Prešla sva na pojem magisa – ali magične moči, kot jo je imenoval stari. Gre pravzaprav za koncept, ki je podoben polinezijskemu in melanezijskemu pojmu mane, le da pojem mane zajema tudi druge vidike, kot so na primer premoženje, politični vpliv v plemenu, radodarnost, hrabrost v boju in podobno. Toda v jedru je mana magični pojem: pomeni osebno moč posameznika, ki se kaže na več povedanih načinov. Magis ali moč maga pa je nekaj, kar mora biti vsaj delno prirojeno. (Med temi diskusijami s starcem sem se spomnil legend o benedantih, neke vrste furlanski obliki kresnikov, ki jih je s historičnega vidika preučeval Carlo Ginzburg. Benedanti – magični zaščitniki vasi, ki so v snu v obliki različnih živali odhajali iz telesa in se v duhu (in spirito) borili z zlimi čarovniki & čarovnicami (streghami, iz česar izvira pojem »štrige«) so bili kot taki pogosto prepoznani ob rojstvu, bodisi zato, ker so se rodili oviti v placento, lahko pa tudi zaradi drugih nenavadnih znamenj.) Vendar pa prirojenost ni edino, kar vzpostavlja magis. Magis je nekaj, kar lahko ostane povsem nerazvito, saj ga odraščajoči človek, vpet v spone Sistema, morda sploh ne prepozna. Nekateri, pa prav nasprotno, magis močno razvijejo. Obstajajo sicer različni tipi magisa, toda načeloma gre za magično nadarjenost – in moč – ki se z vajami lahko zelo izboljša, zaradi določenih ravnanj – kot na primer kajenje, uživanje drog ali zanemarjanje magičnega študija in prakse - pa lahko tudi upade; prav tako pa je upadli magis mogoče ponovno razviti.
Naj ti povem, Sergej, da mi je bilo že od samega začetka najinih srečevanj očitno, da je stari zelo cenil moje teoretično poznavanje magije, pa tudi zmožnost intuitivnega uvida. Nekaj anekdot, ki sem mu jih povedal, ga je prepričalo, da utegnem biti tudi izjemno talentiran praktik. Najini pogovori so prerasli v pravo poučevanje – zakaj, Sergej, boš izvedel kasneje.
Veliko sva govorila tudi o iniciatornih linijah, torej o poteh prenosa magične – ali splošno hermetične vednosti (omejila sva se predvsem na zahodno oziroma bližnjevzhodno in mediteransko magično tradicijo). Te poti prenosa so bile včasih zelo nenavadne. Tako so na primer vitezi Templjarji v Palestini prišli v stik s sufijsko in gnostično-hermetično tradicijo, ki je bila ponekod tam še živa, zlasti med Sabejci iz Harrana, pa tudi med takozvanimi Yezidi, majhno skupino, ki je ohranila kult gnostičnega preroka Manija. Tudi v Evropi se je magija ohranila in se prenašala na kaj čudne načine. Večina tistih, ki so bili sežgani v pogromih proti čarovništvu med 15. in 18. stoletjem, pravi čarovniki ali čarovnice sploh niso bili. Nedvomno je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki so se na magično umetnost – Arte Magicale – zares spoznali, toda večina resničnih poznavalcev te veščine je bodisi našla zaščito pri strpnejših knezih in vladarjih, bodisi so se umaknili v kraje, kjer pogromov ni bilo (npr. v islamski svet), bodisi pa so svoje znanje tako dobro skrivali, da nikomur sploh ni padlo na um, da bi se dotični sploh pečal z magijo. Ti so potem našli naslednika – in zadostoval je samo eden, ki ga je čarovnik dolga leta preizkušal – in znanje prenesli naprej.
Moji fascinaciji s starcem sprva ni bilo videti konca. Stari je posedoval vedenje, ki je bilo meni nedoumljivo. Sicer sem o magiji res veliko vedel, toda vse, kar je govoril stari, je bilo praktično preizkušeno. Jaz sem se zanašal na erudicijo in na bistrost svojega sklepanja, on pa na dolga leta neposrednega izkustva. Praktično ni bilo tematike, ki je v teh nekaj mesecih srečevanj ne bi obdelala.
Potem sva se nekega dne razgovorila o krščanstvu. Ko je stari pričel govoriti o tej temi, so se mu oči divje zasvetile. V njih je zasijal fanatičen lesk, združen z veliko jezo in sovraštvom. Zadevo mi je razložil takole.
»Ta, ki ga častijo kristjani, Jezus iz Nazareta, ki ga imenujejo »Kristus« je bil lokalni čarovnik, in njegovi nameni so bili na začetku morda celo zelo plemeniti. Dobro je poznal dobo, v kateri je odraščal, njeno brutalnost in njene zakonitosti. Vedel je, da so od vseh političnih in drugih služb v rimskem imperiju odrinjeni ravno marginalci: bolni, pohabljeni, tako ali drugače nečisti in podobno. Tem je želel dati moč in na teh je zgradil svoje kraljestvo. Moraš se namreč zavedati, Andreas, da je čutno-zaznavni svet samo eden od mnogih svetov. V resnici obstaja veliko svetov, ki imajo svoje vladarje; in Jezus iz Nazareta –ali, kakor ga kličejo, »Kristus«, je sčasoma postal vladar obseženega duhovnega sveta. Ker med duhovnimi kraljestvi – prav tako kot tukaj na Zemlji, v čutno-zaznavnem svetu – vlada določeno tekmovanje – Jezus »Kristus« želi, da bi čim bolj razširil svoje kraljestvo.«
»Torej je neke vrste tiran?«, sem vprašal. »Bodisi je bil tak že od začetka, najverjetneje pa je tak sčasoma postal. Predstavljaj si to tako: vsak častilec določenega boga ali boginje – naj bo to Zeus, Afrodita, Atena, Krišna, Tezcatlipoca, Pan, Horus, Set, katerokoli božanstvo – lahko vstopi & deluje v tem našem čutno-zaznavnem svetu samo preko svojih častilcev. Ljudje dajejo določenemu bogu moč. In bodisi po prisili Cerkve bodisi po svoji svobodni odločitvi so ljudje temu bogu – Jezusu »Kristusu« – dajali moč dolga stoletja. Njegov vpliv je postal izjemno močan. Ljudje smo namreč povezani, in neka skupina, ki časti določenega boga, že zaradi narave moči same vpliva na druge skupine ljudi. Krščanstvo je storilo vse, da bi celoten svet prepričalo v čaščenje tega »Kristusa« . kar je povsem naravno, saj je razmerje med bogovi in ljudmi recipročno: »Kristus« je od ljudi in zlasti od duhovščine dobival moč, v zameno pa je moč dajal nazaj! V nekem obdobju, v času od 17. in 18. st. – je kristjanom skoraj uspelo. Če se tedaj nebi pojavili razkoli in odpor v srcu krščanstva samega in če ne bi nekatere kulture ohranile svojega stališča, bi krščanstvu uspelo. Tako pa je pričelo sredi 19. st. postopno stagnirati – in to, kar dandanes vidiš, je umiranje bolnika, ki v svoji agoniji ne ve več, kaj bi storil.
Poleg tega je krščanstvo vpredlo svet v mit bogomora in posledično velikega greha. V sami srčiki krščanstva stoji greh: krščanstvo stoji na grehu, prav tako pa je mogoče reči, da greh izvira iz krščanstva. Jezusa je ubilo nekaj rimskih vojakov; krščanstvo pa je za ta dej okrivilo cel svet in vse ljudi, tako umrle kot še živeče. Vsaka religija ima svoj jedrni simbol. Jedrni simbol krščanstva je križ. Križ pa je mučilno orodje in simbol smrti. Z drugimi besedami, krščanstvo je vklelo svet v krivdo in smrt – in kljerkoli vidiš križ, vidiš obeležje tega vkletja. In Kristus, ki nenehno bdi nad religijo, katere ustanovitelj je, saj zagotavlja njegovo moč, preko svojega orodja – duhovščine – skrbi – da se tako simbol kot njegovo sporočilo, namreč vkletost v smrt, ohranjata naprej. Če bi namreč opravili s križem, bi opravili tudi z glorifikacijo trpljenja in smrti. Sprostile bi se velike količine energije, ki bi morda bile zmožne celo pridobitve nesmrtnosti.
»Križ se da interpretirati tudi drugače«, sem dejal.
»Kako?«, je vprašal stari.
»Kot simbol smrti pravičnega, kot znamenje, da smrt nima zadnje besede. Kajti križ nikdar ne stoji sam. Vedno je povezan z nekim drugim simbolom: ikono, ki predstavlja vstalega Kristusa. «
Staremu so se oči divje zasvetile. »Si kdaj videl, koga ki je vstal od mrtvih? Kakega kristjana?«
»Ne.«
»Govoriva o realnosti, in tudi magija je realnost, čeprav mnogim nepoznana. Realno dejstvo je, da je krščanstvo vklelo svet v smrt in greh. Če se ozreš okoli sebe, kaj vidiš? Zasužnjene ljudi, ki sledijo duhovnom kot čreda ovac; ljudi, ki se krivijo zaradi najmanjših prekrškov, ljudi, ki ne znajo biti samostojni, saj vsaj enkrat letno morajo svojo notranjost razodeti duhovnu, ne vedoč, da duhovnom & Cerkvi s tem dajejo svoje srce, svojo dušo, ki sta ustvarjeni zato, da bi bila svobodna. In kaj ob spovedi pove duhoven kristjanu? Po navadi reče: »Izogibajte se greha in več molite!« S tem pa duhoven samo okrepi zasužnjenost, saj je duhovščini le-ta povšeči. Zaradi zasužnjenosti ljudi se namreč ohranja moč duhovščine: bolj so ljudje vkleti v trpljenje, greh in smrt, bolj potrebujejo duhovnika. Nobenemu duhovniku ni povšeči, da bi se ta trojica odpravila – saj bi s tem bila odpravljena njihova moč. In zato, katerokoli Cerkev ali župnišče obiščeš, vidiš križ: simbol trpljenja, greha in smrti. Nenehen opomin človeku, da je trpin, grešnik in smrten – nenehen opomin na človeško suženjstvo.«
»Mnogi, ki so kritizirali krščanstvo«, je stari nadaljeval z besnim leskom v očeh, »So za vse skupaj okrivili duhovnike in Cerkev. Jaz pa sem šel dlje. Pravega krivca vidim v njem – v Jezusu ‘Kristusu’. Krščanstvo in Cerkev sta samo posledici – prava težava se skriva v njem; in z vsakim človekom, ki podleže njegovi iluziji – obljubi o raju tam onkraj – zraste njegova moč. Kajti bolj ko ljudje verjamejo v njegov iluzijo – iluzijo raja - slabši postaja svet. Razmisli, kdaj je svet bil najslabši. Takrat, Andreas, ko so duhovni imeli največjo moč. Takrat je bilo na svetu največ gorja, največ bolezni, največ vojn, največ zatiranja drugače mislečih. Vse, kar imamo danes, je bilo izborjeno ne samo v opoziciji do duhovnov, pač pa predvsem v opoziciji do Kristusa. In tisti družbeni sistemi, ki so se posredno opirali na ‘Kristusov’ nauk – kot na primer socializem – so prinesli največ gorja. Toda, žal vse premalo ljudi vidi skozi slepilo. Ješua, kot ga imenujem, je bil prekleto spreten. Poznal je ljudi in zaigral na najglobjo noto njihovih src – da bi jih zavedel!«
Bil sem šokiran. Staremu sem rekel, da potrebujem čas za razmislek in se poslovil. Vrnil sem se domov, spil dva whiskya, prižgal cigaret in se vrgel na posteljo.
Poznal sem kritike krščanstva. Bil sem seznanjen s Feuerbachom, Marxom, Nietzschejem in Freudom. Vsak od njih je pristopil s svojega zornega kota. Feuerbach je dejal, da človek svoje lastno dobro bistvo projicira v Boga in se s tem odtuji sebi; Marx je Feuerbacha razširil na celotno družbo in dejal, da je religija izraz odtujene zavesti; Freud, da je bog v onostranstvo projiciran nerazrešen odnos z očetom. Še najbolj subtilna se mi je zdela kritika Nietzscheja, ki je v krščanstvu videl ugledal historično anomalijo ali odklon od normalnega razvoja človeške vrste, ki stremi po nečem onkraj, po nadčloveku, katerega je ta blazni filozof le nakazal. Pričel sem ugotavljati, da je stari postavil peto kritiko krščanstva, in sicer magično! Večina vseh omenjenih se je počutila v sedlu, ko je šlo za kritiko krščanstva ali Cerkve, precej nelagodno pa, ko je šlo za samega Jezusa. Celo veliki porogljivec Nietzsche je Jezusa na nek način spoštoval: imel ga je za edinega kristjana. Stari pa je šel do samega bistva. Kot sem ga razumel, je Jezusa iz Nazareta razumel kot močnega čarovnika, ki je ves svet nekako vklel v svojo iluzijo, iluzijo greha, trpljenja, smrti in posledičnih sanj po raju, vstajenju in Božjem kraljestvu. Vse te sanjo vkletost v trpljenje & smrt še utrjujejo. Simbol tega vkletja pa je križ. Onostranstvo – ali »astralni svet«, kot bi se izrazil stari – je bilo za starega povsem realno, toda velikemu delu tega onostranstva je zavladal Kristus, ki ni bil za starega nič manj in nič več kot: demon!
Pretehtal sem to. Vse skupaj je bilo logično. In kar je bilo poglavitno: iz izkušenj, ki sem jih imel s kristjani, sem vedel, da krščanstvo zares pogosto bolj zasužnjuje kot osvobaja. Hkrati pa – imel sem tudi rahel zadržek. Bil je zadržek vere proti logiki, srca proti razumu, ljubezni proti spoznanju. Sklenil sem, da starega spet obiščem.
(Ko sem enkrat stopal čez Prešernov trg, da bi obiskal starega, sem zagledal nenavaden prizor. Sredi trga je stal duhoven, ki je v desni roki držal pozlačen križ. Ob njem je bil nekdanji uživalec mamil oziroma odvisnik, ki je nekaj let preživel v neki katoliški skupnosti, in je sedaj mimoidočim pripovedoval svojo zgodbo. Bil sem ganjen – toda hkrati neizmerno jezen. Uboga človeška razvalina, ki ni bila zmožna govorit o ničemer drugem več, kot o svojih izkušnjah z drogo, je služila samo kot potrditev oblasti križa, ki ga je neusmiljeni duhoven zmagoslavno držal v roki. Najrajši bi duhovnu iz rok iztrgal pozlačen križ in ga z njim pošteno naklestil po hrbtu, toda tega nisem upal storiti, zato sem odšel mimo.)
IV.
Približal se je oktober in na Oddelku za antropologijo ljubljanske Univerze je bilo neko predavanje o čarovništvu. Zdelo se mi je primerno, da se staremu nekako oddolžim za vse znanje, ki mi ga je predajal, in povabil sem ga na predavanje. Stari je predavanju prisostvoval s pozorno zbranostjo, tako da me je njegov izbruh ob koncu predavanja šokiral. Univerzitetnega profesorja, ki je predaval, je vprašal, če je kdaj naletel na kakega pravega čarovnika. V dvorani – prisotna je bila vsa akademska smetana – je zavladala nelagodna tišina. Predavatelj se je skušala najprej izmotati s šalo. Toda stari ni popustil in šala ni obrodila pravega učinka. Prišlo je do enega najbolj nenavadnih konfliktov, kar sem jim bil kdajkoli priča: do konflikta med nekom, ki magijo prakticira in živi, in nekom, ki magijo sicer preučuje, toda hkrati ostaja varno izven njenega resničnega učinka in s tem pravega uvida v njeno resnično naravo. Starega, ki se je razvnel, sem taktno opozoril, naj bo vljuden, in nekoliko je omilil ton. Meni pa je na lepem postalo jasno: akademiki klasičnega tipa v realnost magije ne morejo prodreti. To, kar želijo odkriti, namreč a priori postulirajo, in njihove končne teze so potrditve poprejšnjih prepričanj ali bolje: verjetij.
Po diskusiji seje predavanje končalo. Stari je bil videti zelo zadovoljen. Ko sva odhajala iz predavalnice, mi je rekel:
»Tudi jaz ima presenečenje zate!«
Vprašal sem ga, kaj je to, pa ni hotel povedati. Radovedno, pa tudi nekoliko nelagodno sem stopal za njim.
Ko sva po dolgi hoji prišla do stare hiše in je stari odklenil vrata v svoje starinsko, toda lično domovanje, mi je velel naj ga počakam. Sam je stopil v kuhinjo. Od nekod je privlekel nek zavojček. Odprl ga je, v njem pa so bili nekakšni kristali rožnate barve. Bili so podobni kameni streli: trdi in prozorni. Vprašal sem ga kaj je to, pa ni hotel povedati ničesar. Samo vprašal je:
»Da ali ne?«
Spomnil sem se prizora iz filma Matrica, ko Morpheus ponudi Neu rdečo ali modro pilulo. Zbral sem pogum in pogoltnil te sodi bikarboni podobne, toda rahlo rožnate kristale. Preteklo je kake pol ure. Potem so moji udje pričeli postajati nenavadno mehki in polotila se me je prijetna pijanost. Drugače kot pri alkoholu, je bila ta pijanost trezna: moj um je ohranjal lucidnost in bistrost. Hkrati seje moje duševnosti pričelo polaščati neko nenavadno ugodje. Stari je ponudil kokakolo in spil sem jo. Občutek je pričel postajati močnejši: pred očmi sem pričel zaznavati razne geometrijske like, nenavadne mandale in geometrične vzorce. Zavedati sem se začel, da je okoli naju polno duhovnih bitij, ki so nama & najinemu druženju naklonjena.
Omamljenost se je stopnjevala. Pričel sem padati v nekakšno stanje, podobno transu. Stari je vstal: s svojo svečano podobo, dolgimi lasmi in nenavadnim leskom v očeh se mi je zazdel kot svečenik ljudstva Toltekov v Mehiki. Zavedel sem se, da ga od nekod poznam, toda nisem mogel ugotoviti od kod. Stari pa me je gledal s prečudno svetlim in dobrim pogledom, kot bi hotel reči, »Da, Andreas, to je to. Naposled, Andreas, naposled. Andreas, toliko tisoč let sem čakal na to. Dobrodošel – pri tvojem starem prijatelju! «
In potem sem se na lepem zavedel. Pred menoj se je prikazala pustinja. Zrak je bil čist, povsem drugačen od zraka danes, čist v eteričnem smislu: prost človeških naklepov, misli in hrepenenj; prost tako dobrega kot zla. Vzhajalo je sonce. Zagledal veliko mesto. Pred mestom je bila množica ljudi, odetih v ledvene predpasnike. Med njimi so bili drugi, bolje oblečeni, kot neke vrste nadzorniki.
V mestu so stale palače in svetišča piramidaste oblike. Bogati prebivalci mest so bili nošeni v nosilnicah. Oči gosposkih žensk so bile namazane s temnomodro barvo. Nosile so nekaj podobnega naglavnim tiaram. Na vrhu velikih stopničastih piramid so stali svečeniki in nadzorovali množico. Bil je čas rojevanja človeške rase.
Nenadoma sem razumel, da zrem stari Babilon. Bil je čas 3. tisočletja pred našim uveljavljenim štetjem. Čistost zraka,ki sem jo zaznaval, je bila predvsem čistost v duhovnem smislu, bila je posledica majhnega števila ljudi, ki je takrat živelo na Zemlji. Dandanes je Zemlja zasičena, ne samo z avtomobilskimi izpuhi, odplakami, emisijo plinov in s sevanjem. Predvsem je zasičena zaradi množice ljudi. Ljudje zemljo zasičimo s svojimi mislimi, s svojimi čustvi, s tem, kar bi lahko imenovali psihična ali astralna emisija. Takrat, ob zori človeške vrste, še ni bilo tako. Eter je bil čist, in posledica čistosti etra je bila tudi ta, da so nekatera bitja, ki jih danes imamo za pravljična, še obstajala. Kajti tako kakor odplaka v reki odženw ali pobije ribe, tako kakor onesnaženost zraka odžene ptice in onesnaženost gozda odžene gozdne živali, ravno tako onesnaženost z emisijo človeških misli odžene različna bitja, ki so bila nekdaj povsem dejanska, danes pa so povečini pojmovana kot izmišljena, kot del mita ali folklore.
Pred seboj sem uzrl veliko piramido: zigurat. Na vrhu je stal visok svečenik v belih oblačilih. Oblačila so bila skrbno stkana in obarvana z škrlatno in modro barvo. Svečenik, prepasan z zlato prevezo, je vzdignil roke in se ozrl proti Soncu, tako da jele-to ožarilo njegov obraz, ki je postal žareč. Izrekel je nekakšne molitve, ki jih je za njim ponovila skupina nižjih svečenikov, zbranih okoli njega. Nekaj časa je čakal, in potem se je zgodilo nekaj nenavadnega: od nekod daleč je priletelo nekakšno bitje, podobno kuščarju ali zmaju, in se pričelo gibati v smeri proti svetišču. Ko je bitje prišlo do skupine svečenikov, seje nekoliko umaknilo; sklonilo je glavo in se s kremplji, podobnimi sokolovim, oprijelo vrhnje ploščadi zigurata. Svečenik je, še vedno z obrazom, zazrtim v Sonce, pričel izgovarjati nekakšne ukaze. Bitje je molčalo, sem in tja je streslo kožnate peruti, toda bilo je očitno, da je k pokorščini vezano zaradi svečenikovih zaklinjaj. Potem, ko je svečenik izgovoril zadnje besede, je prenehal zreti v Sonce. Stopil je naprej in iztegnil roko, v kateri je bila velika palica. Svečenik je bitju pred seboj nekaj ukazal in bitje je zagrčalo z nenavadnim glasom, iz njegovih ust se je pojavila ognjena sopara, ki pa je bila prej eterična, kot pa resnično ognjena v fizikalno-kemičnem smislu, toda zato nič manj uničujoča. Bilo je očitno, da bitje mora ubogati ukaze svečenika. Razprlo je svoje kožnate peruti, povleklo kremplje k sebi in odletelo, očitno zato, da izpolni ukaz.
In vse je bilo tako čisto in sveže: zora sveta. Ljudje so bili lepi. Videl sem, da ta svet ne pozna laži. V tem svetu še ni bilo razlike med čutiti, želeti, misliti, govoriti in gibati se. Bilo je jasno, kdo je kdo, in tisti, ki so očitno delali, so to počeli skoraj povsem prostovoljno: nadzorniki so bili tam bolj simbolično kot da bi resnično izvajali oblast: če pa so jo že, se je to dogajalo bolj poredko. Prav tako je veljalo za obrtnike in trgovce, vladarje in svečenike. Vsak v tej družbi je imel svoje mesto, in vsak je s svojim mestom bil zadovoljen. Zigurati s svojo stopničasto-piramidasto obliko so bili simbol te piramidaste družbene ureditve. Vsakdo, ki je pogledal na zigurat, je videl prispodobo odnosa med ljudmi in hkrati prispodobo odnosa med ljudmi in bogovi, ki so prihajali iz zvezd.
Svečeniki, ki so stali na najvišjih ploščadih ziguratov, so strmeli v velikem začudenju nad bogovi. Bogovi so jih naučili koledarja, pisave, osnov matematike in geometrije, stavbeništva in razmerij med ljudmi. Spora med ljudmi in bogovi, kot je nastopilo v stari Grčiji, tukaj še ni bilo. Bogovi so bili nesporni vladarji; svečeniki pa izvrševalci volje bogov in prejemniki znanja, ki so jim ga bogovi posredovali.
Bogovi so ustvarjali človeka. Izbrali so sedem območij, kjer so pričeli z ustvarjanjem naše vrste; in prvo od teh območij je bil stari Babilon.
Vizija se je zamenjala. Bil sem v notranjosti palače. Prostori so bili veliki, stene okrašene; pogoste so bile zavese v škrlatno rdeči, zlati ali sinje modri barvi. Videl sem svojega očeta, svečenika. Vsako jutro se je obredno umil. Vsako jutro se je povzpel na vrhnjo ploščad osrednjega zigurata, da je pozdravil boga Šamaša- Sonce in boga Marduka – boga oziroma skupino bogov, prihajajočo iz planeta Jupitra. Pozdravil je Tiamat in Ea, En-lil in Ninhursag, Inanno in Dumuzija. Videl sem svojo sestro, zaročeno z enim od junakov iz mesta Lagaš. Videl sem, da je bila moja družina učena, premožna in srečna. Oče je bil eden višjih svečenikov, in čuvar tradicije mesta Ur. Bil je blag, pa hkrati strog: blag, ko je šlo za odnose med ljudmi, in strog, kadar je šlo za spoštovanje tradicije.
Bil sem srečen, toda na tihem meje nekaj grizlo. Pogosto sem stal na eni od vrhnjih ploščadi zigurata in gledal na deželo, ki jo je obžarjalo vzhajajoče sonce. Videl sem sužnje, ki so delali pokorno, brez misli na upor – in na tihem so se mi smilili. V moje srce se je na tihem pritihotapilo skrito sovraštvo do naše lastne žlahtne, omamljajoče kulture, ki je zrasla na ramenih in rokah sužnjev, čeprav le-ti tega niso bili svestni.
Ko sem bil otrok, sem imel prijatelja. Ime mu je bilo Šamši-akkanama (Ki je kakor sonce). Jaz sem bil sin velikega svečenika, on pa je bil sin enega od rokodelcev. Toda bil je živahen in bister, in imela sva se zelo rada. Pogosto sem ga v prostem času učil pisave. Naučil sem ga zapisovanja naših znakov, sistema številk; pripovedoval sem mu zgodbe o bogovih in mu recitiral oba velika epa, Enuma eliš in Ep o junaku Gilgamešu. Šamši-akkanama je znanje dobesedno pil iz mojih ustnic.
Potem pa sva iz otrok pričela postajati odrasla. Šamši-akkanama je za preživetje moral opravljati težko delo izdelovalca opek, jaz pa sem bil kot svečenikov sin preskrbljen z vsem. Iz ploščadi sem opazoval delavce in sužnje, med njimi tudi Šamši-akkanama. Bilo mi je tesno in o tem sem povprašal očeta. Oče me je strogo pogledal in dejal: »To je večna postava, ki jo želijo bogovi!« Očetovo besedo sem sprejel brez ugovora, v srcu pasem čutil drugače. Očetu sem omenil Šamši-akkanama, v želji, da bi mu priskrbel kako boljšo službo, oče pa je dejal: »Sin, po volji bogov se je rodil kot preprost rokodelec, ti pa si se po volji bogov rodil kot sin očeta svečenika. Ne mešaj se v večno postavo bogov!« Očetove besede sem sprejel, saj so me moji učitelji svečeniki naučili, da se očetovo besedo sprejme brez ugovora, sam v sebi pasem mislil drugače in nisem zbral poguma, da bi se očetu uprl.
Seme, ki ga je moja izobrazba pognala v Šamši-akkanamu, pa je vzklilo. Ko je dopolnil dvaindvajset let, se je uprl svojemu nadzorniku, ga v pretepu ubil in zbežal. Kraljeva straža ga je zasledovala, toda Šamši-akkanama je pobegnil v zahodno puščavo in ušel. Od tedaj ga nisem več videl.
Nastopil jenov prizor. Bilo je tako, kot bi nenadoma uzrl mnoštvo vseh svojih inkarnacij. Spoznal sem nenavadne zakone vesolja (ki jim v Indiji pravijo zakon karme in dharme, toda s tem vso stvar naredijo preveč preprosto; vresnici so ti zakoni veliko bolj nenavadni, v njih veliko vlogo igrajo naključja in zelo pogosto tudi humor!), ki so me vodili iz utelešenja v utelešenje. Spoznal sem se med grškimi filozofi-stoiki; ob križevem potu v Jeruzalemu, med arabskimi alkimisti, med bojevniki za časa Pontiakove indijanske vojne… Hkrati sem ugledal, da mi je nekdo ves čas sledil. Bil je kot moja nemesis, kot moja senca, kot Randal Flagg, ki sledi Rolandu Deschainu… Medtem ko so bila moja utelešenja če že ne pogosta, pa zelo raznolika,so bila njegova utelešenja redkejša, imela pa so en sam cilj: spoznanje magije in njenih zakonitosti. Videl sem ga v starem Egiptu, med judovskim eseni in novoplatonskimi filozofi, med tolteškimi šamani, med čarovniki v srednjeveškem Toledu… Pogledal sem starca in zavpil: bil je on, Šamši-akkanama, stal je pred menoj, po dolgih tisočletjih naju je naključje, ki uravnava človeške usode, ponovno združilo!«
Omamljen od čudne droge, ki mi jo je dal, sem strmel v starega, on pa je povzel: Da, to sem jaz – nekoliko drugačen, kajne? Nisi me pričakoval takega in ravno tukaj, ali pač? »
Po prvem začudenju se mi samozavest pričela vračati. Moral sem si priznati, da ga nisem pričakoval. Stari se je zadovoljno smehljal, nato pa je povzel.
»Potem ko sem ubil človeka, ki me je po krivici tepel, sem pobegnil v Zahodno puščavo, južno od reke Tigris. Dolgo časa sem se zadrževal v puščavi. Spal sem po votlinah; samotni izvirki, znani samo divjim lisicam, so mi gasili žejo, hranil pa sem se s kunci, kuščarji, kobilicami, različnimi gomolji in divjim medom. V puščavi sem ostal nekaj časa. Lakota, žeja in trdo ležišče pod mano so me utrdili, samota in širna prostranstva pa sta očistila in okrepila mojega duha. Nič več nisem bil suženj: bil sem svoboden! To dejstvo je imelo name neopisljiv učinek. Bilo je tako, kot bi bil znova rojen, moja moč se je podeseterila. Sklenil sem, da nikomur & ničemur več ne dovolim, da bi me zasužnjil ali zasužnjilo.
V samoti sem veliko razmišljal. Znanje, ki si ga zasejal vame, je vzklilo. Svoje sta dodali svoboda in samota. Z vso jasnostjo sem spoznal, kako grda je naša družba, urejena po volji bogov; in da so bogovi prepogosto samo izgovor vladajočih – svečenikov in kraljev, da z njimi opravičujejo svoje izkoriščanje in ropanje. Vkolikor pa ti bogovi obstajajo, je večina njih še bolj izprijena, še večji zasužnjevalci so. Izbrali so nekatere med ljudmi in jim posredovali nekaj svojega obširnega znanja in moči – da lahko prek njih vladajo in izkoriščajo človeški rod. V meni je pričela tleti ena sama želja: da bi bogovom ukradel kar največ svojega znanja.
Nekaj let sem prebil v veliki Zahodni puščavi. Potem sem odšel na pot. Hodil sem ponoči, saj so mi zvezde kazale pot; v samotnih oazah sem se ustavljal in se krepčal. Osamljeni pastirji kamel in koz si mi prav tako včasih nudili hrano in zavetišče. Živeli v svobodi, nedolžni, še neizprijeni od civilizacije, pa čeprav je bila le-ta šele v svojem porajanju. Pogosto me je zamikalo, da bi ostal pri njih, se oženil s katero od njihovih deklet, in živel mirno in srečno kot ugleden pastir čred. Toda seme, ki si ga zasejal vame in ki sta ga okrepili pomanjkanje & samota, je vzklilo zelo dobro. Nadaljeval sem pot. Prišel sem v neko deželo na jugu in prvič pred seboj uzrl veliko vodno prostranstvo, ki so ga imenovali »morje«. Ljudje v tej deželi so bili precej bolj mehkužni kot pastirji čred. Ukvarjali s trgovino: trgovali so z žitom, tkaninami, škrlatom, slonovimi kostmi in zlatom. Prav tako kot mi v Babilonu so tudi oni imeli svoje bogove, katerim so včasih žrtvovali svoje otroke. Mnoge ženske med njimi so usluge moškim delale za varnost & denar. Nekaj časa sem ostal v tej deželi, da bi ugotovil, kakšna je, in videl, če je tu tisto znanje, ki ga iščem. Ker sem poznal skrivnost pisave – kajti čeprav je bila le-ta drugačna, mi je poznavanje temeljne zakonitosti pisanja omogočilo, da sem se je zlahka naučil – sem našel delo kot uradnik v skladišču žita, v prostem času pa poizvedoval po znanju. Dežela je imela mnoge svečenike in tudi čarovnike, toda pravega znanja v njej nisem našel. Vkrcal sem se na ladjo in nadaljeval pot po morju.
Takoj ko je naša galeja priplula v pristanišče dežele, ki je ležala še južneje, ob izlivu velike reke, sem nezmotljivo ugotovil, da je to dežela, ki jo iščem. Že z ladje sem v daljavi zagledal velikanska svetišča in mogočne piramide, ki so dvigovale ob veliki reki; vame je zrla orjaška skulptura bitja z orlovskimi nogami, levjim telesom in obrazom kakor dekle.
Čim sem s v deželi ustalil za dlje časa, sem ugotovil, da se nisem motil. Dežela je imela drugačno pisavo, in trajalo je nekaj časa, da sem vanjo prodrl. Svečeniki Egipta so me zaradi mojega znanja o deželah Severa občudovali, in učenje je bilo na nek način vzajemno.
Ugotovil sem, da je izvor naše vrste zavit v temo davnine. Svečeniki so mi povedali, da se je prva velika civilizacija imenovala Atlantida in je ležala na Zahodu, onkraj ožine Gibraltar. Svečeniki Atlantide, ki so jim bogovi zaupali mogočno znanje, so to znanje še izpopolnili. Prišli so do stopnje, ko je bilo njihovo znanje tako veliko, da so bili zmožni po svoji volji spreminjati vreme, ustvarjati bogove in kar je bilo najbolj začudujoče: vplivati na ljudi, jih spreminjati in jih celo ustvarjati. Atlantida je imela svoje kolonije na več obalah velikega oceana in mnogi ljudje so delali za to prvo civilizacijo. Atlanti so vplivali na razvoj človeka, in sicer tako, da so nekatere rase ljudi ustvarili kot močne, toda manj inteligentne, druge rase pa so naredili zelo spretne in jim vcepili ljubezen do oblikovanja. Ustvarili so tudi take, ki so stremeli po znanju in modrosti; in take, ki so bili v boju nepremagljivi. Skrbeli so za to, da so te rase ali vrste ljudi vsaj povečini ostajale vsaksebi, tako do ni prihajalo do mešanja. Kasneje, ko je Atlantido pokončala njeno lastno zanje, so se te rase pomešale in dandanes so poteze teh prvotnih ras le stežka razločljive.
Potem se je zgodilo, da je med svečeniki Atlantide prišla na oblast struja, ki je častila zelo nevarne bogove. Ti bogovi so hoteli človeška žrtvovanja, in svečeniki Atlantide so se – sprva skrivaj, nato pa vse bolj očitno – pričeli zatekati k tej gnusni obliki ugajanja bogovom. V zameno za to so dobivali ogromno znanja, ki jim je omogočilo vedno uspešnejše zasužnjevanje ljudi. Armade posebej za boj oblikovanih Atlantov so se podajale na ekspedicije v notranjost celin Afrike in obeh Amerik, lovile sužnje, ki so bili potem žrtvovani na velikih piramidah Atlantide. Ostala pa je neka manjša skupina svečenikov, ki takega ravnanja ni odobravala; in ta kasta svečenikov je videla, da zaradi človeških žrtvovanj vse prebivalstvo Atlantide postaja odurno in sprijeno. To se je kazalo tudi na zunanji podobi večine Atlantov: njihove oči so postale temne in krute, nosovi kljukasti, ustnice ukrivljene navzdol. Videli so, da nimajo več drugega izhoda: sprožili so vojno. Ker so imeli svečeniki (in današnje takozvane »črne lože« izvirajo iz te kaste Atlantov, le da je njihovo znanje v primerjavi z znanjem izvorne črne kaste atlantskih svečenikov mnogo manjše) na razpolago izurjene bojne skupine, ni »beli kasti« ostalo nič drugega, kot da se zateče k zadnjemu orožju, ki so ga imeli na razpolago. S svojim magičnim znanjem so priklicali velik orkan, ki je Atlantido potopil v enem samem dnevu.«
»O tem si verjetno bral pri Platonu«, je povzel stari, »Jaz pa sem zgodbo poznal vsaj tisočletje prej, preden se je Platon sploh rodil, in to veliko bolj podrobno. Nekateri Atlanti so preživeli – tisti v kolonijah, pa tudi tisti iz matičnega otoka. Zatekli so se na različne konce sveta, kjer so s svojim znanjem osnovali prve velike civilizacije. Civilizacija Sumera in kasnejšega Babilona, Egipta, Indije, Kitajske in civilizacije v obeh Amerikah so bile delo preživelih Atlantov; prav tako nekatere manjše neodvisne civilizacije. Bil je namreč dovolj že en sam Atlant, da je dvignil ljudstvo nekega območja na višjo raven: šlo je namreč manj za neposredno učenje, prej za duhovni vpliv kot tak. Tudi bogovi so bili na Atlante jezni; in zanje, ki so ga odslej posredovali ljudem, je bilo precej manjše. Bogovi so postali previdni, pa tudi ljubosumni. Če želiš mitološko upodobitev o Atlantidi, jo najdeš v Genezi: zakodirana jev pripoved o Babilonskem stolpu, pa tudi v pripoved o vesoljnem potopu.
V Egiptu sem izvedel še veliko več. Naučil sem se urokov, zaklinjanj, razkrita mi je bila moč nekaterih zelišč. Spoznal sem, da so bogovi vedno povezani z določenimi ozvezdji; da so nekateri bogovi stvaritve starih Atlantov, nekateri pa celo umrli Atlanti, ki so bili po smrti čaščeni po božje. Spoznal sem magično moč, ki jo ima pisava oziroma simbol, in še mnogo stvari. Vse te stvari so bile posredovane preko mitov, alegorij in prispodob, pravo resnico za temi alegorijami pa so vedeli le redki egipčanski svečeniki. Postal sem velik čarovnik – in za preživetje mi ni bilo potrebno več delati. Toda, po vsem nabranem zanju me je vedno znova mučilo eno samo vprašanje. Kot že poprej v Babilonu in (z neko določeno razliko) v Kanaanu in Feniciji sem videl, da je tudi v Egiptu vzorec isti: vzorec piramide. Tudi tukaj so svečeniki, ki so posedovali znanje, zasužnjevali človeški rod. Silili so ga v tlako, in vse to opravičevali z voljo bogov. Jaz pa sem si mislil: in četudi bi to bila volja bogov, mar ni dolžnost človeka, da se tej volji upre? Mar ni v nas nekaj višjega in lepšega kakor to, da smo vpeti v okove suženjstva? Bil sem zagrenjen zaradi tega vprašanja. Približala se je starost in smrt, toda poučen od svečenikov sem vedel, daje smrt le prehod, in da se bom znova utelesil drugje.«
Utelešal sem se večkrat, kajti še vedno sem stremel po znanju, hotel pa sem najti tudi odgovor na vprašanje, ki me je mučilo. Bil sem v Atenah za časa Perikleja in videl sem določen napredek, toda tudi tukaj so bogati meščani zasužnjevali revne; edino, kar me je navdušilo v Grčiji, je bila določena demokratičnost v smislu znanja. Preučeval sem ljudi, in postopoma pričel ugotavljati, da je v človeku nekaj, kar samo po sebi podlega suženjstvu. Z drugimi besedami, človek v sebi želi biti suženj, in to dejstvo meje skrajno vznejevoljilo. Poslušal sem grške filozofe, ki so obljubljali osvoboditev - Pitagoro, Epikurja, Zenona, Sokrata, Platona in Aristotela – toda vedno znova sem opažal, da njihove misli sicer veljajo za izbrane ljudi, večina ljudi pa zanje ni zrela: bodisi se jim smeje, ali pa jih grobo popači.
Potem – bilo je mislim da šesto utelešenje – sem se mudil v Palestini, kjer sem preučeval znanje Judov. Od vseh religij, ki sem jih spoznal, se mi je ta zdela nekako še najbolj zanimiva, poleg tega pa so Judje premogli tudi občudovanja vredno magično zanje, v katerem je bilo sicer marsikaj prevzeto iz Egipta, marsikaj pa tudi izvirnega. In tedaj – bilo je za časa vladanja cesarja Tiberija – se je pojavil nek Jud, mlad, temnolas in temnook, z žarom v očeh, ki se ni dal primerjati z nobenim žarom; in videl sem veliko žarov človeških oči. Učil je nauk o Božjem kraljestvu, za vstop v katerega ni potrebno nič drugega kot izpolnjevati dvojno zapoved: zapoved ljubezni do Boga (kar sem si tolmačil kot zapoved ljubezni do vseobče Enosti stvarstva) in zapoved ljubezni do ljudi. Ljudi je učil svobode, želel jih je osvoboditi tiranije duhovščine, pa tudi tiranije, kateri je bila vzrok njihova lastna ozkosrčnost. Svoj nauk je podajal v prispodobah, ki so bile zelo preproste in nazorne ter vzete iz vsakdanjega življenja ljudi; in prispodobe so bile zelo dobre. V eni takih prispodob je mladi Jud govoril o bogatašu, ki je imel tri služabnike. Prvemu je dal pet enot denarja, drugemu dve in tretjemu eno. Prva dva sta z denarjem trgovala, in vsoto podvojila, tretji pa je denar zakopal, kar je povzročilo veliko nejevoljo gospodarja. Prilika je bila očitna: govorila je o tem, naj človek izkoristi ves svoj potencial, in naj se ne boji, namigovala je tudi na to, da je potrebno biti v življenju bister in spreten. V svoji kritiki duhovščine je bil Jud zelo izviren: zanalašč je jedel ob postu, družil se je z izprijenci, kolaboranti in vlačugami, ter povzročal splošno zgražanje. Od daleč sem vse to opazoval – in mladi Jud mi je bil neznansko všeč! Sam pri sebi sem mislil: to bo to! Če kdo – potem bo ta! In na tihem sem ga pričel podpirati ter klicati nanj blagoslov bogov. Kaj pa se je zgodilo? Stara zgodba, Andreas. Enkrat sem jo že opazoval: v Atenah. Duhovščina je skovala zaroto, se pobratila z Rimljani in mladega Juda prebičala, nato pa so ga rimski vojaki križali.
To pa ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo po tem! Nauk mladega Juda je bil lep; ni bil konsistenten, saj je bil podan v prispodobah in zatorej ni imel neke formalne strukture. Jud je nastopal kot učitelj v kontekstu življenja, in tako kot je nepredvidljivo življenje, so bile nepredvidljive tudi njegove prispodobe. Ko pa je umrl, so njegovi učenci najprej prišli na dan z idejo, da je vstal od mrtvih. Poznal sem astralne svetove in sem vedel, kaj stoji za tem: mladi Jud je zaradi svojega nauka in herojskega življenja dejansko stopil v območje bogov. Učenci so imeli na nek način prav, toda kmalu so pričeli s tem, da bodo od mrtvih vstali samo ti, ki bodo sprejeli krst in verjeli v »Kristusa«, kot so Juda pričeli imenovati. Preteklo je nekaj sto let; iz peščice učencev se je razvila mogočna Cerkev, mladi Jud pa je postal mogočen bog – ne samo bog, ampak »Bog«! Bil sem strahotno razočaran, saj sem vedel, da tudi življenje na oni strani pregrade, ki stoji med življenjem in smrtjo, vključuje nek razvoj. Mlademu Judu je bil razvoj dogodkov všeč, sem ugotavljal, in vedno bolj je postajal tak, kakršnega so »kristjani« želeli. V naslednjem tisočletju in pol se je razvil v najhujšega tirana, krščanstvo v zasužnjujoč nauk, Cerkev pa v eno najbolj grozljivih družbenih oblik, kar jih je poznala zgodovina. Spoznal sem, da mladi Jud ni postal prav nič drugačen od drugih bogov, kvečjemu slabši. Sedaj, po tisočletju in pol, je vladal svetu preko mreže svojih duhovnov. Tiste, ki so njegov nauk izpolnjevali, je čakala sreča v onostranstvu in proglašeni so bili za »svetnike«; tise, ki ga niso, je čakalo večno trpinčenje v kraju, ki so ga imenovali »pekel«. Stvar pa je bila v tem, da so bili tisti, ki so se odrekli nauku sedaj mogočnega Juda oziroma »Kristusa«, pogosto boljši ljudje kot pa tisti, ki so zvesto in včasih kod-da brez misli sledili njegovemu nauku, kot ga je posredovala duhovščina.
Opazoval sem še nekaj poskusov. Nek čudaški in precej aroganten zdravnik in alkimist mi je bil zelo všeč, zato sem ga s svojim magičnim znanjem podprl. Toda kmalu so ljudje izpridili tudi ta nauk; nastale so lože in kar je bilo prej spoznanje srca, je postalo stvar iniciacij in visokih stopenj v redovih, ki so nosili zveneča imena, kot na primer Red zlatega in rožnega križa, in podobno. Sprva mi je bila všeč tudi revolucija v Franciji s svojim pozivom egalite, liberte, fraternite; ko pa je egalite pričela postajati enakost pod giljotino, sem se v gnusu obrnil proč.«
V razočaranju sem se obrnil nazaj k magiji. Sam pri sebi sem se svečano zaobljubil, da jo bom razvil do popolnosti. Spremljal sem okultni razvoj zadnjih petstotih let: Kornelija Agripo, Eliphasa Levija, Heleno Petrovno Blavatsko; v času, ko so odpirali prve templje Zlate zore, sem se mudil v Londonu in Parizu. Na tihem sem pomagal tudi Aleistru Crowleyu, saj je – ne glede na to, da so se mi njegova postopanja z ljudmi povsem odkrito gabila – ljudi poskušal osvoboditi. Od vseh filozofskih sistemov in cele palete religij & kultov, ki jih je človeštvo razvilo, se mi je magija v svojih raznoterih oblikah še vedno zdela najbolj poštena in če sem iskren, še najbolj zanimiva. Njen potencial za osvobajanje ljudi pa se mi je zdel največji.
In potem sem se spomnil tebe! Tekom vseh utelešenj sem imel občutek, da se na nek način loviva. Vedno sem imel občutek, da si nekako blizu, včasih – toda ne prepogosto – sem se spraševal, kaj se dogaja s tabo. Po svojem zadnjem utelešenju, ki sem ga preživel v Evropi tekom obeh svetovnih vojn (in prispeval k temu, da se človeštvo ni povsem uničilo) sem sklenil, da se želim srečati. Pred iztekom svojega zadnjega utelešenja sem izrekel svojo intenco – in, evo naju.«
V.
Sergej je dal Andreasu z roko znak naj prekine. Z rokami si je segel v lase – gesta, ki mu nekako ni pristajala. Bil je očitno vznemirjen. Andreasova zgodba ga je povsem prevzela, in moral sije priznati, da česa takega še ni slišal. Če bi nekaj takega bral v romanu – že, da pa bi se take stvari zares dogajale – uf! Andreas seje poslovil in Sergeju povedal, da pride ponovno sredi tedna. V sredo zgodaj zvečer Andreas ponovno obiskal starega Sergeja. Po obveznem čaju je ponovno pričel pripovedovati.
Stari čarovnik je prenehal s svojim pripovedovanjem in zamislil sem se. Stari je odšel v kuhinjo pripravit nekaj za pod zob in skuhat kavo, jaz pa sem obsedel v dnevni sobi. Skrivnostna droga je še vedno krožila po mojem telesu. Počasi sem se pričel zavedati nenavadnih naključij: zgodbe, ki sem jo napisal v starosti šestnajstih let in ki je govorila o starem čarovniku, ki časti boga Abraxasa in ki ima na tleh svojega stanovanja naslikano lobanjo, ki jo seka devet črt; Nikove usode, ki bi lahko bila moja; mojega kasnejšega poskusa, da uidem okultnemu; zasužnjenosti z drogo; in mojega kasnejšega študija okultnih ved, ki meje naposled pripeljalo k staremu. Seveda, vse skupaj bi se lahko tolmačilo tudi drugače: toda nenavadnih soujemanj je bilo le preveč. Predvsem pa me je pretresla vizija Babilona. Je bilo to res? Sem bil res sin velikega svečenika in Šamši-akkanamov prijatelj, katerega sem naučil pisave in znanja, ki mi je bilo prosto dano kot svečenikovemu sinu? In predvsem, kaj stari hoče od mene? Vsa ta vprašanja so me begala, toda zaradi prijetne omamljenosti, ki jo je povzročala neznana droga, sem k tem vprašanjem pristopal z nekakšno lucidno distanco. Ugotovil sem, da je najbolj ključno, da izvem, kaj stari pravzaprav hoče od mene.
Stari se je vrnil s sirom, zelenjavo, kruhom in vinom; skuhal je tudi kavo. Podprla sva se. Potem je začel:
»Najbrž se sprašuješ, kje v tej zgodbi imaš mesto ti«, je dejal. Prikimal sem. »Torej, s tem je tako. Potem, ko sem ugotovil, da noben od visokoletečih naukov ne bo nikoli osvobodil človeštva kot celote, saj je človekova narava žal inherentno sprijena in nagnjena k suženjstvu, je hkrati tudi res, da je ta narava nekaterim lastna bolj in nekaterim manj. To si lahko razlagava s tem, da so nekateri ljudje potomci sužnjev (ali imajo v sebi vsaj velik del suženjskih genov), ki so jih Atlanti in potem kasnejše civilizacije uporabljale za delo; spet drugi pa so potomci vladarskih, svečeniških ali bojevniških kast. Kaste so bile sprva čiste, toda kasneje so se pomešale, in – če vzameva poleg genetike v poštev še reinkarnacijo oziroma transmigracijo, ki se vedeta po muhastih zakonih Vesolja – le redki ljudje bi dandanes lahko spremljali svoje duhovno in telesno pokolenje nazaj do stare Atlantide. No, tudi taki so«, je skrivnostno dejal stari in nadaljeval: »Ugotovil sem, da če že ne morem osvoboditi vseh ljudi, potem lahko osvobodim vsaj nekatere posameznike, ali pa omogočim želje tistim, ki si izpolnitev takšnih želja zaslužijo. Temu svojemu podjetju sem namenil večino svojih kasnejših utelešenj. Izbiral sem take ljudi, ki so bili svobode vredni, in jim pomagal k tem na različne načine. Vse to je pomenilo zelo specifičen pristop in veliko poznavanje človeške psihologije – in v tej, če temu lahko tako rečem, igri, sem se naučil ravno toliko kot tisti, ki so po mojem magičnem posredovanju dobili svobodo. Seveda pa svobode nisem dal za lahko ceno. Posameznik si jo je moral izboriti. Če gledaš sodobne filme, potem ti je franšiza o Ugankarju verjetno znana.«
»Da«, sem dejal z velikim nelagodjem. »Torej, deloval in delujem nekoliko podobno njemu, ali, povedano bolj realno, on v filmih deluje nekoliko podobno meni – in morda sem celo navdihnil franšizo«, je sarkastično dejal stari. »Kakorkoli, Ugankarjeve metode so vendarle nekoliko preveč brutalne in zato (vsaj za moj okus) dolgočasne, jaz si izmišljam bolj izvirne. In nimam posebno rad prelivanja krvi.«
»In kaj ima to opraviti z mano?« Stari je pomolčal. »Vidiš, Andreas, s tem je tako. Čarovniki imamo nek globji uvid v zadeve in lahko prečimo čas po mili volji. Ko sem začutil, da si v moji bližini – da sva se inkarnirala v približno enakem času in kraju, čeprav sem od tebe seveda starejši, sem pričel s svojo magično aktivnostjo. Izurjen čarovnik ne potrebuje veliko, kajti v enakem smislu je magija simulacija in sčasoma pride do tega da stvari spreminja na zelo preprost način, z gestami, kretnjami, celo z zavestjo in mislimi. Ko sem torej ugotovil, da sva se – po volji Vesolja – inkarnirala v približno enakem prostoru in času) sem ti pričaral nekaj izkušenj. Najprej, nagnil sem tvoj um in voljo k nekaterim zanimanjem, ki so – to sem lahko predvidel naprej – rezultirale v določenih izkušnjah. Najprej, želel sem ti pokazati, kaj vulgarni satanizem je in kam pripelje.«
Bil sem zaprepaden.
»Misliš Nika?«
»Ime niti ni pomembno,« je dejal stari in me gledal kot kak sokol. »Pomembna je izkušnja. In če omenjaš ime posameznika, potem za tem očitno stoji močna izkušnja. Nadalje, želel sem ti pokazati, kaj pomeni suženjstvo.«
Prijelo meje, da bi starega pošteno mahnil po nesramnem obrazu. Toda moje roke so obvisele kot nemočne. zato samo rekel izdavil:
»Ti si me pahnil v droge? «
»No«, je dejal stari skromno, »Pripomogel sem k temu. Reciva, da sem tvojo življenjsko pot (uporabljajoč nekatere preproste magične tehnike) ukrivil tako, da si izkusil največjo sužnost, kar jih obstaja: zasužnjenje s strani kemije oziroma farmacije. Ni namreč večje sužnosti, kot je ta. Priznam namreč, da me je zelo bolelo, ko sem te videl stati tam gori na ploščadi zigurata skupaj svojim očetom. Oblečen si bil v belo haljo in prepasan z zlatim pasom, pravi vzorni očetov sin. Mi pa smo spodaj izdelovali opeke za nov zigurat. In sem si mislil: ‘Prej sem bil nekaj časa suženj jaz, zdaj boš nekaj časa suženj ti! ’ Hkrati pa je tudi res: naučil si me znanja, ki mi je odprlo pot v svobodo. To sem zelo cenil. Zato sem tvoje suženjstvo omejil zgolj na izkušnjo.«
»Lopov!« sem mu zabrusil, on pa hladnokrvno:
»Naučil si se več, kot te je naučila univerza, zato si mi lahko hvaležen.«
Besno sem se zavedel, da ima stari prav – formalnega univerzitetnega znanja tako ali tako nisem dosti cenil – toda, spomnil sem se ulice, razdrtega odnosa s Sofijo W., muk odvajanja…in ponovno meje prijelo, da mu naložim nekaj krepkih. Stari pa je z veselo nesramnostjo v glasu nadaljeval: »In potem, ko si se mi zdel zadosti zrel, sem počasi in postopno pričel ukrivljati tvoj um k okultnemu. Vedel sem namreč, da te bo radovednost slejkoprej pripeljala k meni – in nisem se zmotil.«
»In?« sem rekel z zatajenim besom. »Gram prakse je vreden tono teorije, Andreas. Kot sem ugotovil, želiš resnično izkusiti, kaj magija je. Zato sem si dejal: nekoč me je on naučil pisave in znanja, ki je pripomoglo k moji svobodi in me izbornega izdelovalca opek dvignilo v enega najmogočnejših – če ne najbolj mogočnega – čarovnika vseh časov. Sklenil sem vrniti to uslugo. Rad bi ti uslugo vrnil. Dolgo si študiral okultne vede, tudi jaz sem ti – med najinimi obiski – odstrl nekaj uvidov v resnično naravo magije. Veš pa tudi, da tisti, ki gredo v morje plavat tako, da si najprej omočijo čelo, roke in prsi, in šele potem zaplavajo, nikoli niso & ne postanejo dobri plavalci. Plavalec se vrže v morje in plava. Povsem, kar si mi povedal med najinimi srečanji, sem ugotovil, da o magiji teoretično veš več kot dovolj. Praksa pa je nekaj povsem drugega. Če skrajšam vso zgodbo: sklenil sem, da ti bom dal priložnost, da dobiš tudi povsem praktičen vpogled v magijo in naravo bogov. Stopi predme.«
Stopil sem pred njega. Stal je nekaj korakov nasproti. Razširil je roke, jih nato sklenil in z njimi naredil znamenje kače. Nato se je približal, mi desno levo roko položil na predel spolovil oziroma spodnjega trebuha, nato je roko položil šena predel prsi in naposled na glavo. Nato je prijel mojo glavo, nežno in z velikim občutkom. Nekaj časa – morda nekaj minut – jo je držal v svojih rokah. Nato je stopil k kredenci, oprl predal in ven vzel majhno posodico, ki je vsebovala nekakšno olje.
»Je to Abramelinovo olje?« sem vprašal, kajti poznal sem vlogo tega olja v nekaterih modernih magičnih šolah.
»Ne, to olje je nekaj povsem drugega.« Stopil je predme, pomočil prst v posodico in z oljem na moje čelo narisal nekakšen znak.
»Tako«, je vidno zadovoljno dejal. Opravila sva. Sedaj si lahko privoščiva še nekaj poslastic iz moje domače lekarne.« Iz omarice je vzel še nekaj rožnatih kristalov, jih zdrobil in mi jih ponudil. Vzel sem jih, jih poplaknil z vinom, stari pa je na star gramofon naložil Mozarta. Njegov ton je postal mehak in prijazen, domač in očetovski. Pričel mi je pripovedovati o deželah, ki jih je tekom svojih utelešenj obiskal, o zgodovinskih prizorih, ki jim je bil priča, o nenavadnih spletkah in zarotah. Govoril mi je o vatikanski knjižnici, katere varuh in arhivar je svoj čas bil: o policah, ki se razprostirajo kilometre in kilometre in kjer so zbrani dokumenti, ki bi, če bi prišli na dan, predrugačili našo podobo o zgodovini. Govoril mi je o nastanku vitezov Templjarjev, o tem, kaj je zares stalo za obtožbo čaščenja »Baphemota« in skrunjenja križa.
»Križ,« je dejal stari, »je postal tako močan simbol, da je pretil, da odvzame življenju vso lepoto. Postal je strahotno močno magično orožje v rokah duhovniške oligarhije. Templjarji so v stikih z islamskimi sufiji to ugotovili, toda ker je bil simbol križa tako globoko vsajen vanje, so izumili nekaj, kar je imelo namen duhovnega očiščenja: odrešitve od križa, pravzaprav. Šlo je za elemente transgresivnosti, in to s točno določenim namenom: ko človek zagreši nekaj, kar je v očeh dane kulture veliko bogokletje, se njegova duša očisti. Preneha se bati. Religija izgubi svojo moč nad njim, in postane svoboden človek.«
Staremu sem na tihem moral pritrditi. Spomnil sem se duhovnega nasilja, ki ga je nad menoj zganjala teta; neštetih rožnih vencev, ki so bili moljeni zame v času ko sem se drogiral. Nerad sem moral priznati, da je bila dejansko večina kristjanov, ki sem jih videl, zasužnjena s strani religije, in to tako brezupno, dani bilo nobenega upanja, da bi bili kdaj odrešeni. Ta, ki bi moral odpreti njihove oči, Jezus iz Nazareta, ki so ga klicali »Kristus«, torej »Mesija« ali »Odrešenik«, je njihove oči še bolj zaslepil, da so postale nezmožne videti resnico. Res pa je tudi – toda tega staremu nisem omenil .- da sem poznal nekaj prav izjemnih kristjanov, tudi takih, ki jih je zanimalo okultno. In navsezadnje: Christian Rosenkreutz je bil primer par excellence krščanske okultne tradicije.
Stari je potem govoril o deželah, ki jih je obiskal. Pravil mi je o azteškem cesarstvu, ko je bilo na vrhuncu. Povedal mi je, da je v obeh Amerikah, zlasti pa na področju današnje Mehike, magično znanje doseglo osupljivo moč. Toda kasta duhovščine, pobratena z vladarsko kasto, željno moči, je zavrnila staro tolteško modrost in pričela častiti grozljive jezne bogove – bitja iz daljnih galaksij, tudi bitja, ki so prebivala v takozvanih peklih v drugih ozvezdjih. Bitja so jim dajala izjemno moč in znanje, toda v zameno so terjala človeška srca.
Zjutraj sem se poslovil. Radovedno sem čakal, kaj bo. Nekaj dni sem prebil v mučnem pričakovanju. Ker se ni nič zgodilo, sem odšel ponovno na obisk k staremu. Vrata njegovega stanovanja so bila zaprta. Bodisi je želel imeti mir ali pa je odpotoval.
VI.
Čutil sem, da moram vse skupaj dobro premisliti. V nahrbtnik sem spokal najnujnejše in se odpravil na samotni vikend, ki je bil formalno last moje matere. Oddahnil sem si, ko sem prišel tja. Prisotnost zoprnih bitij je bila tu manj močna, pravzaprav je skoraj ni bilo. Odločil sem se, da bom noč prespal zunaj. Bilo je že dovolj toplo – bil je mesec junij. Ležeč na hrbtu nad gričem, ki seje dvigoval nad vikendom, sem na nebu opazil svetlo zvezdo – spoznal sem, da je to Sirius. Spomnil sem se starčevih naukov: vedno znova mi je ponavljal, da se s koncentracijo na določeno entiteto da doseči skoraj čudežne učinke. Niti sam ne vem, kaj meje pičilo: pričel sem zreti v veliko svetlomodro zvezdo. Kmalu sem čutil, da name sijejo nevidni žarki. Spomnil sem se dela, ob katerem sem se učil latinščine: Al-Kindijevega De radiis stellarum. V tej knjigi Al-Kindi, arabski filozof iz 9. stoletja, zagovarja tezo, da se vplivi oddaljenih zvezd stalnic (ali, v sodobnem izrazoslovju, galaksij) udejanjajo po nevidnih zvezdnih žarkih. Podobno teorijo je zagovarjal Paracelsus v delu Astronomia magna: dejal je, da je »Gestirn« (ali »sopara zvezd«, kot Gestirn tudi imenuje) najboljši učitelj. Kakorkoli, odmislil sem vse te avtorje in se osredotočil na Sirius.
Nenadoma sem začutil blažen občutek: občutek miru in spokojnosti. Potem se mi je zdelo, kot da je z mojega uma & vida odletel velik dimast oblak. Oči so se mi odprle in zavedel sem se dveh bitij, ki sta se že dolgo trudila z menoj. Z njima sem lahko komuniciral telepatsko. Njuno glavno sporočilo je bilo, naj se ne bojim in naj zaupam. »Pridemo k tistim, ki so dosegli določeno stopnjo zrelosti. Kadar najdemo koga, ki je presegel meje običajnega človeškega zaznavanja, ga skušamo poučevati, da doseže višje stopnje človeškega razvoja. «
Sam pri sebi sem se čudil. Nenadoma sem se zavedel, daje vse vesolje živo in da v različnih galaksijah prebivajo različne rase. Med seboj so različne: nekatere dobrohotne, druge nevtralne, tretje spet sovražne. Tudi po izvoru so te rase različne: nekatere so se razvile same od sebe, druge so potomke starih civilizacij (in mnogi med temi, ki so na zemlji spoštovani ali čaščeni kot modreci ali adepti , prebivajo na daljnih ozvezdjih!), tretje spet so udejanjanje tega, kar različne religije imenujejo z izrazom »nižja nebesa« ali »vice«. Ključno pa je bilo naslednje: spoznal sem, daje imel stari čarovnik prav. V meni je raslo spoštovanje do njegovega znanja, hkrati pa tudi občutek osuplosti. To, kar si ljudje – pa četudi veliki filozofi, znanstveniki in družbeni misleci, domišljajo, da je znanje, je le boren delček vse resničnosti, ki je neprimerno bolj obsežna in kompleksna, kot si velika večina misli. Pomislil sem, kaj bi bilo, če bi o tem, kar sem doživljal, pravil profesorjem na univerzi ali celo psihiatrom v psihiatrični bolnici. Ugotovil sem namreč, da je smoter večine znanja pravzaprav ravno obratno nasproten temu, kaj naj bi znanje bilo: je držanje ljudi v šahu & nevednosti, in zagovarjanje dogmatskih načel, preoblečenih v lepo zveneča imena filozofskih & znanstvenih naukov, dokler ta dogmatska načela ne izpodrinejo nova dogmatska načela s podobno lepo zvenečimi imeni.
Bitja so obstajala ob meni ves čas. Spoznal sem, da premorejo neke vrste superiorno tehnologijo, ki pa tehnologija, kot so jo mi zamišljamo na Zemlji. V njej ni ničesar grobo snovnega, deluje pa tudi po povsem drugačnih načelih, kot smo jih vajeni tu na Zemlji. Še najbolje bi se tej tehnologiji podal izraz ezoterična tehnologija. Tako npr. njihov način zaznave deluje po načelih vzorcev: ljudi ne grupirajo, tako kot mi, glede na barvo kože, versko, spolno, kulturno ali statusno pripadnost, pač pa zgolj glede na njihovo razvitost. Zmožna so biti na več mestih sinhrono (hkrati), delovati tako iz prihodnosti v preteklost kot tudi iz preteklosti v prihodnost.
Najprej so bitja storila nekaj takega kot »astralni sken«. Vsak človek ima poleg grobe fizične tudi subtilno strukturo, ki je pomemben sestavni del vseh ezoteričnih naukov. To, kar ljudje v svoji duševnosti zaznavamo kot frustracije, strahove, komplekse, travme, nerazrešene odnose in podobno, astralni sken prikaže kot motnje v frekvencah ali kot strditve subtilnega tkiva, ki bi sicer moralo biti prožno. Imel sem precej takšnih motenj v frekvencah; večina se jih je nanašala na stranske posledice uživanja drog, nekaj tudi na izkušnje z mladostniškim bullyingom. Bitja so zaznala tudi dejanja, ki so povzročila motnje v moji eterični strukturi, vendar so bila to dejanja, za katera sem bil odgovoren jaz. Upravičena krivda je namreč upravičena krivda in sporočila so mi, da mi – vsaj v težjih primerih – ne morejo pomagati.
Bitja so mi obljubila, da me bodo vodila, če se bom držal njihovih načel. Eden od pogojev, ki bi jih moral sprejeti, je bila tudi popolna odpoved vsem cestnim drogam in razmeroma asketsko življenje. V zanosu in preplavljen z nezemeljskim znanjem sem vse to svečano obljubil. Bitja so obstala ob meni. Vrnil sem se v mesto in nekaj časa shajal s svojimi izkušnjami. Sčasoma pa je vse skupaj postalo preveč naporno. Le z redkokom sem lahko govoril o tem. Sofija je bila nedosegljiva, večini znancev sem se bal povedati, kaj se mi dogaja, pred materjo, ki sem jo vtem času obiskal, pa sem o tem sploh molčal. Poznal sem njeno stališče (ki je bilo stališče večine ljudi): če bi ji povedal resnico, bi me strpala v najbližjo psihiatrično bolnico. Bitja pa so me ves čas poučevala. Sporočeno mi je bilo, naj naredim karto galaksij ter njihovih prebivalcev. Pričel sem se počutiti kot David Icke – ta stav pa mi ni bil všeč, in morda je bilo v meni tudi nekoliko preveč uživača. Šel sem na Metelkovo, kupil malce amfetamina ter spil precej whiskya, nato sem v nekem klubu plesal vse do jutra. Naslednji dan so bitja postala jezna. Pričela so s telepatskimi očitki, jaz pa sem pričel postajati trmast. Vedno pogosteje sem si kupil pivo in na dan pokadil tudi škatlo cigaret (toda ne Lucky Strike, ker mi je zmanjkovalo denarja). Očitki so postali vse hujši – dokler na lepem bitja niso izginila. Bil sem olajšan. Sklenil sem, da grem k staremu in mu povem svojo izkušnjo.
Starec me je z zanimanjem poslušal. V očeh se mu je svetil ponos: vsak učitelj je vsekakor ponosen na svojega učenca, in starčev učenec sem v nekem smislu pravzaprav bil. Ko sem mu opisoval svoj stik z bitji s Siriusa, je stari dvignil roke kot v nemo zahvalo; potem je pozorno poslušal. Dejal je, da bi moral poslušati njihova navodila. Odvrnil sem, da na splošno ne maram avtoritet, pa naj bodo gimnazijske, policijske, psihiatrične, prostozidarske ali s Siriusa.
Stari je bil videti nezadovoljen, toda ohranil je mir. Potem mi je rekel:
»Za magijo si izjemno nadarjen. Doživel si izkušnjo, ki ti je delno odprla vpogled v svet magije. Želim, da nadaljuješ s praktičnim študijem. Toda v tem primeru moraš podpisati neke vrste pakt.«
»Pakt s Satanom?« sem s kančkom humorja v glasu vprašal. »Tako kot je to opisano v legendah in knjigah: pakt s krvjo, po možnosti na križišču ponoči?«
Stari je izmikajoče dejal:
»Reciva temu raje zaobljuba in pustiva Satana ob strani…«
Dobil sem nelagoden občutek, kot da se mi stari izmika, kot da mi prikriva neko resnico, in izkušnja s heroinom meje naučila, da sem bil na laž pozoren bolj kot običajno in sem jo prepoznal hitreje, kot jo sicer prepoznajo ljudje. Zato sem vztrajal pri temi in od starega želel, da mi zadevo podrobneje pojasni. Stari je dejal, da gre za neke vrste zaobljubo silam magije – kako pa se slednje javijo, je delno tudi stvar posameznika. Pravo resnico, je dejal stari, mi bo razodel pakt sam – besede tega ne morejo pravilno podati, je nadaljeval. Bistveno pa je, da pakt naredim. Brez tega ni nikakršnega napredka.
Njegovo izmikanje in tudi pretekla izkušnja zbitji iz Siriusa so v meni povzročili jezo, ki morda ni bila najbolj upravičena in tudi ne najbolj modra. Staremu sem rekel sem mu, dane želim nikakršnih paktov in iniciacij, ker moram narediti diplomo, obstaja pa še tehtnejši razlog. Kolikor vem, sem rekel, pakt pomeni nek daj-dam, torej neke vrste trgovino, jaz pa ne mislim trgovati z nikomer – tudi s silami magije ne, karkoli že so te sile. Magija me silno zanima, sem dejal – bolj kot karkoli drugega, in za uvid v magijo, tudi povsem praktičen, sem pripravljen žrtvovati marsikaj. Paktov in zaobljub pa ne mislim podpisovati, ker imam občutek, da na nek način jemljejo svobodo. Sklenil sem z besedami:
»Pristanem na pouk, toda zaobljube ali pakta, kakorkoli že to imenuješ, ne mislim podpisati!«
Stari meje gledal jezno in razočarano.
»Ne veš, kaj zavračaš, Andreas! Nekoč pred davnimi stoletji si mi s svojim znanjem, ki si mi ga nesebično predal, omogočil svobodo. Sedaj ti jaz želim vrniti uslugo. Star sem in moje inkarnacije so pri koncu – nekomu bi rad predal svoje znanje. Dolgo časa sem razmišljal, naposled pa sem izbral tebe. Mislim, da skorajda ni človeka, ki bi zavrnil takšno ponudbo.«
Rekel sem mu, da znanja ne zavračam – da me magija pravzaprav izjemno zanima in tvori pravzaprav ključni del mojega zanimanja. Praktične izkušnje, se ne branim, celo želim si je – do pakta pa mi ni, in pika.
»Potem se najini poti ločujeta!«, je jezno zaključil stari. Bil sem poparjen. Na tihem sem bil vesel, da sem ponovno srečal Šamši-akkanama (če je bil res on, in ne samo vizija, povzročena s strani tiste nenavadne droge) in dejansko me je najino druženje veselilo. In najbolj bistveno od vsega: magija me je iskreno zanimala! Na tihem sem si obetal, da bom napisal neke vrste etnografsko študijo o magiji, ki ji bodo osnova pogovori s starcem in tudi moje lastne izkušnje. Toda imel sem svoje kriterije: pakt me je po pravici povedano odbijal. Zavedal sem se, da bi lahko tvegal, toda kolikor sem zadevo razumel, pakt pomeni dokončno iniciacijo, točko, iz katere ni več poti nazaj. Tega pa nisem hotel tvegati. Preveč navajen sem bil na ta naš običajni človeški svet zabav, drog, ženskih in rodbinskih spletk, skupnih pijančevanj, izletov na morje, da bi ga zapustil. In čeprav je res, da me je celo življenje privlačilo to, kar je bilo nenavadno, strašljivo, bizarno in drugim prikrito, sem si vendarle moral priznati, da s temi svetovi le flirtam in da v srcu ostajam Andreas Abelard.
Prešla sva na pojem magisa – ali magične moči, kot jo je imenoval stari. Gre pravzaprav za koncept, ki je podoben polinezijskemu in melanezijskemu pojmu mane, le da pojem mane zajema tudi druge vidike, kot so na primer premoženje, politični vpliv v plemenu, radodarnost, hrabrost v boju in podobno. Toda v jedru je mana magični pojem: pomeni osebno moč posameznika, ki se kaže na več povedanih načinov. Magis ali moč maga pa je nekaj, kar mora biti vsaj delno prirojeno. (Med temi diskusijami s starcem sem se spomnil legend o benedantih, neke vrste furlanski obliki kresnikov, ki jih je s historičnega vidika preučeval Carlo Ginzburg. Benedanti – magični zaščitniki vasi, ki so v snu v obliki različnih živali odhajali iz telesa in se v duhu (in spirito) borili z zlimi čarovniki & čarovnicami (streghami, iz česar izvira pojem »štrige«) so bili kot taki pogosto prepoznani ob rojstvu, bodisi zato, ker so se rodili oviti v placento, lahko pa tudi zaradi drugih nenavadnih znamenj.) Vendar pa prirojenost ni edino, kar vzpostavlja magis. Magis je nekaj, kar lahko ostane povsem nerazvito, saj ga odraščajoči človek, vpet v spone Sistema, morda sploh ne prepozna. Nekateri, pa prav nasprotno, magis močno razvijejo. Obstajajo sicer različni tipi magisa, toda načeloma gre za magično nadarjenost – in moč – ki se z vajami lahko zelo izboljša, zaradi določenih ravnanj – kot na primer kajenje, uživanje drog ali zanemarjanje magičnega študija in prakse - pa lahko tudi upade; prav tako pa je upadli magis mogoče ponovno razviti.
Naj ti povem, Sergej, da mi je bilo že od samega začetka najinih srečevanj očitno, da je stari zelo cenil moje teoretično poznavanje magije, pa tudi zmožnost intuitivnega uvida. Nekaj anekdot, ki sem mu jih povedal, ga je prepričalo, da utegnem biti tudi izjemno talentiran praktik. Najini pogovori so prerasli v pravo poučevanje – zakaj, Sergej, boš izvedel kasneje.
Veliko sva govorila tudi o iniciatornih linijah, torej o poteh prenosa magične – ali splošno hermetične vednosti (omejila sva se predvsem na zahodno oziroma bližnjevzhodno in mediteransko magično tradicijo). Te poti prenosa so bile včasih zelo nenavadne. Tako so na primer vitezi Templjarji v Palestini prišli v stik s sufijsko in gnostično-hermetično tradicijo, ki je bila ponekod tam še živa, zlasti med Sabejci iz Harrana, pa tudi med takozvanimi Yezidi, majhno skupino, ki je ohranila kult gnostičnega preroka Manija. Tudi v Evropi se je magija ohranila in se prenašala na kaj čudne načine. Večina tistih, ki so bili sežgani v pogromih proti čarovništvu med 15. in 18. stoletjem, pravi čarovniki ali čarovnice sploh niso bili. Nedvomno je bilo med njimi tudi nekaj takih, ki so se na magično umetnost – Arte Magicale – zares spoznali, toda večina resničnih poznavalcev te veščine je bodisi našla zaščito pri strpnejših knezih in vladarjih, bodisi so se umaknili v kraje, kjer pogromov ni bilo (npr. v islamski svet), bodisi pa so svoje znanje tako dobro skrivali, da nikomur sploh ni padlo na um, da bi se dotični sploh pečal z magijo. Ti so potem našli naslednika – in zadostoval je samo eden, ki ga je čarovnik dolga leta preizkušal – in znanje prenesli naprej.
Moji fascinaciji s starcem sprva ni bilo videti konca. Stari je posedoval vedenje, ki je bilo meni nedoumljivo. Sicer sem o magiji res veliko vedel, toda vse, kar je govoril stari, je bilo praktično preizkušeno. Jaz sem se zanašal na erudicijo in na bistrost svojega sklepanja, on pa na dolga leta neposrednega izkustva. Praktično ni bilo tematike, ki je v teh nekaj mesecih srečevanj ne bi obdelala.
Potem sva se nekega dne razgovorila o krščanstvu. Ko je stari pričel govoriti o tej temi, so se mu oči divje zasvetile. V njih je zasijal fanatičen lesk, združen z veliko jezo in sovraštvom. Zadevo mi je razložil takole.
»Ta, ki ga častijo kristjani, Jezus iz Nazareta, ki ga imenujejo »Kristus« je bil lokalni čarovnik, in njegovi nameni so bili na začetku morda celo zelo plemeniti. Dobro je poznal dobo, v kateri je odraščal, njeno brutalnost in njene zakonitosti. Vedel je, da so od vseh političnih in drugih služb v rimskem imperiju odrinjeni ravno marginalci: bolni, pohabljeni, tako ali drugače nečisti in podobno. Tem je želel dati moč in na teh je zgradil svoje kraljestvo. Moraš se namreč zavedati, Andreas, da je čutno-zaznavni svet samo eden od mnogih svetov. V resnici obstaja veliko svetov, ki imajo svoje vladarje; in Jezus iz Nazareta –ali, kakor ga kličejo, »Kristus«, je sčasoma postal vladar obseženega duhovnega sveta. Ker med duhovnimi kraljestvi – prav tako kot tukaj na Zemlji, v čutno-zaznavnem svetu – vlada določeno tekmovanje – Jezus »Kristus« želi, da bi čim bolj razširil svoje kraljestvo.«
»Torej je neke vrste tiran?«, sem vprašal. »Bodisi je bil tak že od začetka, najverjetneje pa je tak sčasoma postal. Predstavljaj si to tako: vsak častilec določenega boga ali boginje – naj bo to Zeus, Afrodita, Atena, Krišna, Tezcatlipoca, Pan, Horus, Set, katerokoli božanstvo – lahko vstopi & deluje v tem našem čutno-zaznavnem svetu samo preko svojih častilcev. Ljudje dajejo določenemu bogu moč. In bodisi po prisili Cerkve bodisi po svoji svobodni odločitvi so ljudje temu bogu – Jezusu »Kristusu« – dajali moč dolga stoletja. Njegov vpliv je postal izjemno močan. Ljudje smo namreč povezani, in neka skupina, ki časti določenega boga, že zaradi narave moči same vpliva na druge skupine ljudi. Krščanstvo je storilo vse, da bi celoten svet prepričalo v čaščenje tega »Kristusa« . kar je povsem naravno, saj je razmerje med bogovi in ljudmi recipročno: »Kristus« je od ljudi in zlasti od duhovščine dobival moč, v zameno pa je moč dajal nazaj! V nekem obdobju, v času od 17. in 18. st. – je kristjanom skoraj uspelo. Če se tedaj nebi pojavili razkoli in odpor v srcu krščanstva samega in če ne bi nekatere kulture ohranile svojega stališča, bi krščanstvu uspelo. Tako pa je pričelo sredi 19. st. postopno stagnirati – in to, kar dandanes vidiš, je umiranje bolnika, ki v svoji agoniji ne ve več, kaj bi storil.
Poleg tega je krščanstvo vpredlo svet v mit bogomora in posledično velikega greha. V sami srčiki krščanstva stoji greh: krščanstvo stoji na grehu, prav tako pa je mogoče reči, da greh izvira iz krščanstva. Jezusa je ubilo nekaj rimskih vojakov; krščanstvo pa je za ta dej okrivilo cel svet in vse ljudi, tako umrle kot še živeče. Vsaka religija ima svoj jedrni simbol. Jedrni simbol krščanstva je križ. Križ pa je mučilno orodje in simbol smrti. Z drugimi besedami, krščanstvo je vklelo svet v krivdo in smrt – in kljerkoli vidiš križ, vidiš obeležje tega vkletja. In Kristus, ki nenehno bdi nad religijo, katere ustanovitelj je, saj zagotavlja njegovo moč, preko svojega orodja – duhovščine – skrbi – da se tako simbol kot njegovo sporočilo, namreč vkletost v smrt, ohranjata naprej. Če bi namreč opravili s križem, bi opravili tudi z glorifikacijo trpljenja in smrti. Sprostile bi se velike količine energije, ki bi morda bile zmožne celo pridobitve nesmrtnosti.
»Križ se da interpretirati tudi drugače«, sem dejal.
»Kako?«, je vprašal stari.
»Kot simbol smrti pravičnega, kot znamenje, da smrt nima zadnje besede. Kajti križ nikdar ne stoji sam. Vedno je povezan z nekim drugim simbolom: ikono, ki predstavlja vstalega Kristusa. «
Staremu so se oči divje zasvetile. »Si kdaj videl, koga ki je vstal od mrtvih? Kakega kristjana?«
»Ne.«
»Govoriva o realnosti, in tudi magija je realnost, čeprav mnogim nepoznana. Realno dejstvo je, da je krščanstvo vklelo svet v smrt in greh. Če se ozreš okoli sebe, kaj vidiš? Zasužnjene ljudi, ki sledijo duhovnom kot čreda ovac; ljudi, ki se krivijo zaradi najmanjših prekrškov, ljudi, ki ne znajo biti samostojni, saj vsaj enkrat letno morajo svojo notranjost razodeti duhovnu, ne vedoč, da duhovnom & Cerkvi s tem dajejo svoje srce, svojo dušo, ki sta ustvarjeni zato, da bi bila svobodna. In kaj ob spovedi pove duhoven kristjanu? Po navadi reče: »Izogibajte se greha in več molite!« S tem pa duhoven samo okrepi zasužnjenost, saj je duhovščini le-ta povšeči. Zaradi zasužnjenosti ljudi se namreč ohranja moč duhovščine: bolj so ljudje vkleti v trpljenje, greh in smrt, bolj potrebujejo duhovnika. Nobenemu duhovniku ni povšeči, da bi se ta trojica odpravila – saj bi s tem bila odpravljena njihova moč. In zato, katerokoli Cerkev ali župnišče obiščeš, vidiš križ: simbol trpljenja, greha in smrti. Nenehen opomin človeku, da je trpin, grešnik in smrten – nenehen opomin na človeško suženjstvo.«
»Mnogi, ki so kritizirali krščanstvo«, je stari nadaljeval z besnim leskom v očeh, »So za vse skupaj okrivili duhovnike in Cerkev. Jaz pa sem šel dlje. Pravega krivca vidim v njem – v Jezusu ‘Kristusu’. Krščanstvo in Cerkev sta samo posledici – prava težava se skriva v njem; in z vsakim človekom, ki podleže njegovi iluziji – obljubi o raju tam onkraj – zraste njegova moč. Kajti bolj ko ljudje verjamejo v njegov iluzijo – iluzijo raja - slabši postaja svet. Razmisli, kdaj je svet bil najslabši. Takrat, Andreas, ko so duhovni imeli največjo moč. Takrat je bilo na svetu največ gorja, največ bolezni, največ vojn, največ zatiranja drugače mislečih. Vse, kar imamo danes, je bilo izborjeno ne samo v opoziciji do duhovnov, pač pa predvsem v opoziciji do Kristusa. In tisti družbeni sistemi, ki so se posredno opirali na ‘Kristusov’ nauk – kot na primer socializem – so prinesli največ gorja. Toda, žal vse premalo ljudi vidi skozi slepilo. Ješua, kot ga imenujem, je bil prekleto spreten. Poznal je ljudi in zaigral na najglobjo noto njihovih src – da bi jih zavedel!«
Bil sem šokiran. Staremu sem rekel, da potrebujem čas za razmislek in se poslovil. Vrnil sem se domov, spil dva whiskya, prižgal cigaret in se vrgel na posteljo.
Poznal sem kritike krščanstva. Bil sem seznanjen s Feuerbachom, Marxom, Nietzschejem in Freudom. Vsak od njih je pristopil s svojega zornega kota. Feuerbach je dejal, da človek svoje lastno dobro bistvo projicira v Boga in se s tem odtuji sebi; Marx je Feuerbacha razširil na celotno družbo in dejal, da je religija izraz odtujene zavesti; Freud, da je bog v onostranstvo projiciran nerazrešen odnos z očetom. Še najbolj subtilna se mi je zdela kritika Nietzscheja, ki je v krščanstvu videl ugledal historično anomalijo ali odklon od normalnega razvoja človeške vrste, ki stremi po nečem onkraj, po nadčloveku, katerega je ta blazni filozof le nakazal. Pričel sem ugotavljati, da je stari postavil peto kritiko krščanstva, in sicer magično! Večina vseh omenjenih se je počutila v sedlu, ko je šlo za kritiko krščanstva ali Cerkve, precej nelagodno pa, ko je šlo za samega Jezusa. Celo veliki porogljivec Nietzsche je Jezusa na nek način spoštoval: imel ga je za edinega kristjana. Stari pa je šel do samega bistva. Kot sem ga razumel, je Jezusa iz Nazareta razumel kot močnega čarovnika, ki je ves svet nekako vklel v svojo iluzijo, iluzijo greha, trpljenja, smrti in posledičnih sanj po raju, vstajenju in Božjem kraljestvu. Vse te sanjo vkletost v trpljenje & smrt še utrjujejo. Simbol tega vkletja pa je križ. Onostranstvo – ali »astralni svet«, kot bi se izrazil stari – je bilo za starega povsem realno, toda velikemu delu tega onostranstva je zavladal Kristus, ki ni bil za starega nič manj in nič več kot: demon!
Pretehtal sem to. Vse skupaj je bilo logično. In kar je bilo poglavitno: iz izkušenj, ki sem jih imel s kristjani, sem vedel, da krščanstvo zares pogosto bolj zasužnjuje kot osvobaja. Hkrati pa – imel sem tudi rahel zadržek. Bil je zadržek vere proti logiki, srca proti razumu, ljubezni proti spoznanju. Sklenil sem, da starega spet obiščem.
(Ko sem enkrat stopal čez Prešernov trg, da bi obiskal starega, sem zagledal nenavaden prizor. Sredi trga je stal duhoven, ki je v desni roki držal pozlačen križ. Ob njem je bil nekdanji uživalec mamil oziroma odvisnik, ki je nekaj let preživel v neki katoliški skupnosti, in je sedaj mimoidočim pripovedoval svojo zgodbo. Bil sem ganjen – toda hkrati neizmerno jezen. Uboga človeška razvalina, ki ni bila zmožna govorit o ničemer drugem več, kot o svojih izkušnjah z drogo, je služila samo kot potrditev oblasti križa, ki ga je neusmiljeni duhoven zmagoslavno držal v roki. Najrajši bi duhovnu iz rok iztrgal pozlačen križ in ga z njim pošteno naklestil po hrbtu, toda tega nisem upal storiti, zato sem odšel mimo.)
IV.
Približal se je oktober in na Oddelku za antropologijo ljubljanske Univerze je bilo neko predavanje o čarovništvu. Zdelo se mi je primerno, da se staremu nekako oddolžim za vse znanje, ki mi ga je predajal, in povabil sem ga na predavanje. Stari je predavanju prisostvoval s pozorno zbranostjo, tako da me je njegov izbruh ob koncu predavanja šokiral. Univerzitetnega profesorja, ki je predaval, je vprašal, če je kdaj naletel na kakega pravega čarovnika. V dvorani – prisotna je bila vsa akademska smetana – je zavladala nelagodna tišina. Predavatelj se je skušala najprej izmotati s šalo. Toda stari ni popustil in šala ni obrodila pravega učinka. Prišlo je do enega najbolj nenavadnih konfliktov, kar sem jim bil kdajkoli priča: do konflikta med nekom, ki magijo prakticira in živi, in nekom, ki magijo sicer preučuje, toda hkrati ostaja varno izven njenega resničnega učinka in s tem pravega uvida v njeno resnično naravo. Starega, ki se je razvnel, sem taktno opozoril, naj bo vljuden, in nekoliko je omilil ton. Meni pa je na lepem postalo jasno: akademiki klasičnega tipa v realnost magije ne morejo prodreti. To, kar želijo odkriti, namreč a priori postulirajo, in njihove končne teze so potrditve poprejšnjih prepričanj ali bolje: verjetij.
Po diskusiji seje predavanje končalo. Stari je bil videti zelo zadovoljen. Ko sva odhajala iz predavalnice, mi je rekel:
»Tudi jaz ima presenečenje zate!«
Vprašal sem ga, kaj je to, pa ni hotel povedati. Radovedno, pa tudi nekoliko nelagodno sem stopal za njim.
Ko sva po dolgi hoji prišla do stare hiše in je stari odklenil vrata v svoje starinsko, toda lično domovanje, mi je velel naj ga počakam. Sam je stopil v kuhinjo. Od nekod je privlekel nek zavojček. Odprl ga je, v njem pa so bili nekakšni kristali rožnate barve. Bili so podobni kameni streli: trdi in prozorni. Vprašal sem ga kaj je to, pa ni hotel povedati ničesar. Samo vprašal je:
»Da ali ne?«
Spomnil sem se prizora iz filma Matrica, ko Morpheus ponudi Neu rdečo ali modro pilulo. Zbral sem pogum in pogoltnil te sodi bikarboni podobne, toda rahlo rožnate kristale. Preteklo je kake pol ure. Potem so moji udje pričeli postajati nenavadno mehki in polotila se me je prijetna pijanost. Drugače kot pri alkoholu, je bila ta pijanost trezna: moj um je ohranjal lucidnost in bistrost. Hkrati seje moje duševnosti pričelo polaščati neko nenavadno ugodje. Stari je ponudil kokakolo in spil sem jo. Občutek je pričel postajati močnejši: pred očmi sem pričel zaznavati razne geometrijske like, nenavadne mandale in geometrične vzorce. Zavedati sem se začel, da je okoli naju polno duhovnih bitij, ki so nama & najinemu druženju naklonjena.
Omamljenost se je stopnjevala. Pričel sem padati v nekakšno stanje, podobno transu. Stari je vstal: s svojo svečano podobo, dolgimi lasmi in nenavadnim leskom v očeh se mi je zazdel kot svečenik ljudstva Toltekov v Mehiki. Zavedel sem se, da ga od nekod poznam, toda nisem mogel ugotoviti od kod. Stari pa me je gledal s prečudno svetlim in dobrim pogledom, kot bi hotel reči, »Da, Andreas, to je to. Naposled, Andreas, naposled. Andreas, toliko tisoč let sem čakal na to. Dobrodošel – pri tvojem starem prijatelju! «
In potem sem se na lepem zavedel. Pred menoj se je prikazala pustinja. Zrak je bil čist, povsem drugačen od zraka danes, čist v eteričnem smislu: prost človeških naklepov, misli in hrepenenj; prost tako dobrega kot zla. Vzhajalo je sonce. Zagledal veliko mesto. Pred mestom je bila množica ljudi, odetih v ledvene predpasnike. Med njimi so bili drugi, bolje oblečeni, kot neke vrste nadzorniki.
V mestu so stale palače in svetišča piramidaste oblike. Bogati prebivalci mest so bili nošeni v nosilnicah. Oči gosposkih žensk so bile namazane s temnomodro barvo. Nosile so nekaj podobnega naglavnim tiaram. Na vrhu velikih stopničastih piramid so stali svečeniki in nadzorovali množico. Bil je čas rojevanja človeške rase.
Nenadoma sem razumel, da zrem stari Babilon. Bil je čas 3. tisočletja pred našim uveljavljenim štetjem. Čistost zraka,ki sem jo zaznaval, je bila predvsem čistost v duhovnem smislu, bila je posledica majhnega števila ljudi, ki je takrat živelo na Zemlji. Dandanes je Zemlja zasičena, ne samo z avtomobilskimi izpuhi, odplakami, emisijo plinov in s sevanjem. Predvsem je zasičena zaradi množice ljudi. Ljudje zemljo zasičimo s svojimi mislimi, s svojimi čustvi, s tem, kar bi lahko imenovali psihična ali astralna emisija. Takrat, ob zori človeške vrste, še ni bilo tako. Eter je bil čist, in posledica čistosti etra je bila tudi ta, da so nekatera bitja, ki jih danes imamo za pravljična, še obstajala. Kajti tako kakor odplaka v reki odženw ali pobije ribe, tako kakor onesnaženost zraka odžene ptice in onesnaženost gozda odžene gozdne živali, ravno tako onesnaženost z emisijo človeških misli odžene različna bitja, ki so bila nekdaj povsem dejanska, danes pa so povečini pojmovana kot izmišljena, kot del mita ali folklore.
Pred seboj sem uzrl veliko piramido: zigurat. Na vrhu je stal visok svečenik v belih oblačilih. Oblačila so bila skrbno stkana in obarvana z škrlatno in modro barvo. Svečenik, prepasan z zlato prevezo, je vzdignil roke in se ozrl proti Soncu, tako da jele-to ožarilo njegov obraz, ki je postal žareč. Izrekel je nekakšne molitve, ki jih je za njim ponovila skupina nižjih svečenikov, zbranih okoli njega. Nekaj časa je čakal, in potem se je zgodilo nekaj nenavadnega: od nekod daleč je priletelo nekakšno bitje, podobno kuščarju ali zmaju, in se pričelo gibati v smeri proti svetišču. Ko je bitje prišlo do skupine svečenikov, seje nekoliko umaknilo; sklonilo je glavo in se s kremplji, podobnimi sokolovim, oprijelo vrhnje ploščadi zigurata. Svečenik je, še vedno z obrazom, zazrtim v Sonce, pričel izgovarjati nekakšne ukaze. Bitje je molčalo, sem in tja je streslo kožnate peruti, toda bilo je očitno, da je k pokorščini vezano zaradi svečenikovih zaklinjaj. Potem, ko je svečenik izgovoril zadnje besede, je prenehal zreti v Sonce. Stopil je naprej in iztegnil roko, v kateri je bila velika palica. Svečenik je bitju pred seboj nekaj ukazal in bitje je zagrčalo z nenavadnim glasom, iz njegovih ust se je pojavila ognjena sopara, ki pa je bila prej eterična, kot pa resnično ognjena v fizikalno-kemičnem smislu, toda zato nič manj uničujoča. Bilo je očitno, da bitje mora ubogati ukaze svečenika. Razprlo je svoje kožnate peruti, povleklo kremplje k sebi in odletelo, očitno zato, da izpolni ukaz.
In vse je bilo tako čisto in sveže: zora sveta. Ljudje so bili lepi. Videl sem, da ta svet ne pozna laži. V tem svetu še ni bilo razlike med čutiti, želeti, misliti, govoriti in gibati se. Bilo je jasno, kdo je kdo, in tisti, ki so očitno delali, so to počeli skoraj povsem prostovoljno: nadzorniki so bili tam bolj simbolično kot da bi resnično izvajali oblast: če pa so jo že, se je to dogajalo bolj poredko. Prav tako je veljalo za obrtnike in trgovce, vladarje in svečenike. Vsak v tej družbi je imel svoje mesto, in vsak je s svojim mestom bil zadovoljen. Zigurati s svojo stopničasto-piramidasto obliko so bili simbol te piramidaste družbene ureditve. Vsakdo, ki je pogledal na zigurat, je videl prispodobo odnosa med ljudmi in hkrati prispodobo odnosa med ljudmi in bogovi, ki so prihajali iz zvezd.
Svečeniki, ki so stali na najvišjih ploščadih ziguratov, so strmeli v velikem začudenju nad bogovi. Bogovi so jih naučili koledarja, pisave, osnov matematike in geometrije, stavbeništva in razmerij med ljudmi. Spora med ljudmi in bogovi, kot je nastopilo v stari Grčiji, tukaj še ni bilo. Bogovi so bili nesporni vladarji; svečeniki pa izvrševalci volje bogov in prejemniki znanja, ki so jim ga bogovi posredovali.
Bogovi so ustvarjali človeka. Izbrali so sedem območij, kjer so pričeli z ustvarjanjem naše vrste; in prvo od teh območij je bil stari Babilon.
Vizija se je zamenjala. Bil sem v notranjosti palače. Prostori so bili veliki, stene okrašene; pogoste so bile zavese v škrlatno rdeči, zlati ali sinje modri barvi. Videl sem svojega očeta, svečenika. Vsako jutro se je obredno umil. Vsako jutro se je povzpel na vrhnjo ploščad osrednjega zigurata, da je pozdravil boga Šamaša- Sonce in boga Marduka – boga oziroma skupino bogov, prihajajočo iz planeta Jupitra. Pozdravil je Tiamat in Ea, En-lil in Ninhursag, Inanno in Dumuzija. Videl sem svojo sestro, zaročeno z enim od junakov iz mesta Lagaš. Videl sem, da je bila moja družina učena, premožna in srečna. Oče je bil eden višjih svečenikov, in čuvar tradicije mesta Ur. Bil je blag, pa hkrati strog: blag, ko je šlo za odnose med ljudmi, in strog, kadar je šlo za spoštovanje tradicije.
Bil sem srečen, toda na tihem meje nekaj grizlo. Pogosto sem stal na eni od vrhnjih ploščadi zigurata in gledal na deželo, ki jo je obžarjalo vzhajajoče sonce. Videl sem sužnje, ki so delali pokorno, brez misli na upor – in na tihem so se mi smilili. V moje srce se je na tihem pritihotapilo skrito sovraštvo do naše lastne žlahtne, omamljajoče kulture, ki je zrasla na ramenih in rokah sužnjev, čeprav le-ti tega niso bili svestni.
Ko sem bil otrok, sem imel prijatelja. Ime mu je bilo Šamši-akkanama (Ki je kakor sonce). Jaz sem bil sin velikega svečenika, on pa je bil sin enega od rokodelcev. Toda bil je živahen in bister, in imela sva se zelo rada. Pogosto sem ga v prostem času učil pisave. Naučil sem ga zapisovanja naših znakov, sistema številk; pripovedoval sem mu zgodbe o bogovih in mu recitiral oba velika epa, Enuma eliš in Ep o junaku Gilgamešu. Šamši-akkanama je znanje dobesedno pil iz mojih ustnic.
Potem pa sva iz otrok pričela postajati odrasla. Šamši-akkanama je za preživetje moral opravljati težko delo izdelovalca opek, jaz pa sem bil kot svečenikov sin preskrbljen z vsem. Iz ploščadi sem opazoval delavce in sužnje, med njimi tudi Šamši-akkanama. Bilo mi je tesno in o tem sem povprašal očeta. Oče me je strogo pogledal in dejal: »To je večna postava, ki jo želijo bogovi!« Očetovo besedo sem sprejel brez ugovora, v srcu pasem čutil drugače. Očetu sem omenil Šamši-akkanama, v želji, da bi mu priskrbel kako boljšo službo, oče pa je dejal: »Sin, po volji bogov se je rodil kot preprost rokodelec, ti pa si se po volji bogov rodil kot sin očeta svečenika. Ne mešaj se v večno postavo bogov!« Očetove besede sem sprejel, saj so me moji učitelji svečeniki naučili, da se očetovo besedo sprejme brez ugovora, sam v sebi pasem mislil drugače in nisem zbral poguma, da bi se očetu uprl.
Seme, ki ga je moja izobrazba pognala v Šamši-akkanamu, pa je vzklilo. Ko je dopolnil dvaindvajset let, se je uprl svojemu nadzorniku, ga v pretepu ubil in zbežal. Kraljeva straža ga je zasledovala, toda Šamši-akkanama je pobegnil v zahodno puščavo in ušel. Od tedaj ga nisem več videl.
Nastopil jenov prizor. Bilo je tako, kot bi nenadoma uzrl mnoštvo vseh svojih inkarnacij. Spoznal sem nenavadne zakone vesolja (ki jim v Indiji pravijo zakon karme in dharme, toda s tem vso stvar naredijo preveč preprosto; vresnici so ti zakoni veliko bolj nenavadni, v njih veliko vlogo igrajo naključja in zelo pogosto tudi humor!), ki so me vodili iz utelešenja v utelešenje. Spoznal sem se med grškimi filozofi-stoiki; ob križevem potu v Jeruzalemu, med arabskimi alkimisti, med bojevniki za časa Pontiakove indijanske vojne… Hkrati sem ugledal, da mi je nekdo ves čas sledil. Bil je kot moja nemesis, kot moja senca, kot Randal Flagg, ki sledi Rolandu Deschainu… Medtem ko so bila moja utelešenja če že ne pogosta, pa zelo raznolika,so bila njegova utelešenja redkejša, imela pa so en sam cilj: spoznanje magije in njenih zakonitosti. Videl sem ga v starem Egiptu, med judovskim eseni in novoplatonskimi filozofi, med tolteškimi šamani, med čarovniki v srednjeveškem Toledu… Pogledal sem starca in zavpil: bil je on, Šamši-akkanama, stal je pred menoj, po dolgih tisočletjih naju je naključje, ki uravnava človeške usode, ponovno združilo!«
Omamljen od čudne droge, ki mi jo je dal, sem strmel v starega, on pa je povzel: Da, to sem jaz – nekoliko drugačen, kajne? Nisi me pričakoval takega in ravno tukaj, ali pač? »
Po prvem začudenju se mi samozavest pričela vračati. Moral sem si priznati, da ga nisem pričakoval. Stari se je zadovoljno smehljal, nato pa je povzel.
»Potem ko sem ubil človeka, ki me je po krivici tepel, sem pobegnil v Zahodno puščavo, južno od reke Tigris. Dolgo časa sem se zadrževal v puščavi. Spal sem po votlinah; samotni izvirki, znani samo divjim lisicam, so mi gasili žejo, hranil pa sem se s kunci, kuščarji, kobilicami, različnimi gomolji in divjim medom. V puščavi sem ostal nekaj časa. Lakota, žeja in trdo ležišče pod mano so me utrdili, samota in širna prostranstva pa sta očistila in okrepila mojega duha. Nič več nisem bil suženj: bil sem svoboden! To dejstvo je imelo name neopisljiv učinek. Bilo je tako, kot bi bil znova rojen, moja moč se je podeseterila. Sklenil sem, da nikomur & ničemur več ne dovolim, da bi me zasužnjil ali zasužnjilo.
V samoti sem veliko razmišljal. Znanje, ki si ga zasejal vame, je vzklilo. Svoje sta dodali svoboda in samota. Z vso jasnostjo sem spoznal, kako grda je naša družba, urejena po volji bogov; in da so bogovi prepogosto samo izgovor vladajočih – svečenikov in kraljev, da z njimi opravičujejo svoje izkoriščanje in ropanje. Vkolikor pa ti bogovi obstajajo, je večina njih še bolj izprijena, še večji zasužnjevalci so. Izbrali so nekatere med ljudmi in jim posredovali nekaj svojega obširnega znanja in moči – da lahko prek njih vladajo in izkoriščajo človeški rod. V meni je pričela tleti ena sama želja: da bi bogovom ukradel kar največ svojega znanja.
Nekaj let sem prebil v veliki Zahodni puščavi. Potem sem odšel na pot. Hodil sem ponoči, saj so mi zvezde kazale pot; v samotnih oazah sem se ustavljal in se krepčal. Osamljeni pastirji kamel in koz si mi prav tako včasih nudili hrano in zavetišče. Živeli v svobodi, nedolžni, še neizprijeni od civilizacije, pa čeprav je bila le-ta šele v svojem porajanju. Pogosto me je zamikalo, da bi ostal pri njih, se oženil s katero od njihovih deklet, in živel mirno in srečno kot ugleden pastir čred. Toda seme, ki si ga zasejal vame in ki sta ga okrepili pomanjkanje & samota, je vzklilo zelo dobro. Nadaljeval sem pot. Prišel sem v neko deželo na jugu in prvič pred seboj uzrl veliko vodno prostranstvo, ki so ga imenovali »morje«. Ljudje v tej deželi so bili precej bolj mehkužni kot pastirji čred. Ukvarjali s trgovino: trgovali so z žitom, tkaninami, škrlatom, slonovimi kostmi in zlatom. Prav tako kot mi v Babilonu so tudi oni imeli svoje bogove, katerim so včasih žrtvovali svoje otroke. Mnoge ženske med njimi so usluge moškim delale za varnost & denar. Nekaj časa sem ostal v tej deželi, da bi ugotovil, kakšna je, in videl, če je tu tisto znanje, ki ga iščem. Ker sem poznal skrivnost pisave – kajti čeprav je bila le-ta drugačna, mi je poznavanje temeljne zakonitosti pisanja omogočilo, da sem se je zlahka naučil – sem našel delo kot uradnik v skladišču žita, v prostem času pa poizvedoval po znanju. Dežela je imela mnoge svečenike in tudi čarovnike, toda pravega znanja v njej nisem našel. Vkrcal sem se na ladjo in nadaljeval pot po morju.
Takoj ko je naša galeja priplula v pristanišče dežele, ki je ležala še južneje, ob izlivu velike reke, sem nezmotljivo ugotovil, da je to dežela, ki jo iščem. Že z ladje sem v daljavi zagledal velikanska svetišča in mogočne piramide, ki so dvigovale ob veliki reki; vame je zrla orjaška skulptura bitja z orlovskimi nogami, levjim telesom in obrazom kakor dekle.
Čim sem s v deželi ustalil za dlje časa, sem ugotovil, da se nisem motil. Dežela je imela drugačno pisavo, in trajalo je nekaj časa, da sem vanjo prodrl. Svečeniki Egipta so me zaradi mojega znanja o deželah Severa občudovali, in učenje je bilo na nek način vzajemno.
Ugotovil sem, da je izvor naše vrste zavit v temo davnine. Svečeniki so mi povedali, da se je prva velika civilizacija imenovala Atlantida in je ležala na Zahodu, onkraj ožine Gibraltar. Svečeniki Atlantide, ki so jim bogovi zaupali mogočno znanje, so to znanje še izpopolnili. Prišli so do stopnje, ko je bilo njihovo znanje tako veliko, da so bili zmožni po svoji volji spreminjati vreme, ustvarjati bogove in kar je bilo najbolj začudujoče: vplivati na ljudi, jih spreminjati in jih celo ustvarjati. Atlantida je imela svoje kolonije na več obalah velikega oceana in mnogi ljudje so delali za to prvo civilizacijo. Atlanti so vplivali na razvoj človeka, in sicer tako, da so nekatere rase ljudi ustvarili kot močne, toda manj inteligentne, druge rase pa so naredili zelo spretne in jim vcepili ljubezen do oblikovanja. Ustvarili so tudi take, ki so stremeli po znanju in modrosti; in take, ki so bili v boju nepremagljivi. Skrbeli so za to, da so te rase ali vrste ljudi vsaj povečini ostajale vsaksebi, tako do ni prihajalo do mešanja. Kasneje, ko je Atlantido pokončala njeno lastno zanje, so se te rase pomešale in dandanes so poteze teh prvotnih ras le stežka razločljive.
Potem se je zgodilo, da je med svečeniki Atlantide prišla na oblast struja, ki je častila zelo nevarne bogove. Ti bogovi so hoteli človeška žrtvovanja, in svečeniki Atlantide so se – sprva skrivaj, nato pa vse bolj očitno – pričeli zatekati k tej gnusni obliki ugajanja bogovom. V zameno za to so dobivali ogromno znanja, ki jim je omogočilo vedno uspešnejše zasužnjevanje ljudi. Armade posebej za boj oblikovanih Atlantov so se podajale na ekspedicije v notranjost celin Afrike in obeh Amerik, lovile sužnje, ki so bili potem žrtvovani na velikih piramidah Atlantide. Ostala pa je neka manjša skupina svečenikov, ki takega ravnanja ni odobravala; in ta kasta svečenikov je videla, da zaradi človeških žrtvovanj vse prebivalstvo Atlantide postaja odurno in sprijeno. To se je kazalo tudi na zunanji podobi večine Atlantov: njihove oči so postale temne in krute, nosovi kljukasti, ustnice ukrivljene navzdol. Videli so, da nimajo več drugega izhoda: sprožili so vojno. Ker so imeli svečeniki (in današnje takozvane »črne lože« izvirajo iz te kaste Atlantov, le da je njihovo znanje v primerjavi z znanjem izvorne črne kaste atlantskih svečenikov mnogo manjše) na razpolago izurjene bojne skupine, ni »beli kasti« ostalo nič drugega, kot da se zateče k zadnjemu orožju, ki so ga imeli na razpolago. S svojim magičnim znanjem so priklicali velik orkan, ki je Atlantido potopil v enem samem dnevu.«
»O tem si verjetno bral pri Platonu«, je povzel stari, »Jaz pa sem zgodbo poznal vsaj tisočletje prej, preden se je Platon sploh rodil, in to veliko bolj podrobno. Nekateri Atlanti so preživeli – tisti v kolonijah, pa tudi tisti iz matičnega otoka. Zatekli so se na različne konce sveta, kjer so s svojim znanjem osnovali prve velike civilizacije. Civilizacija Sumera in kasnejšega Babilona, Egipta, Indije, Kitajske in civilizacije v obeh Amerikah so bile delo preživelih Atlantov; prav tako nekatere manjše neodvisne civilizacije. Bil je namreč dovolj že en sam Atlant, da je dvignil ljudstvo nekega območja na višjo raven: šlo je namreč manj za neposredno učenje, prej za duhovni vpliv kot tak. Tudi bogovi so bili na Atlante jezni; in zanje, ki so ga odslej posredovali ljudem, je bilo precej manjše. Bogovi so postali previdni, pa tudi ljubosumni. Če želiš mitološko upodobitev o Atlantidi, jo najdeš v Genezi: zakodirana jev pripoved o Babilonskem stolpu, pa tudi v pripoved o vesoljnem potopu.
V Egiptu sem izvedel še veliko več. Naučil sem se urokov, zaklinjanj, razkrita mi je bila moč nekaterih zelišč. Spoznal sem, da so bogovi vedno povezani z določenimi ozvezdji; da so nekateri bogovi stvaritve starih Atlantov, nekateri pa celo umrli Atlanti, ki so bili po smrti čaščeni po božje. Spoznal sem magično moč, ki jo ima pisava oziroma simbol, in še mnogo stvari. Vse te stvari so bile posredovane preko mitov, alegorij in prispodob, pravo resnico za temi alegorijami pa so vedeli le redki egipčanski svečeniki. Postal sem velik čarovnik – in za preživetje mi ni bilo potrebno več delati. Toda, po vsem nabranem zanju me je vedno znova mučilo eno samo vprašanje. Kot že poprej v Babilonu in (z neko določeno razliko) v Kanaanu in Feniciji sem videl, da je tudi v Egiptu vzorec isti: vzorec piramide. Tudi tukaj so svečeniki, ki so posedovali znanje, zasužnjevali človeški rod. Silili so ga v tlako, in vse to opravičevali z voljo bogov. Jaz pa sem si mislil: in četudi bi to bila volja bogov, mar ni dolžnost človeka, da se tej volji upre? Mar ni v nas nekaj višjega in lepšega kakor to, da smo vpeti v okove suženjstva? Bil sem zagrenjen zaradi tega vprašanja. Približala se je starost in smrt, toda poučen od svečenikov sem vedel, daje smrt le prehod, in da se bom znova utelesil drugje.«
Utelešal sem se večkrat, kajti še vedno sem stremel po znanju, hotel pa sem najti tudi odgovor na vprašanje, ki me je mučilo. Bil sem v Atenah za časa Perikleja in videl sem določen napredek, toda tudi tukaj so bogati meščani zasužnjevali revne; edino, kar me je navdušilo v Grčiji, je bila določena demokratičnost v smislu znanja. Preučeval sem ljudi, in postopoma pričel ugotavljati, da je v človeku nekaj, kar samo po sebi podlega suženjstvu. Z drugimi besedami, človek v sebi želi biti suženj, in to dejstvo meje skrajno vznejevoljilo. Poslušal sem grške filozofe, ki so obljubljali osvoboditev - Pitagoro, Epikurja, Zenona, Sokrata, Platona in Aristotela – toda vedno znova sem opažal, da njihove misli sicer veljajo za izbrane ljudi, večina ljudi pa zanje ni zrela: bodisi se jim smeje, ali pa jih grobo popači.
Potem – bilo je mislim da šesto utelešenje – sem se mudil v Palestini, kjer sem preučeval znanje Judov. Od vseh religij, ki sem jih spoznal, se mi je ta zdela nekako še najbolj zanimiva, poleg tega pa so Judje premogli tudi občudovanja vredno magično zanje, v katerem je bilo sicer marsikaj prevzeto iz Egipta, marsikaj pa tudi izvirnega. In tedaj – bilo je za časa vladanja cesarja Tiberija – se je pojavil nek Jud, mlad, temnolas in temnook, z žarom v očeh, ki se ni dal primerjati z nobenim žarom; in videl sem veliko žarov človeških oči. Učil je nauk o Božjem kraljestvu, za vstop v katerega ni potrebno nič drugega kot izpolnjevati dvojno zapoved: zapoved ljubezni do Boga (kar sem si tolmačil kot zapoved ljubezni do vseobče Enosti stvarstva) in zapoved ljubezni do ljudi. Ljudi je učil svobode, želel jih je osvoboditi tiranije duhovščine, pa tudi tiranije, kateri je bila vzrok njihova lastna ozkosrčnost. Svoj nauk je podajal v prispodobah, ki so bile zelo preproste in nazorne ter vzete iz vsakdanjega življenja ljudi; in prispodobe so bile zelo dobre. V eni takih prispodob je mladi Jud govoril o bogatašu, ki je imel tri služabnike. Prvemu je dal pet enot denarja, drugemu dve in tretjemu eno. Prva dva sta z denarjem trgovala, in vsoto podvojila, tretji pa je denar zakopal, kar je povzročilo veliko nejevoljo gospodarja. Prilika je bila očitna: govorila je o tem, naj človek izkoristi ves svoj potencial, in naj se ne boji, namigovala je tudi na to, da je potrebno biti v življenju bister in spreten. V svoji kritiki duhovščine je bil Jud zelo izviren: zanalašč je jedel ob postu, družil se je z izprijenci, kolaboranti in vlačugami, ter povzročal splošno zgražanje. Od daleč sem vse to opazoval – in mladi Jud mi je bil neznansko všeč! Sam pri sebi sem mislil: to bo to! Če kdo – potem bo ta! In na tihem sem ga pričel podpirati ter klicati nanj blagoslov bogov. Kaj pa se je zgodilo? Stara zgodba, Andreas. Enkrat sem jo že opazoval: v Atenah. Duhovščina je skovala zaroto, se pobratila z Rimljani in mladega Juda prebičala, nato pa so ga rimski vojaki križali.
To pa ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo po tem! Nauk mladega Juda je bil lep; ni bil konsistenten, saj je bil podan v prispodobah in zatorej ni imel neke formalne strukture. Jud je nastopal kot učitelj v kontekstu življenja, in tako kot je nepredvidljivo življenje, so bile nepredvidljive tudi njegove prispodobe. Ko pa je umrl, so njegovi učenci najprej prišli na dan z idejo, da je vstal od mrtvih. Poznal sem astralne svetove in sem vedel, kaj stoji za tem: mladi Jud je zaradi svojega nauka in herojskega življenja dejansko stopil v območje bogov. Učenci so imeli na nek način prav, toda kmalu so pričeli s tem, da bodo od mrtvih vstali samo ti, ki bodo sprejeli krst in verjeli v »Kristusa«, kot so Juda pričeli imenovati. Preteklo je nekaj sto let; iz peščice učencev se je razvila mogočna Cerkev, mladi Jud pa je postal mogočen bog – ne samo bog, ampak »Bog«! Bil sem strahotno razočaran, saj sem vedel, da tudi življenje na oni strani pregrade, ki stoji med življenjem in smrtjo, vključuje nek razvoj. Mlademu Judu je bil razvoj dogodkov všeč, sem ugotavljal, in vedno bolj je postajal tak, kakršnega so »kristjani« želeli. V naslednjem tisočletju in pol se je razvil v najhujšega tirana, krščanstvo v zasužnjujoč nauk, Cerkev pa v eno najbolj grozljivih družbenih oblik, kar jih je poznala zgodovina. Spoznal sem, da mladi Jud ni postal prav nič drugačen od drugih bogov, kvečjemu slabši. Sedaj, po tisočletju in pol, je vladal svetu preko mreže svojih duhovnov. Tiste, ki so njegov nauk izpolnjevali, je čakala sreča v onostranstvu in proglašeni so bili za »svetnike«; tise, ki ga niso, je čakalo večno trpinčenje v kraju, ki so ga imenovali »pekel«. Stvar pa je bila v tem, da so bili tisti, ki so se odrekli nauku sedaj mogočnega Juda oziroma »Kristusa«, pogosto boljši ljudje kot pa tisti, ki so zvesto in včasih kod-da brez misli sledili njegovemu nauku, kot ga je posredovala duhovščina.
Opazoval sem še nekaj poskusov. Nek čudaški in precej aroganten zdravnik in alkimist mi je bil zelo všeč, zato sem ga s svojim magičnim znanjem podprl. Toda kmalu so ljudje izpridili tudi ta nauk; nastale so lože in kar je bilo prej spoznanje srca, je postalo stvar iniciacij in visokih stopenj v redovih, ki so nosili zveneča imena, kot na primer Red zlatega in rožnega križa, in podobno. Sprva mi je bila všeč tudi revolucija v Franciji s svojim pozivom egalite, liberte, fraternite; ko pa je egalite pričela postajati enakost pod giljotino, sem se v gnusu obrnil proč.«
V razočaranju sem se obrnil nazaj k magiji. Sam pri sebi sem se svečano zaobljubil, da jo bom razvil do popolnosti. Spremljal sem okultni razvoj zadnjih petstotih let: Kornelija Agripo, Eliphasa Levija, Heleno Petrovno Blavatsko; v času, ko so odpirali prve templje Zlate zore, sem se mudil v Londonu in Parizu. Na tihem sem pomagal tudi Aleistru Crowleyu, saj je – ne glede na to, da so se mi njegova postopanja z ljudmi povsem odkrito gabila – ljudi poskušal osvoboditi. Od vseh filozofskih sistemov in cele palete religij & kultov, ki jih je človeštvo razvilo, se mi je magija v svojih raznoterih oblikah še vedno zdela najbolj poštena in če sem iskren, še najbolj zanimiva. Njen potencial za osvobajanje ljudi pa se mi je zdel največji.
In potem sem se spomnil tebe! Tekom vseh utelešenj sem imel občutek, da se na nek način loviva. Vedno sem imel občutek, da si nekako blizu, včasih – toda ne prepogosto – sem se spraševal, kaj se dogaja s tabo. Po svojem zadnjem utelešenju, ki sem ga preživel v Evropi tekom obeh svetovnih vojn (in prispeval k temu, da se človeštvo ni povsem uničilo) sem sklenil, da se želim srečati. Pred iztekom svojega zadnjega utelešenja sem izrekel svojo intenco – in, evo naju.«
V.
Sergej je dal Andreasu z roko znak naj prekine. Z rokami si je segel v lase – gesta, ki mu nekako ni pristajala. Bil je očitno vznemirjen. Andreasova zgodba ga je povsem prevzela, in moral sije priznati, da česa takega še ni slišal. Če bi nekaj takega bral v romanu – že, da pa bi se take stvari zares dogajale – uf! Andreas seje poslovil in Sergeju povedal, da pride ponovno sredi tedna. V sredo zgodaj zvečer Andreas ponovno obiskal starega Sergeja. Po obveznem čaju je ponovno pričel pripovedovati.
Stari čarovnik je prenehal s svojim pripovedovanjem in zamislil sem se. Stari je odšel v kuhinjo pripravit nekaj za pod zob in skuhat kavo, jaz pa sem obsedel v dnevni sobi. Skrivnostna droga je še vedno krožila po mojem telesu. Počasi sem se pričel zavedati nenavadnih naključij: zgodbe, ki sem jo napisal v starosti šestnajstih let in ki je govorila o starem čarovniku, ki časti boga Abraxasa in ki ima na tleh svojega stanovanja naslikano lobanjo, ki jo seka devet črt; Nikove usode, ki bi lahko bila moja; mojega kasnejšega poskusa, da uidem okultnemu; zasužnjenosti z drogo; in mojega kasnejšega študija okultnih ved, ki meje naposled pripeljalo k staremu. Seveda, vse skupaj bi se lahko tolmačilo tudi drugače: toda nenavadnih soujemanj je bilo le preveč. Predvsem pa me je pretresla vizija Babilona. Je bilo to res? Sem bil res sin velikega svečenika in Šamši-akkanamov prijatelj, katerega sem naučil pisave in znanja, ki mi je bilo prosto dano kot svečenikovemu sinu? In predvsem, kaj stari hoče od mene? Vsa ta vprašanja so me begala, toda zaradi prijetne omamljenosti, ki jo je povzročala neznana droga, sem k tem vprašanjem pristopal z nekakšno lucidno distanco. Ugotovil sem, da je najbolj ključno, da izvem, kaj stari pravzaprav hoče od mene.
Stari se je vrnil s sirom, zelenjavo, kruhom in vinom; skuhal je tudi kavo. Podprla sva se. Potem je začel:
»Najbrž se sprašuješ, kje v tej zgodbi imaš mesto ti«, je dejal. Prikimal sem. »Torej, s tem je tako. Potem, ko sem ugotovil, da noben od visokoletečih naukov ne bo nikoli osvobodil človeštva kot celote, saj je človekova narava žal inherentno sprijena in nagnjena k suženjstvu, je hkrati tudi res, da je ta narava nekaterim lastna bolj in nekaterim manj. To si lahko razlagava s tem, da so nekateri ljudje potomci sužnjev (ali imajo v sebi vsaj velik del suženjskih genov), ki so jih Atlanti in potem kasnejše civilizacije uporabljale za delo; spet drugi pa so potomci vladarskih, svečeniških ali bojevniških kast. Kaste so bile sprva čiste, toda kasneje so se pomešale, in – če vzameva poleg genetike v poštev še reinkarnacijo oziroma transmigracijo, ki se vedeta po muhastih zakonih Vesolja – le redki ljudje bi dandanes lahko spremljali svoje duhovno in telesno pokolenje nazaj do stare Atlantide. No, tudi taki so«, je skrivnostno dejal stari in nadaljeval: »Ugotovil sem, da če že ne morem osvoboditi vseh ljudi, potem lahko osvobodim vsaj nekatere posameznike, ali pa omogočim želje tistim, ki si izpolnitev takšnih želja zaslužijo. Temu svojemu podjetju sem namenil večino svojih kasnejših utelešenj. Izbiral sem take ljudi, ki so bili svobode vredni, in jim pomagal k tem na različne načine. Vse to je pomenilo zelo specifičen pristop in veliko poznavanje človeške psihologije – in v tej, če temu lahko tako rečem, igri, sem se naučil ravno toliko kot tisti, ki so po mojem magičnem posredovanju dobili svobodo. Seveda pa svobode nisem dal za lahko ceno. Posameznik si jo je moral izboriti. Če gledaš sodobne filme, potem ti je franšiza o Ugankarju verjetno znana.«
»Da«, sem dejal z velikim nelagodjem. »Torej, deloval in delujem nekoliko podobno njemu, ali, povedano bolj realno, on v filmih deluje nekoliko podobno meni – in morda sem celo navdihnil franšizo«, je sarkastično dejal stari. »Kakorkoli, Ugankarjeve metode so vendarle nekoliko preveč brutalne in zato (vsaj za moj okus) dolgočasne, jaz si izmišljam bolj izvirne. In nimam posebno rad prelivanja krvi.«
»In kaj ima to opraviti z mano?« Stari je pomolčal. »Vidiš, Andreas, s tem je tako. Čarovniki imamo nek globji uvid v zadeve in lahko prečimo čas po mili volji. Ko sem začutil, da si v moji bližini – da sva se inkarnirala v približno enakem času in kraju, čeprav sem od tebe seveda starejši, sem pričel s svojo magično aktivnostjo. Izurjen čarovnik ne potrebuje veliko, kajti v enakem smislu je magija simulacija in sčasoma pride do tega da stvari spreminja na zelo preprost način, z gestami, kretnjami, celo z zavestjo in mislimi. Ko sem torej ugotovil, da sva se – po volji Vesolja – inkarnirala v približno enakem prostoru in času) sem ti pričaral nekaj izkušenj. Najprej, nagnil sem tvoj um in voljo k nekaterim zanimanjem, ki so – to sem lahko predvidel naprej – rezultirale v določenih izkušnjah. Najprej, želel sem ti pokazati, kaj vulgarni satanizem je in kam pripelje.«
Bil sem zaprepaden.
»Misliš Nika?«
»Ime niti ni pomembno,« je dejal stari in me gledal kot kak sokol. »Pomembna je izkušnja. In če omenjaš ime posameznika, potem za tem očitno stoji močna izkušnja. Nadalje, želel sem ti pokazati, kaj pomeni suženjstvo.«
Prijelo meje, da bi starega pošteno mahnil po nesramnem obrazu. Toda moje roke so obvisele kot nemočne. zato samo rekel izdavil:
»Ti si me pahnil v droge? «
»No«, je dejal stari skromno, »Pripomogel sem k temu. Reciva, da sem tvojo življenjsko pot (uporabljajoč nekatere preproste magične tehnike) ukrivil tako, da si izkusil največjo sužnost, kar jih obstaja: zasužnjenje s strani kemije oziroma farmacije. Ni namreč večje sužnosti, kot je ta. Priznam namreč, da me je zelo bolelo, ko sem te videl stati tam gori na ploščadi zigurata skupaj svojim očetom. Oblečen si bil v belo haljo in prepasan z zlatim pasom, pravi vzorni očetov sin. Mi pa smo spodaj izdelovali opeke za nov zigurat. In sem si mislil: ‘Prej sem bil nekaj časa suženj jaz, zdaj boš nekaj časa suženj ti! ’ Hkrati pa je tudi res: naučil si me znanja, ki mi je odprlo pot v svobodo. To sem zelo cenil. Zato sem tvoje suženjstvo omejil zgolj na izkušnjo.«
»Lopov!« sem mu zabrusil, on pa hladnokrvno:
»Naučil si se več, kot te je naučila univerza, zato si mi lahko hvaležen.«
Besno sem se zavedel, da ima stari prav – formalnega univerzitetnega znanja tako ali tako nisem dosti cenil – toda, spomnil sem se ulice, razdrtega odnosa s Sofijo W., muk odvajanja…in ponovno meje prijelo, da mu naložim nekaj krepkih. Stari pa je z veselo nesramnostjo v glasu nadaljeval: »In potem, ko si se mi zdel zadosti zrel, sem počasi in postopno pričel ukrivljati tvoj um k okultnemu. Vedel sem namreč, da te bo radovednost slejkoprej pripeljala k meni – in nisem se zmotil.«
»In?« sem rekel z zatajenim besom. »Gram prakse je vreden tono teorije, Andreas. Kot sem ugotovil, želiš resnično izkusiti, kaj magija je. Zato sem si dejal: nekoč me je on naučil pisave in znanja, ki je pripomoglo k moji svobodi in me izbornega izdelovalca opek dvignilo v enega najmogočnejših – če ne najbolj mogočnega – čarovnika vseh časov. Sklenil sem vrniti to uslugo. Rad bi ti uslugo vrnil. Dolgo si študiral okultne vede, tudi jaz sem ti – med najinimi obiski – odstrl nekaj uvidov v resnično naravo magije. Veš pa tudi, da tisti, ki gredo v morje plavat tako, da si najprej omočijo čelo, roke in prsi, in šele potem zaplavajo, nikoli niso & ne postanejo dobri plavalci. Plavalec se vrže v morje in plava. Povsem, kar si mi povedal med najinimi srečanji, sem ugotovil, da o magiji teoretično veš več kot dovolj. Praksa pa je nekaj povsem drugega. Če skrajšam vso zgodbo: sklenil sem, da ti bom dal priložnost, da dobiš tudi povsem praktičen vpogled v magijo in naravo bogov. Stopi predme.«
Stopil sem pred njega. Stal je nekaj korakov nasproti. Razširil je roke, jih nato sklenil in z njimi naredil znamenje kače. Nato se je približal, mi desno levo roko položil na predel spolovil oziroma spodnjega trebuha, nato je roko položil šena predel prsi in naposled na glavo. Nato je prijel mojo glavo, nežno in z velikim občutkom. Nekaj časa – morda nekaj minut – jo je držal v svojih rokah. Nato je stopil k kredenci, oprl predal in ven vzel majhno posodico, ki je vsebovala nekakšno olje.
»Je to Abramelinovo olje?« sem vprašal, kajti poznal sem vlogo tega olja v nekaterih modernih magičnih šolah.
»Ne, to olje je nekaj povsem drugega.« Stopil je predme, pomočil prst v posodico in z oljem na moje čelo narisal nekakšen znak.
»Tako«, je vidno zadovoljno dejal. Opravila sva. Sedaj si lahko privoščiva še nekaj poslastic iz moje domače lekarne.« Iz omarice je vzel še nekaj rožnatih kristalov, jih zdrobil in mi jih ponudil. Vzel sem jih, jih poplaknil z vinom, stari pa je na star gramofon naložil Mozarta. Njegov ton je postal mehak in prijazen, domač in očetovski. Pričel mi je pripovedovati o deželah, ki jih je tekom svojih utelešenj obiskal, o zgodovinskih prizorih, ki jim je bil priča, o nenavadnih spletkah in zarotah. Govoril mi je o vatikanski knjižnici, katere varuh in arhivar je svoj čas bil: o policah, ki se razprostirajo kilometre in kilometre in kjer so zbrani dokumenti, ki bi, če bi prišli na dan, predrugačili našo podobo o zgodovini. Govoril mi je o nastanku vitezov Templjarjev, o tem, kaj je zares stalo za obtožbo čaščenja »Baphemota« in skrunjenja križa.
»Križ,« je dejal stari, »je postal tako močan simbol, da je pretil, da odvzame življenju vso lepoto. Postal je strahotno močno magično orožje v rokah duhovniške oligarhije. Templjarji so v stikih z islamskimi sufiji to ugotovili, toda ker je bil simbol križa tako globoko vsajen vanje, so izumili nekaj, kar je imelo namen duhovnega očiščenja: odrešitve od križa, pravzaprav. Šlo je za elemente transgresivnosti, in to s točno določenim namenom: ko človek zagreši nekaj, kar je v očeh dane kulture veliko bogokletje, se njegova duša očisti. Preneha se bati. Religija izgubi svojo moč nad njim, in postane svoboden človek.«
Staremu sem na tihem moral pritrditi. Spomnil sem se duhovnega nasilja, ki ga je nad menoj zganjala teta; neštetih rožnih vencev, ki so bili moljeni zame v času ko sem se drogiral. Nerad sem moral priznati, da je bila dejansko večina kristjanov, ki sem jih videl, zasužnjena s strani religije, in to tako brezupno, dani bilo nobenega upanja, da bi bili kdaj odrešeni. Ta, ki bi moral odpreti njihove oči, Jezus iz Nazareta, ki so ga klicali »Kristus«, torej »Mesija« ali »Odrešenik«, je njihove oči še bolj zaslepil, da so postale nezmožne videti resnico. Res pa je tudi – toda tega staremu nisem omenil .- da sem poznal nekaj prav izjemnih kristjanov, tudi takih, ki jih je zanimalo okultno. In navsezadnje: Christian Rosenkreutz je bil primer par excellence krščanske okultne tradicije.
Stari je potem govoril o deželah, ki jih je obiskal. Pravil mi je o azteškem cesarstvu, ko je bilo na vrhuncu. Povedal mi je, da je v obeh Amerikah, zlasti pa na področju današnje Mehike, magično znanje doseglo osupljivo moč. Toda kasta duhovščine, pobratena z vladarsko kasto, željno moči, je zavrnila staro tolteško modrost in pričela častiti grozljive jezne bogove – bitja iz daljnih galaksij, tudi bitja, ki so prebivala v takozvanih peklih v drugih ozvezdjih. Bitja so jim dajala izjemno moč in znanje, toda v zameno so terjala človeška srca.
Zjutraj sem se poslovil. Radovedno sem čakal, kaj bo. Nekaj dni sem prebil v mučnem pričakovanju. Ker se ni nič zgodilo, sem odšel ponovno na obisk k staremu. Vrata njegovega stanovanja so bila zaprta. Bodisi je želel imeti mir ali pa je odpotoval.
VI.
Čutil sem, da moram vse skupaj dobro premisliti. V nahrbtnik sem spokal najnujnejše in se odpravil na samotni vikend, ki je bil formalno last moje matere. Oddahnil sem si, ko sem prišel tja. Prisotnost zoprnih bitij je bila tu manj močna, pravzaprav je skoraj ni bilo. Odločil sem se, da bom noč prespal zunaj. Bilo je že dovolj toplo – bil je mesec junij. Ležeč na hrbtu nad gričem, ki seje dvigoval nad vikendom, sem na nebu opazil svetlo zvezdo – spoznal sem, da je to Sirius. Spomnil sem se starčevih naukov: vedno znova mi je ponavljal, da se s koncentracijo na določeno entiteto da doseči skoraj čudežne učinke. Niti sam ne vem, kaj meje pičilo: pričel sem zreti v veliko svetlomodro zvezdo. Kmalu sem čutil, da name sijejo nevidni žarki. Spomnil sem se dela, ob katerem sem se učil latinščine: Al-Kindijevega De radiis stellarum. V tej knjigi Al-Kindi, arabski filozof iz 9. stoletja, zagovarja tezo, da se vplivi oddaljenih zvezd stalnic (ali, v sodobnem izrazoslovju, galaksij) udejanjajo po nevidnih zvezdnih žarkih. Podobno teorijo je zagovarjal Paracelsus v delu Astronomia magna: dejal je, da je »Gestirn« (ali »sopara zvezd«, kot Gestirn tudi imenuje) najboljši učitelj. Kakorkoli, odmislil sem vse te avtorje in se osredotočil na Sirius.
Nenadoma sem začutil blažen občutek: občutek miru in spokojnosti. Potem se mi je zdelo, kot da je z mojega uma & vida odletel velik dimast oblak. Oči so se mi odprle in zavedel sem se dveh bitij, ki sta se že dolgo trudila z menoj. Z njima sem lahko komuniciral telepatsko. Njuno glavno sporočilo je bilo, naj se ne bojim in naj zaupam. »Pridemo k tistim, ki so dosegli določeno stopnjo zrelosti. Kadar najdemo koga, ki je presegel meje običajnega človeškega zaznavanja, ga skušamo poučevati, da doseže višje stopnje človeškega razvoja. «
Sam pri sebi sem se čudil. Nenadoma sem se zavedel, daje vse vesolje živo in da v različnih galaksijah prebivajo različne rase. Med seboj so različne: nekatere dobrohotne, druge nevtralne, tretje spet sovražne. Tudi po izvoru so te rase različne: nekatere so se razvile same od sebe, druge so potomke starih civilizacij (in mnogi med temi, ki so na zemlji spoštovani ali čaščeni kot modreci ali adepti , prebivajo na daljnih ozvezdjih!), tretje spet so udejanjanje tega, kar različne religije imenujejo z izrazom »nižja nebesa« ali »vice«. Ključno pa je bilo naslednje: spoznal sem, daje imel stari čarovnik prav. V meni je raslo spoštovanje do njegovega znanja, hkrati pa tudi občutek osuplosti. To, kar si ljudje – pa četudi veliki filozofi, znanstveniki in družbeni misleci, domišljajo, da je znanje, je le boren delček vse resničnosti, ki je neprimerno bolj obsežna in kompleksna, kot si velika večina misli. Pomislil sem, kaj bi bilo, če bi o tem, kar sem doživljal, pravil profesorjem na univerzi ali celo psihiatrom v psihiatrični bolnici. Ugotovil sem namreč, da je smoter večine znanja pravzaprav ravno obratno nasproten temu, kaj naj bi znanje bilo: je držanje ljudi v šahu & nevednosti, in zagovarjanje dogmatskih načel, preoblečenih v lepo zveneča imena filozofskih & znanstvenih naukov, dokler ta dogmatska načela ne izpodrinejo nova dogmatska načela s podobno lepo zvenečimi imeni.
Bitja so obstajala ob meni ves čas. Spoznal sem, da premorejo neke vrste superiorno tehnologijo, ki pa tehnologija, kot so jo mi zamišljamo na Zemlji. V njej ni ničesar grobo snovnega, deluje pa tudi po povsem drugačnih načelih, kot smo jih vajeni tu na Zemlji. Še najbolje bi se tej tehnologiji podal izraz ezoterična tehnologija. Tako npr. njihov način zaznave deluje po načelih vzorcev: ljudi ne grupirajo, tako kot mi, glede na barvo kože, versko, spolno, kulturno ali statusno pripadnost, pač pa zgolj glede na njihovo razvitost. Zmožna so biti na več mestih sinhrono (hkrati), delovati tako iz prihodnosti v preteklost kot tudi iz preteklosti v prihodnost.
Najprej so bitja storila nekaj takega kot »astralni sken«. Vsak človek ima poleg grobe fizične tudi subtilno strukturo, ki je pomemben sestavni del vseh ezoteričnih naukov. To, kar ljudje v svoji duševnosti zaznavamo kot frustracije, strahove, komplekse, travme, nerazrešene odnose in podobno, astralni sken prikaže kot motnje v frekvencah ali kot strditve subtilnega tkiva, ki bi sicer moralo biti prožno. Imel sem precej takšnih motenj v frekvencah; večina se jih je nanašala na stranske posledice uživanja drog, nekaj tudi na izkušnje z mladostniškim bullyingom. Bitja so zaznala tudi dejanja, ki so povzročila motnje v moji eterični strukturi, vendar so bila to dejanja, za katera sem bil odgovoren jaz. Upravičena krivda je namreč upravičena krivda in sporočila so mi, da mi – vsaj v težjih primerih – ne morejo pomagati.
Bitja so mi obljubila, da me bodo vodila, če se bom držal njihovih načel. Eden od pogojev, ki bi jih moral sprejeti, je bila tudi popolna odpoved vsem cestnim drogam in razmeroma asketsko življenje. V zanosu in preplavljen z nezemeljskim znanjem sem vse to svečano obljubil. Bitja so obstala ob meni. Vrnil sem se v mesto in nekaj časa shajal s svojimi izkušnjami. Sčasoma pa je vse skupaj postalo preveč naporno. Le z redkokom sem lahko govoril o tem. Sofija je bila nedosegljiva, večini znancev sem se bal povedati, kaj se mi dogaja, pred materjo, ki sem jo vtem času obiskal, pa sem o tem sploh molčal. Poznal sem njeno stališče (ki je bilo stališče večine ljudi): če bi ji povedal resnico, bi me strpala v najbližjo psihiatrično bolnico. Bitja pa so me ves čas poučevala. Sporočeno mi je bilo, naj naredim karto galaksij ter njihovih prebivalcev. Pričel sem se počutiti kot David Icke – ta stav pa mi ni bil všeč, in morda je bilo v meni tudi nekoliko preveč uživača. Šel sem na Metelkovo, kupil malce amfetamina ter spil precej whiskya, nato sem v nekem klubu plesal vse do jutra. Naslednji dan so bitja postala jezna. Pričela so s telepatskimi očitki, jaz pa sem pričel postajati trmast. Vedno pogosteje sem si kupil pivo in na dan pokadil tudi škatlo cigaret (toda ne Lucky Strike, ker mi je zmanjkovalo denarja). Očitki so postali vse hujši – dokler na lepem bitja niso izginila. Bil sem olajšan. Sklenil sem, da grem k staremu in mu povem svojo izkušnjo.
Starec me je z zanimanjem poslušal. V očeh se mu je svetil ponos: vsak učitelj je vsekakor ponosen na svojega učenca, in starčev učenec sem v nekem smislu pravzaprav bil. Ko sem mu opisoval svoj stik z bitji s Siriusa, je stari dvignil roke kot v nemo zahvalo; potem je pozorno poslušal. Dejal je, da bi moral poslušati njihova navodila. Odvrnil sem, da na splošno ne maram avtoritet, pa naj bodo gimnazijske, policijske, psihiatrične, prostozidarske ali s Siriusa.
Stari je bil videti nezadovoljen, toda ohranil je mir. Potem mi je rekel:
»Za magijo si izjemno nadarjen. Doživel si izkušnjo, ki ti je delno odprla vpogled v svet magije. Želim, da nadaljuješ s praktičnim študijem. Toda v tem primeru moraš podpisati neke vrste pakt.«
»Pakt s Satanom?« sem s kančkom humorja v glasu vprašal. »Tako kot je to opisano v legendah in knjigah: pakt s krvjo, po možnosti na križišču ponoči?«
Stari je izmikajoče dejal:
»Reciva temu raje zaobljuba in pustiva Satana ob strani…«
Dobil sem nelagoden občutek, kot da se mi stari izmika, kot da mi prikriva neko resnico, in izkušnja s heroinom meje naučila, da sem bil na laž pozoren bolj kot običajno in sem jo prepoznal hitreje, kot jo sicer prepoznajo ljudje. Zato sem vztrajal pri temi in od starega želel, da mi zadevo podrobneje pojasni. Stari je dejal, da gre za neke vrste zaobljubo silam magije – kako pa se slednje javijo, je delno tudi stvar posameznika. Pravo resnico, je dejal stari, mi bo razodel pakt sam – besede tega ne morejo pravilno podati, je nadaljeval. Bistveno pa je, da pakt naredim. Brez tega ni nikakršnega napredka.
Njegovo izmikanje in tudi pretekla izkušnja zbitji iz Siriusa so v meni povzročili jezo, ki morda ni bila najbolj upravičena in tudi ne najbolj modra. Staremu sem rekel sem mu, dane želim nikakršnih paktov in iniciacij, ker moram narediti diplomo, obstaja pa še tehtnejši razlog. Kolikor vem, sem rekel, pakt pomeni nek daj-dam, torej neke vrste trgovino, jaz pa ne mislim trgovati z nikomer – tudi s silami magije ne, karkoli že so te sile. Magija me silno zanima, sem dejal – bolj kot karkoli drugega, in za uvid v magijo, tudi povsem praktičen, sem pripravljen žrtvovati marsikaj. Paktov in zaobljub pa ne mislim podpisovati, ker imam občutek, da na nek način jemljejo svobodo. Sklenil sem z besedami:
»Pristanem na pouk, toda zaobljube ali pakta, kakorkoli že to imenuješ, ne mislim podpisati!«
Stari meje gledal jezno in razočarano.
»Ne veš, kaj zavračaš, Andreas! Nekoč pred davnimi stoletji si mi s svojim znanjem, ki si mi ga nesebično predal, omogočil svobodo. Sedaj ti jaz želim vrniti uslugo. Star sem in moje inkarnacije so pri koncu – nekomu bi rad predal svoje znanje. Dolgo časa sem razmišljal, naposled pa sem izbral tebe. Mislim, da skorajda ni človeka, ki bi zavrnil takšno ponudbo.«
Rekel sem mu, da znanja ne zavračam – da me magija pravzaprav izjemno zanima in tvori pravzaprav ključni del mojega zanimanja. Praktične izkušnje, se ne branim, celo želim si je – do pakta pa mi ni, in pika.
»Potem se najini poti ločujeta!«, je jezno zaključil stari. Bil sem poparjen. Na tihem sem bil vesel, da sem ponovno srečal Šamši-akkanama (če je bil res on, in ne samo vizija, povzročena s strani tiste nenavadne droge) in dejansko me je najino druženje veselilo. In najbolj bistveno od vsega: magija me je iskreno zanimala! Na tihem sem si obetal, da bom napisal neke vrste etnografsko študijo o magiji, ki ji bodo osnova pogovori s starcem in tudi moje lastne izkušnje. Toda imel sem svoje kriterije: pakt me je po pravici povedano odbijal. Zavedal sem se, da bi lahko tvegal, toda kolikor sem zadevo razumel, pakt pomeni dokončno iniciacijo, točko, iz katere ni več poti nazaj. Tega pa nisem hotel tvegati. Preveč navajen sem bil na ta naš običajni človeški svet zabav, drog, ženskih in rodbinskih spletk, skupnih pijančevanj, izletov na morje, da bi ga zapustil. In čeprav je res, da me je celo življenje privlačilo to, kar je bilo nenavadno, strašljivo, bizarno in drugim prikrito, sem si vendarle moral priznati, da s temi svetovi le flirtam in da v srcu ostajam Andreas Abelard.
