Leta 1788 je Kentakee, ki so mu sedaj pravili »Kentucky«, pristopil k zvezi Držav. V njem je živelo nad sto tisoč duš: več, kot so šteli vsi rodovi ob Ohiu. Grozeča bela nevarnost je silila čez Lepo reko. Nekdaj je bil Ohio meja: Dolgi noži so stanovali južno, severno so prebivali svobodni rodovi Šavanov, Lenapov, Miamov, Pinakešavov, Veov, Vendatov in Irokezov iz rodu Seneka. Še bolj na severu, v divjih gozdovih ob Mičigamiju in ob Sault St. Marie so prebivali Potavatomiji, Otavi in Očipveji. Ti so se klicali »Anašinabi«. Sosednja ljudstva so jih spoštovala na poseben način. Ti severni rodovi - z izjemo Potavatomijev, ki so bili zapleteni v nenehne boje z Vinebagi – niso bili tako izvedeni v bojevanju kot Šavani ali celo Irokezi. Severnjaki so bili čarovniki, magi severnih gozdov. Očipveji so poznali skrivne bratovščine vračev. Poznali so divje zeli in umetnost sanjanja. Vedeli so za očiščujočo in zdravilno moč parne kopeli in za pomen vizij. Trmasto in žilavo so se upirali misijonarjem, ki so prihajali mednje z naselbin na vzhodu. Verjeli so v svoja božanstva: v junaka Manaboža, (ki so ga Šavani klicali »Nanabočo«). Nanabočo je bil sin Meseca in vnuk Zemlje. Prekanil je lososovce in divjo rečno pošast. Iz neba je izmaknil koruzni storž, plemenom je prinesel tobak, pa tudi posebno mešanico zelišč, ki je povzročala sanje in vizije. Pobil je hudobneže, a rad se je pošalil tudi z dobrimi. Cenil pa je pogum in zvitost. Bil je prijatelj vseh živali, le z rosomahom se nista mogla. Predvsem pa je bil požeruh: jedel bi in jedel, in ni mu bilo nikdar dosti. In pozno ponoči, ko so otroci zaspali, so starejši pripovedovali o njegovih številnih dogodivščinah z mladimi Indijankami. Nanabočo je bil nasprotnik divjega Megisivona. Naredil si je lok in prežal nanj, nato je streljal vanj strelico za strelico, počasi in gotovo, pobil ga je s kijem in mu iztrgal srce, ki ga je nato podaril bobru. Od tedaj so govorili, da Megisivon prihaja na jug, ker išče svoje srce. S tem so menili viharje, ki so prišli s severa in zametli vasi in vigwame. Tedaj je rodovom trda predla. Zaprti v svoje koče, ki so bile polne zimskih zalog, posušenega mesa, koruznih storžev, suhega sadja, zelišč in koreninic, so peli pesmi in plesali. Toda zaloge so pohajale. V mesecu, ko so prišle prve odjuge, je nastopila kriza. Zaloge so bile le majhne. Vrači so peli zategle pesmi. In če so odjuge dolgo dolgo zamujale in so bili zameti visoki, je pričel po vasi strašiti Wendigo.
Wendigo je bil zli duh, ki so se ga severni rodovi najbolj bali. Predstavljali so si ga kot mršavo, suho bitje, ki je hlepelo po hrani, z globoko udrtimi očmi in krvavimi usti. Wendigo - nekoliko podoben našemu Neteku - se je polastil koče. Usedel se je v kot, sedel je tam, strmel predse in mrmral v brado. Mrmral je in mlaskal z jezikom, ter se oziral s krvavimi očmi, pa nič ni videl. In kamor je prišel Wendigo, so ljudje pričeli zbolevati za nenavadnimi boleznimi. Posebej hudo pa je bilo, če se je Wendigo polastil človeka. Tak človek je pričel hlepeti po človeškem mesu. Želja v njem je naraščala, in postala tako silna, da se ji ni mogel več upirati. Slej ko prej je na skrivaj umoril nekoga iz vasi, in ga naskrivaj, v temi pojedel. Ko so Indijanci zvedeli, da se je nekoga iz vasi polastil Wendigo, jih je prevzela groza. Kurili so ognje in peli zakletve. Toda nič ni pomagalo. Z Wendigom se je zmogel soočiti le izkušen vrač. Le tak vrač, ki je bil zelo cenjen, se je zmogel zoperstaviti uničujočemu pohlepu, ki ga je predstavljal Wendigo. Vrač se je moral z Wendigom soočiti pred skupnostjo. Pozval ga je na dvoboj, in ves čas ga je moral gledati v oči, ni smel odmakniti pogleda. Wendigo je besnel in tulil bolj in bolj. Iz ust mu je tekla kri, pomešana s peno. Njegove globoko udrte oči so se zavile, da so se videle le beločnice. Izpuščal je nerazumljive glasove. Tedaj je vrač vedel, da prihaja odločilni spopad. Odložil je svoja oblačila, stal je nag, namazan le z bobrovo mastjo in z medvedjimi šapami okoli vratu, s tetoviranimi prsmi in obrazom. V roke je vzel ropotuljo, v drugo roko je vzel boben. Udaril je na boben in klical sile pomladi in sile juga, klical je dobre duhove logov, duhove potokov in rečnih zalivov, klical je Nanaboča in njegove živalske pomočnike. Bolj in bolj je udarjal na boben. Tam-tam, tam-tam. Z drugo roko je stresal ropotuljo. Pel je in se oziral navzgor, k strehi koče, da bi iz juga in vzhoda privabil Nanaboča. Wendigo je besnel bolj in bolj. V agoniji se je hotel polastiti ljudi, jim odveti srca in duše, se prenesti nanje. Vrač ga je gledal v oči in mu to preprečil. Vedno bolj sta donela boben in raglja, vedno hitreje je plesal vrač. Ljudje, ki so gledali strašni prizor, spopad Nanaboča in Wendiga, so trepetali. Mrmraje so peli, da bi njihovo petje vlilo moči vraču. V zadnji agoniji je Wendigo planil na človeka in ga hotel požreti. Tedaj je vrač zapel posebej glasno, ljudje, ki so trepetali od groze, so mrmranje povišali v visoki monotoni tremolo. Vrač je pričel sopsti in se potiti. Wendigo je hotel planiti po človeku, a ni mogel. Hotel je napasti vrača, pa je vrač zapel glasneje. Odložil je boben in ropotuljo, ni več gledal Wendiga, gledal je navzgor in po ljudeh, z odsotnim, a hkrati prečudno jasnim pogledom, in pel. Ni bil več on, ki je pel, sedaj je globoko v njem pričel prepevati Nanabočo. Nanabočo je pel o zmagah nad losovci in nad morsko pošastjo, pel je o vitkih brezah in o boju z prekaljenim rosomahom, pel je o svojih ljubezenskih dogodivščinah in o velikih pojedinah, pel je o losih in o medvedih, pel je o svetlo zeleni koruzi … In ko je Nanabočo pel o svetlo zeleni koruzi, ki daje hrano rodovom, se je Wendigo skrčil od groze. Stresli so ga krči in pričel se je sušiti. Nanabočo je opeval mlado zeleno koruzo, njeno vitko postavo, njeno rast proti nebu, njeno rodovitnost, njene storže, ki dajejo hrano ljudem. In Wendigo ni zmogel več, zapuščale so ga moči, padal je vase, pobiralo ga je, iz njegovih udov je sopela zoprno smrdeča sopara, se združevala z dimom od ognja, na katerega so bila naložena očiščujoča zelišča, in izginjala ven, v zimsko noč. In Nanabočo je pel naprej, milo in lepo je pel, pel je skozi vračeva usta. Pel je o jugu in o pticah, o goseh in labodih, o ljubkih logih, kjer se je ljubil z mladimi indijanskimi princesami in kjer je tekmoval z bojevniki v teku, v rokoborbi in streljanju. Wendigo je hropel v zadnjih vzdihljajih. In Nanabočo je pel o njej, ki je bila njegova najljubša, pel je o koruzni boginji. Pel je o njenih tankih svetlih laseh, o njeni vitki postavi, o njeni rodnosti, pel o njeni domovini na daljnem jugu, o njenih bratih in sestrah, o njenem očetu. Wendigo je zahropel v zadnjih vzdihljajih. Od njega so ostajale samo še votlo strmeče oči, dve očesni krogli, ki sta se obračali in potikali po tleh, se spet vrgli na tla, kleli v neznanih jezikih, jokali, tulili, blazneli. In Nanabočo je pričel mirno peti o dnevu, ko je dekletu v znamenje ljubezni podaril koruzni storž. Pel je o njenem ljubkem, sramežljivem, hvaležnem pogledu, in njegov glas se je vzpel pod strop wigvama, gorel je z ognjem, zanetil je moč in pogum v srcih ljudi. Tedaj, sredi petja, se je zaslišal hreščeč zvok, kot bi se pretrgalo nebo. Zunaj so zatulili volkovi, veter je pometal okoli koče, ljudje so peli z vso močjo. Vrač, skozenj katerega je pel Nanabočo je sedaj govoril o ljudeh, katerim je mlada Indijanka izročila storž, o njihovi hvaležnosti … o koncu dolge lakote, o koncu vojn … pel je in padal po tleh..odnašalo ga je … pel je..govoril o sreči ljudi … in nenadoma se je vse pomirilo, volkovi so utihnili, veter ni več zavijal, zunaj je vstajalo jutro iz mraka. Vrač pa je ležal na tleh, nezavesten, s penastimi ustmi. Ljudje, ki so uvideli, da so odrešeni, so z grlenimi glasovi zapeli zahvalno pesem Nanaboču, sestri koruzi in duhovom juga. Na ogenj so naložili zelišča, peli so in peli, zunaj pa je vstajal dan.
In ko so stopili na plano, so videli, da se je sneg pričel tajati. Prišla je dolgo pričakovana odjuga.
Leta 1788 je Kentakee, ki so mu sedaj pravili »Kentucky«, pristopil k zvezi Držav. V njem je živelo nad sto tisoč duš: več, kot so šteli vsi rodovi ob Ohiu. Grozeča bela nevarnost je silila čez Lepo reko. Nekdaj je bil Ohio meja: Dolgi noži so stanovali južno, severno so prebivali svobodni rodovi Šavanov, Lenapov, Miamov, Pinakešavov, Veov, Vendatov in Irokezov iz rodu Seneka. Še bolj na severu, v divjih gozdovih ob Mičigamiju in ob Sault St. Marie so prebivali Potavatomiji, Otavi in Očipveji. Ti so se klicali »Anašinabi«. Sosednja ljudstva so jih spoštovala na poseben način. Ti severni rodovi - z izjemo Potavatomijev, ki so bili zapleteni v nenehne boje z Vinebagi – niso bili tako izvedeni v bojevanju kot Šavani ali celo Irokezi. Severnjaki so bili čarovniki, magi severnih gozdov. Očipveji so poznali skrivne bratovščine vračev. Poznali so divje zeli in umetnost sanjanja. Vedeli so za očiščujočo in zdravilno moč parne kopeli in za pomen vizij. Trmasto in žilavo so se upirali misijonarjem, ki so prihajali mednje z naselbin na vzhodu. Verjeli so v svoja božanstva: v junaka Manaboža, (ki so ga Šavani klicali »Nanabočo«). Nanabočo je bil sin Meseca in vnuk Zemlje. Prekanil je lososovce in divjo rečno pošast. Iz neba je izmaknil koruzni storž, plemenom je prinesel tobak, pa tudi posebno mešanico zelišč, ki je povzročala sanje in vizije. Pobil je hudobneže, a rad se je pošalil tudi z dobrimi. Cenil pa je pogum in zvitost. Bil je prijatelj vseh živali, le z rosomahom se nista mogla. Predvsem pa je bil požeruh: jedel bi in jedel, in ni mu bilo nikdar dosti. In pozno ponoči, ko so otroci zaspali, so starejši pripovedovali o njegovih številnih dogodivščinah z mladimi Indijankami. Nanabočo je bil nasprotnik divjega Megisivona. Naredil si je lok in prežal nanj, nato je streljal vanj strelico za strelico, počasi in gotovo, pobil ga je s kijem in mu iztrgal srce, ki ga je nato podaril bobru. Od tedaj so govorili, da Megisivon prihaja na jug, ker išče svoje srce. S tem so menili viharje, ki so prišli s severa in zametli vasi in vigwame. Tedaj je rodovom trda predla. Zaprti v svoje koče, ki so bile polne zimskih zalog, posušenega mesa, koruznih storžev, suhega sadja, zelišč in koreninic, so peli pesmi in plesali. Toda zaloge so pohajale. V mesecu, ko so prišle prve odjuge, je nastopila kriza. Zaloge so bile le majhne. Vrači so peli zategle pesmi. In če so odjuge dolgo dolgo zamujale in so bili zameti visoki, je pričel po vasi strašiti Wendigo.
Wendigo je bil zli duh, ki so se ga severni rodovi najbolj bali. Predstavljali so si ga kot mršavo, suho bitje, ki je hlepelo po hrani, z globoko udrtimi očmi in krvavimi usti. Wendigo - nekoliko podoben našemu Neteku - se je polastil koče. Usedel se je v kot, sedel je tam, strmel predse in mrmral v brado. Mrmral je in mlaskal z jezikom, ter se oziral s krvavimi očmi, pa nič ni videl. In kamor je prišel Wendigo, so ljudje pričeli zbolevati za nenavadnimi boleznimi. Posebej hudo pa je bilo, če se je Wendigo polastil človeka. Tak človek je pričel hlepeti po človeškem mesu. Želja v njem je naraščala, in postala tako silna, da se ji ni mogel več upirati. Slej ko prej je na skrivaj umoril nekoga iz vasi, in ga naskrivaj, v temi pojedel. Ko so Indijanci zvedeli, da se je nekoga iz vasi polastil Wendigo, jih je prevzela groza. Kurili so ognje in peli zakletve. Toda nič ni pomagalo. Z Wendigom se je zmogel soočiti le izkušen vrač. Le tak vrač, ki je bil zelo cenjen, se je zmogel zoperstaviti uničujočemu pohlepu, ki ga je predstavljal Wendigo. Vrač se je moral z Wendigom soočiti pred skupnostjo. Pozval ga je na dvoboj, in ves čas ga je moral gledati v oči, ni smel odmakniti pogleda. Wendigo je besnel in tulil bolj in bolj. Iz ust mu je tekla kri, pomešana s peno. Njegove globoko udrte oči so se zavile, da so se videle le beločnice. Izpuščal je nerazumljive glasove. Tedaj je vrač vedel, da prihaja odločilni spopad. Odložil je svoja oblačila, stal je nag, namazan le z bobrovo mastjo in z medvedjimi šapami okoli vratu, s tetoviranimi prsmi in obrazom. V roke je vzel ropotuljo, v drugo roko je vzel boben. Udaril je na boben in klical sile pomladi in sile juga, klical je dobre duhove logov, duhove potokov in rečnih zalivov, klical je Nanaboča in njegove živalske pomočnike. Bolj in bolj je udarjal na boben. Tam-tam, tam-tam. Z drugo roko je stresal ropotuljo. Pel je in se oziral navzgor, k strehi koče, da bi iz juga in vzhoda privabil Nanaboča. Wendigo je besnel bolj in bolj. V agoniji se je hotel polastiti ljudi, jim odveti srca in duše, se prenesti nanje. Vrač ga je gledal v oči in mu to preprečil. Vedno bolj sta donela boben in raglja, vedno hitreje je plesal vrač. Ljudje, ki so gledali strašni prizor, spopad Nanaboča in Wendiga, so trepetali. Mrmraje so peli, da bi njihovo petje vlilo moči vraču. V zadnji agoniji je Wendigo planil na človeka in ga hotel požreti. Tedaj je vrač zapel posebej glasno, ljudje, ki so trepetali od groze, so mrmranje povišali v visoki monotoni tremolo. Vrač je pričel sopsti in se potiti. Wendigo je hotel planiti po človeku, a ni mogel. Hotel je napasti vrača, pa je vrač zapel glasneje. Odložil je boben in ropotuljo, ni več gledal Wendiga, gledal je navzgor in po ljudeh, z odsotnim, a hkrati prečudno jasnim pogledom, in pel. Ni bil več on, ki je pel, sedaj je globoko v njem pričel prepevati Nanabočo. Nanabočo je pel o zmagah nad losovci in nad morsko pošastjo, pel je o vitkih brezah in o boju z prekaljenim rosomahom, pel je o svojih ljubezenskih dogodivščinah in o velikih pojedinah, pel je o losih in o medvedih, pel je o svetlo zeleni koruzi … In ko je Nanabočo pel o svetlo zeleni koruzi, ki daje hrano rodovom, se je Wendigo skrčil od groze. Stresli so ga krči in pričel se je sušiti. Nanabočo je opeval mlado zeleno koruzo, njeno vitko postavo, njeno rast proti nebu, njeno rodovitnost, njene storže, ki dajejo hrano ljudem. In Wendigo ni zmogel več, zapuščale so ga moči, padal je vase, pobiralo ga je, iz njegovih udov je sopela zoprno smrdeča sopara, se združevala z dimom od ognja, na katerega so bila naložena očiščujoča zelišča, in izginjala ven, v zimsko noč. In Nanabočo je pel naprej, milo in lepo je pel, pel je skozi vračeva usta. Pel je o jugu in o pticah, o goseh in labodih, o ljubkih logih, kjer se je ljubil z mladimi indijanskimi princesami in kjer je tekmoval z bojevniki v teku, v rokoborbi in streljanju. Wendigo je hropel v zadnjih vzdihljajih. In Nanabočo je pel o njej, ki je bila njegova najljubša, pel je o koruzni boginji. Pel je o njenih tankih svetlih laseh, o njeni vitki postavi, o njeni rodnosti, pel o njeni domovini na daljnem jugu, o njenih bratih in sestrah, o njenem očetu. Wendigo je zahropel v zadnjih vzdihljajih. Od njega so ostajale samo še votlo strmeče oči, dve očesni krogli, ki sta se obračali in potikali po tleh, se spet vrgli na tla, kleli v neznanih jezikih, jokali, tulili, blazneli. In Nanabočo je pričel mirno peti o dnevu, ko je dekletu v znamenje ljubezni podaril koruzni storž. Pel je o njenem ljubkem, sramežljivem, hvaležnem pogledu, in njegov glas se je vzpel pod strop wigvama, gorel je z ognjem, zanetil je moč in pogum v srcih ljudi. Tedaj, sredi petja, se je zaslišal hreščeč zvok, kot bi se pretrgalo nebo. Zunaj so zatulili volkovi, veter je pometal okoli koče, ljudje so peli z vso močjo. Vrač, skozenj katerega je pel Nanabočo je sedaj govoril o ljudeh, katerim je mlada Indijanka izročila storž, o njihovi hvaležnosti … o koncu dolge lakote, o koncu vojn … pel je in padal po tleh..odnašalo ga je … pel je..govoril o sreči ljudi … in nenadoma se je vse pomirilo, volkovi so utihnili, veter ni več zavijal, zunaj je vstajalo jutro iz mraka. Vrač pa je ležal na tleh, nezavesten, s penastimi ustmi. Ljudje, ki so uvideli, da so odrešeni, so z grlenimi glasovi zapeli zahvalno pesem Nanaboču, sestri koruzi in duhovom juga. Na ogenj so naložili zelišča, peli so in peli, zunaj pa je vstajal dan.
In ko so stopili na plano, so videli, da se je sneg pričel tajati. Prišla je dolgo pričakovana odjuga.
