem pa pričel.«
»Se mi je zdelo, da bo doletelo tudi tebe. Psionika je top znanost naše dobe. Uporablja se za marsikaj, za zdravljenje na primer – zlasti pa je rabljena in zlorabljena za vojaške in obveščevalne namene. Razvila se je iz radionike in je neke vrste mešanica magije in tehnologije. Ne želim te dolgočasiti z zanimivo zgodovino te vede, povem pa ti, da je psionika ena najhitreje se razvijajočih ved v našem svetu.«
»Temeljna premisa je naslednja. Človek – ali vsaj nekateri ljudje – izžarevajo psi moč, in sicer najbolj iz oči in rok. Psioniki ali psihotroniki – najbolj zanimiv je bil Čeh dr. Robert Pavlička, ki je svoje ugotovitve glede psionike razbral iz starih alkimističnih spisov – so bili prepričani, da je z določenimi posebno grajenimi napravami to moč mogoče jačati, razpošiljati, se pred njo zaščiti, in podobno. V 50-ih in 60-ih letih so vse velike države, najbolj pa Sovjetska zveza in ZDA, eksperimentirale s psioniko, in prišle do zanimivih rezultatov. Si slišal za projekt MKULTRA? To je bil ameriški projekt v 50-ih, ki se je veliko ukvarjal s parapsihologijo.«
»Kakorkoli, v jedru je psionika priznavanje psi-energije in njeno manipuliranje. To se počne na različne načine: s psionskimi šlemi, s psionskimi ojačevalci, psionskimi generatorji in še na veliko drugih načinov. Šlem je zgrajen na poseben način. Vsebuje aluminijasto folijo, ki psihotronika zaščiti pred morebitnimi vdori Psi-energije, hkrati pa vsebuje ogromno bakra, ki pospeši P si-komunikacijo. Ker je psihotronika postala delno zasebna stvar, se da take šleme naročiti prek spleta, še bolje je, pa če ga izdelaš sam. Psionski generator je bolj kompleksna zadeva. Nebom šel v podrobnosti, toda takšna majhna škatla je zmožna hraniti lastno ali tujo Psi energijo, ki se nato razpošilja dalje. Prišli smo tako daleč, da obstaja psionski terorizem, in nič prijetno ni, če se človek znajde pod takim napadom.«
»Kar me čudi, je to, da se je v to vpletla Sova. Prisodil bi ji bolj klasične metode vohunjenja, toda glede na to, kar si mi povedal o Špeli, je dejstvo, da se Sova peča s tem. Na nek način je to logično: Sova nima veliko denarja in se poslužuje nenavadnih tehnik, pri čemer izkorišča našo okultno dediščino. Vse to implicira, da mora Sova imeti svoj psionski laboratorij, mordatudi laboratorij za preprečevanje okultnega kriminala. Kje je ta, je težko ugotoviti. Morda v Ljubljani, morda v Kočevskem Rogu, morda kje drugje. Hkrati pa je očitno, da se Sova poslužuje tudi nasilja – kar v psioniki ni nič nenavadnega.«
Prekinil sem Bolho in rekel: »Točno. Ko sem na bencinski postaji nekoč beračil, mi je to potrdil tudi sošolec iz srednje šole, Marko, zdaj kriminalist. Dal mi je deset evrov, na moje radovedno vprašanje, ali so tekom študija kriminalistike obravnavali tudi takozvani okultni kriminal. Povedal mi je, da se določen segment pri Sovi ukvarja tudi z okultnim.«
Bolha, ki je očitno presodil, da mi lahko zaupa, je vstal, me prijel za ramo in rekel:
»Pridi, rad bi ti pokazal nekaj – toda molči kot mrtvec!«
To rekoč je Bolha vstal in odškrnil vrata v sosednjo sobo. Malo je manjkalo, da od začudenja nisem glasno zavpil. Stene sobe so bile polepljene z aluminijasto folijo, tako da sem najprej pomislil, da Bolha goji travo. Toda ne: v sobi je bil fotelj in miza, na njej pa različne priprave.
»Tole, Nik, je moj mali psionski laboratorij. Od tu delujem in razpošiljam psionske signale na različne konce sveta. Tole, vidiš, so psionski šlemi, imam tri. In tale škatla je psionski ojačevalec, ki, kadar ga priklopim na psionski šlem, ojača signal. Kmalu bom prišel tudi do psionskega generatorja.«
»In kaj so tisti plakati na stenah?«, sem pokazal na neke nenavadne grafike.
»To so psionski ojačevalci, ki psi še dodatno potencirajo. Jedrsko podmornico Typhoon je težko imeti, zato sem si omislil tole. Od tu lahko pokrijem celo Slovenijo, nihče pa mi nič ne more. Slovenski psi-agenti (ki delujejo pod okriljem CIA) mi nič ne morejo, saj sem prostor dobro zaščitil, česar tvoja Špela žal ni storila. Moraš vedeti, da je tole sicer improvizirana, toda relativno močna psi-zaščita. Obstajajo tudi povsem elementarne psi-zaščite, ena takih je npr. križ, za kristjane. Varuje kristjana na duhoven ali psi-način. Prepričan sem, da so tudi prostori prostozidarskih lož in manjših okultnih redov podobno zaščiteni, čeprav to, kar se gredo oni, ni prava psionika. Se pa lahko pohvalim, da sem lovil psi signale prostozidarjev in manjših okultnih redov. Kadar se človek včlani v tak red, enostavno vstopi v določeno psi-matrico ali psi-polje. Dokler ostaja znotraj, je relativno varen (ali bolje, varovan), ko pa izstopi, je kaj verjetno, da bo občutil neprijetne psi- signale.«
»Psi komunikacija poteka na poseben način, po navadi ne preko pojmov, pač pa preko simbolov. Tako na primer, če želim ženski sporočiti, da jo imam rad, ji pošljem veliko srce in če je nadarjena, bo razumela. Če želim nekomu sporočiti, da sem jezen nanj, mu pošljem oblake in strelo – simbol nevihte. Seveda pa psionski šlem dopušča različne možnosti – ta vrtljivi gumb, ki ga vidiš na šlemu, je nastavitev frekvence. Glede na to, kar ti je povedala Špela, menim, da je morala vibrirati na relativno visoki frekvenci, da je lahko poslušala pojmovna sporočila.«
»Na svetu obstajajo tudi temni psi-mojstri, ki jemljejo svoj navdih pri Darth Vaderju. Ti proizvajajo kar se da oduren psi in ga razpošiljajo na določene točke na zemeljski obli, z namenom, da bi ustvarili destrukcijo ali kaos. Kje se tak psi proizvaja, mi ni povsem jasno, toda nekateri uvidi so me navedli do sklepa, da obstajajo tudi psi-mučilnice. Temu je tako. Vsake toliko časa izgine toliko in toliko ljudi. Kje ti ljudje končajo, mi ni povsem jasno, toda možno je, da med njihovim mučenjem nekdo v podzemne dvorane, kjer se vršijo taka grozodejstva, montira močan psi sprejemnik. Tak sprejemnik potem vsrkava energijo mučenih ljudi. Tu se generira temen psi. Slovenska Sova tako daleč ne posega, zanimivo pa je, da so tvojo Špelo maltretirali. To se imenuje astralna ali psi mučilnica. Psionski mojster toliko časa pošilja prisiljujoč psi, dokler se žrtev ne ukloni.«
»Kaj pa vlada?« sem vprašal.
»Vlada?« se je Bolha nasmehnil. »Saj vidiš, da vsi po vrsti eksperimentirajo s psi-jem in psioniko, celo tako majhna država, kot je Slovenija. To je zato, ker so psionske metode vohunjenja relativno poceni, v Sloveniji, ki ima bogato kresniško tradicijo, pa še posebej. Če pa človek, ki od psi-vohunjenja ali psi-maltretiranja znorijo, jih pošljejo v psihiatrično bolnico. Saj poznaš psihiatre: nalepijo nekomu diagnozo shizofrenija, in kdo bo takega človeka jemal resno, četudi si omisli blog in javno piše o tem. Tisti normalni – v našem žargonu se jim reče »mundanes«, torej nekaj takega kot »posvetni«, pa se od takega človeka čim bolj distancirajo. Žal mnogi ljudje zadeve niti najbolje ne razumejo in potem razlagajo, da slišijo glasove in podobno, vendar po vsej verjetnosti za tem stoji temen psi.«
»V vojni smo Nik, in ta vojna se imenuje psionska. Domnevam pa, da Sova sicer igra nefer, vendar na nek način tudi ščiti Slovenijo pred vdori psi teroristov. Predstavljaj si to tako kot nekakšen psionski pokrov ali psionski ščit. Če bi namreč preveč ljudi poblaznelo, to ne bi bilo dobro za nikogar. Seveda Sova ni sama v tem: je pod okriljem CIA-e, in če gre CIA-i karkoli na živce, je to, da psionika prihaja v roke posamičnih entuziastov. Bojijo se seveda tudi vohunjenja tujih sil, zlasti Rusije (tradicionalno močne v psioniki) in Kitajske, pa tudi Indije in nekaterih južnoameriških držav. Psionski napad je sicer mogoče zdržati, vendar je to velika jeba – je približno tako, kot bi živel z norostjo. Šibkejši ne zdržijo.«
»Kar se mene tiče, sem to pogruntal kmalu in si omislil svojo psi-zaščito. Z določenimi proti-signali se da psi napad odbiti, obstaja pa tudi nenapisano pravilo, da si tisti, ki se zasebno ukvarjamo s psioniko, vsaj povečini ne škodimo. Seveda prihaja do spopadov – psionska subkultura se namreč deli na zdravitelje in bojevnike – toda naš glavni sovražnik je Sistem, Država.«
»Pa bi lahko iz svojega laboratorija kontaktiral Sovo?« sem vprašal.
»Vzelo bi mi nekaj časa, da ugotovim lokacijo njihovega psionskega laboratorija in da lociram agente, toda načeloma da. Je pa precej odvisno od njihove zaščite. Glede na zgodbo o Špeli mora imeti Sova vsaj nekaj izurjenih okultnih agentov, in ker kot varnostno obveščevalna služba premore precej več sredstev kot jaz, je zelo možno, da bi me locirali. Našli bi pretvezo za hišno preiskavo, in ko bi videli moj laboratorij, bi jim postalo takoj jasno, s čim se ukvarjam. Zaplenili bi mi šleme in generator psi-ja, potem pa bi bil name verjetno izveden psionski napad, in trudili bi se toliko časa, da bi pristal na psihiatriji in bi mi bila vzeta kredibilnost. Tega pa nočem.«
»Obstajajo še vse hujše stvari, Nik. V Ameriki so izumili generator Sv. Duha. Ne vem sicer točno, kako ta generator deluje oziroma kje se črpa, toda proizvaja psi-energijo, natanko podobno temu, čemur kristjani pravijo Sv. Duh. Nismo več daleč od tega, da bomo živeli pod okriljem umetnega boga. No, kar se mene tiče, mi je za boga vseeno, pa naj bo pravi ali umeten, toda do sem je prišla ezoterična znanost. Živimo namreč v času ezoterike, in z ezoteriko je mogoče marsikaj. Predstavlja strahotno možnost za manipulacijo, in za manipulacijo vedno stoji zasužnjevanje. Zato pomni: Fuck the System! Naša, psionska vizija družbe podpira anarhijo in urejenost po klanih oziroma plemenih. Vendar je psionski nadzor postal izjemno močan. Kdor se na svojo roko ukvarja s psioniko, je proglašen za nevarnega kriminalca, in verjemi, velike sile poznajo metode, kako se obračuna z nami. Psionika in vse v zvezi z njo je namreč nekaj takega kot državna skrivnost, proti kateri je to, da policija preprodaja drogo, mačji kašelj.«
»Ker pa vidim, da ti je mar za Špelo, ti lahko priporočim nekaj stvari. Svojo sobo naj oblepi v aluminijasto folijo, predvsem pa naj vedno ugaša elektriko. Umetna – ali umetno spodbujena Psi energija namreč po navadi pride v prostor preko električne napeljave, folija pa je najbolj elementarna zaščita pred izžarevajočo Psi-energijo. Določeno zaščito – kakorkoli nenavadno se to sliši – dajo tudi sveti predmeti ali mandale. Jaz slednjih sicer ne uporabljam, ker sem neke vrste ateist, toda to sem slišal od ljudi, ki so doživljali podobne psionske napade kot jih je Špela. Vendar močno dvomim, da bo zdaj odnehala. Po pravici povedano, si v nevarnosti ti, kajti Špela tudi vajino zgodbo javiti agentu Sove. Tvoj primer jih sicer kdovekaj ne zanima, v igri imajo večje stvari, kot je preprodaja drog na drobno, toda jezni so, če ljudje izvedo za to, kaj se gredo.«
»Obstaja pa še ena, zelo nenavadna vrsta zaščite, ki ti bo verjetno ljubša. Ne boš mi verjel, toda ta zaščita so droge! Heroin in še posebej metadon imata to prečudovito lastnost, da blokirata Psi signale, verjetno zato, ker delujeta na določene centre v možganih. Določene droge – zlasti trava - povečajo dovzetnost za psionsko komunikacijo, heroin in metadon – skratka vsi opiati – pa jo popolnoma zavrejo. Seveda je za to zaščito plačati z odvisnostjo. Moje stališče do drog poznaš, zato sem si rajši omislil aluminijasto folijo. Toda ti prejemaš metadon, in morda je to razlog, da te še niso kontaktirali, in morda je to razlog, da si neodziven na Špelina telepatska sporočila. Očitno te je imela zelo rada, če ti je zaupala takšno stvar. Kar se mene tiče, se ne boj, nikomur ne bom govoril o tem, ti pa molči o mojem psionskem laboratoriju.«
»Molčal bom«, sem rekel.
Kar mi je povedal Bolha, me je pretreslo. Najbolj zanimivo od vsega je bilo, da je bil tudi Bolha marginalec, ki je sovražil Sistem, vendar marginalec nenavadnega kalibra in zelo sposoben. Nekaj časa sva še govorila, potem pa sva se poslovila.
VI.
»Prekleto!«, sem zaklel, Nik pa je zamenjal temo.
»Najbolj od vsega me je presenetilo, da imajo trde droge tako pozitiven učinek. Prvič v življenju sem bil ponosen, da uživam heroin in metadon. Čutil sem, da imam okoli sebe kemični psionski ščit, ki ga ne Špela ne Sova ne moreta predreti. Dobil sem nov raison’d’etre, da se pečam z drogami. Poleg tega mi je Bolha zaupal še eno stvar: uživalci drog smo eni od najhujših sovražnikov Sistema, in sicer zato, ker smo nepredvidljivi. Nikdar ne veš, kaj bo džanki storil, kam bo šel, katero bencinsko postajo, menjalnico ali lekarno bo oropal. Če pa se džanki ukvarja z intelektualnimi stvarmi, je še veliko bolj nevaren. Zato je džankije potrebno primerno locirati, potrebno jim je vzeti ponos in jih strpati v kaka oduren program zdravljenja.
»Torej si se odločil shajati z drogami?« sem nekoliko skeptično vprašal Nika.
»Seveda«, je pritrdil Nik. »Ponujajo mi kemični psionski ščit, poleg tega pa je tu še ena plat medalje. S pomočjo drog sem po kakem letu Špelo končno prebolel. Nisem več potreboval ne mrzlih kopeli ne prostitutk, zato pa sem se povsem posvetil preprodaji. Poglej na to tako, Andreas. Življenje uživalca drog je neke vrste kariera, in poleg tega vsaj inteligentnejši uživalci ne sodijo v razred, ki se mu reče »mundanes« - posvetni. Tako kot je delavec ponose na lokacije, kjer je delal – npr. da je bil za časa socializma monter na hidroelektrarni v Indiji – je vsak uživalec drog ponosen na mesta in lokacije, kjer se je drogiral. Pa ne samo to: zlasti je ponosen na prigode iz svoje uživalske kariere, ki so lahko kaj pestre, kot so tudi moje. Pisatelj William S. Burroughs – katerega slave & let sicer verjetno ne bom dosegel – je v Golem obedu zapisal, da džanki z veščo rotacijo nekako shaja. In res je tako. Nekaj časa jemlješ amfetamin, potem presedlaš na kokain (če si le pri denarju), nato je na vrsti heroin, vmes vzameš Apaurine ali ekstazi… Tako nekako gre, seveda pa se mora človek znajti. Do sedaj sem še vedno, in upam, da se bom še naprej. Toda kaj bi dal, da bi živel v Burroughsovih časih! Takrat je bila kultura drog na višku, zdaj je zadeva popolnoma zmedikalizirana. Današnji džankiji ne jemljejo več heroina, te herojske droge, namesto tega posedajo v senci, pijejo pivo in vlečejo v nos tablete. Ponosen sem, da sem živel v 90-ih, ko je bil džank še džank in ne klavrno životarjenje. Mika pa me tudi pisanje. Toliko prigod sem doživel tekom svoje dosedanje kariere uživalca, da jih kdo drug ni v celem svojem življenju. Bil sem v psihiatrični bolnici, na ulici, v komuni, preprodajal sem, in povrhu ta zadeva s Špelo… Če bi imel nekoliko več denarja, bi si tudi omislil psionski laboratorij, kot ga ima Bolha. Tedaj bi bil šele špas! Počakati bom moral na poletje, ko bo prodaja kokaina na višku, morda bom prihranil nekaj denarja.«
»Veš, človeka droga nekako konzervira in po njihovi zaslugi človek živi dlje. Če preživiš do tridesetega leta in ne piješ alkohola (ki je cenena in vulgarna droga) si dober. Naučiš se pravilnega injiciranja, in tako kot nekaterim kačji piki podaljšujejo življenje, tako ga džankiju heroin in kokain. Človeško telo se navadi na strupe, in prične z njimi shajati. Star džanki le stežka umre: ne podre ga ne heroin in ne kokain, in še manj cigareti, postane podoben indijanskemu pemikanu in ni jih malo, ki jih dočakajo osemdeset. Ali, kakor je v neki oddaji dejal Burroughs: »The damage to the health is minimal, no matter what American Narcotic Department may say.« In res je tako. Več kot petindvajset let se drogiram, pa sem zdrav kot dren ali kot riba v vodi, in verjamem, da bo tako tudi ostalo. Večino džankijev uničita alkohol in nezdrava hrana. Heroin namreč spodbuja željo po sladkem, in tako se bašejo s torticami, namesto da bi jedli sir in paradižnik; poleg tega njihovi viri sčasoma uplahnejo, pričnejo posedati v senci in pijejo pivo. Od piva se zredijo, kar ima pogosto za posledico sladkorno bolezen, hkrati pa pivo škodi jetrom in srcu, česar ne bi mogel trditi za heroin ali kokain. Povem ti, na alkohol bi morali uvesti strogo restrikcijo, opij pa bi moral biti splošno dostopen, in tudi država bi obogatela.«
Nisem mogel drugače, pošteno sem se zakrohotal: spet je bilo povsem v Nikovem stilu! Nik je, rahlo smehljaje, predme porinil vrečko s kokainom. Odmeril sem si črto in kmalu me je navdal blažen občutek.
»Ugotovil sem tudi, da imam strast do pisanja – prav tako, kot imaš ti strast do raziskovanja alkimije in okultnih ved. Svoje prigode bi rad opisal na kar najbolj nonšalanten način, pa naj ljudje govorijo kar hočejo. Saj poznaš te knjige, ki jih pišejo džankiji spreobrnjenci. Vse so pisane po metafori iz teme v luč, kar pomeni: prej sem bil zjeban džanki, potem sem šel skozi ta težaven proces komune, sedaj pa mi gre dobro. Kakšna neumnost! Kot da na drogah ni nikoli dobro! Povem ti, Andreas, prav uživam, ko se drogiram, in dlje se, večji je užitek. Če ne bi bilo užitka, zakaj bi sicer to počel? Zato sem se odločil, da napišem kratko zgodbo o tem, kako lepo se je drogirati in da človeka droga nikakor ne potisne v splošen moralni in telesni propad. Tu, poglej.«
Nik je iz omarice vzel zvezek, ki je bil popisan z njegovo precej težko čitljivo pisavo. »Tu so moji zapiski. Ko bom imel dokončane, bom vso reč objavil.« Kje?« sem vprašal. »V Kraljih ulice?« »Morda«, je rekel Nik. »Še bolje pa v kakšni spletni reviji, eno imam že ugledano.«
»In kaj misliš s tem doseči?«
»Le pokazal bi rad, kako zanimivo je življenje z drogami in da ga je vredno živeti. Sedaj pa je ponovno čas za rižoto.«
Sedla sva k improvizirani mizi in Nik nama je na krožnik naložil dve veliki porciji rižote. Ko sva pojedla, sem Niku rekel: »Vso srečo, Nik! Obveznosti me čakajo. Kot veš, se ukvarjam z alkimijo in mojstrim svojo latinščino. V kratkem bo pri Idrijskih razgkedih izšpel moj člaek o Rainovi (Janez Friderik pl. Rain, slovenski baročni alkimist, 1613 - ?) pripravi alkahesta in morda bom imel kako predavanje. Vsekakor pa bom v spominu ohranil to, kar si mi zaupal o Špeli in psioniki/psihotroniki. Zadeva me iskreno zanima. In tudi jaz sem menja, da bi bilo tvoje prigode treba opisati. Neskončno bolje je poslušati ali brati pripoved nekoga, ki ga džank veseli, kot tiste more džankijevskih spreobrnjencev. Kakorkoli, kar se mene tiče, sem ravno dobil zanimiv Rainov spis iz Avstrijske Narodne Knjižnice (ÖNB, Österreichishe National Bibliothek), ki je že na pogled čudovit! Če me obiščeš Nik, ti bom pokazal te risbe. Izjemne so, toda tudi tvoja pripoved je izjemna. Moraš biti zelo močan človek, da lahko shajaš z drogo in nosiš v sebi stvari, ki si mi jih povedal.«
»No«, je skromno dejal Nik, »Nekaj podrobnosti sem zamolčal, te bi kvečjemu veselile JeanA Geneta. Vsekakor te obiščem. Ne pojdi pa prej, preden ne potegneš še ene krepke. Saj poznaš tisto našo gusarsko:
