»Tako kot so ugotovili že mnogi, sem tudi jaz ugotovil, da je grimorij nekaj, kar je pravzaprav živo. Avtentičen grimorij – od najstarejših del te vrste iz časa Babilona, Asirije, Perzije, Egipta in stare Grčije prek Salomonovih ključev, Grand Grimoira in Rdečega zmaja pa do najsodobnejših grimorijev - se obnaša kot talisman, kar pomeni, da ima že sama knjiga neko določeno magično moč; res pa raba to magično moč neprimerno okrepi. Kakorkoli, potem, ko sem Kolomona preizkusil, sem se lotil njegove rabe. Zavedal pa sem se nečesa: ena od zelo pomembnih stvari v magiji je etika. Na starega coprnika sem bil tako besen, da bi mu najraje izpulil nos, in že sem razmišljal, da bi izbral najbolj grozljiv in krut žegen, kar jih je premogel Kolomon, toda neka sila meje ustavila. Tih glas mi je prišepnil:
»Najprej poskrbi zase!«
Sklenil sem ta glas upoštevati: ne glede na karkoli sem bil namreč še vedno pod določenim vplivom Lilitu in pod vplivom starčeve coprnije, kakršnakoli je že bila. Zato sem izbral deveti žegen, ki gre takole: »Hude duhove pregnati od ana zvoveka, s tiemi besedami je Kristus pekov pramagov: LAFARARI, DALAFARI REREFARI, tu je gebrejish.« Bil je zelo preprost žegen. Najprej sem izklopil vse električne naprave. Nato sem prižgal svečko in nekaj časa obsedel Potem sem počasi, z vero & zaupanjem, izrekel žegen. Ker sem vedel, da ponavljanje magičnih formul – kar so žegni, elementarno vzeto, bili –njihov vpliv okrepi, sem žegen ponavljal nekaj dni, in sicer zjutraj, ob treh popoldne in zvečer, ob urah, ko so se pojavljali magični napadi.
V času približno tedna dni je moja glava postala čista in jasna, misli, ki so mi govorile, da sem podlež, baraba in lopov, ki bo edini na svetu prišel v večni pekel, ter podobne stvari, ni bilo več: izpuhtele so! Prav tako sem čutil, da me dokončno zapuščajo prisesi ženskih demonov, hčera Lilitu. Občutek je bil nenavaden. Po navadi se je dogajalo zvečer pred spanjem. Bilo je tako, kot bi se nekaj odlepilo od mojih ust; glava se mi je rahlo zatresla, potem je nastopil blažen mir. Čeprav je bizarno, Sergej, da ti vse to pripovedujem, se je enak občutek dogodil na mojem spolovilu. Kolomon je ponovno deloval in v dobrem tednu dni sem bil prost.
Zatem sem sklenil staremu coprniku dati lekcijo. Čutil sem povsem razumljivo željo, da se mu oddolžim za magične napade, ki mi jih jev svoji jezi skuhal. Toda če sem iskren, me je najbolj jezila njegova vehementna oholost. Obnašal se je tako, kot da pozna vso magijo tega sveta, in o vseh drugih čarovnikih, mislecih, religioznih ustanoviteljih in podobno je imel slabo mnenje – do te mere, da je nekatere od njih smatral za demone! Toda, ko sem prebiral žegne, se nisem mogel odločiti, s katerim žegnom, predvsem pa na kakšen način, naj se staremu oddolžim.
Neodločen sem poklical znanca, ki sem ti ga že omenjal, in mu vse skupaj razložil. Nekaj časa je razmišljal, potem pa me je vprašal:
»Igraš šah?«
»Nekoliko,« sem odvrnil. »Nisem pa ravno mojster.«
»Kaj pa stari?«
»Mislim, da je v tej igri pravi ekspert.«
»Če je res, kar praviš o Kolomonu, potem izberi pravilni žegen, se dobro pripravi, in ga pozovi na šahovski dvoboj. Povej mu, da je, v primeru, če odkloni, navaden strahopetec.«
Bil sem v dvomih.
»Šaha nisem igral že skoraj pet let, pa tudi prej sem igral bolj poredko.«
»Ne gre za običajno partijo, pač pa magično. V žepu imej skritega Kolomona, prej pa pojej nekaj blagoslovljene soli.«
»Še bolj idealno bi bilo, če bi staremu v pijačo zamešal nekaj blagoslovljene vode,« sem očitno pomirjen v smehu dejal.
Znanca je zvilo od smeha.
»Prav gotovo bi dobil močno drisko,« sva se krohotala.
»Ali pa kar hemoroide.«
»Je mogoče, da ti to uspe?«
»Hm, sem pomislil. »Možno je, toda pri tem precej tvegam.«
Znanec pa me je spodbudno boksnil v ramo in rekel:
»Saj veš, kako je dejal Poker Pepe v stripu Mikija Mustra: ‘Kdor ne tvega, ne dobi!’«
Po vrčku piva sva se poslovila, jaz znatno olajšan. Sklenil sem stvar uresničiti in staremu dati lekcijo.
Ker šaha zares nisem igral že zelo dolgo, sem najprej stopil do starejšega možakarja iz sosednjega bloka, za katerega sem vedel, da po lokalih šahira za denar. Prinesel sem mu steklenico kvalitetnega whiskya in mu rekel, da bi rad odigral nekaj partij. Trudil sem se, kolikor sem se mogel, in uporabil vse nasvete, ki sem se jih spomnil: zgodnja otvoritev; daj močne figure na sredo; tekom otvoritve in zlasti sredine igre varuj kralja bodisi z odigrano rošado ali kako drugače; poskusi s konji napasti dve močni figuri hkrati; izkoristi kmete in podobno. Vse je bilo zaman: od šestih partij, ki sva jih odigrala, sem zgubil vse. To mi je vzelo precej poguma. Toda, igral sem brez Kolomona in blagoslovljene soli – šah med starcem in menoj pa bo drugačen, igram s pomočjo magije.
Ker mi je blagoslovljene soli in vode zmanjkalo, sem si šel oboje priskrbet v frančiškansko cerkev. Potem sem se šel staremu najavit. Ker sem že večkrat neuspešno trkal na njegova vrata, sploh nisem bil prepričan, da bo vrata odprl – niti to nisem vedel, ali je sploh doma. Na moje presenečenje je odprl vrata in vprašal, kaj želim. Rekel sem mu, da bi rad poravnal najin odnos, in sicer s partijo šaha. Če zmagam jaz, pomeni, da bom imel odslej popoln mir pred njegovimi magičnimi napadi; prav tako bom kot močnejši v magiji obveljal jaz. Če pa zmaga on, pa lahko zahteva, kar želi: navsezadnje tudi to, da podpišem pakt, tudi ponoči na križišču in tudi s krvjo.
Stari meje vprašujoče meril s pogledom. Ker pogleda nisem umaknil, je sam pri sebi očitno presodil, da mislim resno. Dogovorila sva se za dan in uro: sobota popoldne, ob treh.
V soboto dopoldne sem se pripravil. Priznam, bilo mi je tesno. Vedel sem, kaj tvegam – če igro izgubim, bom moral podpisati tisti vražji pakt, kar mi ni niti najmanj dišalo. Kakorkoli, termin je bil dogovorjen, umika nazaj ni bilo. Pripravil sem si zalogo blagoslovljene soli, ki sem si jo nasul v manjšo vrečko in jo spravil v hlačni žep. V drugi hlačni žep sem spravil Kolomona, v žep poleg blagoslovljene soli pa sem dal majhno stekleničico blagoslovljene vode. Pogladil sem žepe, da so bili na pogled skoraj kot prazni. Potem sem se odpravil proti starčevemu domovanju.
Stari meje sprejel vljudno. Pripravil je dva stola, na sredi pa je bila lična mizica, na kateri je bila šahovska deska. Šele sedaj sem opazil, da okoli vratu stari nosi nekakšen obesek s simbolom, ki je predstavljal (vsaj tako sem presodil) Abraxasa. Očitno se je tudi on pripravil na boj.
,
Stari me je vprašal, če bom kaj spil. Rekel sem, da kavo. Pripravil jo je obema, ko pa jo je prinesel na mizo, se mu rekel, da sem navajen kavo piti z nekaj mrzle vode. Ko je odšel v kuhinjo po mrzlo vodo, sem mu v skodelico kave hitro & previdno vlil nekaj kapljic blagoslovljene vode. Počasi sva srebala kavo. Potem je stari pomignil z nosom – bilo je očitno, da nekaj ni v redu. Bil sem previdno tiho in z užitkom srebal iz svoje skodelice. Potem sem dejal, da moram na stranišče. Stopil sem v WC, za seboj zaprl vrata in res opravil malo potrebo, potem pa sem segel v žep in použil nekaj zrnc blagoslovljene soli. Vrnil sem se nazaj. Stari se je nelagodno presedal na svojem stolu. Vprašal sem ga, če se počuti v redu; on pa je dejal, da je jedel neko težko hrano in se mu v trebuhu dela kepa. Nedolžno sem dejal, da se to včasih dogaja tudi meni, da pa mi pri ureditvi prebave zelo pomagata brokoli in cvetača. Potem je stari (trudeč se, da bi pomiril svoje črevesje) prijel dve figuri in jih v zaprti pesti podržal pred mano. Jaz sem se kot slučajno dotaknil hlačnega žepa in pobožal Kolomona; potem sem udaril po pesti, ki je bila na moji desni. Dobil sem bele figure. Stari, ki se je počutil vse bolj nelagodno, je obrnil šahovsko desko, tako, da so bili beli na moji, črni pa na njegovi strani. Igra se je pričela.
Bil sem vesel: bele figure sem imel za prvi dokaz delovanja svoje strategije. Ker sem v mladosti (poleg povsem prijateljskih med mladostnimi vrstniki) preigral tudi nekaj iger Roberta Jamesa Fischerja, sem brez posebnega premišljevanja potegnil kmeta na e4. Coprnik ni dolgo čakal z odgovorom c5 , kar je pomenilo Sicilijansko otvoritev. Slednja je obetala odprt in jasen boj. Nekaj potez sva odigrala po klasičnem otvoritvenem repertoarju, potem pa je sem zamenjal oba lovca za skakača. Ob drugi menjavi sem izgubil kmeta. Pričela se je kazati moja šibkost. Vedno sem rad igral s konji, zaradi njihove izjemne taktične uporabnosti, vendar sta bila pri dani odprti poziciji tekača neprimerno močnejša. Po kakih dvajsetih potezah sem bil že v podrejenem položaju, in ugotovil sem, da se bom moral braniti.
Potem se je stari coprnik pričel presedati. Bilo je očitno, da blagoslovljena voda učinkuje bolje, kot sem predvideval. Starec je odšel na stranišče in jezno dvakrat potegnil vodo, da bi prikril črevesne težave. Kakorkoli že, ugoden položaj na šahovnici in črevesje, ki se mu je, dodobra olajšano, očigledno pomirilo, sta mu vrnili samozavest. Z bojaželjnim pogledom v očeh se je vrnil nazaj k partiji.
Starec je samozavestno zasedel odprto linijo, podvojil trdnjave na njej, utrdil pozicijo in čakal na moje napake. Ni se mu posebno mudilo, kajti nekaj mojih spodrsljajev mu je jasno dalo vedeti, da je močnejši, res pa je, da se je zaradi črevesja, ki se je ponovno pričelo šibko oglašati, počutil precej nelagodno. V središču šahovnice si je kmalu priigral še dva kmeta in igra je bila – vsaj tako je sklepal - dobljena. Vse, kar bi še moral storiti, je bilo zamenjati kraljico, trdnjavo in tekača ter promovirati kmeta. Načrt je pričel uresničevati z lahkoto.
Da bi se izognil padcu v matno mrežo, sem hitro zamenjal obe trdnjavi in takoj zatem še kraljico. Ta ločitev je bila zame še posebej huda, kajti do neke mere sem igral intuitivno: tudi na šahovnici sem prisegal na velik pomen sodelovanje ženskega in moškega principa. Starec pa je že zaznal sledi obupa na mojem obrazu. Nisem jih mogel skriti, kajti vedel, sem kaj s porazom, ki je postal že skoraj dejanskost, izgubljam: podpisati bom moral pakt, in ne samo to – starec mi bo po načelu »Vae victis« lahko naložil karkoli bo želel.
Stari se je pričakovani zmagi primerno samozavestno razkomotil na sedišču in mi dejal:
»Pakt boš prepisal pred meno osebno!«
Ostal sem tiho in se ponovno prav nalahno naskrivaj dotaknil Kolomona. Starec je s kmeti samozavestno krenil proti drugi strani šahovnice. Kot pa se velikokrat dogaja v trenutkih premoči, je izgubil ostrino očesa in previdnost. Na desni strani table sem, kot spodbujen od nenadnega prebliska, hitro zamenjal tekača za belopoljnega lovca in kmeta. Coprnik je bil še vedno prepričan v jasno zmago, dva kmeta viška in črnopoljni lovec sta obljubljala dobiček. Vse tri kmete je imel povezane, medtem ko je moj kmet, samoten, ubog & nemočen, visel na polzaprti liniji. Stari je malomarno porinil svojega dvakrat ščitenega kmeta pred mojega, z očitno željo, da se znebi še zadnje motnje, nato pa z dvema preostalima podložnikoma odkoraka proti zmagoslavju. Takrat pa se mi je dokončno utrnilo – spomnil sem se branja šahovskega podlistka v nekem znanem časopisu; podlistek je nosil naslov »Satranč«. Vzel sem kmeta, stari mi ga je pojedel nazaj, takrat pa je starega coprnika stresel šok. S konjem sem pojedel še drugega kmeta. Starec mi je konja seveda vzel, a preostali črnopoljni lovec in kmet mu nista ničesar več pomagala. Lovec je bil napačne barve, črni kralj pa – kot je predvideval stari - se bo še ravno pravočasno zatekel v beli kot in tam ponavljal poteze, za lovca pa bo nedotakljiv. Napaka je bila za igralca coprnikovega kova prevelika. Počutil se je kot bi se pogreznil v veliko gnojno jamo. Ozrl se je navzgor: moj mirni izraz je podtalno triumfiral. Starec je, kot da bi bil še vedno prepričan v svojo zmago in sam pri sebi roteč staroegipčanskega boga Ptaha, potegnil še nekaj potez, toda z vsako potezo se je bolj sramotil, bes pa se mu eksponentno višal. Ko je s kraljem prišel do šeste linije, sem se mu le nasmehnil in pripomnil:
»Nekako se mi zdi, da na bela polja nimate dostopa.«
Remi: izid je bil nenavaden. Medtem ko je starega ponovno nagnalo, in to tako hitro, da je pozabil potegniti vodo in so iz stranišča prihajali udarni zvoki, vredni pesmi Pavla Knobla, sem jaz razmišljal, kaj izid partije pravzaprav pomeni. Predvsem je to pomenilo, da stari ostaja močan čarovnik. Prav tako pa je bil to dokaz moči Kolomona. Držalo pa je kot pribito: pakta mi ne bo potrebno podpisati! Oddahnil sem se in se (kakorkoli že redko sem to počel) zahvalil Bogu za pomoč, ki mi jo je izkazal prek svojih izrednih (v tem primeru naravnost nenavadno izrednih!) sredstev Milosti.
Potem se je stari vrnil. Bil je besen. Kar škrtal je z zobmi. Jaz pa sem si sam pri sebi mislil:
»Morda si res velik čarovnik, toda tudi Kolomon je močan in zlasti težak za prebavit; še posebej v kombinaciji z blagoslovljeno vodo!«
»Pozabiva tisto s paktom,« je stari jezno revsnil. »Od sedaj naprej boš imel mir pred menoj.«
»Dobro,« sem rekel, in dodal: »Upam, da tako tudi bo.«
»Bo,« je dejal stari in stopical na mestu; videl sem, da ga ponovno tišči. Očitno je imel hudo drisko. Prepustil sem ga divjanju njegovih prebavil, se na hitro poslovil in odhitel proti domu.«
VIII.
Sergej, ki je moje pripovedovanje napeto poslušal, ni mogel utajiti, da mu je odlomek s Kolomonom in blagoslovljeno vodo še posebej všeč. Že poprej se je rahlo muzal, sedaj pa je planil v tako prisrčen, toda hkrati močan smeh, da so se skoraj tresle stene. Bal sem se, da bo iz njegove ogromne knjižne omare na tla zletela kakšna knjiga. Videl sem, da mu je bila moja zgodba v celoti všeč, kljub nekaterim zares bizarnim odlomkom. Videl sem tudi, da so ga določeni odstavki, predvsem tisti, v katerih sem opisoval svoje izkušnje z magijo, bitji s Siriusa in ženskimi demoni, zelo zanimali. Potem, ko se je zresnil, me je toplo pogledal in rekel:
»Malo ljudi doživi takšne prigode, kot jih doživiš ti, Andreas,« je dejal. »Pravzaprav: malo ljudi se spušča v takšne prigode.«
Odvrnil sem:
»Sergej, nekaj je v meni – neka lastnost, neka žilica, ki jo čutim v sebi že od mladih nog, ki od mene naravnost terja, da se vedno znova in znova zapletam v takšne pustolovščine. Poglej, najprej so bili avtoštopi, potem droge, zatem ženske, potem knjige in naposled magija. Tak sem: živ & radoživ, in ne znam biti drugačen.«
»Res je, to je v človeku,« je dejal Sergej. »Ko sem bil na Atosu, sem spoznal nekega meniha, ki je imel polno omaro knjig. In veš kakšnih? Knjige o indijskih verstvih, sufizmu, zahodni eksistencialistični filozofiji, celo nekaj knjig o ezoteriki. Omara pa je imela veliko zaveso, ki jo je ta menih zagrnil čez te knjige, kadar so k njemu prišli bolj pravoverni obiskovalci. Na Atosu se namreč take knjige najdejo le skrajno redko – ali pa jih sploh ni, in če bi menih svoje knjige preveč odkrito kazal, bi ga lahko obtožili herezije. Toda radovednost menihu pač ni dala miru: zanimalo ga je vse našteto, in kadar se je napotil v Grčijo, Romunijo ali Rusijo, je nakupil knjig, ki jih je potem prinesel v veliki potovalki in jih spoštljivo zložil v omaro, nato pa jih zagrnil z zaveso. Bil pa je eden najboljših menihov, predvsem pa čudovit človek. Bil je tudi eden redkih menihov, ki se je v atoških zalivih (ki so prečudoviti, Andreas: bel prod in kristalno čisto morje!) tudi kopal in občasno lovil ribe ali rake. Seveda je tudi pri tem nekoliko pazil, da ga ne bi zalotil kakšen arhimandrit. Toda, kot da bi Bog odobraval njegovo svobodoljubno početje, se ni nikdar zgodilo kaj takega. Nasprotno: nagrajen je bil z izjemno krepkim zdravjem! Zares, radovednost je v človeku in je celo neke vrste dar – in mislim, da si zaradi tega opravičen tudi pri Bogu. Morda ga je tvoja ukana s Kolomonom, blagoslovljeno soljo in blagoslovljeno vodo celo zabavala in kaj veš: lahko da si s svojim dejanjem nasmejal pol nebes! In tudi tvoji uvidi v delovanje magije imajo določeno vrednost &težo – morda večjo, kot si predstavljaš, iz sicer iz dveh razlogov. Najprej, podlaga jim ni samo teoretski študij, ampak tudi praktična izkušnja, in drugič: kljub praktični izkušnji si ohranil kritični um, ki je najpomembnejši človekov dar.«
Zresnil sem se. Potem sem Sergeju resno rekel:
»Sergej, izkušnja bi me lahko stala veliko več. Pravzaprav sem komaj utekel najhujšemu. Bil sem dobesedno obseden z ženskimi demoni, kar bi lahko imelo za posledico blaznost. Prepričan sem, da je velik del pacientov, ki vegetirajo po psihiatričnih bolnicah, obseden z demoni oziroma na nek način ne morejo prenesti vdora astralnih dimenzij. To je sicer groba posplošitev, toda zadeva je nedvomno v tej smeri. Tudi starčevi napadi niso bili prijetni: bili so skrajno mučni! Že iz tega razloga sem mu moral dati lekcijo (in morda je dobil še premalo), toda če pogledam z druge strani: od njega sem se tudi ogromno naučil. Bodisi da je bil res Šamši-akkanama, moj prijatelj iz časa Babilona, ali pa je bila tisto samo vizija, spodbujena od drog (možna je tudi hkratna razlaga, kajti eno drugega ne izključuje: nekatere droge so včasih dejansko lahko okno v neznane & zapečatene svetove) – naučil me je veliko. V vsakem primeru sem spoznal izjemnega človeka.«
Sergej je molčal. Iz samovarja, ki je vedno brbotal na njegovi mizi, je Andreasu natočil močnega gruzijskega čaja. Andreas je dolil nekaj hladne vode, na turški način. Potem je Sergej vprašal:
»In kaj nameravaš sedaj?«
Najprej bi rad obiskal Sophio W. Videl je nisem že dolgo. Zanima me, kaj počne. Po vseh teh prigodah bi se mi prilegel miren večer ob čaju ali pivu, in klepet s Sophio. Vedno sem zelo spoštoval njen uvid. Rad bi vedel, kaj misli o vsem skupaj. Potem bi rad zgodbo napisal. Izkušnja s starim čarovnikom mi je dala misliti. Ugotovil sem, da se naš svet močno spreminja. Postaja magičen. To pokaže že bežen sprelet po spletnih straneh: okultnih redov je vse polno. Predvsem pa bi rad svoji izkušnji dal nek bolj trajen pečat. Po drugi strani pa: mislim, da sem imel magije za nekaj časa dovolj. Doživel sem izkušnjo, po kateri sem hrepenel. Resda bom magijo še vedno z zanimanjem spremljal, vendar bom to počel nekoliko manj intenzivno kot doslej. Nekaj drugega je pričelo vznemirjati mojega duha.«
»In kaj je to?«
»Ko sem se med preizkušanjem Kolomonovega žegna sprehajal po mestu, sem nad vrati frančiškanske cerkve pri Tromostovju opazil nenavaden napis: CONRADUS BARO RUESSESNTEIN F(ACIENDUM F(ECIT) ANNO 1648. Kar pomeni, da je glavno frančiškansko cerkev dal sezidati starejši baron Konrad pl. Ruessenstein. Nekaj malega sem že raziskoval vire. Konrad je bil v času, ko je dal zgraditi omenjeno cerkev, lastnik gradu Strmol, ki je veljal za zelo nenavaden grad. Ne samo, da je bil Strmol grad učenjakov & ljubiteljev knjig v času, ko je bila večina plemičev s Kranjske – celo imenitni grofje Turjaški – zapletena v boje s Turki in so temu primerno bolj kot znanje negovali vojaško umetnost & veščine. Poleg tega je Strmol slovel tudi kot zaklet grad. V gradu je bila kapela, ki je veljala za tako sveto, da je bil v njej Satan povsem brez moči in sta v njej popolnoma ozdravela dva obsedenca, medtem ko so vsi – vključno z rodbino in uradno pooblaščenimi izganjalci demonov – že povsem izgubili upanje. V gradu je rado tudi strašilo: Valvasor piše, da so ob prazničnih večerih duhovi sem in tja premetavali predmete in da so se slišali zvoki, podobni štetju cekinov. Nenavadna je bila tudi okolica gradu: iz bližnjih logov in ribnika so se dvigale modrikaste sopare, v Dvorjanski hrib nad gradom je rada udarila strela, nad gradom so opazili meteorite in podobno. Zaradi teh znamenj je stari baron Konrad pl. Ruessenstein dal kopati v Dvorjanskem hribu za gradom, v upanju, da bo naletel na kako rudo – na svoje veliko presenečenje &veselje je naletele na rudno žilo zlata, ki je bila sicer kratka, zato pa je bilo zlato vrhunske kvalitete. Predvsem pa je Strmol v času baroka – torej v 17. stoletju – bil grad, na katerem so se zbirali alkimisti. Teh je bilo vsaj na Kranjskem kar nekaj: vsi trije baroni pl. Ruessensteini (Konrad, Henrik Konrad in Alexis), Janez Friderik pl. Rain, Peter Seebach, David Verbec, Boštjan Rechberg in – kot najbolj skrivnosten od vseh, čeprav zakasnel – Ernest Freyer, ki je v 18. stoletju kot lekarnar deloval v Idriji. Skratka, sklenil sem spremeniti diplomsko nalogo iz magije na Tradicijo alkimije na Slovenskem.«
»To bo terjalo od tebe kar nekaj truda,« je rekel Sergej. »Kolikor vem, so dela te vrste pisana v latinščini in nemščini.«
»Res je,« je odgovoril Andreas Abelard, »toda če človeka nekaj zanima, se tudi njegove intelektualne kapacitete vsaj potrojijo. Kolikor sem dognal do sedaj, veliko tovrstnega gradiva hrani Arhiv Republike Slovenije; ogromno knjig je tudi v frančiškanskih samostanih. Zgleda namreč, da so bili frančiškani neke vrste zavetniki alkimistov s Kranjske – kar ni nič čudnega, saj jim je Baron Ruessesnstein sezidal cerkev.«
»Najbrž to izhaja tudi iz njihove karizme, ki je bila vedno povezana z naravo,« je pripomnil Sergej.
»Tudi,« je dejal Andreas. »Določen – celo večji del - tega gradiva pa hrani Dunajska nacionalna knjižnica (ÖNB, Österrechische National Bibliothek). Seveda pa je z alkimijo podobno kot z magijo: k njej se da pristopiti iz več zornih kotov. Nekatere moderne raziskovalce alkimija zanima predvsem kot predstopnja kemije; spet druge nagovori njena simbolno-religiozna dimenzija. Zlasti psihoterapevti uporabljajo alkimistični Opus oziroma alkimistično Delo kot prispodobo za proces, ki tekom psihoterapevtske obravnave poteče v duševnosti analizanta. Izkušnja z magijo pa me je naučila bistvenega: tako kot magija, tudi alkimija hrani svoje skrivnosti, ki so neposvečenim in nevrednim nedostopne, zato se izgubijo v labirintu lastnih psevdo-teorij – dejstvo, o katerem so pisali že stari avtorji.«
»Želim ti vso srečo, Andreas! Je še kaj, kar bi mi rad povedal?«
»To je vse.«
Sergej je stopil do Andreasa in razširil roke. Objela sta se. Ponovno je Andreas začutil tisto neizmerno toplino, ljubezen in brezpogojno sprejemanje, ki pa je bilo odločno moško. V hipu so ga minili vsi strahovi in dvomi, kar jih je še preostalo. Orosile so se mu oči, toda ker mu je bilo nerodno, je to prikril. Potem, na pragu, pa je Sergej dejal:
»Če se boš ukvarjal z alkimijo, se priporoči frančiškanu Rogerju Baconu – bil ti je v marsičem podoben!«
»Ljubši mi je Paracelzus – bil je namreč eden prvih evropskih uživalcev opija!« je smeje se odvrnil Andreas Abelard S., zaprl vrata in stekel po stopnicah.
»Tako kot so ugotovili že mnogi, sem tudi jaz ugotovil, da je grimorij nekaj, kar je pravzaprav živo. Avtentičen grimorij – od najstarejših del te vrste iz časa Babilona, Asirije, Perzije, Egipta in stare Grčije prek Salomonovih ključev, Grand Grimoira in Rdečega zmaja pa do najsodobnejših grimorijev - se obnaša kot talisman, kar pomeni, da ima že sama knjiga neko določeno magično moč; res pa raba to magično moč neprimerno okrepi. Kakorkoli, potem, ko sem Kolomona preizkusil, sem se lotil njegove rabe. Zavedal pa sem se nečesa: ena od zelo pomembnih stvari v magiji je etika. Na starega coprnika sem bil tako besen, da bi mu najraje izpulil nos, in že sem razmišljal, da bi izbral najbolj grozljiv in krut žegen, kar jih je premogel Kolomon, toda neka sila meje ustavila. Tih glas mi je prišepnil:
»Najprej poskrbi zase!«
Sklenil sem ta glas upoštevati: ne glede na karkoli sem bil namreč še vedno pod določenim vplivom Lilitu in pod vplivom starčeve coprnije, kakršnakoli je že bila. Zato sem izbral deveti žegen, ki gre takole: »Hude duhove pregnati od ana zvoveka, s tiemi besedami je Kristus pekov pramagov: LAFARARI, DALAFARI REREFARI, tu je gebrejish.« Bil je zelo preprost žegen. Najprej sem izklopil vse električne naprave. Nato sem prižgal svečko in nekaj časa obsedel Potem sem počasi, z vero & zaupanjem, izrekel žegen. Ker sem vedel, da ponavljanje magičnih formul – kar so žegni, elementarno vzeto, bili –njihov vpliv okrepi, sem žegen ponavljal nekaj dni, in sicer zjutraj, ob treh popoldne in zvečer, ob urah, ko so se pojavljali magični napadi.
V času približno tedna dni je moja glava postala čista in jasna, misli, ki so mi govorile, da sem podlež, baraba in lopov, ki bo edini na svetu prišel v večni pekel, ter podobne stvari, ni bilo več: izpuhtele so! Prav tako sem čutil, da me dokončno zapuščajo prisesi ženskih demonov, hčera Lilitu. Občutek je bil nenavaden. Po navadi se je dogajalo zvečer pred spanjem. Bilo je tako, kot bi se nekaj odlepilo od mojih ust; glava se mi je rahlo zatresla, potem je nastopil blažen mir. Čeprav je bizarno, Sergej, da ti vse to pripovedujem, se je enak občutek dogodil na mojem spolovilu. Kolomon je ponovno deloval in v dobrem tednu dni sem bil prost.
Zatem sem sklenil staremu coprniku dati lekcijo. Čutil sem povsem razumljivo željo, da se mu oddolžim za magične napade, ki mi jih jev svoji jezi skuhal. Toda če sem iskren, me je najbolj jezila njegova vehementna oholost. Obnašal se je tako, kot da pozna vso magijo tega sveta, in o vseh drugih čarovnikih, mislecih, religioznih ustanoviteljih in podobno je imel slabo mnenje – do te mere, da je nekatere od njih smatral za demone! Toda, ko sem prebiral žegne, se nisem mogel odločiti, s katerim žegnom, predvsem pa na kakšen način, naj se staremu oddolžim.
Neodločen sem poklical znanca, ki sem ti ga že omenjal, in mu vse skupaj razložil. Nekaj časa je razmišljal, potem pa me je vprašal:
»Igraš šah?«
»Nekoliko,« sem odvrnil. »Nisem pa ravno mojster.«
»Kaj pa stari?«
»Mislim, da je v tej igri pravi ekspert.«
»Če je res, kar praviš o Kolomonu, potem izberi pravilni žegen, se dobro pripravi, in ga pozovi na šahovski dvoboj. Povej mu, da je, v primeru, če odkloni, navaden strahopetec.«
Bil sem v dvomih.
»Šaha nisem igral že skoraj pet let, pa tudi prej sem igral bolj poredko.«
»Ne gre za običajno partijo, pač pa magično. V žepu imej skritega Kolomona, prej pa pojej nekaj blagoslovljene soli.«
»Še bolj idealno bi bilo, če bi staremu v pijačo zamešal nekaj blagoslovljene vode,« sem očitno pomirjen v smehu dejal.
Znanca je zvilo od smeha.
»Prav gotovo bi dobil močno drisko,« sva se krohotala.
»Ali pa kar hemoroide.«
»Je mogoče, da ti to uspe?«
»Hm, sem pomislil. »Možno je, toda pri tem precej tvegam.«
Znanec pa me je spodbudno boksnil v ramo in rekel:
»Saj veš, kako je dejal Poker Pepe v stripu Mikija Mustra: ‘Kdor ne tvega, ne dobi!’«
Po vrčku piva sva se poslovila, jaz znatno olajšan. Sklenil sem stvar uresničiti in staremu dati lekcijo.
Ker šaha zares nisem igral že zelo dolgo, sem najprej stopil do starejšega možakarja iz sosednjega bloka, za katerega sem vedel, da po lokalih šahira za denar. Prinesel sem mu steklenico kvalitetnega whiskya in mu rekel, da bi rad odigral nekaj partij. Trudil sem se, kolikor sem se mogel, in uporabil vse nasvete, ki sem se jih spomnil: zgodnja otvoritev; daj močne figure na sredo; tekom otvoritve in zlasti sredine igre varuj kralja bodisi z odigrano rošado ali kako drugače; poskusi s konji napasti dve močni figuri hkrati; izkoristi kmete in podobno. Vse je bilo zaman: od šestih partij, ki sva jih odigrala, sem zgubil vse. To mi je vzelo precej poguma. Toda, igral sem brez Kolomona in blagoslovljene soli – šah med starcem in menoj pa bo drugačen, igram s pomočjo magije.
Ker mi je blagoslovljene soli in vode zmanjkalo, sem si šel oboje priskrbet v frančiškansko cerkev. Potem sem se šel staremu najavit. Ker sem že večkrat neuspešno trkal na njegova vrata, sploh nisem bil prepričan, da bo vrata odprl – niti to nisem vedel, ali je sploh doma. Na moje presenečenje je odprl vrata in vprašal, kaj želim. Rekel sem mu, da bi rad poravnal najin odnos, in sicer s partijo šaha. Če zmagam jaz, pomeni, da bom imel odslej popoln mir pred njegovimi magičnimi napadi; prav tako bom kot močnejši v magiji obveljal jaz. Če pa zmaga on, pa lahko zahteva, kar želi: navsezadnje tudi to, da podpišem pakt, tudi ponoči na križišču in tudi s krvjo.
Stari meje vprašujoče meril s pogledom. Ker pogleda nisem umaknil, je sam pri sebi očitno presodil, da mislim resno. Dogovorila sva se za dan in uro: sobota popoldne, ob treh.
V soboto dopoldne sem se pripravil. Priznam, bilo mi je tesno. Vedel sem, kaj tvegam – če igro izgubim, bom moral podpisati tisti vražji pakt, kar mi ni niti najmanj dišalo. Kakorkoli, termin je bil dogovorjen, umika nazaj ni bilo. Pripravil sem si zalogo blagoslovljene soli, ki sem si jo nasul v manjšo vrečko in jo spravil v hlačni žep. V drugi hlačni žep sem spravil Kolomona, v žep poleg blagoslovljene soli pa sem dal majhno stekleničico blagoslovljene vode. Pogladil sem žepe, da so bili na pogled skoraj kot prazni. Potem sem se odpravil proti starčevemu domovanju.
Stari meje sprejel vljudno. Pripravil je dva stola, na sredi pa je bila lična mizica, na kateri je bila šahovska deska. Šele sedaj sem opazil, da okoli vratu stari nosi nekakšen obesek s simbolom, ki je predstavljal (vsaj tako sem presodil) Abraxasa. Očitno se je tudi on pripravil na boj.
,
Stari me je vprašal, če bom kaj spil. Rekel sem, da kavo. Pripravil jo je obema, ko pa jo je prinesel na mizo, se mu rekel, da sem navajen kavo piti z nekaj mrzle vode. Ko je odšel v kuhinjo po mrzlo vodo, sem mu v skodelico kave hitro & previdno vlil nekaj kapljic blagoslovljene vode. Počasi sva srebala kavo. Potem je stari pomignil z nosom – bilo je očitno, da nekaj ni v redu. Bil sem previdno tiho in z užitkom srebal iz svoje skodelice. Potem sem dejal, da moram na stranišče. Stopil sem v WC, za seboj zaprl vrata in res opravil malo potrebo, potem pa sem segel v žep in použil nekaj zrnc blagoslovljene soli. Vrnil sem se nazaj. Stari se je nelagodno presedal na svojem stolu. Vprašal sem ga, če se počuti v redu; on pa je dejal, da je jedel neko težko hrano in se mu v trebuhu dela kepa. Nedolžno sem dejal, da se to včasih dogaja tudi meni, da pa mi pri ureditvi prebave zelo pomagata brokoli in cvetača. Potem je stari (trudeč se, da bi pomiril svoje črevesje) prijel dve figuri in jih v zaprti pesti podržal pred mano. Jaz sem se kot slučajno dotaknil hlačnega žepa in pobožal Kolomona; potem sem udaril po pesti, ki je bila na moji desni. Dobil sem bele figure. Stari, ki se je počutil vse bolj nelagodno, je obrnil šahovsko desko, tako, da so bili beli na moji, črni pa na njegovi strani. Igra se je pričela.
Bil sem vesel: bele figure sem imel za prvi dokaz delovanja svoje strategije. Ker sem v mladosti (poleg povsem prijateljskih med mladostnimi vrstniki) preigral tudi nekaj iger Roberta Jamesa Fischerja, sem brez posebnega premišljevanja potegnil kmeta na e4. Coprnik ni dolgo čakal z odgovorom c5 , kar je pomenilo Sicilijansko otvoritev. Slednja je obetala odprt in jasen boj. Nekaj potez sva odigrala po klasičnem otvoritvenem repertoarju, potem pa je sem zamenjal oba lovca za skakača. Ob drugi menjavi sem izgubil kmeta. Pričela se je kazati moja šibkost. Vedno sem rad igral s konji, zaradi njihove izjemne taktične uporabnosti, vendar sta bila pri dani odprti poziciji tekača neprimerno močnejša. Po kakih dvajsetih potezah sem bil že v podrejenem položaju, in ugotovil sem, da se bom moral braniti.
Potem se je stari coprnik pričel presedati. Bilo je očitno, da blagoslovljena voda učinkuje bolje, kot sem predvideval. Starec je odšel na stranišče in jezno dvakrat potegnil vodo, da bi prikril črevesne težave. Kakorkoli že, ugoden položaj na šahovnici in črevesje, ki se mu je, dodobra olajšano, očigledno pomirilo, sta mu vrnili samozavest. Z bojaželjnim pogledom v očeh se je vrnil nazaj k partiji.
Starec je samozavestno zasedel odprto linijo, podvojil trdnjave na njej, utrdil pozicijo in čakal na moje napake. Ni se mu posebno mudilo, kajti nekaj mojih spodrsljajev mu je jasno dalo vedeti, da je močnejši, res pa je, da se je zaradi črevesja, ki se je ponovno pričelo šibko oglašati, počutil precej nelagodno. V središču šahovnice si je kmalu priigral še dva kmeta in igra je bila – vsaj tako je sklepal - dobljena. Vse, kar bi še moral storiti, je bilo zamenjati kraljico, trdnjavo in tekača ter promovirati kmeta. Načrt je pričel uresničevati z lahkoto.
Da bi se izognil padcu v matno mrežo, sem hitro zamenjal obe trdnjavi in takoj zatem še kraljico. Ta ločitev je bila zame še posebej huda, kajti do neke mere sem igral intuitivno: tudi na šahovnici sem prisegal na velik pomen sodelovanje ženskega in moškega principa. Starec pa je že zaznal sledi obupa na mojem obrazu. Nisem jih mogel skriti, kajti vedel, sem kaj s porazom, ki je postal že skoraj dejanskost, izgubljam: podpisati bom moral pakt, in ne samo to – starec mi bo po načelu »Vae victis« lahko naložil karkoli bo želel.
Stari se je pričakovani zmagi primerno samozavestno razkomotil na sedišču in mi dejal:
»Pakt boš prepisal pred meno osebno!«
Ostal sem tiho in se ponovno prav nalahno naskrivaj dotaknil Kolomona. Starec je s kmeti samozavestno krenil proti drugi strani šahovnice. Kot pa se velikokrat dogaja v trenutkih premoči, je izgubil ostrino očesa in previdnost. Na desni strani table sem, kot spodbujen od nenadnega prebliska, hitro zamenjal tekača za belopoljnega lovca in kmeta. Coprnik je bil še vedno prepričan v jasno zmago, dva kmeta viška in črnopoljni lovec sta obljubljala dobiček. Vse tri kmete je imel povezane, medtem ko je moj kmet, samoten, ubog & nemočen, visel na polzaprti liniji. Stari je malomarno porinil svojega dvakrat ščitenega kmeta pred mojega, z očitno željo, da se znebi še zadnje motnje, nato pa z dvema preostalima podložnikoma odkoraka proti zmagoslavju. Takrat pa se mi je dokončno utrnilo – spomnil sem se branja šahovskega podlistka v nekem znanem časopisu; podlistek je nosil naslov »Satranč«. Vzel sem kmeta, stari mi ga je pojedel nazaj, takrat pa je starega coprnika stresel šok. S konjem sem pojedel še drugega kmeta. Starec mi je konja seveda vzel, a preostali črnopoljni lovec in kmet mu nista ničesar več pomagala. Lovec je bil napačne barve, črni kralj pa – kot je predvideval stari - se bo še ravno pravočasno zatekel v beli kot in tam ponavljal poteze, za lovca pa bo nedotakljiv. Napaka je bila za igralca coprnikovega kova prevelika. Počutil se je kot bi se pogreznil v veliko gnojno jamo. Ozrl se je navzgor: moj mirni izraz je podtalno triumfiral. Starec je, kot da bi bil še vedno prepričan v svojo zmago in sam pri sebi roteč staroegipčanskega boga Ptaha, potegnil še nekaj potez, toda z vsako potezo se je bolj sramotil, bes pa se mu eksponentno višal. Ko je s kraljem prišel do šeste linije, sem se mu le nasmehnil in pripomnil:
»Nekako se mi zdi, da na bela polja nimate dostopa.«
Remi: izid je bil nenavaden. Medtem ko je starega ponovno nagnalo, in to tako hitro, da je pozabil potegniti vodo in so iz stranišča prihajali udarni zvoki, vredni pesmi Pavla Knobla, sem jaz razmišljal, kaj izid partije pravzaprav pomeni. Predvsem je to pomenilo, da stari ostaja močan čarovnik. Prav tako pa je bil to dokaz moči Kolomona. Držalo pa je kot pribito: pakta mi ne bo potrebno podpisati! Oddahnil sem se in se (kakorkoli že redko sem to počel) zahvalil Bogu za pomoč, ki mi jo je izkazal prek svojih izrednih (v tem primeru naravnost nenavadno izrednih!) sredstev Milosti.
Potem se je stari vrnil. Bil je besen. Kar škrtal je z zobmi. Jaz pa sem si sam pri sebi mislil:
»Morda si res velik čarovnik, toda tudi Kolomon je močan in zlasti težak za prebavit; še posebej v kombinaciji z blagoslovljeno vodo!«
»Pozabiva tisto s paktom,« je stari jezno revsnil. »Od sedaj naprej boš imel mir pred menoj.«
»Dobro,« sem rekel, in dodal: »Upam, da tako tudi bo.«
»Bo,« je dejal stari in stopical na mestu; videl sem, da ga ponovno tišči. Očitno je imel hudo drisko. Prepustil sem ga divjanju njegovih prebavil, se na hitro poslovil in odhitel proti domu.«
VIII.
Sergej, ki je moje pripovedovanje napeto poslušal, ni mogel utajiti, da mu je odlomek s Kolomonom in blagoslovljeno vodo še posebej všeč. Že poprej se je rahlo muzal, sedaj pa je planil v tako prisrčen, toda hkrati močan smeh, da so se skoraj tresle stene. Bal sem se, da bo iz njegove ogromne knjižne omare na tla zletela kakšna knjiga. Videl sem, da mu je bila moja zgodba v celoti všeč, kljub nekaterim zares bizarnim odlomkom. Videl sem tudi, da so ga določeni odstavki, predvsem tisti, v katerih sem opisoval svoje izkušnje z magijo, bitji s Siriusa in ženskimi demoni, zelo zanimali. Potem, ko se je zresnil, me je toplo pogledal in rekel:
»Malo ljudi doživi takšne prigode, kot jih doživiš ti, Andreas,« je dejal. »Pravzaprav: malo ljudi se spušča v takšne prigode.«
Odvrnil sem:
»Sergej, nekaj je v meni – neka lastnost, neka žilica, ki jo čutim v sebi že od mladih nog, ki od mene naravnost terja, da se vedno znova in znova zapletam v takšne pustolovščine. Poglej, najprej so bili avtoštopi, potem droge, zatem ženske, potem knjige in naposled magija. Tak sem: živ & radoživ, in ne znam biti drugačen.«
»Res je, to je v človeku,« je dejal Sergej. »Ko sem bil na Atosu, sem spoznal nekega meniha, ki je imel polno omaro knjig. In veš kakšnih? Knjige o indijskih verstvih, sufizmu, zahodni eksistencialistični filozofiji, celo nekaj knjig o ezoteriki. Omara pa je imela veliko zaveso, ki jo je ta menih zagrnil čez te knjige, kadar so k njemu prišli bolj pravoverni obiskovalci. Na Atosu se namreč take knjige najdejo le skrajno redko – ali pa jih sploh ni, in če bi menih svoje knjige preveč odkrito kazal, bi ga lahko obtožili herezije. Toda radovednost menihu pač ni dala miru: zanimalo ga je vse našteto, in kadar se je napotil v Grčijo, Romunijo ali Rusijo, je nakupil knjig, ki jih je potem prinesel v veliki potovalki in jih spoštljivo zložil v omaro, nato pa jih zagrnil z zaveso. Bil pa je eden najboljših menihov, predvsem pa čudovit človek. Bil je tudi eden redkih menihov, ki se je v atoških zalivih (ki so prečudoviti, Andreas: bel prod in kristalno čisto morje!) tudi kopal in občasno lovil ribe ali rake. Seveda je tudi pri tem nekoliko pazil, da ga ne bi zalotil kakšen arhimandrit. Toda, kot da bi Bog odobraval njegovo svobodoljubno početje, se ni nikdar zgodilo kaj takega. Nasprotno: nagrajen je bil z izjemno krepkim zdravjem! Zares, radovednost je v človeku in je celo neke vrste dar – in mislim, da si zaradi tega opravičen tudi pri Bogu. Morda ga je tvoja ukana s Kolomonom, blagoslovljeno soljo in blagoslovljeno vodo celo zabavala in kaj veš: lahko da si s svojim dejanjem nasmejal pol nebes! In tudi tvoji uvidi v delovanje magije imajo določeno vrednost &težo – morda večjo, kot si predstavljaš, iz sicer iz dveh razlogov. Najprej, podlaga jim ni samo teoretski študij, ampak tudi praktična izkušnja, in drugič: kljub praktični izkušnji si ohranil kritični um, ki je najpomembnejši človekov dar.«
Zresnil sem se. Potem sem Sergeju resno rekel:
»Sergej, izkušnja bi me lahko stala veliko več. Pravzaprav sem komaj utekel najhujšemu. Bil sem dobesedno obseden z ženskimi demoni, kar bi lahko imelo za posledico blaznost. Prepričan sem, da je velik del pacientov, ki vegetirajo po psihiatričnih bolnicah, obseden z demoni oziroma na nek način ne morejo prenesti vdora astralnih dimenzij. To je sicer groba posplošitev, toda zadeva je nedvomno v tej smeri. Tudi starčevi napadi niso bili prijetni: bili so skrajno mučni! Že iz tega razloga sem mu moral dati lekcijo (in morda je dobil še premalo), toda če pogledam z druge strani: od njega sem se tudi ogromno naučil. Bodisi da je bil res Šamši-akkanama, moj prijatelj iz časa Babilona, ali pa je bila tisto samo vizija, spodbujena od drog (možna je tudi hkratna razlaga, kajti eno drugega ne izključuje: nekatere droge so včasih dejansko lahko okno v neznane & zapečatene svetove) – naučil me je veliko. V vsakem primeru sem spoznal izjemnega človeka.«
Sergej je molčal. Iz samovarja, ki je vedno brbotal na njegovi mizi, je Andreasu natočil močnega gruzijskega čaja. Andreas je dolil nekaj hladne vode, na turški način. Potem je Sergej vprašal:
»In kaj nameravaš sedaj?«
Najprej bi rad obiskal Sophio W. Videl je nisem že dolgo. Zanima me, kaj počne. Po vseh teh prigodah bi se mi prilegel miren večer ob čaju ali pivu, in klepet s Sophio. Vedno sem zelo spoštoval njen uvid. Rad bi vedel, kaj misli o vsem skupaj. Potem bi rad zgodbo napisal. Izkušnja s starim čarovnikom mi je dala misliti. Ugotovil sem, da se naš svet močno spreminja. Postaja magičen. To pokaže že bežen sprelet po spletnih straneh: okultnih redov je vse polno. Predvsem pa bi rad svoji izkušnji dal nek bolj trajen pečat. Po drugi strani pa: mislim, da sem imel magije za nekaj časa dovolj. Doživel sem izkušnjo, po kateri sem hrepenel. Resda bom magijo še vedno z zanimanjem spremljal, vendar bom to počel nekoliko manj intenzivno kot doslej. Nekaj drugega je pričelo vznemirjati mojega duha.«
»In kaj je to?«
»Ko sem se med preizkušanjem Kolomonovega žegna sprehajal po mestu, sem nad vrati frančiškanske cerkve pri Tromostovju opazil nenavaden napis: CONRADUS BARO RUESSESNTEIN F(ACIENDUM F(ECIT) ANNO 1648. Kar pomeni, da je glavno frančiškansko cerkev dal sezidati starejši baron Konrad pl. Ruessenstein. Nekaj malega sem že raziskoval vire. Konrad je bil v času, ko je dal zgraditi omenjeno cerkev, lastnik gradu Strmol, ki je veljal za zelo nenavaden grad. Ne samo, da je bil Strmol grad učenjakov & ljubiteljev knjig v času, ko je bila večina plemičev s Kranjske – celo imenitni grofje Turjaški – zapletena v boje s Turki in so temu primerno bolj kot znanje negovali vojaško umetnost & veščine. Poleg tega je Strmol slovel tudi kot zaklet grad. V gradu je bila kapela, ki je veljala za tako sveto, da je bil v njej Satan povsem brez moči in sta v njej popolnoma ozdravela dva obsedenca, medtem ko so vsi – vključno z rodbino in uradno pooblaščenimi izganjalci demonov – že povsem izgubili upanje. V gradu je rado tudi strašilo: Valvasor piše, da so ob prazničnih večerih duhovi sem in tja premetavali predmete in da so se slišali zvoki, podobni štetju cekinov. Nenavadna je bila tudi okolica gradu: iz bližnjih logov in ribnika so se dvigale modrikaste sopare, v Dvorjanski hrib nad gradom je rada udarila strela, nad gradom so opazili meteorite in podobno. Zaradi teh znamenj je stari baron Konrad pl. Ruessenstein dal kopati v Dvorjanskem hribu za gradom, v upanju, da bo naletel na kako rudo – na svoje veliko presenečenje &veselje je naletele na rudno žilo zlata, ki je bila sicer kratka, zato pa je bilo zlato vrhunske kvalitete. Predvsem pa je Strmol v času baroka – torej v 17. stoletju – bil grad, na katerem so se zbirali alkimisti. Teh je bilo vsaj na Kranjskem kar nekaj: vsi trije baroni pl. Ruessensteini (Konrad, Henrik Konrad in Alexis), Janez Friderik pl. Rain, Peter Seebach, David Verbec, Boštjan Rechberg in – kot najbolj skrivnosten od vseh, čeprav zakasnel – Ernest Freyer, ki je v 18. stoletju kot lekarnar deloval v Idriji. Skratka, sklenil sem spremeniti diplomsko nalogo iz magije na Tradicijo alkimije na Slovenskem.«
»To bo terjalo od tebe kar nekaj truda,« je rekel Sergej. »Kolikor vem, so dela te vrste pisana v latinščini in nemščini.«
»Res je,« je odgovoril Andreas Abelard, »toda če človeka nekaj zanima, se tudi njegove intelektualne kapacitete vsaj potrojijo. Kolikor sem dognal do sedaj, veliko tovrstnega gradiva hrani Arhiv Republike Slovenije; ogromno knjig je tudi v frančiškanskih samostanih. Zgleda namreč, da so bili frančiškani neke vrste zavetniki alkimistov s Kranjske – kar ni nič čudnega, saj jim je Baron Ruessesnstein sezidal cerkev.«
»Najbrž to izhaja tudi iz njihove karizme, ki je bila vedno povezana z naravo,« je pripomnil Sergej.
»Tudi,« je dejal Andreas. »Določen – celo večji del - tega gradiva pa hrani Dunajska nacionalna knjižnica (ÖNB, Österrechische National Bibliothek). Seveda pa je z alkimijo podobno kot z magijo: k njej se da pristopiti iz več zornih kotov. Nekatere moderne raziskovalce alkimija zanima predvsem kot predstopnja kemije; spet druge nagovori njena simbolno-religiozna dimenzija. Zlasti psihoterapevti uporabljajo alkimistični Opus oziroma alkimistično Delo kot prispodobo za proces, ki tekom psihoterapevtske obravnave poteče v duševnosti analizanta. Izkušnja z magijo pa me je naučila bistvenega: tako kot magija, tudi alkimija hrani svoje skrivnosti, ki so neposvečenim in nevrednim nedostopne, zato se izgubijo v labirintu lastnih psevdo-teorij – dejstvo, o katerem so pisali že stari avtorji.«
»Želim ti vso srečo, Andreas! Je še kaj, kar bi mi rad povedal?«
»To je vse.«
Sergej je stopil do Andreasa in razširil roke. Objela sta se. Ponovno je Andreas začutil tisto neizmerno toplino, ljubezen in brezpogojno sprejemanje, ki pa je bilo odločno moško. V hipu so ga minili vsi strahovi in dvomi, kar jih je še preostalo. Orosile so se mu oči, toda ker mu je bilo nerodno, je to prikril. Potem, na pragu, pa je Sergej dejal:
»Če se boš ukvarjal z alkimijo, se priporoči frančiškanu Rogerju Baconu – bil ti je v marsičem podoben!«
»Ljubši mi je Paracelzus – bil je namreč eden prvih evropskih uživalcev opija!« je smeje se odvrnil Andreas Abelard S., zaprl vrata in stekel po stopnicah.
