Moj Bog! Mar bom med knjigami zgnil?
Sedim v svoji mali sobi,
Ostra luč mi sveti in nagibam glavo v dela:
V Teološko sumo Akvinskega Tomaža,
V zbrana dela Carla Junga,
In v Okultno filozofijo Kornelija Agripe.
Po sobi se nabira prah – in soba je podoba moje duše:
Tudi ta je vse bolj stara, zaprašena;
Sok življenja, ki nekdaj čutil sem ga v prsih,
Je zastal; vse, kar sem nekdaj ljubil, sem pozabil.
Ah ne! Tu in tam zbudi se misel,
In zdrami čustvo, strast, vročičnost.
V sebi podoživljam dneve, ko sem
Spal na plažah Krete, v varstvu polne lune;
In grem še dlje nazaj –
Spominjam se kozarcev vina,
Debat razgretih, in oči, ki ljubo so iskale.
Ženska? Le kako sem njo lahko pozabil?
V meni vstane slika prve najine ljubezni:
Bila si mi vodnica, in čeprav bila si ljubko sramežljiva,
Pustila si mi, da sem vonjal tvoje bujne kodre,
Z ustnami sprehajal se ti po telesu
In nezmotljivo našel tisto mesto,
Ki si ga izdala z lahnim krikom…
Moj Bog! Kako sem lahko vse to pozabil?
Je moč vse to še enkrat povrniti,
Je moč strasti, ki skoraj so umrle, obuditi?
Pri moji veri! Najraje bi preklel Boga
In vse zapovedi morale; pil bi vino,
Kot nekdaj, poiskal njo, ki istih je občutkov,
In plesal razuzdani ples do svita jutra…
In potem, ob prvih žarkih sonca,
Bi ponovno poiskal tisto mesto,
In z ustnami pričaral ti nebesa…
MUKA
Komu naj povem o svoji sladki muki?
Naj tožim Bogu in duhovnom v črnih oblačilih?
Ti ljubezni ne poznajo, čeprav o njej
Ves čas jih človek sliši govoriti.
Ti poznajo samo en ideal prekleti,
Ki, kot da bi prinašal odrešenje,
Svečano imenujejo ga »vzdržnost«.
Naj tožim torej Bogu in duhovnom črnim?
Ti me niso in ne bodo razumeli;
Nak – njim tožiti ne grem.
Veliko raje tožim Soncu, Luni, zvezdam in planetom,
Košatim smrekam, vitkim brezam (ki spominjajo me nanjo),
Morju, pesku, kamnom, školjkam, ribam;
Pticam, ki v času, ko to pišem, plešejo svoj ples ljubezni;
Njim bom tožil – in čeprav, z izjemo ptic, molčijo,
So tisočkrat bolj zmožni razumeti, kaj čuti mi srce.
Kajti v žarkih Sonca, Lune, zvezd;
V šelestenju listov breze, v nočnem valovanju morja,
V radostnem žgolenju ptic, v vsem, kar sem naštel
Čutim en sam veliki »da« ljubezni.
PESEM
Rad bi napisal pesem
Pesem s čarobno močjo:
Rad bi napisal tako pesem,
Da bi se ob njenem zvenu
Starcem vrnila strast
In brezzobe ženice,
Podobne odcvetelim vrtnicam,
Bi postale kot nabrekli lotosovi popki:
Rahla rdečica bi jim barvala lica
In njihove oči bi iskale ljubimca,
Vse njihove kretnje,
Njihov stas in hoja,
Bi vabile k ljubezni.
Tekoči trakovi po
Umazanih tovarnah bi se ustavili;
Banke bi zaprle svoje pulte;
V cerkvah bi sneli Boga z oltarjev
(tistega Boga, v čigar imenu
prepovedujejo ljubezen!)
In gospodinje bi prenehale s kuho.
Vse mesto bi se zbralo v velikem parku,
Na tratah posutih z marjeticami,
Pod vitkimi brezami
In mogočnimi topoli.
Potem bi imeli dan ljubljenja:
Častitljivi gospodje s trebuhi
Bi pili naslado z ustnic
(spodnjih in zgornjih)
Komaj dozorelih deklic;
Pusti bankirji bi bili
Združeni v krču ljubezni
S fatalkami v črnih salonarjih
In čipkastih korzetih;
In duhovniki bi potešili svoja usta
- usta, ki niso nikoli smela poljubljati,
(čeprav so si to na skrivaj želela)
Ker je tako ukazal Bog,
Bog žebljev, krvi in krone iz trnja.
Tako bi minil dan – v stokih in vzdihih,
Porojenih iz slasti in radosti,
Iz najglobjega vrelca bitja,
Ki si ljubezni želi do onemoglosti,
Pa si jo sam prepoveduje
Na tisočero načinov.
PALADA ATENA
Kličem jo Palas Atena;
In zares: njen lik je lik grške boginje,
Zeusove hčere.
Lepe dlani ima
In majhna ljubka stopala;
Njen život je vitek
In kronajo ga jedre prsi,
Kot diadem kraljico.
Njena podoba je zapeljiva,
Toda ona se za svet podob ne meni.
Kajti njena duša je doma
Na poljanah Resnice;
Kjer drugi zrejo videz,
Ona uzre bistvo;
In zato me ni sram
Prositi za nasvet njo,
Ki mi dopušča,
Da jo kličem prijateljica.
III.
V Indiji te najdem kot Radharani, kravjo pastirico;
Deklico z mandljastimi očmi in dolgimi temnorjavimi lasmi,
Spletenimi v kito, ki ti pada po hrbtu; čakaš njega,
Ki se imenuje Vasudeva, da te odpelje v Vrindavan.
V Afriki si ponosna masajska princesa izpod gore Elgon;
Tvoji dojki, jedri in napeti, sta kot dvoje kopij;
In v tvoje telo so modri starci z brazgotinami vpisali,
Da boš last junaka, ubijalca leopardov.
V deželi, kjer sonce vzide, imaš kot sneg belo kožo
In kot češnje rdeče ustnice; potomka samurajev si,
In zato je tudi tvoja ljubezen kot rezilo meča –
Ostra in boleča, v njej odzvanja ostrina.
Stopaš po ulicah Montmartra, po Nevskem prospektu
In po razsvetljenem Broadwayu;
Izbiraš najdražje parfume, črne čipkaste korzete
In v prostem času prebiraš Sartra in Prousta.
Joj! Ženska! Ranile so me puščice Kupida!
Iskal te bom, in nekoč te najdem – morda kot Radharani,
Morda kot afriško princeso, morda kot izvedenko v ljubezni,
Ali kot postmoderno femme fatale. Toda, če povem resnico:
Najraje bi te našel v njej, ki oddaljena je dva impulza.
VIII.
Rad bi napisal pesem pesmi,
Ob kateri bi onemela Visoka pesem;
Kralju Salomonu bi zastal dih
In kraljica iz Sabe bi v jezi stisnila svoje
Ustnice, obarvane s tirskim škrlatom.
Moj Bog! Ne morem!
Moje srce je prazno in pusto,
Bolj pusto kot pustinje centralne Azije.
V teh dneh, polnih sivine in melanholije
Prebiram knjige alkimistov.
Sanjam o čudežni fontani, ki je izvir
Aque fortis; sanjam o prvih dveh principih,
O rdečem kralju Žveplu in beli kraljici Merkuriji;
In v svojem duhu zrem mogočni Kamen modrih,
Ki ozdravlja kovine njihove nepopolnosti
In vrača moč brezzobim starcem, ki jih je zapustila strast.
Ah! Ko bi bila ob meni moja draga!
Potem bi ves svet postal čudežna fontana
In jaz bi bil sončni kralj Žveplo in
Ona lunina kraljica Merkurija;
V mistični poroki bi se kot dvoje praelementov
Združili najini bistvi in po končani ljubezni
Bi na bujnih tratah, pod cvetočimi češnjami
Ostal najin sad: napoj večnega življenja.
LUNINA KRALJICA
Sonce zlato se je prebudilo
In posijalo nate, Lunina kraljica.
Tvoji lasje, bujni in dišeči
So še razpuščeni;
Ravnokar si spala.
Pred teboj čarobna je fontana,
V kateri kopaš se ob sončnem vzhodu;
Fontana obnavlja ti lepoto
Tako da vsakomur si vsa prelestna.
Privzdigneš stopala svoja ljubka,
In stopiš v kopel mladosti.
Gola si; svežina vode
Rožnato ti obarvala je kožo,
Napela tvoji jedri dojki
In naredila te je vso igrivo.
Oj! Kraljica! Sanjam da bil bi
Sončni kralj, tvoj ljubi;
A sanje so pač – sanje.
Zato dovoli mi, kraljica,
Da te vidim: da vidim tvoje
Gibke ude, tvoje roke in stopala,
Majhna, ljubka, vsa kraljevska.
In – če res ni preveč, kar prosim –
Dovoli mi, da en sam poljub
Nežno ukradem ti iz usten.
X.
Sedeč v svoji majhni sobi
Na oguljenem fotelju ob brljivi luči
Se poglabljam v dela staroslavna,
V skrivnostne nauke, ki so plen pozabe.
Listam po skrivnostni knjigi:
Magična fontana,
V katero voda teče v treh curkih;
Okoli fontane štiri zvezde
In med njimi Sonce z Luno.
Magična fontana posoda je Ljubezni,
In trije izviri podoba virov o ljubezni:
Prvi je izvir ljubezni v srcu moje drage,
Drugi izvir je v srcu mojem,
Tretji pa je vez nevidna,
ki ljubezen jo je ustvarila med nama.
Štiri zvezde štirje klasični so elementi:
Ogenj rdeči govori o silni strasti,
Zrak o tem, da strast pozna subtilnejše izraze,
Voda ponazarja tok odnosa,
In zemlja zavest, da oba sva omejena.
Sonce in Luna arhetipski sta podobi naju:
Sonce, ki pravijo mu tudi rdeča roža,
Se združi z Luno, ki je bela roža;
V tej skrivnosti nad vsemi skrivnostmi
Je v mističnem objemu rojen čudež,
Sad ljubezni, ki imen ima nešteto,
A najbolj znan kot Kamen je modrosti.
XI.
Če bi mogel, draga,
Bi zajahal konja,
Nase poveznil bi oklep jekleni,
In ubil bi zmaja – zate.
Če bi mogel, draga,
Na svoje stroške bi opremil vojsko,
Izkrcal bi jo tam pri Askalonu,
In nevernikom vzel bi sveto mesto – zate.
Če bi mogel, draga,
Napisal bi pesnitev čudovito,
V verzu heksametru in pravilni rimi,
Ki prekosila bi pesmi Petrarke – zate.
Če bi mogel, draga,
Zate skomponiral bi libreto,
Polno blagoglasne harmonije,
Da ob njem obnemel bi Mozart – zate.
Če bi mogel, draga,
Zate ubijal zmaje bi,
Zavzemal mesta,
Pisal pesmi
In skladal harmonije;
Toda: golih rok sem, reven;
Vsega tega sem nezmožen.
Edino, kar lahko, preljuba, je,
Da podarim ti sebe in s seboj ljubezen.
XII.
Kako si lepa, draga!
Si kot gazela, ki se napaja ob izvirku:
Njen stas imaš in njene gibe,
Mili njen pogled, oči velike, lepe.
Kako si lepa, draga!
Si kot plemkinja iz Orleansa ali Reimsa,
Oblečena v brokat, z bujnimi lasmi pod diademom,
In pogleda, ki razodeva izkustvo in uvid.
Kako si lepa, draga!
Si kot Palada Atena, Zeusova hčerka;
Za tvojim plemenito obokanim čelom so misli božanske;
In jaz, moj Bog, sem smel ljubkovati to čelo, čelo boginje!
XIII.
Sedim na starem stolu v svoji sobi
In zrem v knjigo, ki pred tedni sem jo še požiral
Zdaj črk ne vidim, ne obračam več strani.
Pred mojimi očmi si ti, edina, ti.
Kraljica! Plemkinja! Boginja!
Kaj za vraga si storila z mano? Gledati ne morem, nič ne slišim,
V mojih mislih, v mojem srcu ti si;
Obseden sem od tebe, ženska!
Odreši, prosim, me te sladostrastne muke!
Dovoli, da te objamem;
Pusti, da ljubkujem tvoje čelo
Da z rokami nežno božam ti lase
In naposled: naj iz tvojih rdečih ustnic spijem
Prepovedani poljub ljubezni.
XV.
Moj Bog! Kako sem srečen!
Prijeti smel sem za roko svojo drago,
Za njeno majhno, ljubko roko,
Ki roka je grofične je, markize;
Prijeti smel sem jo za roko
In jo za kratek čas držati v svoji.
Moj Bog! Kako sem srečen!
Objeti smel sem svojo drago,
Prižeti sebe ob njen vitki stas,
Čutiti njeni jedri dojki,
Vroč utrip strasti v vsaki žili,
Ki utripale so v skupnem ritmu.
Moj Bog! Kako sem srečen!
Poljubiti smel sem svojo drago,
Na čelo njeno, ljubko, plemenito;
Čelo, ki bi ga zavidala Atena.
Samo eno čutim bolečino –
Da nisem se smel spustiti malo niže,
In z ustnami se dotakniti njenih.
TADŽ MAHAL
Šah Džahan! Mumtazi svoji zgradil
Si spomenik nesmrtni, in če smem verjeti
Zgodbam in pa tvoji strasti, bila je lepa.
Toda pred njo, ki smem jo jaz ljubiti,
Se sultanica tvoja skrije in zardi v rdečici.
Tista, ki jo ljubim,
Namreč podoba nesmrtne je lepote,
Ki mistiki jo imenujejo Sophia.
Oj, vi mistiki ubogi! Gledate jo v bogozrenju;
Jaz smel spoznati sem jo tukaj, v imanenci,
Smem zreti v oči njene sinje, poslušati njen smeh,
Vonjati njih las nebeški duh, moj Bog,
Jaz jo smem objeti! Njo, Sophio!
In meni ona celo tu in tam dopušča,
da se s poljubom ji dotaknem čela,
in srkam predokus tega,
na kar boleče čakava obadva,
nežnega spoja najinih teles,
biserno rožnate ekstaze paradiža.
ODA LJUBKI MALI DAMI
Moja mala dama
Noče črnega korzeta,
Noče seksi salonarjev,
In noče prstana s safirji.
Ona ljubi blagi vonj gole kože,
Boso hojo po gozdnem mahu,
Odsev sonca na gladini morja.
Ljubi stari rock in šestdeseta leta
Pesmi Doorsev in ekstazo koncertov.
Ljubi majhne domače prostore,
Poslikane stene in temnordeče preproge.
Prija ji basmati riž s začinjeno omako,
Pitje čaja s skodelic iz kitajskega porcelana.
Toda kljub temu nosi ljubek majhen plašček,
Ljubko zardeva v sramu in jezi;
Če bi moral izbrati barvo,
Bi jo naslikal v zlati in sinji.
Vesel sem, ker sem spoznal svojo damo.
Včasih se bojim njene jeze,
O silovitosti katere pričajo njena lica in ustne.
Toda vem, da mala dama oprošča s poljubi,
Drugače ne zna: ali sovraži ali pa ljubi.
Čuval bom svojo malo damo;
Čuval jo bom bolj kot svoje knjige;
Bolj kot vitezi gral in Izraelci skrinjo zaveze.
Kajti ona je vse to troje:
je knjiga, ki jo ni mogoče prebrati;
gral, kamor se steka moja ljubezen
in skrinja, ki hrani neprecenljivo lepoto.
Kadar me pogleda moja draga,
Z očmi, bolj plavimi od safirjev,
Se ozre name bog Krišna:
s svojo svireljo zapoje pesem ljubezni,
in želim si le eno: da bi trajalo večno.
/.../
Moja bivša mala dama
Ima dva usodna obraza:
Prvi je lik Palade Atene,
Drugi obraz predilke Arahne.
Ljubka mala dama je namreč
Mojstra v spletanju mrež:
Moške zavije vanje s poljubi
In jih zapečati s svojim pogledom.
Zares, Sveto pismo in Freud sta
Prišla do enakih zaključkov:
Ženski ne prideš do dna,
Če preiščeš globočine vesolja in duše.
Faust je hrepenel po znanju,
Prebiral je dela starodavnih magov,
Meril je poti zvezd in pretvarjal kovine.
Toda prave skrivnosti ni ne v obledelih knjigah,
Ni je v krogu zodiaka niti v alkimistični retorti.
Prava skrivnost, skrivnost nad skrivnostmi,
Je srce ženske: tu odpovedo besede,
Molk in nauk izkušnje sta spremljevalca tistemu,
Ki je ljubil Ateno in se zapletel v mrežo Arahne.
Toda ostajajo nam lepi poletni večeri,
Vino, ki se iskri iz kozarcev in otožne pesmi Doorsev...
PREBUJENJE
Moj Bog! Mar bom med knjigami zgnil?
Sedim v svoji mali sobi,
Ostra luč mi sveti in nagibam glavo v dela:
V Teološko sumo Akvinskega Tomaža,
V zbrana dela Carla Junga,
In v Okultno filozofijo Kornelija Agripe.
Po sobi se nabira prah – in soba je podoba moje duše:
Tudi ta je vse bolj stara, zaprašena;
Sok življenja, ki nekdaj čutil sem ga v prsih,
Je zastal; vse, kar sem nekdaj ljubil, sem pozabil.
Ah ne! Tu in tam zbudi se misel,
In zdrami čustvo, strast, vročičnost.
V sebi podoživljam dneve, ko sem
Spal na plažah Krete, v varstvu polne lune;
In grem še dlje nazaj –
Spominjam se kozarcev vina,
Debat razgretih, in oči, ki ljubo so iskale.
Ženska? Le kako sem njo lahko pozabil?
V meni vstane slika prve najine ljubezni:
Bila si mi vodnica, in čeprav bila si ljubko sramežljiva,
Pustila si mi, da sem vonjal tvoje bujne kodre,
Z ustnami sprehajal se ti po telesu
In nezmotljivo našel tisto mesto,
Ki si ga izdala z lahnim krikom…
Moj Bog! Kako sem lahko vse to pozabil?
Je moč vse to še enkrat povrniti,
Je moč strasti, ki skoraj so umrle, obuditi?
Pri moji veri! Najraje bi preklel Boga
In vse zapovedi morale; pil bi vino,
Kot nekdaj, poiskal njo, ki istih je občutkov,
In plesal razuzdani ples do svita jutra…
In potem, ob prvih žarkih sonca,
Bi ponovno poiskal tisto mesto,
In z ustnami pričaral ti nebesa…
MUKA
Komu naj povem o svoji sladki muki?
Naj tožim Bogu in duhovnom v črnih oblačilih?
Ti ljubezni ne poznajo, čeprav o njej
Ves čas jih človek sliši govoriti.
Ti poznajo samo en ideal prekleti,
Ki, kot da bi prinašal odrešenje,
Svečano imenujejo ga »vzdržnost«.
Naj tožim torej Bogu in duhovnom črnim?
Ti me niso in ne bodo razumeli;
Nak – njim tožiti ne grem.
Veliko raje tožim Soncu, Luni, zvezdam in planetom,
Košatim smrekam, vitkim brezam (ki spominjajo me nanjo),
Morju, pesku, kamnom, školjkam, ribam;
Pticam, ki v času, ko to pišem, plešejo svoj ples ljubezni;
Njim bom tožil – in čeprav, z izjemo ptic, molčijo,
So tisočkrat bolj zmožni razumeti, kaj čuti mi srce.
Kajti v žarkih Sonca, Lune, zvezd;
V šelestenju listov breze, v nočnem valovanju morja,
V radostnem žgolenju ptic, v vsem, kar sem naštel
Čutim en sam veliki »da« ljubezni.
PESEM
Rad bi napisal pesem
Pesem s čarobno močjo:
Rad bi napisal tako pesem,
Da bi se ob njenem zvenu
Starcem vrnila strast
In brezzobe ženice,
Podobne odcvetelim vrtnicam,
Bi postale kot nabrekli lotosovi popki:
Rahla rdečica bi jim barvala lica
In njihove oči bi iskale ljubimca,
Vse njihove kretnje,
Njihov stas in hoja,
Bi vabile k ljubezni.
Tekoči trakovi po
Umazanih tovarnah bi se ustavili;
Banke bi zaprle svoje pulte;
V cerkvah bi sneli Boga z oltarjev
(tistega Boga, v čigar imenu
prepovedujejo ljubezen!)
In gospodinje bi prenehale s kuho.
Vse mesto bi se zbralo v velikem parku,
Na tratah posutih z marjeticami,
Pod vitkimi brezami
In mogočnimi topoli.
Potem bi imeli dan ljubljenja:
Častitljivi gospodje s trebuhi
Bi pili naslado z ustnic
(spodnjih in zgornjih)
Komaj dozorelih deklic;
Pusti bankirji bi bili
Združeni v krču ljubezni
S fatalkami v črnih salonarjih
In čipkastih korzetih;
In duhovniki bi potešili svoja usta
- usta, ki niso nikoli smela poljubljati,
(čeprav so si to na skrivaj želela)
Ker je tako ukazal Bog,
Bog žebljev, krvi in krone iz trnja.
Tako bi minil dan – v stokih in vzdihih,
Porojenih iz slasti in radosti,
Iz najglobjega vrelca bitja,
Ki si ljubezni želi do onemoglosti,
Pa si jo sam prepoveduje
Na tisočero načinov.
PALADA ATENA
Kličem jo Palas Atena;
In zares: njen lik je lik grške boginje,
Zeusove hčere.
Lepe dlani ima
In majhna ljubka stopala;
Njen život je vitek
In kronajo ga jedre prsi,
Kot diadem kraljico.
Njena podoba je zapeljiva,
Toda ona se za svet podob ne meni.
Kajti njena duša je doma
Na poljanah Resnice;
Kjer drugi zrejo videz,
Ona uzre bistvo;
In zato me ni sram
Prositi za nasvet njo,
Ki mi dopušča,
Da jo kličem prijateljica.
III.
V Indiji te najdem kot Radharani, kravjo pastirico;
Deklico z mandljastimi očmi in dolgimi temnorjavimi lasmi,
Spletenimi v kito, ki ti pada po hrbtu; čakaš njega,
Ki se imenuje Vasudeva, da te odpelje v Vrindavan.
V Afriki si ponosna masajska princesa izpod gore Elgon;
Tvoji dojki, jedri in napeti, sta kot dvoje kopij;
In v tvoje telo so modri starci z brazgotinami vpisali,
Da boš last junaka, ubijalca leopardov.
V deželi, kjer sonce vzide, imaš kot sneg belo kožo
In kot češnje rdeče ustnice; potomka samurajev si,
In zato je tudi tvoja ljubezen kot rezilo meča –
Ostra in boleča, v njej odzvanja ostrina.
Stopaš po ulicah Montmartra, po Nevskem prospektu
In po razsvetljenem Broadwayu;
Izbiraš najdražje parfume, črne čipkaste korzete
In v prostem času prebiraš Sartra in Prousta.
Joj! Ženska! Ranile so me puščice Kupida!
Iskal te bom, in nekoč te najdem – morda kot Radharani,
Morda kot afriško princeso, morda kot izvedenko v ljubezni,
Ali kot postmoderno femme fatale. Toda, če povem resnico:
Najraje bi te našel v njej, ki oddaljena je dva impulza.
VIII.
Rad bi napisal pesem pesmi,
Ob kateri bi onemela Visoka pesem;
Kralju Salomonu bi zastal dih
In kraljica iz Sabe bi v jezi stisnila svoje
Ustnice, obarvane s tirskim škrlatom.
Moj Bog! Ne morem!
Moje srce je prazno in pusto,
Bolj pusto kot pustinje centralne Azije.
V teh dneh, polnih sivine in melanholije
Prebiram knjige alkimistov.
Sanjam o čudežni fontani, ki je izvir
Aque fortis; sanjam o prvih dveh principih,
O rdečem kralju Žveplu in beli kraljici Merkuriji;
In v svojem duhu zrem mogočni Kamen modrih,
Ki ozdravlja kovine njihove nepopolnosti
In vrača moč brezzobim starcem, ki jih je zapustila strast.
Ah! Ko bi bila ob meni moja draga!
Potem bi ves svet postal čudežna fontana
In jaz bi bil sončni kralj Žveplo in
Ona lunina kraljica Merkurija;
V mistični poroki bi se kot dvoje praelementov
Združili najini bistvi in po končani ljubezni
Bi na bujnih tratah, pod cvetočimi češnjami
Ostal najin sad: napoj večnega življenja.
LUNINA KRALJICA
Sonce zlato se je prebudilo
In posijalo nate, Lunina kraljica.
Tvoji lasje, bujni in dišeči
So še razpuščeni;
Ravnokar si spala.
Pred teboj čarobna je fontana,
V kateri kopaš se ob sončnem vzhodu;
Fontana obnavlja ti lepoto
Tako da vsakomur si vsa prelestna.
Privzdigneš stopala svoja ljubka,
In stopiš v kopel mladosti.
Gola si; svežina vode
Rožnato ti obarvala je kožo,
Napela tvoji jedri dojki
In naredila te je vso igrivo.
Oj! Kraljica! Sanjam da bil bi
Sončni kralj, tvoj ljubi;
A sanje so pač – sanje.
Zato dovoli mi, kraljica,
Da te vidim: da vidim tvoje
Gibke ude, tvoje roke in stopala,
Majhna, ljubka, vsa kraljevska.
In – če res ni preveč, kar prosim –
Dovoli mi, da en sam poljub
Nežno ukradem ti iz usten.
X.
Sedeč v svoji majhni sobi
Na oguljenem fotelju ob brljivi luči
Se poglabljam v dela staroslavna,
V skrivnostne nauke, ki so plen pozabe.
Listam po skrivnostni knjigi:
Magična fontana,
V katero voda teče v treh curkih;
Okoli fontane štiri zvezde
In med njimi Sonce z Luno.
Magična fontana posoda je Ljubezni,
In trije izviri podoba virov o ljubezni:
Prvi je izvir ljubezni v srcu moje drage,
Drugi izvir je v srcu mojem,
Tretji pa je vez nevidna,
ki ljubezen jo je ustvarila med nama.
Štiri zvezde štirje klasični so elementi:
Ogenj rdeči govori o silni strasti,
Zrak o tem, da strast pozna subtilnejše izraze,
Voda ponazarja tok odnosa,
In zemlja zavest, da oba sva omejena.
Sonce in Luna arhetipski sta podobi naju:
Sonce, ki pravijo mu tudi rdeča roža,
Se združi z Luno, ki je bela roža;
V tej skrivnosti nad vsemi skrivnostmi
Je v mističnem objemu rojen čudež,
Sad ljubezni, ki imen ima nešteto,
A najbolj znan kot Kamen je modrosti.
XI.
Če bi mogel, draga,
Bi zajahal konja,
Nase poveznil bi oklep jekleni,
In ubil bi zmaja – zate.
Če bi mogel, draga,
Na svoje stroške bi opremil vojsko,
Izkrcal bi jo tam pri Askalonu,
In nevernikom vzel bi sveto mesto – zate.
Če bi mogel, draga,
Napisal bi pesnitev čudovito,
V verzu heksametru in pravilni rimi,
Ki prekosila bi pesmi Petrarke – zate.
Če bi mogel, draga,
Zate skomponiral bi libreto,
Polno blagoglasne harmonije,
Da ob njem obnemel bi Mozart – zate.
Če bi mogel, draga,
Zate ubijal zmaje bi,
Zavzemal mesta,
Pisal pesmi
In skladal harmonije;
Toda: golih rok sem, reven;
Vsega tega sem nezmožen.
Edino, kar lahko, preljuba, je,
Da podarim ti sebe in s seboj ljubezen.
XII.
Kako si lepa, draga!
Si kot gazela, ki se napaja ob izvirku:
Njen stas imaš in njene gibe,
Mili njen pogled, oči velike, lepe.
Kako si lepa, draga!
Si kot plemkinja iz Orleansa ali Reimsa,
Oblečena v brokat, z bujnimi lasmi pod diademom,
In pogleda, ki razodeva izkustvo in uvid.
Kako si lepa, draga!
Si kot Palada Atena, Zeusova hčerka;
Za tvojim plemenito obokanim čelom so misli božanske;
In jaz, moj Bog, sem smel ljubkovati to čelo, čelo boginje!
XIII.
Sedim na starem stolu v svoji sobi
In zrem v knjigo, ki pred tedni sem jo še požiral
Zdaj črk ne vidim, ne obračam več strani.
Pred mojimi očmi si ti, edina, ti.
Kraljica! Plemkinja! Boginja!
Kaj za vraga si storila z mano? Gledati ne morem, nič ne slišim,
V mojih mislih, v mojem srcu ti si;
Obseden sem od tebe, ženska!
Odreši, prosim, me te sladostrastne muke!
Dovoli, da te objamem;
Pusti, da ljubkujem tvoje čelo
Da z rokami nežno božam ti lase
In naposled: naj iz tvojih rdečih ustnic spijem
Prepovedani poljub ljubezni.
XV.
Moj Bog! Kako sem srečen!
Prijeti smel sem za roko svojo drago,
Za njeno majhno, ljubko roko,
Ki roka je grofične je, markize;
Prijeti smel sem jo za roko
In jo za kratek čas držati v svoji.
Moj Bog! Kako sem srečen!
Objeti smel sem svojo drago,
Prižeti sebe ob njen vitki stas,
Čutiti njeni jedri dojki,
Vroč utrip strasti v vsaki žili,
Ki utripale so v skupnem ritmu.
Moj Bog! Kako sem srečen!
Poljubiti smel sem svojo drago,
Na čelo njeno, ljubko, plemenito;
Čelo, ki bi ga zavidala Atena.
Samo eno čutim bolečino –
Da nisem se smel spustiti malo niže,
In z ustnami se dotakniti njenih.
TADŽ MAHAL
Šah Džahan! Mumtazi svoji zgradil
Si spomenik nesmrtni, in če smem verjeti
Zgodbam in pa tvoji strasti, bila je lepa.
Toda pred njo, ki smem jo jaz ljubiti,
Se sultanica tvoja skrije in zardi v rdečici.
Tista, ki jo ljubim,
Namreč podoba nesmrtne je lepote,
Ki mistiki jo imenujejo Sophia.
Oj, vi mistiki ubogi! Gledate jo v bogozrenju;
Jaz smel spoznati sem jo tukaj, v imanenci,
Smem zreti v oči njene sinje, poslušati njen smeh,
Vonjati njih las nebeški duh, moj Bog,
Jaz jo smem objeti! Njo, Sophio!
In meni ona celo tu in tam dopušča,
da se s poljubom ji dotaknem čela,
in srkam predokus tega,
na kar boleče čakava obadva,
nežnega spoja najinih teles,
biserno rožnate ekstaze paradiža.
ODA LJUBKI MALI DAMI
Moja mala dama
Noče črnega korzeta,
Noče seksi salonarjev,
In noče prstana s safirji.
Ona ljubi blagi vonj gole kože,
Boso hojo po gozdnem mahu,
Odsev sonca na gladini morja.
Ljubi stari rock in šestdeseta leta
Pesmi Doorsev in ekstazo koncertov.
Ljubi majhne domače prostore,
Poslikane stene in temnordeče preproge.
Prija ji basmati riž s začinjeno omako,
Pitje čaja s skodelic iz kitajskega porcelana.
Toda kljub temu nosi ljubek majhen plašček,
Ljubko zardeva v sramu in jezi;
Če bi moral izbrati barvo,
Bi jo naslikal v zlati in sinji.
Vesel sem, ker sem spoznal svojo damo.
Včasih se bojim njene jeze,
O silovitosti katere pričajo njena lica in ustne.
Toda vem, da mala dama oprošča s poljubi,
Drugače ne zna: ali sovraži ali pa ljubi.
Čuval bom svojo malo damo;
Čuval jo bom bolj kot svoje knjige;
Bolj kot vitezi gral in Izraelci skrinjo zaveze.
Kajti ona je vse to troje:
je knjiga, ki jo ni mogoče prebrati;
gral, kamor se steka moja ljubezen
in skrinja, ki hrani neprecenljivo lepoto.
Kadar me pogleda moja draga,
Z očmi, bolj plavimi od safirjev,
Se ozre name bog Krišna:
s svojo svireljo zapoje pesem ljubezni,
in želim si le eno: da bi trajalo večno.
/.../
Moja bivša mala dama
Ima dva usodna obraza:
Prvi je lik Palade Atene,
Drugi obraz predilke Arahne.
Ljubka mala dama je namreč
Mojstra v spletanju mrež:
Moške zavije vanje s poljubi
In jih zapečati s svojim pogledom.
Zares, Sveto pismo in Freud sta
Prišla do enakih zaključkov:
Ženski ne prideš do dna,
Če preiščeš globočine vesolja in duše.
Faust je hrepenel po znanju,
Prebiral je dela starodavnih magov,
Meril je poti zvezd in pretvarjal kovine.
Toda prave skrivnosti ni ne v obledelih knjigah,
Ni je v krogu zodiaka niti v alkimistični retorti.
Prava skrivnost, skrivnost nad skrivnostmi,
Je srce ženske: tu odpovedo besede,
Molk in nauk izkušnje sta spremljevalca tistemu,
Ki je ljubil Ateno in se zapletel v mrežo Arahne.
Toda ostajajo nam lepi poletni večeri,
Vino, ki se iskri iz kozarcev in otožne pesmi Doorsev...
