Bil je topel majski večer. Ne da bi vedel, kaj sploh želim, sem postopal po Metelkovi. Mojo pozornost je pritegnila napol sključena postava, ki je sedela na klopci in si z nečim dala opraviti. Naredil sem nekaj krogov, tista postava pa je bila še vedno tam in še vedno si je dala z nečim opraviti. Pogledal sem bolje in videl, da fant ali moški dela tulec iz bankovca za deset evrov. Očitno je šlo za amfetamin ali kokain. Začutil sem znane metuljčke v trebuhu. Amfetamina nisem zaužil že vsaj pol leta in po pravici povedano bi se mi prilegel - še posebej v kombinaciji z whiskyem. Po svoji dobri ustaljeni nonšalantni navadi sem pristopil in povprašal za cigaret.
Vame so se zazrle temne, bistre, toda zelo nenavadne oči: oči, ki so bile hkrati domače in tuje. V njih je bilo nekaj, za kar se je zdelo, da gleda preko časa in ustaljenih kulturnih vzorcev; hkrati pa je iz njih sijala nenavadna toplina. Opazil sem, da ima fant, ki je bil nekako mojih let, na obrazu veliko brazgotino, in pomislil sem, da jo je staknil v kakšnem pouličnem pretepu. Manjkalo mu je tudi nekaj zob, tisti, ki so ostali, pa so bili še razmeroma zdravi. Toda vse to obraza ni kazilo: dajalo mu je celo nekakšen avtentičen pouličen ton, ki so ga še poudarila njegova oblačila. Mladenič je bil oblečen v ulično nošo: oguljene kavbojke, razdrapane superge in jakno s kratkimi rokavi. Potem mi je nenadoma vžgalo: pred menoj je stal – Nik!
Niku se je po obrazu razlezel blažen nasmeh. Bilo je skoraj čudežno ali - tako sem pomislil – nesmrtno srečanje. Prvo, kar je rekel Nik, pa je bilo: »Boš?« In to je bilo povsem v njegovem stilu!
Najprej sem stopil k njemu: vstal je in objela sva se. V objemu sva ostala skoraj minuto, potem pa sva se nekajkrat prijateljsko boksnila. Nato sem seveda vprašal, kaj sploh ima pred seboj:
»Amfetamin?«
»Ne«, je dejal Nik, »Nekaj boljšega: BK.«
Slišal sem že za BK. Bila je neka kemična droga, cenena mešanica med ekstazijem in amfetaminom, vendar z relativno močnim, nasladnim in dolgotrajnim učinkom. Brez besed sem iz žepa potegnil bankovec za petdeset evrov in ga zvil v tulec. Počakal sem, da je Nik ta svoj BK dodobra zdrobil v rumenkast prah, potem pa odkazano mi črto pošteno potegnil v nos. Kmalu je mamilo prijelo; oba sva postala blažena in zgovorna. V bližnji klub sem odšel po dve pivi. Potem je stekel pogovor.
Nik je povedal, da živi v Ljubljani, kjer ima najeto poceni podstrešno sobo, z mini kuhinjo in skupnim WC-jem; stroški (skupaj z najemnino) ga stanejo kakih sto petdeset evrov mesečno, tako da zlahka shaja s socialno podporo, svoj dohodek pa dopolni z občasno prodajo heroina, kokaina, ekstazija, amfetamina in magičnih gob. Potem je skromno dejal: »No, kadar ni sezone se zgodi da tudi kaj naberačim. Želiš videti moje stanovanje? Petek je, v hiši ni nikogar; sama bova. Imam nekaj dobrega kokaina in lahko se bova v miru pogovorila.«
Stopil sem za Nikom, ki je pričel odklepati svoje kolo. Ustavil sem ga z roko. »Pusti kolo, kjer je, greva s taksijem, plačam jaz.« Nik me je začudeno pogledal in rahlo zažvižgal; bilo je očitno, da se s taksiji ne vozi prav pogosto. Zaklenil je kolo, ga skril v nek kot in se mi pridružil. Pred Metelkovo je bila že cela vrsta taksijev; mimo naju so hodile ljubljanske alternativke v plaščkih in z očali, ki so imela poudarjen črn okvir; mladeniči v žametnih jopičih z dolgimi lasmi; zanemarjeni punkerji ter mlade gospodične v mini krilih in visokih salonarjih. Nik se je smejal. »Ti bom povedal nekaj zgodb o ženskah«, je rekel in sedel v taksi, ki sem ga naročil. Odpeljala sva se proti Rožni dolini in izstopila v neki zakotni ulici. Hiša je bila temna. Nik je odklenil vrata. Vzpela sva se po visokih polžastih stopnicah v najvišje nadstropje, kjer je Nik ponovno odklenil vrata in hkrati v notranjost spustil mačka, ki je nesrečno mijavkal pred vrati. Zaklenil je vrata, nato pa odprl hladilnik ter iz njega vzel tri zavojčke in majhno škatlico za Tik-tak bombone. V prvem zavojčku je bil kot sneg bel kokain, v drugem kakovosten, rumenkasto obarvan amfetamin, v tretjem pa nekaj mehiških gob. Seveda me je zanimalo, kaj je v škatlici za Tik-tak bombone. Niku je šlo na smeh. Na mizo je vsul vsebino škatlice. Prikazali so se rožnati ekstaziji s simbolom srca. Nik je vzel dva ekstazija, enega prelomil na pol, ter celega in prepolovljenega dal naskrivaj v različni pesti.
»Kdor potegne celega, prvi prične s pripovedovanjem«, se je zarežal. Udaril sem po levi pesti: dobil sem cel ekstazi. Nik je pohvalno zažvižgal, iz hladilnika vzel dve energijski pijači in mi z roko dal znak, naj pričnem.
Na kratko sem mu opisal svoje dosedanje življenjske postaje od časa, ko sva se razšla: življenje pri teti, ponovno uživanje heroina in življenje po skvotih, srečanje s Sergejem, ljubezen do Sofije W., dediščino, študij, zanimanje za okultno in naposled – v bolj živih detajlih – prigodo s starim coprnikom. Ko sem mu je pripovedoval o šahovski partiji in kako zelo je blagoslovljena voda zvila čarovnika, se je Nik glasno zakrohotal; iz starega ostanka položnice si je zvil tulec in potegnil črto amfetamina, ki bi umorila dva krepka dedca. Sledil sem mu, vendar je bila moja črta znatno manjša. Nato sva pogoltnila še dva ekstazija. Pred tem sem Nika vprašujoče pogledal, kajti pri drogah sem bil navajen biti previden. Njegov mirni pogled in kretnja, ki ni dopuščala dvoma, sta me pomirili; poplaknil sem »srčka« z energijsko pijačo, se razkomotil na oguljenem fotelju in prisluhnil Niku.
Videl sem, da Nik s posebnim zanimanjem posluša moje pripovedovanje o okultnem in da komaj čaka, da pride vrsta pripovedovanja nanj. Potem ko sem zaključil svojo zgodbo, je Nik odprl energijsko pijačo in pričel pripovedovati.
»Najbrž se spominjaš moje poslikane sobe in tedanjega satanizma…« »Se«, sem rekel. »Knjige imajo v življenju človeka veliko moč, to si najbrž ugotovil že sam. Na pričetek mojega uživanje drog in še posebej heroina je zelo vplivala knjiga tiste nemške narkomanke Christiane F., z naslovom Mi otroci s postaje Zoo. Bral sem jo kot napet roman, in ker je v knjigo vključena tudi zelo lepa ljubezenska zgodba, sem si zaželel takšne romantike. Močan vpliv so imela name – kot tudi nate – Crowleyeva dela, zlasti njegov Diary of a drug fiend, pa tudi nekateri preostali spisi. Ti si seveda bral bolj kompleksno literaturo, Charlesa Baudelaira, Jacka Keruaca in Williama S. Borroughsa – med drugimi. Kakorkoli, ko sedaj gledam nazaj, ugotavljam, da sem bil za branje tovrstne literature odločno premlad. Ko sem dobil v roke Crowleya, sem praktično čez noč postal satanist, sobo sem poslikal z obrazi pošasti, narobe obrnjenimi križi in nad vrata nalepil napis iz Dantejevega Pekla. Res pa je tudi, da za vse skupaj ne gre preprosto kriviti knjig, čeprav so slednje najboljši uvod v karkoli, sploh pa v uživanje drog. Veliko vlogo gre pripisati tudi spontanemu navdušenju nad vsem, kar je bizarno, morbidno, marginalno, nenavadno, ikonoklastično in transgresivno.«
»Ta tendenca je tudi v meni, in zahvaliti se ji imam za nekaj svojih najbolj zanimivih izkušenj«, sem dejal.
»Vem, Andreas«, je rekel Nik. »Ta tendenca naju je vedno zbliževala in naju v nekem smislu še vedno zbližuje. Vendar je bila ta tendenca pri tebi bolj rafinirana in je pogosto privzemala oblike intelektualnih zanimanj. Pri meni pa je bila ta tendenca bolj neposredna, groba in - če se smem tako izraziti - plastična. Oba sva hrepenela po izkušnji, vendar si se ti nanjo pripravljal, jaz pa sem se v izkušnjo dobesedno vrgel, kot iz velike pečine v morje. Tako kot ti, sem tudi jaz sam pri sebi to tendenco vedno štel za odliko. Imam se ji namreč zahvaliti za ogromno izkušenj in posledično tudi za znanje, ki ga ne bi dobil na noben drug način. Ravno to pa dela življenje zanimivo. Ljudje, ki v sebi nimajo tovrstne tendence, so se mi vedno zdeli nekako nezanimivi. Saj poznaš te ljudi: v srednji šoli imajo dobre ocene, dosežene bolj z učenjem kot z naravno bistrostjo, potem pa vpišejo strojništvo, gradbeništvo ali pravo.«
»Dodaj še urbanistiko ali upravne vede!«, sem v smehu dodal, Nik pa je ostal resen.
»Celo življenje sledijo obrazcem in programom, in v nekem smislu so podobni takozvanim sentient programs iz filma Matrica. Dokončajo srednjo šolo ali morda fakulteto, se zaposlijo, zamenjajo dve ali tri službe, se poročijo, zgradijo hišo, imajo otroke…in naposled ostarijo, ne da bi zares živeli.«
»Kakorkoli, o tem bova diskutirala kasneje. Potem, ko je moje uživanje heroina postalo resnično uničevalno, ne samo zame, ampak tudi za bližnjo okolico (kradel sem namreč stvari od doma, kot na primer materine parfume in sestrin nakit; delal sem izlete v bližnja mesteca, kjer prodajalke niso bile navajene kraj, in se oskrbel z whiskyji in dragimi oblačili, ki sem ji potem prodal po zelo nizkih cenah, tako da sem dobil za tisti umazani šut heroina), me je družina strpala v psihiatrično bolnico. V nekem smislu je bilo to pravzaprav najboljše, kar se mi je lahko zgodilo, kajti bil sem na tem, da umrem od predoziranja ali staknem hepatitis C. Postal sem namreč skrajno malomaren. Ti si pri injiciranju vedno pazil, jaz pa sem si sposojal brizge od starejših džankijev. Injiciral sem z vodo iz stranišč in iz pocestnih luž. Kadar v bližini zares ni bilo vode, sem se poslužil tudi prekuhanega urina. Zelo sem shujšal, moja notranjost pa je bila podobna mojim rokam in nogam, polnim brazgotin, plavic in bul od preteklih in zgrešenih vbodov. Napol v šali, napol zares pravijo, da obstaja poseben angel, ki skrbi za majhne otroke in pijance – jaz pa mislim, da obstaja še en tak podoben angel, ki skrbi za džankije.«
»Psihiatrična bolnica je bila eden najbolj zanimivih krajev, kar sem jih obiskal. Najprej sem moral prestati heroinsko krizo. Bilo je skrajno mučno. Kaj bi ti razlagal, Andreas, saj sam veš: izmenjavanje vročice in mrzlice, potenje, driska, bolečine v sklepih, nespečnost, kihanje, solzenje, zehanje, bruhanje…« Ker pa je heroinska kriza krajša od metadonske, sem bil v kakih dveh do treh tednih čist. Kljub temu so me pridržali na oddelku in mi pripisali diagnozo ‘blodnjava motnja’ - če se prav spomnim, je šifra zanjo F23.«
»Na oddelku sem spoznal mnoge neverjetno zanimive ljudi. Eden takih je bil rejen možakar srednjih let z zelo debelimi očali, ki ni nikdar jedel zelenjave, razen krompirja. Zaupno mi je povedal, da mu zelenjava toži, kako zelo jo boli, kadar jo režejo. Še posebej velike muke trpi v loncu med kuhanjem. Poslušal sem ga z iskrenim zanimanjem in se spraševal, kaj bi meni rekel grah. Potem sem spoznal nekega tipa v zgodnjih tridesetih, ki je bil povečini molčeč. Ko sem ga nekoč po jutranji Nescaffe kavi radovedno vprašal, kaj mu vendarle sploh je, je zarotniško pogledal okoli sebe, stišal glas in rekel:
»Sledijo mi.«
Izvedel sem, da je možakar kriminalist; bil je prepričan, da je policija v njegovo sobo nastavila prisluškovalne naprave in ga povsem in docela nadzoruje. Dana sem poznal že od prej in bil sem presenečen, da sem ga srečal v psihiatrični bolnici. Gojil je prepričanje, da je France Prešeren Zdravljico napisal osebno zanj. Ob neki drugi priliki mi je razlagal, da v ustih pogosto čuti Kristusovo kri. Ideja se mi je zdela bizarna, toda zanimiva – spominjala je namreč na izkušnje nekaterih mistikov. Dan se je včasih pritoževal, da ga nadleguje »astralna kurba«. Glede na to, kar si mi ti povedal o hčerah Lilitu, je povsem mogoče, da so ga res nadlegovali demoni. Toda – povej to psihiatrom! Dobil boš diagnozo paranoidna shizofrenija, ogromno dozo Leponexa ali Haldola; če pa se boš pritožil, pa še depo injekcijo, da boš hodil kot robot!«
»V bolnici so bili tudi trije duhovniki. Prvi, neurejen in s košato brado, je ves čas samo ležal. Vstal je samo trikrat: za zajtrk, kosilo in večerjo. Povedano po pravici, možakar se mi je smilil in nikdar nisem drezal vanj. Drugi je bil shujšan starček, salezijanec, ki je bolehal za neko obliko hipohondrije. Ves čas je zdravnike nadlegoval s prepričanjem, da ima legionarsko bolezen – neko obliko odpovedovanja ledvic. Dobival je veliko antipsihotikov in pomirjeval. Včasih ga je obiskal redovni predstojnik, s katerim sem se (bila sva namreč v isti sobi) nekajkrat zapletel v teološke diskusije. Tretji duhovnik, Maks, pa je bil stasit, plešast dedec. Bil je zelo prijazen do mene in dal mi je svojo vizitko, na kateri je bila telefonska številka. O njem bo beseda še tekla.«
»Zdravniki v psihiatrični bolnici so vrsta zase. Obstajajo sicer zdravniki – po navadi mlajši, ki še niso podlegli rutini in pravilom Sistema – ki v srcu premorejo nekaj sočutja in tudi iskrenega zanimanja. S takimi se je mogoče pogovarjati in včasih človek od njih res dobi kak koristen nasvet. Potem obstaja druga vrsta psihiatrov. To so tisti, katerim so duševni bolniki številke, zdravljenje pa ustaljena rutina. So pravzaprav mehanizmi Sistema. Za vsako malenkost zelo radi predpisujejo psihofarmake, v zameno pa jim farmacevtska podjetja: Sandoz, Elli Lilly, Boehringer-Ingelheim, Novarits, tudi naša Lek in Krka, plačujejo simpozije v tujini. Ti simpoziji so znanstveno-turistični. Kaj lepšega za zdravnika, ki na pobudo farmacevtske tvrdke uvede novo zdravilo, da je v zameno povabljen v Basel, Zürich, Berlin, Pariz, Nico ali Boston? Ima plačan hotel, dobro hrano, program vključuje zanimiva predavanja, v prostem času pa tudi ogled turističnih zanimivosti. Povem ti Andreas, mnogi zdravniki so veliki lopovi, to je trdil že Paracelzus! Pogosto so namreč neopazno podkupljeni s strani farmacevtskih podjetij. Ne bom sicer nakladal nečesa, česar ne poznam dobro, toda trdno sem prepričan (in tako so na tihem prepričani tudi mnogi zdravniki) da bi si velik del tako imenovanih ‘duševnih bolnikov’ v spodbudnem in ljubečem okolju opomogel brez kakršnihkoli psihofarmakov, in to v relativno kratkem času. Toda to bi psihiatrom odvzelo delo. Tako kot je za duhovnike v nekem smislu mogoče reči, da živijo od greha, psihiatri (in zdravniki vobče) v nekem smislu živijo od bolezni in bolnikov.«
»Stvar zase je obravnava ‘duševnih bolnikov’. Prvo pravilo, Andreas: psihiatru nikdar ne povej resnice! Najprej pojdi v knjižnico, preštudiraj kako knjigo o duševnih boleznih (te literature je v obilici) in potem psihiatru povej, kar želi slišati, predvsem pa: kar je v tvoje dobro! Če boš namreč psihiatru povedal resnico, si ga pošteno najebal. Poznal sem take primere – iz bolnice se niso vrnili dve leti, in tudi potem so morali hoditi na redne kontrole, kar je njihovo stanje še poslabšalo. Psihiater je uradnik Sistema, in deluje podobno policiji, le da na veliko bolj prefrigan, umazan in destruktiven način.«
»To ti polagam na srce zato, ker sam na začetku tega nisem vedel. Imel sem neko zaupanje v psihiatre in splošno vzeto – kljub mojemu »satanizmu« in uživanju drog – tudi neko tiho zaupanje v Sistem. To je povsem logično, saj celotna šolska vzgoja in implicitno tudi družba in njeni organi na tihem promovirajo tovrstno zaupanje. Res pa je bilo tudi, da sem bil v precej klavrnem stanju. Zato sem se razgovoril o Satanu, magiji in nekaterih svojih zasebnih opažanjih. Ko pa se je moja hospitalizacija pričela vleči in sem bil po treh mesecih še vedno za zidovi, sem postopno doumel poanto. Psihiatrom sem pričel pripovedovati zgodbice – in v slabem mesecu dni sem bil prost!«
II.
»Ko sem se vrnil iz psihiatrične bolnice, pa sem se kaj kmalu povrnil k uživanju heroina. Uživati pa sem pričel tudi kokain, s katerim sem se v tem obdobju prvič spoznal. Si kdaj užival kokain intravenozno?«, me je vprašal Nik.
»Ne«, sem odgovoril. »Užival sem veliko kokaina, toda vedno intranazalno.«
»Naj ti povem Andreas, da ni droge, ki bi povzročila tak užitek, kot ga povzroči vbrizg dobrega kokaina v žilo! Ko v povsem prozorno raztopino (ne tako kot pri heroinu, kjer je raztopina rjava) vdre rubinasto rdeča kri, že veš, kaj bo sledilo. V nekaj sekundah po vbrizgu sledi fleš, ki ni primerljiv z ničemer. Še najbolj je podoben občutku, kot bi te nekdo odstrelil na Mlečno cesto. Čuti se izostrijo, vse naokoli naenkrat prične potekati hitreje. Užitka se ne da opisati. Ko v filmu Trainspotting Allison reče, da heroinski fleš prekosi seks, je to gola laž. Če bi imel pred seboj grudico heroina (pod pogojem seveda, da nisem na abstinenčni krizi) in dobro mrho, bi brez posebnega razmisleka izbral dobro mrho. Priznam pa: če bi imel pred seboj grudico dobrega kokaina in brizgo na eni ter dobro mrho na drugi strani, bi bil zares v dvomih. Verjetno bi izbral brizgo kokaina, seveda pa je možen tudi duet.«
»Kakor se zelo pogosto dogaja pri uživanju kokaina, sem zašel v dolgove. Kokainska scena je namreč drugačna od heroinske. Bolj agresivna je, delno zaradi same narave kokaina, delno pa tudi zato, ker je kokain dražji. Izsiljevanja, pretepi, skrivanja zaradi neplačanih dolgov niso nič neobičajnega. Bili so tedni, ko se nisem upal prikazati na ulico, saj sem bil dolžan po več sto evrov – kar je samo po sebi malo, kokainskemu dilerju pa pomeni veliko. Sčasoma je vse skupaj postalo nevzdržno, pa tudi doma (še vedno sem namreč živel pri materi) so se pričele težave. V heroinskem opoju sem pogosto zadremal na postelji s prižgano cigareto v roki in enkrat skoraj zažgal celo sobo. Dvakrat sem predoziral, in moralo je posredovati zdravstveno osebje z injekcijo Naloxona. Včasih sem k sebi povabil kakega džankija, in eden takih podlih zakrknjencev mi je iz stanovanja ukradel Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih delih. Končno je materi postalo dovolj. Sklicala je družinski sestanek in oba z očetom sta se odločila, da me vtakneta v komuno. Protestiral sem na vse možne načine, toda nič ni pomagalo: komuna ali ulica. Vehementno sem odšel na ulico, in sicer v Piran. Tam se mi ni bilo potrebno skrivati pred upniki, denar, ki sem ga potreboval za mamila, hrano in ostale nujno potrebne stvari, kot so cigareti & pivo, pa sem zlahka naberačil. Bilo je namreč poletje in v Piranu je bilo polno turistov, ki so več kot radi nasedli mojim zgodbicam o krutem očetu in zapiti materi, in pogosto sem namesto zaprošenega evra dobil dvajset ali celo petdeset evrov – kar je pomenilo, da sem si kupil dober heroin (ponj sem hodil v Izolo), potem pa se, prijetno omamljen & dremajoč, sončil na plaži. Tudi spal sem ob morju, vse dokler nisem srečal neke skupine pijancev, ki je živela v zapuščeni hiši v središču Pirana. Potem, ko so videli, da sem pravšnje sorte, so me povabili k sebi. Malce sem se pobrigal za tisto umazano luknjo, jo pometel, pijancem pa včasih skuhal kako mineštro. Eden od njih, star mornar, je zaradi ciroze jeter umiral na postelji. Ni bil več zmožen hoditi, toda zdravnika ni hotel klicati in kolegi so njegovo odločitev spoštovali. Z eno nogo že v krsti, je še vedno veselo nagibal steklenico. Potem ko se ga je nasrkal, se mu je povrnila prejšnja moč: pričel se je krohotati, včasih je oponašal krike galebov in iz svoje postelje brez uspeha stegoval roko, da bi eno od pijank prijel za rit.«
»Tako sem veselo užival celo poletje. Sredi septembra pa so se pričeli kazati prvi znaki prihajajoče jeseni. Turistov je bilo manj, in temu primerno se je moj dohodek zmanjšal. Za odmerek heroina sem moral včasih beračiti po dve uri, si lahko zamisliš! Julija sem enako vsoto naberačil v dvajsetih minutah! Sklenil sem, da odidem nazaj. Ko sem prišel domov, sem se materi skrušen izpovedal in obljubil, da grem v komuno. Naposled: bil sem v psihiatrični bolnici, v komuni pa še ne; in po pravici povedano, komuna me je zanimala. Tja nisem šel zato, da bi se zdravil, pač pa zato, ker sem bil radoveden, kaj komuna sploh je.«
»Z materjo in očetom smo pričeli hoditi na sestanke. Naj ti okvirno povem, zakaj je sploh šlo. Komuno, ki se imenuje Cenacolo, je ustanovila neka italijanska redovnica iz Neaplja, znana kot ‘sestra Elvira’ ali tudi kot ‘Mama Elvira’. Kot je običajno na jugu Italije, je bila njena družina številna, oče pa je bil alkoholik. Mala Agnes je stopila v samostan in dobila redovno ime ‘sestra Elvira’. Po določenem času je pričela čutiti Božji klic, naj pomaga odvisnikom v stiski. Njeni predpostavljeni so ta njen klic dolgo časa zavračali, toda naposled je dosegla svoje: na severu Italije, v Piemontu, je ustanovila prvo hišo oziroma skupnost. V času do začetka 21. stoletja je skupnost prerasla v množico hiš oziroma majhnih skupnosti, večinoma v Italiji, pa tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Irski, Združenih državah in v Mehiki. Duhovno središče skupnosti je postalo Međugorje.«
»Že ko sem z očetom in materjo hodil na sestanke, me je motila pretirana pobožnost. V veliki športni dvorani, najeti prav za ta namen, so se vršile dolge skupinske molitve rožnega venca; potem so prišli na vrsto nekdanji uživalci mamil, ki so govorili svoje zgodbe – ali ‘pričevanja’, kot se je temu tedaj reklo – ki so bila vsa kot narejena po istem kopitu: povsem brez individualnih značilnosti, brez duše, zgolj za reklamo skupnosti. Naposled je prišel dan, ko sem odšel v skupnost. Ko sem prišel tja, so izbrali nekega mulca, ki naj bi bil moj ‘angel varuh’, torej fant, ki od prišleca v skupnost ne odmakne pogleda, pač pa je z njim štiriindvajset ur na dan. Na ta način naj bi se tako ‘angel varuh’ kot tudi njegov varovanec učila ljubezni (karkoli že to pomeni). Mulec mi je šel skrajno na živce. Bil je ves čas ob meni. Ko sem šel na WC je stal pred njim in poslušal. Ko sem jedel, je na moj krožnik nalagal svoje priboljške, čeprav sem se tega branil. Na začetku sem hotel biti še prijateljski in sem mu nekaj malega razlagal o Tolstoju, ki sem ga bral v najstništvu, ko pa sem videl, da tip o tem nima pojma, sem svoja prizadevanja opustil.«
»Dan v tej komuni je bil nekako takšenle. Vstalo se je ob šestih, sledila je higiena in skupinsko britje, potem pa smo se vsi zbrali v veliki kapeli, kjer smo več kot pol ure molili rožni venec. Ne morem ti povedati, Andreas, kako grozljivo sem sčasoma zasovražil te rožne vence! Redkokdaj me kaj vrže iz tira, to pa me je. Ni bil namreč rožni venec tisti, ki me je motil. Motilo me je vsiljevanje rožnega venca, njegova obveznost! Teoretično – tako staršem pripovedujejo na uvodnih srečanjih – je skupnost sicer osnovana na krščanskih temeljih, toda svoboda vere naj bi bila zagotovljena. V praksi pa se je izkazalo, da je skupnost ena najbolj fanatičnih katoliških skupnosti sploh. Nekaj časa sem odločno odklanjal, da bi te rožne vence molil. Imel sem namreč razlog: kljub svojemu najstniškemu satanizmu (ki je bil, če sedaj gledam nazaj, bolj poza kot resnično prepričanje) sem – v stiski, tako kot velika večina ljudi – molil tudi jaz, čeprav pogosto nisem bil prepričan, h komu pravzaprav molim. Svobodo za odločitev da ali proti molitvi pa sem imel za temeljni pogoj, pravzaprav za raison d’etre svobode. Tu pa je bila molitev obvezna, in to trikrat dnevno: zjutraj, popoldne in zvečer! Kaka dva tedna so mi dopuščali mojo trdovratno branjeno svobodo, potem pa so me postavili pred dejstvo: bodisi bom molil, ali pa ne bom dobil hrane. To so fantje iz skupnosti tudi uresničili in prisiljen sem bil v stradež. Predstavljaj si, Andreas: petsto kilometrov stran od domačega kraja, med praktično nepoznanimi ljudmi, garaš cel dan in ne dobiš kosila in večerje, ker odklanjaš rožne vence! Poleg tega sem postal izpostavljen nenehnemu zbadanju članov skupnosti. To so bili zaliti fantje z blaženim in nekoliko ovčjim izrazom v očeh. Ta izraz je bila posledica dobre hrane in molitve. Dobra hrana kot nadomestna droga sama po sebi namreč ne zadošča, morda bi bila dovolj za tiste, ki so kadili le travo. Heroinskemu odvisniku je potrebno dati nekaj močnejšega: Jezusa oziroma vero vanj. Religija je namreč najmočnejša droga. Si kdaj videl spreobrnjenega džankija, Andreas?«
»Nekaj sem jih videl«, sem dejal. »No, potem veš, kakšni povečini postanejo: da bi prepričali predvsem sebe, vsem naokoli razlagajo, kako velika je Jezusova ljubezen, kako jih je Jezus rešil pekla, kako se je treba vedno znova in znova opirati nanj, in podobno. Tako je bilo tudi v tej skupnosti. Ko sem nekoč dejal, da obstajajo tudi drugi duhovni učitelji, kot na primer Ramana Mahariši, Swami Vivekananda, Rabindranath Tagore in Šri Aurobindo, so se mi smejali in dejali, da je vse to delo hudiča. Obmolknil sem in odtlej samo čakal na primerno priložnost, da odidem.«
»Ena od bolestnih potez skupnosti so bile tudi nočne molitve. Na začetku k temu še nisem bil siljen; ko pa sem bil v skupnosti že kak mesec, so prebudili tudi mene, in sicer točno ob dveh ponoči. Vsi zaspani smo odšli v kapelo, kjer smo pokleknili in poslušali krščanski rock. Potem so sledile ‘osebne molitve’. Začel je najstarejši fant, in sicer v stilu: »Oprosti mi, Oče, ker sem bil egoist«, »Oprosti mi, Oče, ker sem prizadel druge«, »Oprosti mi, Oče, ker sem imel nečiste misli« , »Oprosti mi, Oče, ker sem se oddaljil od tebe«, in podobno.«
(Povsem mimogrede naj ti povem tudi to. V skupnosti je bilo poleg marsičesa drugega – npr. filozofskih debat - prepovedano tudi samozadovoljevanje. Vsakomur, ki prestane heroinsko krizo, se libido povrne v deseterni meri, in daljša ostajanja na stranišču so bila pogosta. Toda potem, ko je mladenič potešen prišel iz WC-ja, ga je cel dan spremljalo zbadanje ostalih članov skupnosti. Ob tem sem se naučil nekaj zanimivega: tako pohoto kot potešenost se da zelo dobro razbrati iz oči. Oči moškega, ki dolgo ni seksal ali masturbiral, so kar nekam divje; ko pa roka opravi svoje, oči pridobijo lesk mirnega volička – in mnogokrat, ko sem bil v družbi moških, sem lahko presodil, kdo je pred kratkim masturbiral in kdo ne.)
»V času, ko sem sam pri sebi premišljal, ali naj ostanem ali odidem, je v skupnost prišel nek mlad fant iz Slovenije. Rad je bral in v svoji naivnosti je v skupnost prinesel knjigo z naslovom Buda iz predmestja. Knjiga sama po sebi nima nikakršne zveze z budizmom: opisuje življenje pakistanskih priseljencev v Angliji. Toda za sfanatizirane džankije v skupnosti je zadostovala že beseda ‘Buda’. Glavni v hiši je presodil, da se je knjige treba znebiti, in ker je bil v bližini štedilnik na drva, so jo nemudoma vrgli v peč. To je bila pika na i. Naslednji dan sem zahteval dokumente. Niso mi jih hoteli dati. Bil sem sam, izgubljen v enem najbolj odmaknjenih kotov Hrvaške, na meji z Bosno; in prepuščen na milost in nemilost v Jezusa verujočim džankijem. Vztrajal sem. Dva dni sem ostal brez kosila in vsakršne hrane; požel sem tudi nemalo žalitev, predvsem pa so mi napovedali & predpisali, kaj se bo z menoj zgodilo: v prej kot mesecu dni bom ponovno na heroinu, vsekakor pa v kratkem mrtev. Kljub tej psihološki torturi sem vztrajal. Naposled sem dokumente dobil. Spokal sem prtljago in dva fanta sta me s starim razmajanim avtomobilom Renault 4 odpeljala kakih dvajset kilometrov proč od skupnosti in me zložila iz avta na sredi lokalne ceste. Bilo ni ne duha ne sluha o kakršnem koli človeškem bivališču. »Znajdi se, saj si narkoman«, sta rekla, me skupaj s prtljago vrgla iz avtomobila in odpeljala v noč. Bil je marec in zelo mrzlo. Hodil sem kakih deset kilometrov in prišel do neke vasi. Tam sem našel neko šupo in v njej nekaj starih vreč za cement. Zaril sem se v listje, se pokril s temi vrečami in prespal do jutra. Zjutraj sem ugotovil, da ima vas trgovino in kavarno. Naberačil sem za sendvič & za kavo, potem pa sem po treh mesecih ponovno prižgal Marlboro cigaret. Po mojem celotnem organizmu je zaplala blaženost. Bil sem svoboden!«
»V Ljubljano sem se vrnil na štop. Naberačil sem še nekaj denarja in mater povabil na kavo. Povsem odkrito sem ji razložil, kako je bilo v tej skupnosti. Bilo je očitno, da je medtem tudi ona nekoliko dozorela in mi je dovolila, da nekaj časa prebivam v njenem stanovanju. Ko sem čez kaka dva meseca končno prišel k sebi, sem zaprosil za socialno podporo. Materi (ki jo je nekoliko pekla vest) sem svečano obljubil, da se mamil ne bom več dotaknil, in »posodila« mi je denar, da sem poplačal dolgove, potem pa mi je odkazala neke vrste mesečno štipendijo, da sem si lahko najel zares majhno garsonjero, pravzaprav bolj sobo kot garsonjero. Imel sem sobo, mini kuhinjo, stranišče in kopalnica pa sta bili skupni. Stanovanjski problem sem imel tako rešen. Prejemal sem socialno pomoč, del dohodka pa sem pridobil iz občasne preprodaje heroina, kokaina, amfetamina in ekstazijev.«
III.
»Ker pa je bila želja po heroinu – ali bolje, po uživanju heroina z injekcijsko brizgo – v meni zelo močna, sem se prijavil na metadonsko ambulanto. Kolikor vem, si bil tam prijavljen tudi ti, toda razmeroma kratek čas. Jaz sem na metadonski ambulanti ostal dlje. Ker me je že psihiatrična bolnica izučila, da zdravniki niso kar a priori vredni zaupanja, sem ostajal na nižji dozi in zadeve previdno opazoval. Kaj kmalu sem opazil, da tisti, ki so na metadonski terapiji ostali dlje kot tri leta, tam navadno ostali za vedno. Zdravniki so govorili, da metadon nima večjih stranskih učinkov, toda potem, ko sem se bolje spoznal s starejšimi uživalce metadona, sem ugotovil nasprotno. Bili so shujšani, njihove ličnice izrazito poudarjene & čeljusti vpotegnjene. Večina je bila brez zob, mnogi so imeli težave z osteoporozo, nekateri tudi z nerednim srčnim utripom. Spet drugi so bili čez mero debeli, ves čas so se močno potili in so imeli resne težave z zaprtjem. Skoraj vsi pa so bili apatični in leni: dneve so preživljali v brezplodnem zapravljanju časa, pitju piva, kvazi-intelektualnih debatah in igranju videoiger. Bilo je očitno, da zdravniki lažejo. Metadon sicer za uživalca heroina pomeni silno olajšanje, saj ga odreši abstinenčne krize, ki preži nanj kot Demoklejev meč; toda na dolgi rok metadon trajno vzdržuje odvisnost od opiatov in povzroča zelo neprijetne stranske učinke: tega pa zdravniki vnaprej ne povedo. Dogaja se celo to, da mora uživalec metadona po kakih desetih letih, ko postane očitno, da bo metadon prejemal celo življenje, podpisati izjavo, da zdravnikov ne bo tožil zaradi stranskih učinkov metadona, čeprav z njimi sploh ni bil seznanjen!«
»Najhujša od vsega je bila stigma. Metadonska ambulanta je bila namreč eno od središč scene, in uživanje metadona pomeni nenehen stik s to sceno. Kljub temu, da bi marsikdo od uživalcev želel delati, dela ne dobi, saj na zdravniškem pregledu ne more utajiti metadona. Kaj kmalu sem uvidel, da je metadon velika farmacevtska past. Kljub temu sem ostajal na tej terapiji, kajti nudila mi je začasni mir & blaženost, ki sem ju potreboval, da se pozdravim od bolestnega okolja komune.«
»Kaj kmalu sem tudi ugotovil, da zdravnik na metadonski ambulanti ne deluje drugače od povprečnega drug-dilerja. Mnogim so zdravniki predpisovali na dekagrame pomirjevalnih & uspavalnih tablet, vrste Apaurin, Xanax, Lekotam, Fluzepam, Dormicum in podobno. Vladala je tudi neke vrste hierarhija. Uživalci, ki so bili v zaporih in so temu primerno bili agresivni, so z grožnjami od zdravnikov izsilili velike količine tablet in dodatne doze metadona, zdravniki & zdravnice, ki so se ob tem povsem samoumevno počutili ponižane in užaljene, pa so se za tovrstno agresivno izsiljevanje maščevali nad tistimi, ki nis(m)o bili agresivni. Rešitve iz tega sistema praktično ni bilo: pismo na ministrstvo ali na Zdravniško zbornico bi naletelo na gluha ušesa. Metadon je namreč potreben zato, da džankiji v mukah abstinenčne krize ne kradejo, ropajo ali vlamljajo; je bolj neke vrste samo-zavarovalni mehanizem družbe kot pa zdravilo. Zato sem od Sistema na metadonski ambulanti distanciral in se naučil biti lisjak. Zdravnikom sem potožil, da me metadon ne prime dovolj, in da potrebujem višjo dozo. Dobil sem jo. Prejemal sem osem mililitrov metadona, realno pa sem pil tri ali štiri mililitre, kar je pomenilo, da sem lahko polovico zaloge metadona prodal, kar je zneslo trideset do štirideset evrov tedensko in me odrešilo skrbi za cigarete in pivo. Prav tako sem zdravnikom sčenčal, da sem se zasvojil z diazepamom, kar sploh ni bilo res, toda odtlej sem dobival škatlo modrih 10 mg tablet Apaurina tedensko, kar je pomenilo zaslužek skoraj tridesetih evrov. Preprosto povedano: znašel sem se. Podobno je namreč na metadonski ambulanti počela večina. Bili smo ponižani & zapostavljeni, ponižanje & zapostavljanje smo sprejeli in se temu primerno ravnali. Občasno sem sunil tudi kak recept. Recepti so bili že poštemplJani in podpisani, potrebno je bilo le izpolniti obrazec, kar sem opravil vešče, z znanjem veščega ponarejevalca. Tako sem svoj dohodek dopolnil še za dodatnih petdeset evrov. Če torej štejem socialno podporo, materino ‘štipendijo’ in moje osebno delo, ki je sestajalo iz ponarejanja receptov, preprodaje metadona, heroina, kokaina, amfetamina in ekstazijev, sem imel mesečno skoraj tisoč evrov in mamil na pretek. To pa je seveda pomenilo, da sem se lahko lotil žensk.«
»Bil sem sredi dvajsetih let in v tem času je spolni nagon na vrhuncu, če ga seveda ne udušijo droge. Pričel sem gledati za ženskami. Ugotovil sem, da so le-te po naravi različne. Nekatere privlači polna denarnica, druge varno stanovanje, tretje obljuba otrok, četrte zvesto prijateljstvo in pete droga. Skoraj vse – razen pobožnih katoličank, pa tudi te niso povsem imune – pa privlači dober seks. Na srečo je bil moj tič razmeroma debel (kar ženskam daje večji užitek kot dolžina), imel sem stanovanje (čeprav majhno), denarja pa mi tudi ni ravno manjkalo – čeprav z njim nisem bil tako založen kot ti, ki si podedoval celo premoženje.«
To rekoč me je Nik prijateljsko boksnil v ramo in mi namignil, da si lahko postrežem s kokainom in amfetaminom. Res sem potegnil nekaj kokaina, odprl pločevinko piva in prižgal cigaret.
»Pričel sem torej pohajati po različnih ljubljanskih lokalih, tudi po Metelkovi. Spoznal sem rokerko svojih let. Študirala je na Filozofski fakulteti, bila je emancipirana in napredna – kar pomeni, da je vedela za vse modne intelektualce, kot so na primer Nietzsche, Heidegger, Levi-Strauss, Barthes, Derrida, Foucault in podobni. Uživala je droge (tako kot to počne polovica študentk in študentov na družboslovnih fakultetah) in imela prijateljico, ki je bila lezbijka. Predvsem pa si je želela seksa.«
»Povabil sem jo k sebi. Bil sem bogato založen z kokainom in whiskyem. Rokerka (kakor jo bom imenoval) si je odmerila pošteno črto – tako, da sem se ustrašil, da bo kokaina zmanjkalo, če bo nadaljevala v tem stilu. Whiskya se ni dotaknila. Bolj ji je prijal breezer z okusom breskve. Po treh krepkih črtah kokaina (vmes sva debatirala o semiotiki) se je pričela pritiskati k meni. Videl sem, kam mačka muco moli, toda bil sem nekoliko sramežljiv. Čeprav neizmerno pohoten, sem prej seksal le s prostitutkami: dejstvo, ki sem se ga nekoliko sramoval. Toda študentka filozofije in primerjalne književnosti je zadevo opravila vredno gospodične Juliette iz spisov Markiza De Sada. Počepnila je na kolena in mojega tiča vzela v usta in ga - potem ko je z ustnicami čutno preverila njegov obseg – vešče & z užitkom sesljala. Potem ko je tič nabreknil in postal tudi primerno dolg, se je obrnila in vzdihnila: »Nasadi me, prasec!« Ko sem videl njeni dve somerni ritnici, nekoliko pegasti, toda neznansko vabljivi, me je minila vsa zadržanost. Vtaknil sem ga v njeno luknjico, ki niti ni bila več tako tesna, kot bi človek pričakoval od filozofinje v tretjem letniku; bilo je očitno, da nisem njen prvi tip in tudi ne eden prvih. Nabijal sem med ritnici in oba sva se pri tem pošteno prepotila. Znano je, da imajo telesni izločki poseben čar: njihov vonj popestri celotni spolni akt in človeka, čigar tič je nekoliko mlahav, pripravijo do tega, da ga tovrstna mlahavost kar mine in krepko nabode po potu dišečo babnico.«
»Nekaj časa sva menjavala poze, potem pa mi je prišlo obilno kot kakemu žrebcu. Svoje seme sem polizal z njene muce. Tega me je naučil znanec. Seme, ki ga pridela moški, je namreč najbolj dragocen izloček, saj seme v sodelovanju z ženskim izločkom – jajčecem – zaplodi novo bitje. Seme je eliksir, in nič nenavadnega ni, da je bil pogosto ena od sestavin alkimističnih eksperimentov.«
»Z Rokerko sva pogosto odhajala ven, včasih pojest kako dobro lazanjo ali pa preprosto zabavat se v kak lokal. Kdaj pa kdaj sem z njo odšel na predavanja filozofije, in moram ti povedati, da so bila izjemno zanimiva. Rokerki se imam zahvaliti, da se je v meni ponovno prebudila vedno tleča ljubezen do knjig in znanja. Pogosto sva srečevala ljudi njenega tipa: študente humanističnih fakultet, zlasti filozofske in FDV-ja. Vendar pa so bili ti ljudje pogosto nekoliko komični. Bili so oboroženi z znanjem, ki sem ga poznal že iz arzenala svoje Rokerke: Nietzsche, Heidegger, Barthes, Boudrillard, Foucault, Žižek in podobni. Tovrstni študentje so bili vešči kompleksnega tipa izražanja, ki je marsikoga spravil v zadrego, saj se v tej dikciji ni znašel. Vendar pa resnično dvomim, da kolegi moje Rokerke v resnici razumeli svojega Nietzscheja ali Barthesa: bolj je šlo za pozo, za pohajanje po parkih s knjigo v žepu, roki ali torbici iz žameta; za dajanje vtisa intelektualizma. Res pa je – in to moram priznati – da so bili med študenti posamezniki, včasih skorajda nevpadljivi, ki so jih tovrstne teme resnično zanimale. Slednje sem prepoznal po tem, da so bili v pogovorih večinoma poslušalci. Medtem, ko smo sedeli v kakem zakajenem lokalu in ob pivu diskutirali o Jungu, Nietzscheju & sploh vsem, so ti fantje in dekleta poslušali – in se s tem učili.«
»Sčasoma me je pričela motiti pretirana navezanost Rokerke name. Nenehno sem dobival njene SMS-je, in včasih me je klicala tudi po petkrat na dan. Tako kot ti, imam tudi jaz veselje & nagnjenost do samote. Pogosto sem želel biti sam tudi po teden dni in več, tudi iz poslovnih razlogov. Ustregel sem njenim željam, kolikor sem le mogel, toda kljub temu me je Rokerka obtoževala, da preveč časa preživim v družbi ‘svojih frendov’. To je bila čista neumnost, saj pravih frendov niti imel nisem. Sčasoma je Rokerka postala zares nadležna, njene obtožbe pa naravnost nevzdržne. Nonšalantno sem ji rekel, da je najina veza končana. Zjokala se je. Bilo mi je nekoliko žal, toda ostal sem pri svojem. Poslušal sem njen jok do konca, jo nato nežno objel in ji dejal, da bova tudi v prihodnje še vedno ostala prijatelja in da me lahko obišče, kadarkoli želi. To jo je neznansko pomirilo. Še enkrat sva se dala dol, kot se reče, in se nato v miru razšla.«
IV.
»Kmalu zatem sem na metadonski ambulanti naletel na neko novinko. Bila je srednje postave, nekoliko nižja od mene, vendar zelo skladna. Imela je polno rit, jedri joški in naličen obraz, ki je samodejno vabil k seksu. Naravno rjave lase si je barvala na črno; na rami desne roke je imela tetoviranega črnega panterja. Vozila je manjšo vespo in bilo je videti, da ji denarja ne primanjkuje. Povabil sem jo k sebi in obema narisal pošteno črto BK-ja. Njeni dve očesi sta se razširili & razžarili, potegnila je črto in se pričela obnašati karseda nonšalantno: sedla je na kavč in s svojimi črnimi kurbirskimi škornji mazala po zidu, tako da sem jo moral opozoriti. Potem se je, ne da bi jo vprašal, slekla do golega. »Me boš nategnil?«, je vprašala in me karseda nesramno gledala. Povem ti, Andreas, Rokerka je bila dobra, toda ta ženska, ki jo bom imenoval ‘Panterka’, je mojo pohoto spodbudila neprimerno bolj. »Počakaj«, je rekla in naga brskala po torbici. Našla je kondom, odgriznila ovitek in mi ga nataknila na stoječega tiča. Potem sem jo nasadil, in bilo je očitno, da ji prija. Imela je zelo raztegljivo muco, ki bi lahko bila ozka, lahko pa tudi široka, odvisno od vrste, debeline & velikosti tiča. Porivala sva skoraj vso noč. Vmes sva delala pavze, vlekla BK ali kokain ter oboje zalivala z whiskyem in likerji.«
»S tem prvim seksom se je pričelo najino poznanstvo. Rade volje je hodila k meni, imela pa je svojo ceno: moral sem jo počastiti s kokainom ali pa ji dati nekaj denarja. (Če ga nisem imel, sem dobil seks zastonj, toda naslednjič sem plačal več.) Bila je odlična fukačica, užival pa sem tudi ob misli, da imam svojo osebno kurtizano. Bistveno pa je bilo, da sem pri seksu lahko počel, kar sem hotel. Naučila me je tudi Keglovih vaj za moške, ki so mi v prihodnje prišle zelo prav. Sčasoma je najino druženje, ki je bilo na začetku vzajemno pridobitniške narave, preraslo v pravo prijateljstvo. Panterko je zelo zanimala narava. Poleti sva se z avtobusom odpeljala v Bohinj, si nakupila hrane in drugih zalog, naredila majhen kamp, zakurila ogenj in preživela nekaj dni sama, skoraj-da v divjini. Takih izletov je bilo še več: včasih sva se odpeljala proti Kranju ali Postojni, našla kak kotiček v gozdu, zakurila ogenj in ob ognju veseljačila.«
»Panterka pa je imela družbo, ki me je strašila. Kot profesionalna kurtizana je poznala različne vrste ljudi, med njimi tudi ogromno kriminalcev. Čeprav sem bil tudi sam nekje na robu Sistema, so bili to ljudje, ki so iz Sistema skoraj povsem izstopili. Ko sem poslušal njihove zgodbe, me je stresel srh. Eden od njenih prijateljev je bil bivši izterjevalec dolgov. Ko mu je upnik povedal za stranko, od katere mora izterjati denar, je prišel k njej z manjšim kovčkom. Pred zbeganim upnikom je kovček odprl: v njem so bili kladivo, sekira in nož. Potem je izterjevalec počasi in sadistično rekel:
»Če v enem dnevu ne bo denarja, si sam izberi orodje, s katerim te bom pokončal!«
Pogled na tri variante smrti, in izterjevalčev neusmiljen sadistični glas je upnika prisilil k temu, da je v enem samem dnevu močno pod ceno prodal avto ali hišne dragocenosti. Prišlo je do tega, da nekoč nekdo ni hotel plačati in je rekel, da se bo pritožil policiji. Izterjevalec mu je s sekiro razčesnil glavo. V tistem času so o tem pisali časopisi po vsej Sloveniji, izterjevalec pa je dobil svojih trinajst let zapora.«
»Med njenimi prijatelji so bili tudi zvodniki, učitelji kick-boxa, trenerji pit-bull terierjev, Cigani in preprodajalci drog. Nekoč mi je Panterka v smehu povedala, da je nekaj mesecev hodila z nekim Ciganom. Vedno, kadar se je njegova mati vrnila iz obiska sorodnikov na Dolenjskem, je v dveh torbah prinesla nekaj živih kokoši, ki so potem kokodakale po stanovanju. Povedala mi je tudi, kako pečejo ježa in podobne stvari.«
»Posebno ljubka je bila njena ženska predrznost. Zgodilo se je, da sva hodila po mestu. Nenadoma – sredi ulice – je Panterka rekla:
»Podrži mi torbico!«
Podržal sem torej torbico, ona pa je počepnila za bližnjo kanto za smeti, vsem mimoidočim na očeh, in se pošteno uscala. Potoček je izza kante tekel čez celo ulico, Panterka pa je nazaj navlekla svoje seksi hlačke, nanje kavbojke, prevzela iz mojih rok torbico in kot da se ni nič zgodilo sva odšla naprej.«
»Neke noči pa ne bom nikoli pozabil. Bila sva pri meni, potegnila sva nekaj črt kokaina (amfetamina Panterka ni marala) in povsem spontano naju je prijelo, da bi šla na pokopališče. Bil je mrzel jesenski dan, toda čist in suh, nekaj dni po prvem novembru. Hodila sva po pokopališču in si ogledovala bogato osvetljene in okrašene grobove. Panterka je predlagala, naj izkopljeva mrliča, ker bi rada imela doma lobanjo. Rekel sem ji, da nimava lopate in idejo sva opustila. Potem sva prišla do čisto majhnih grobov kvadratne in včasih rombaste oblike, v katerih so bili očitno pokopani otroci: nekateri splavljeni, drugi taki, ki so umrli pri porodu in tretji taki, ki so umrli v starosti pred petim letom. Njihovi grobovi – razen redkih izjem – so bili zapuščeni in zanemarjeni. Bilo je očitno, da nihče niti ne misli niti ne skrbi za te majhne otroke. Potem – ideja je prišla obema naenkrat – sva se odločila, da bova iz bogatih grobov, na katerih je bilo tudi na desetine sveč, ukradla sveče in jih znosila na grobove teh majhnih otrokom. Rečeno-storjeno. Hodila sva med grobovi, in nabirala sveče različnih vrst: velike, ozke, široke, bele, rdeče, vijoličaste, modre; izogibala sva se samo elektronskim – zdele so se nama preveč umetne. Potem sva jih postavila na grobove otrok in povrhu grobove tudi malce uredila: populila sva plevel, poravnala pesek, in podobno. Kmalu so grobovi majhnih otrok sijali z vsem žarom, medtem ko so bili grobovi bogatih mrki, pusti & prazni. Nekaj lepega je sedlo v najino dušo: čutila sva, da sva storila nekaj dobrega & lepega. Med potjo nazaj sva se – edinkrat! – držala z rokami, kot brat in sestra.«
»Kmalu je dobila nekega tipa, ki je bil precej nasilen, ona pa nič manj. Kadar jo je pretepel, ga je prisilila (kajti bil je nor nanjo, in Panterka je takšno moško norost znala potencirati & dobro izkoristiti!), da se ji je opravičeval na kolenih. Omislila si je tudi majhen seksi biček, in če je šlo kaj narobe, ga je potem med seksom z njim prebičala – kar je njen tip, ki je bil sicer neumen, toda bogat – rade volje prenašal. Vse to in še marsikaj drugega mi je Panterka zaupala med najinimi druženji, saj je rada občasno prihajala k meni.«
Ura je bila že krepko čez tretjo zjutraj. Nika sem vprašal, če ima kaj za pomiritev. Skrivnostno me je pogledal, odprl hladilnik in predme postavil vrečko. V njej je bil svetlo rjav heroin turškega porekla.
»Boš to?«, je dejal Nik in se smejal.
Nasmehnil sem se.
»Mislim, Nik, da so ti časi minili.«
»Res je. Imam ga za preprodajo, tako ali tako ti ne bi dopustil odmerka. Imam pa nekaj prav tako dobrega.« To rekoč je segel v predal majhne pisalne mize, in iz njega potegnil tablico petnajstih modrih okroglih tablet. Obraz mi je kar zasijal.
»Apaurin?«
»Privošči si«, je dejal Nik. Počasi sem iz tablice izluščil osem tablet in jih poplaknil s kozarcem gina. Potem je Nik raztegnil kavč, nanj namestil dve blazini in dve odeji. Ulegel sem se na posteljo in dal roke pod glavo; potem, ko je nekoliko pospravil svoje majhno stanovanje, je k meni prilegel še Nik. Nekaj časa sva molčala, potem pa me je Nik vprašal:
»Si imel kdaj izkušnjo z moškim?«
»Misliš seks?«, sem vprašal.
»Seveda seks, kaj pa drugega, saj te ne sprašujem o ribolovu«, se je zasmejal Nik.
»Nekajkrat,« sem odvrnil. Apaurin me je počasi zazibal v prijetno, pol dremavo razpoloženje, poživila pa so zagotavljala budnost. »Prvikrat sem bil star sedemnajst let. Potem, ko sem opustil najstniško uživanje drog in sta se najini poti ločili, sem veliko štopal. Predvsem me je privlačila Dalmacija, pa tudi Balkan na splošno. Ko sem štopal po Hercegovini, sem proti večeru prišel v Mostar. Ker sem potoval na zelo low-budgetu, kot se reče, nisem želel iti v hotel, spanje na prostem pa me tudi ni mikalo, saj so oblaki napovedovali skorajšen dež. Z velikim nahrbtnikom na ramenih sem odšel na mostarsko tržnico in spraševal po prenočišču. Na lepem je do mene stopil nek tip, ki se je predstavil kot Mujo. Rekel je, da lahko spim pri njem. Bil sem blažen. Odšla sva do Mujovega domovanja, ki je imelo dve nadstropji. Spodaj je bila prodajalna bureka in baklav, zgoraj pa stanovanje. Mujov šef, lastnik lokala, je odpotoval in za tri tedne lokal izročil Muju, Mujo pa je med časom ves zaslužek od prodaje spravil v svoj žep. Bil je že večer in Mujo mi je pogrel velik sirov burek. Pojedel sem ga, kot bi mignil. Potem sva odšla v gornje prostore. Ker sem bil zaradi dolgega štopanja umazan & zanemarjen, sem se z užitkom stuširal. Potem sem se - samo v spodnjih hlačah - ulegel na široko posteljo. Zraven mene se je ulegel Mujo, prav tako v spodnjicah. Minilo je nekaj minut. Nenadoma me je Mujo prijel za rit. Odmaknil sem mu roko, toda že čez nekaj časa se je njegova roka ponovno znašla na moji riti, tokrat močneje. Videl sem, da je zadeva resna, in Muju razložil, da pač nisem peder. Mujo je rekel:
»Ajde, opusti se, pa ću ti ga ja polako dignut.«
Odločno sem odvrnil, da mi do tega ni, Mujo pa:
»Andreas, to so lijepe stvari, fine stvari, nećeš nikada zaboravit!«
»Ugotovil sem, da moram pogovor speljati na drug tir. Muju sem predlagal, naj mi rajši pove, kako je bilo z gejevsko sceno v Bosni v času Jugoslavije. Obilno se je razgovoril in mi povedal, da se je zbralo kakih štirinajst pedrov iz cele Bosne, najeli so dva apartmaja v Dubrovniku in tako ali drugače veseljačili ves čas dopusta. Povedal mi je mnogo detajlov, med drugim tudi to, da je bilo potrebno istospolno usmerjenost skrivati. Tako je bil Mujo na nek način potešen, moja rit pa je tudi ostajala deviška. Pri njem sem potem preživel še kake tri dni. Na voljo sem imel čevapčiče, pleskavice, bureke in baklave, in privoščil sem si v obilici. Vse to je Mujo namreč počel v upanju, da mu bom navsezadnje le dopustil, da ga vtakne v mojo najstniško rit - kar sem pa vsak večer odločno preprečil.«
»Drugo izkušnji sem doživel na Metelkovi. Bilo je že pozno ponoči in v žepu sem imel nekaj denarja, vendar premalo, da bi si privoščil kaj resnega. Naletel sem na krepkega dedca, ki se je ponudil, da mi plača pivo. Povabilo sem z veseljem sprejel in za prvim pivom je sledilo drugo in tretje. Potem me je možakar – na pogled se je videlo, da ima dobro službo in da je razmeroma petičen – povabil v svoje stanovanje. Ker sem imel z geji že nekaj izkušenj, sem takoj zasumil, koliko je ura, nisem pa bil povsem prepričan. Dvomi so me minili, ko sem stopil v stanovanje in je dedec na splet naložil gejevske porniče.«
»Po pravici povedano, Nik, do gejev sem imel vedno nekako ambivalenten odnos. Poznal sem vrstnike, ki so se že ob sami omembi gejev zgražali: najraje bi jih pretepli ali kar pobili. Vedno sem sumil – in tako sumim še vedno – da za takim poudarjenim odporom tiči prikrit seksualni nagib do moškega spola. Sam sem geje na nek način vedno cenil. Zdi se mi je namreč pogumno, da se človek javno deklarira kot gej, ker se s tem avtomatično izpostavi stigmi in vsaj za večinsko družbo obvelja kot marginalec. Po drugi strani pa – kljub temu, da me pogled na trd moški ud vedno nekoliko vzburi – v sebi nisem prepoznal gejevske struje. Kar se seksa tiče, sem pač klasik - z željo po eksperimentiranju, seveda. Poleg tega, gejevska identiteta temelji izključno na spolni pripadnosti, kar je na nek način klavrno. Vseeno pa sem si že kot najstnik obljubil, da bom nekoč poizkusil tudi seks z moškim.«
»Ko se mi je pripetila izkušnja z Mujom, sem bil resda premlad. Za določene izkušnje mora biti človek namreč dovolj zrel, in velika večina tragedij, ki zadevajo droge, seks, nasilje ali magijo, se pripeti zato, ker se v te stvari ljudje spuščajo prezgodaj, nepremišljeni in nezreli. Kljub temu, da me pogled na otrdel moški ud vzburi, se strinjam z rajnkim dr. Rugljem, da ga je neizmerno lepše vtakniti v dehtečo žensko muco kot v umazano moško rit. Kakorkoli, naj nadaljujem z zgodbo. Ko sva popila nekaj Long Johna, je možakar oziroma tip odpel hlače. Izza zadrge je skočil postaven korenjak, tako da se mi je zdelo prav grešno, da ga ne bi obdelal. Potem ko je tip polizal tudi mojega, se je pripravil, da me nasadi. Na to nisem bil pripravljen in sem odklonil. Možakar je mojo odločitev taktno spoštoval in od nekod privlekel stekleničko poppersa. Ko sem naredil nekaj vdihov, se mi je moja spolna sla podeseterila. Drkal sem njegovega tiča, dokler ni tipu prišlo z velikim & razkošnim brizgom. Bil je čudovit prizor.«
Nik se je hihital. Počakaj, ti bom jaz povedal svojo prigodo.«
»Povej«, sem rekel, že napol v dremežu. »Tudi jaz na geje gledam podobno kot ti – niso ravno moja specialiteta; češplje, marelice in breskve imam veliko raje kot korenje. Vendar sem bil tudi jaz mnenja, da moram seks z moškimi vsaj enkrat preizkusit.«
»Pravijo takole: če si človek nečesa v resnici želi, vse vesolje stremi k temu, da se mu želja uresniči. In res: ni bilo potrebno dolgo čakati. Bilo je v času, ko sem prišel iz komune. Štopal sem proti Kamniku, ne spomnim se točno, zakaj že. Nekoliko pred Komendo mi je ustavil črn Passat, ki ga je vozil tisti duhovnik, o katerem sem ti pravil, da sem ga spoznal v Begunjah. Bil je povsem na golo pobrit dedec, tipa Miro Senica, in prav tako kot pri znanem pravniku je bilo očitno, da je ljubitelj dobre hrane in rujne kapljice.«
»Z veseljem sem se usedel v avto in duhovnik Maks me je vprašal, kam grem. Povedal sem mu lokacijo, on pa me je vprašal, če želim obiskati njegov dom v Komendi. Takrat sem bil pustolovščin željan precej bolj kot dandanes in sem odvrnil, da, zakaj pa ne? Zavila sva torej proti Komendi in se ustavila pred veliko hišo, skorajda vilo. Duhovnik je pritisnil na neko tipko in vrata garaže so se samodejno odprla; potem je vanjo parkiral svojega črnega Passata. Nato me je povabil v hišo. V spodnjem delu je bil neke vrste salon za goste in kuhinja; zgoraj pa je prav prijetna dnevna soba z veliko knjižnico, spalnica in delovna soba. »Greva gor«, je dejal. Odšla sva v gornje prostore. Maks je obema serviral whisky z ledom. Potem me je vprašal, če se še drogiram. Kot po naključju sem imel v žepu svojih oguljenih kavbojk kake pol grama dobrega heroina, in vse potrebno za njegovo pripravo, razen žlice. Maksu sem rekel, da zares občasno posežem po drogi. Rekel mi je, da bi rad enkrat v živo videl, kako se to počne. Odvrnil sem, da mu rad ustrežem in ga pomenljivo pogledal. Maks je iz denarnice vzel dvajset evrov in jih položil predme. Bil je čas, ko evri še niso bili uveljavljeni in so bili visoko cenjeni: dvajset evrov je ustrezalo skoraj pet tisoč slovenskim tolarjem.«
»Za tako vsoto se je splačalo potruditi, drugi razlog pa je bil tudi povsem ekshibicionistične narave. (To žilico sem zasledil tudi pri nekaterih drugih uživalcih heroina: prav radi pokažejo ‘zadevanje’ komu, ki tega še ni videl, sploh, če ga s tem šokirajo in spravijo v zgroženost.) Prosil sem Maksa, naj mi priskrbi žlico. Odšel je v kuhinjo in se vrnil z veliko žlico. Potem je prisedel bližje k meni. Počasi, previdno in pedantno, saj sem vedel, da me opazuje duhovnik, sem na žlico stresel polovičko polovice grama, torej kakih 0,25 grama heroina, kar povprečnemu uživalcu, kot sam veš, zadostuje za dober šut.«
»Kar nekaj časa sem iskal primerno žilo. Našel sem lepo, čudovito izstopajočo veno na podlahti desne roke. Z iglico sem prebodel kožo in prešel v žilo. Maks je opazoval kot okamenel. Potem sem ven potisnil batek: v brizgo je vdrla temno rdeča venozna kri: znak, da je žila zadeta, in da je zadeta dobro! Potem sem počasi, z nasladnim občutkom, ki je bil še toliko večji zaradi Maksovega skoraj hipnotičnega opazovanja, pritisnil.«
»Prišlo je počasi, najprej v trebuh, potem pa iz trebuha v usta in glavo. Bil je res dober fleš. Prižgal sem si cigaret, ki mu je manjkalo pol filtra, iz Maksovih ust pa se je izvil vzdih olajšanja. Bilo je očitno, da ga je prizor pretresel. Kmalu so moje oči postale blažene in rahlo zaspane; glava je rahlo zakinkala. Toda moj heroinski opoj je motil duhovnik Maks. Želel je, da mu povem svojo zgodbo: zakaj sem začel, koliko časa sem na drogi, kaj k temu pravijo starši in podobno. Bil sem sit takih pogovorov – če mi tip ne bi odkazal dvajset evrov, kar je pomenilo pol grama heroina, bi takoj zapustil njegovo stanovanje. Toda, bil sem tudi precej zadet in sem mu natvezil nekaj zgodbic. Saj veš, Andreas, da smo narkomani prvovrstni lažnivci, če je to potrebno; tako dobri lažnivci pa predvsem zato, ker v svoje zgodbe vpletamo elemente resnice.«
Nik je videl, da postajam zaspan, zato je sklenil na hitro dokončati svojo zgodbo.
»Potem me je Maks pričel otipavati. Da je duhovnik peder, sem sicer slutil že prej, vendar nisem bil povsem gotov. No, sedaj me je nežno božal po riti in stegnih (ker sem dlje časa iskal jebeno žilo, sem moral sleči kavbojke) in me spraševal, če mi to prija. Rekel sem, da nimam nič proti, in rekel sem sam pri sebi, delno tudi pod učinkom heroina:
»No,vsaj enkrat bi pa lahko poskusil!«
Pričelo se je s poljubi. Roko na srce, Andreas: prav prisiliti sem se moral, da sem svoj mlad jezik porinil v odrasla moška usta z zaplombiranimi zobmi. Potem je Maks vprašal, če lahko nadaljuje. Heroin je nekako otopil moje reakcije, zato sem samo nekaj zamrmral. Maks, ki je imel to za pritrditev, je izvlekel svojo častivredno batino, kar preveliko za duhovnika, in me vprašal, če me lahko nasadi v rit. Nastavil sem mu jo, toda zabolelo me je ravno tako kot tedaj, kadar se človek po daljšem obdobju vbrizgavanja heroina ali po tabletah kalcija odpravi na veliko potrebo. Rekel sem mu, naj svojo batino izvleče iz moje riti, ker mu jo bom obdelal z rokami & z usti. Najprej sem njegov ud obrisal z vlažno krpo. Potem sem duhovnikov ud počasi dražil, on pa je ob teh vzdihoval in hropel. Povem ti, Andreas: resnično je užival! Ker je bil to tudi svojevrstni dokaz mojega mojstrstva v tem pogledu, sem mu ga nekoliko vtaknil tudi v usta. Tedaj je Maks kar zavil z očmi, batina se mu je podaljšala v pendrek in v svoja usta sem komaj spravil glavico. Počasi in nežno sem jo drgnil ob svoje mehko nebo in kmalu začutil znake prihajajočega orgazma.
»A kar v usta, a kar v usta?« je vzdihoval Maks, jaz pa sem si mislil: no, bom pa poizkusil to, boljše od vnete ritne luknje vsekakor je. Naposled je Maks z rahlim krikom v moja usta spustil rumenkasto svetlikajoče se seme.«
»Medtem ko sem v kopalnici Maksovo spermo spiral iz ust, je Maks v dnevni sobi še vedno prihajal k sebi. Bil je potešen in šlo mu je kar na smeh. Ponovno je odprl steklenico whiskya in obema natočil pošteno merico. Nazdravila sva in jo zvrnila na dušek; na kar je Maks obema natočil še eno, ki sva jo srkala počasi. Potem, ko je Maksu prišlo, so njegove oči dobile izraz potešenega volička – ravno tak izraz, kot so ga dobili fantje, ki so v skupnosti Cenacolo masturbirali. Maksu se je kar smejalo. Potem sva se lotila Cerkve. Po pravici povedano me je stvar zanimala in vprašal sem Maksa, kako je s spolnostjo med duhovniki. Maks, ki so ga moje fafanje, orgazem v usta in whisky spravili v izjemno dobro voljo, je povedal to, kar sem že sam sumil. Da veliko duhovnikov pravzaprav na tihem krši celibat, nekateri z ljubicami, drugi pa z ljubimci. Če ne pride do večjega škandala – kar pomeni, da vaščani kaplanovo ali župnikovo ljubimkanje povsem po človeško sprejemajo in so o tem relativno tiho – potem škof pusti stvari, kakršne so. Tudi škof – kot dober poznavalec človeške duše – se namreč zaveda starega dobrega pregovora: »Homo sum, humani nil a me alienum puto« (Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.) Če pa nastopi škandal (tako kot je bil na primer pred leti v zvezi s tistimi videokasetami, kar je bilo, če mene vprašaš, grda & skrajno podla zgodba!) pa škof seveda udari po mizi. Povedano zelo na kratko, vsi v Cerkvi, od kaplanov pa do papeža, se zavedajo, da je celibat nesmiseln in vsaj težko breme, ki ga duhovnik mora hočeš-nočeš nositi; toda zaradi vztrajanja pri tradiciji in tudi zaradi določene trme, ki je lastna klerikom (in ki nastaja tudi kot reakcija na pomanjkanja zdrave spolnosti, mi je zaupal Maks), se celibat ohranja. Potem sem ga vprašal, če se svoje homoseksualnosti spove. Odgovoril je:
»Seveda se tega spovem, toda spovednik me dovolj dobro pozna, da ta greh šteje bolj med moje osebne karakteristike kot pa med prave grehe.«
Moder spovednik, sem pomislil sam pri sebi.
»Bilo je pravzaprav čudovito. Z duhovnikom, ki je imel zaradi dobre hrane in pitja piva velik, naravnost častitljiv trebuh, sva ležala na kavču pokrita z odejo. Njegova tolsta stegna so se dotikala mojih, shujšanih od intenzivnega uživanja heroina; njegov trebuh pa je ponujal neke vrste varnost. Povrhu me je Maks še objel in z levico segel po mojem tiču ter mi ga prav nalahno drkal. Zavedel sem se, da imam Maksa pravzaprav rad in postopno sem zadremal v heroinskem opoju.«
»Zjutraj sva se poslovila, kajti Maks je imel opravke. Ponovno mi je dal svojo vizitko in pridal še petdeset evrov. Good goddamn fuck! To je v tistih dobrih starih časih pred recesijo pomenilo skoraj dva tedna lagodnega življenja, skupaj z drogo, se razume.«
Bil je topel majski večer. Ne da bi vedel, kaj sploh želim, sem postopal po Metelkovi. Mojo pozornost je pritegnila napol sključena postava, ki je sedela na klopci in si z nečim dala opraviti. Naredil sem nekaj krogov, tista postava pa je bila še vedno tam in še vedno si je dala z nečim opraviti. Pogledal sem bolje in videl, da fant ali moški dela tulec iz bankovca za deset evrov. Očitno je šlo za amfetamin ali kokain. Začutil sem znane metuljčke v trebuhu. Amfetamina nisem zaužil že vsaj pol leta in po pravici povedano bi se mi prilegel - še posebej v kombinaciji z whiskyem. Po svoji dobri ustaljeni nonšalantni navadi sem pristopil in povprašal za cigaret.
Vame so se zazrle temne, bistre, toda zelo nenavadne oči: oči, ki so bile hkrati domače in tuje. V njih je bilo nekaj, za kar se je zdelo, da gleda preko časa in ustaljenih kulturnih vzorcev; hkrati pa je iz njih sijala nenavadna toplina. Opazil sem, da ima fant, ki je bil nekako mojih let, na obrazu veliko brazgotino, in pomislil sem, da jo je staknil v kakšnem pouličnem pretepu. Manjkalo mu je tudi nekaj zob, tisti, ki so ostali, pa so bili še razmeroma zdravi. Toda vse to obraza ni kazilo: dajalo mu je celo nekakšen avtentičen pouličen ton, ki so ga še poudarila njegova oblačila. Mladenič je bil oblečen v ulično nošo: oguljene kavbojke, razdrapane superge in jakno s kratkimi rokavi. Potem mi je nenadoma vžgalo: pred menoj je stal – Nik!
Niku se je po obrazu razlezel blažen nasmeh. Bilo je skoraj čudežno ali - tako sem pomislil – nesmrtno srečanje. Prvo, kar je rekel Nik, pa je bilo: »Boš?« In to je bilo povsem v njegovem stilu!
Najprej sem stopil k njemu: vstal je in objela sva se. V objemu sva ostala skoraj minuto, potem pa sva se nekajkrat prijateljsko boksnila. Nato sem seveda vprašal, kaj sploh ima pred seboj:
»Amfetamin?«
»Ne«, je dejal Nik, »Nekaj boljšega: BK.«
Slišal sem že za BK. Bila je neka kemična droga, cenena mešanica med ekstazijem in amfetaminom, vendar z relativno močnim, nasladnim in dolgotrajnim učinkom. Brez besed sem iz žepa potegnil bankovec za petdeset evrov in ga zvil v tulec. Počakal sem, da je Nik ta svoj BK dodobra zdrobil v rumenkast prah, potem pa odkazano mi črto pošteno potegnil v nos. Kmalu je mamilo prijelo; oba sva postala blažena in zgovorna. V bližnji klub sem odšel po dve pivi. Potem je stekel pogovor.
Nik je povedal, da živi v Ljubljani, kjer ima najeto poceni podstrešno sobo, z mini kuhinjo in skupnim WC-jem; stroški (skupaj z najemnino) ga stanejo kakih sto petdeset evrov mesečno, tako da zlahka shaja s socialno podporo, svoj dohodek pa dopolni z občasno prodajo heroina, kokaina, ekstazija, amfetamina in magičnih gob. Potem je skromno dejal: »No, kadar ni sezone se zgodi da tudi kaj naberačim. Želiš videti moje stanovanje? Petek je, v hiši ni nikogar; sama bova. Imam nekaj dobrega kokaina in lahko se bova v miru pogovorila.«
Stopil sem za Nikom, ki je pričel odklepati svoje kolo. Ustavil sem ga z roko. »Pusti kolo, kjer je, greva s taksijem, plačam jaz.« Nik me je začudeno pogledal in rahlo zažvižgal; bilo je očitno, da se s taksiji ne vozi prav pogosto. Zaklenil je kolo, ga skril v nek kot in se mi pridružil. Pred Metelkovo je bila že cela vrsta taksijev; mimo naju so hodile ljubljanske alternativke v plaščkih in z očali, ki so imela poudarjen črn okvir; mladeniči v žametnih jopičih z dolgimi lasmi; zanemarjeni punkerji ter mlade gospodične v mini krilih in visokih salonarjih. Nik se je smejal. »Ti bom povedal nekaj zgodb o ženskah«, je rekel in sedel v taksi, ki sem ga naročil. Odpeljala sva se proti Rožni dolini in izstopila v neki zakotni ulici. Hiša je bila temna. Nik je odklenil vrata. Vzpela sva se po visokih polžastih stopnicah v najvišje nadstropje, kjer je Nik ponovno odklenil vrata in hkrati v notranjost spustil mačka, ki je nesrečno mijavkal pred vrati. Zaklenil je vrata, nato pa odprl hladilnik ter iz njega vzel tri zavojčke in majhno škatlico za Tik-tak bombone. V prvem zavojčku je bil kot sneg bel kokain, v drugem kakovosten, rumenkasto obarvan amfetamin, v tretjem pa nekaj mehiških gob. Seveda me je zanimalo, kaj je v škatlici za Tik-tak bombone. Niku je šlo na smeh. Na mizo je vsul vsebino škatlice. Prikazali so se rožnati ekstaziji s simbolom srca. Nik je vzel dva ekstazija, enega prelomil na pol, ter celega in prepolovljenega dal naskrivaj v različni pesti.
»Kdor potegne celega, prvi prične s pripovedovanjem«, se je zarežal. Udaril sem po levi pesti: dobil sem cel ekstazi. Nik je pohvalno zažvižgal, iz hladilnika vzel dve energijski pijači in mi z roko dal znak, naj pričnem.
Na kratko sem mu opisal svoje dosedanje življenjske postaje od časa, ko sva se razšla: življenje pri teti, ponovno uživanje heroina in življenje po skvotih, srečanje s Sergejem, ljubezen do Sofije W., dediščino, študij, zanimanje za okultno in naposled – v bolj živih detajlih – prigodo s starim coprnikom. Ko sem mu je pripovedoval o šahovski partiji in kako zelo je blagoslovljena voda zvila čarovnika, se je Nik glasno zakrohotal; iz starega ostanka položnice si je zvil tulec in potegnil črto amfetamina, ki bi umorila dva krepka dedca. Sledil sem mu, vendar je bila moja črta znatno manjša. Nato sva pogoltnila še dva ekstazija. Pred tem sem Nika vprašujoče pogledal, kajti pri drogah sem bil navajen biti previden. Njegov mirni pogled in kretnja, ki ni dopuščala dvoma, sta me pomirili; poplaknil sem »srčka« z energijsko pijačo, se razkomotil na oguljenem fotelju in prisluhnil Niku.
Videl sem, da Nik s posebnim zanimanjem posluša moje pripovedovanje o okultnem in da komaj čaka, da pride vrsta pripovedovanja nanj. Potem ko sem zaključil svojo zgodbo, je Nik odprl energijsko pijačo in pričel pripovedovati.
»Najbrž se spominjaš moje poslikane sobe in tedanjega satanizma…« »Se«, sem rekel. »Knjige imajo v življenju človeka veliko moč, to si najbrž ugotovil že sam. Na pričetek mojega uživanje drog in še posebej heroina je zelo vplivala knjiga tiste nemške narkomanke Christiane F., z naslovom Mi otroci s postaje Zoo. Bral sem jo kot napet roman, in ker je v knjigo vključena tudi zelo lepa ljubezenska zgodba, sem si zaželel takšne romantike. Močan vpliv so imela name – kot tudi nate – Crowleyeva dela, zlasti njegov Diary of a drug fiend, pa tudi nekateri preostali spisi. Ti si seveda bral bolj kompleksno literaturo, Charlesa Baudelaira, Jacka Keruaca in Williama S. Borroughsa – med drugimi. Kakorkoli, ko sedaj gledam nazaj, ugotavljam, da sem bil za branje tovrstne literature odločno premlad. Ko sem dobil v roke Crowleya, sem praktično čez noč postal satanist, sobo sem poslikal z obrazi pošasti, narobe obrnjenimi križi in nad vrata nalepil napis iz Dantejevega Pekla. Res pa je tudi, da za vse skupaj ne gre preprosto kriviti knjig, čeprav so slednje najboljši uvod v karkoli, sploh pa v uživanje drog. Veliko vlogo gre pripisati tudi spontanemu navdušenju nad vsem, kar je bizarno, morbidno, marginalno, nenavadno, ikonoklastično in transgresivno.«
»Ta tendenca je tudi v meni, in zahvaliti se ji imam za nekaj svojih najbolj zanimivih izkušenj«, sem dejal.
»Vem, Andreas«, je rekel Nik. »Ta tendenca naju je vedno zbliževala in naju v nekem smislu še vedno zbližuje. Vendar je bila ta tendenca pri tebi bolj rafinirana in je pogosto privzemala oblike intelektualnih zanimanj. Pri meni pa je bila ta tendenca bolj neposredna, groba in - če se smem tako izraziti - plastična. Oba sva hrepenela po izkušnji, vendar si se ti nanjo pripravljal, jaz pa sem se v izkušnjo dobesedno vrgel, kot iz velike pečine v morje. Tako kot ti, sem tudi jaz sam pri sebi to tendenco vedno štel za odliko. Imam se ji namreč zahvaliti za ogromno izkušenj in posledično tudi za znanje, ki ga ne bi dobil na noben drug način. Ravno to pa dela življenje zanimivo. Ljudje, ki v sebi nimajo tovrstne tendence, so se mi vedno zdeli nekako nezanimivi. Saj poznaš te ljudi: v srednji šoli imajo dobre ocene, dosežene bolj z učenjem kot z naravno bistrostjo, potem pa vpišejo strojništvo, gradbeništvo ali pravo.«
»Dodaj še urbanistiko ali upravne vede!«, sem v smehu dodal, Nik pa je ostal resen.
»Celo življenje sledijo obrazcem in programom, in v nekem smislu so podobni takozvanim sentient programs iz filma Matrica. Dokončajo srednjo šolo ali morda fakulteto, se zaposlijo, zamenjajo dve ali tri službe, se poročijo, zgradijo hišo, imajo otroke…in naposled ostarijo, ne da bi zares živeli.«
»Kakorkoli, o tem bova diskutirala kasneje. Potem, ko je moje uživanje heroina postalo resnično uničevalno, ne samo zame, ampak tudi za bližnjo okolico (kradel sem namreč stvari od doma, kot na primer materine parfume in sestrin nakit; delal sem izlete v bližnja mesteca, kjer prodajalke niso bile navajene kraj, in se oskrbel z whiskyji in dragimi oblačili, ki sem ji potem prodal po zelo nizkih cenah, tako da sem dobil za tisti umazani šut heroina), me je družina strpala v psihiatrično bolnico. V nekem smislu je bilo to pravzaprav najboljše, kar se mi je lahko zgodilo, kajti bil sem na tem, da umrem od predoziranja ali staknem hepatitis C. Postal sem namreč skrajno malomaren. Ti si pri injiciranju vedno pazil, jaz pa sem si sposojal brizge od starejših džankijev. Injiciral sem z vodo iz stranišč in iz pocestnih luž. Kadar v bližini zares ni bilo vode, sem se poslužil tudi prekuhanega urina. Zelo sem shujšal, moja notranjost pa je bila podobna mojim rokam in nogam, polnim brazgotin, plavic in bul od preteklih in zgrešenih vbodov. Napol v šali, napol zares pravijo, da obstaja poseben angel, ki skrbi za majhne otroke in pijance – jaz pa mislim, da obstaja še en tak podoben angel, ki skrbi za džankije.«
»Psihiatrična bolnica je bila eden najbolj zanimivih krajev, kar sem jih obiskal. Najprej sem moral prestati heroinsko krizo. Bilo je skrajno mučno. Kaj bi ti razlagal, Andreas, saj sam veš: izmenjavanje vročice in mrzlice, potenje, driska, bolečine v sklepih, nespečnost, kihanje, solzenje, zehanje, bruhanje…« Ker pa je heroinska kriza krajša od metadonske, sem bil v kakih dveh do treh tednih čist. Kljub temu so me pridržali na oddelku in mi pripisali diagnozo ‘blodnjava motnja’ - če se prav spomnim, je šifra zanjo F23.«
»Na oddelku sem spoznal mnoge neverjetno zanimive ljudi. Eden takih je bil rejen možakar srednjih let z zelo debelimi očali, ki ni nikdar jedel zelenjave, razen krompirja. Zaupno mi je povedal, da mu zelenjava toži, kako zelo jo boli, kadar jo režejo. Še posebej velike muke trpi v loncu med kuhanjem. Poslušal sem ga z iskrenim zanimanjem in se spraševal, kaj bi meni rekel grah. Potem sem spoznal nekega tipa v zgodnjih tridesetih, ki je bil povečini molčeč. Ko sem ga nekoč po jutranji Nescaffe kavi radovedno vprašal, kaj mu vendarle sploh je, je zarotniško pogledal okoli sebe, stišal glas in rekel:
»Sledijo mi.«
Izvedel sem, da je možakar kriminalist; bil je prepričan, da je policija v njegovo sobo nastavila prisluškovalne naprave in ga povsem in docela nadzoruje. Dana sem poznal že od prej in bil sem presenečen, da sem ga srečal v psihiatrični bolnici. Gojil je prepričanje, da je France Prešeren Zdravljico napisal osebno zanj. Ob neki drugi priliki mi je razlagal, da v ustih pogosto čuti Kristusovo kri. Ideja se mi je zdela bizarna, toda zanimiva – spominjala je namreč na izkušnje nekaterih mistikov. Dan se je včasih pritoževal, da ga nadleguje »astralna kurba«. Glede na to, kar si mi ti povedal o hčerah Lilitu, je povsem mogoče, da so ga res nadlegovali demoni. Toda – povej to psihiatrom! Dobil boš diagnozo paranoidna shizofrenija, ogromno dozo Leponexa ali Haldola; če pa se boš pritožil, pa še depo injekcijo, da boš hodil kot robot!«
»V bolnici so bili tudi trije duhovniki. Prvi, neurejen in s košato brado, je ves čas samo ležal. Vstal je samo trikrat: za zajtrk, kosilo in večerjo. Povedano po pravici, možakar se mi je smilil in nikdar nisem drezal vanj. Drugi je bil shujšan starček, salezijanec, ki je bolehal za neko obliko hipohondrije. Ves čas je zdravnike nadlegoval s prepričanjem, da ima legionarsko bolezen – neko obliko odpovedovanja ledvic. Dobival je veliko antipsihotikov in pomirjeval. Včasih ga je obiskal redovni predstojnik, s katerim sem se (bila sva namreč v isti sobi) nekajkrat zapletel v teološke diskusije. Tretji duhovnik, Maks, pa je bil stasit, plešast dedec. Bil je zelo prijazen do mene in dal mi je svojo vizitko, na kateri je bila telefonska številka. O njem bo beseda še tekla.«
»Zdravniki v psihiatrični bolnici so vrsta zase. Obstajajo sicer zdravniki – po navadi mlajši, ki še niso podlegli rutini in pravilom Sistema – ki v srcu premorejo nekaj sočutja in tudi iskrenega zanimanja. S takimi se je mogoče pogovarjati in včasih človek od njih res dobi kak koristen nasvet. Potem obstaja druga vrsta psihiatrov. To so tisti, katerim so duševni bolniki številke, zdravljenje pa ustaljena rutina. So pravzaprav mehanizmi Sistema. Za vsako malenkost zelo radi predpisujejo psihofarmake, v zameno pa jim farmacevtska podjetja: Sandoz, Elli Lilly, Boehringer-Ingelheim, Novarits, tudi naša Lek in Krka, plačujejo simpozije v tujini. Ti simpoziji so znanstveno-turistični. Kaj lepšega za zdravnika, ki na pobudo farmacevtske tvrdke uvede novo zdravilo, da je v zameno povabljen v Basel, Zürich, Berlin, Pariz, Nico ali Boston? Ima plačan hotel, dobro hrano, program vključuje zanimiva predavanja, v prostem času pa tudi ogled turističnih zanimivosti. Povem ti Andreas, mnogi zdravniki so veliki lopovi, to je trdil že Paracelzus! Pogosto so namreč neopazno podkupljeni s strani farmacevtskih podjetij. Ne bom sicer nakladal nečesa, česar ne poznam dobro, toda trdno sem prepričan (in tako so na tihem prepričani tudi mnogi zdravniki) da bi si velik del tako imenovanih ‘duševnih bolnikov’ v spodbudnem in ljubečem okolju opomogel brez kakršnihkoli psihofarmakov, in to v relativno kratkem času. Toda to bi psihiatrom odvzelo delo. Tako kot je za duhovnike v nekem smislu mogoče reči, da živijo od greha, psihiatri (in zdravniki vobče) v nekem smislu živijo od bolezni in bolnikov.«
»Stvar zase je obravnava ‘duševnih bolnikov’. Prvo pravilo, Andreas: psihiatru nikdar ne povej resnice! Najprej pojdi v knjižnico, preštudiraj kako knjigo o duševnih boleznih (te literature je v obilici) in potem psihiatru povej, kar želi slišati, predvsem pa: kar je v tvoje dobro! Če boš namreč psihiatru povedal resnico, si ga pošteno najebal. Poznal sem take primere – iz bolnice se niso vrnili dve leti, in tudi potem so morali hoditi na redne kontrole, kar je njihovo stanje še poslabšalo. Psihiater je uradnik Sistema, in deluje podobno policiji, le da na veliko bolj prefrigan, umazan in destruktiven način.«
»To ti polagam na srce zato, ker sam na začetku tega nisem vedel. Imel sem neko zaupanje v psihiatre in splošno vzeto – kljub mojemu »satanizmu« in uživanju drog – tudi neko tiho zaupanje v Sistem. To je povsem logično, saj celotna šolska vzgoja in implicitno tudi družba in njeni organi na tihem promovirajo tovrstno zaupanje. Res pa je bilo tudi, da sem bil v precej klavrnem stanju. Zato sem se razgovoril o Satanu, magiji in nekaterih svojih zasebnih opažanjih. Ko pa se je moja hospitalizacija pričela vleči in sem bil po treh mesecih še vedno za zidovi, sem postopno doumel poanto. Psihiatrom sem pričel pripovedovati zgodbice – in v slabem mesecu dni sem bil prost!«
II.
»Ko sem se vrnil iz psihiatrične bolnice, pa sem se kaj kmalu povrnil k uživanju heroina. Uživati pa sem pričel tudi kokain, s katerim sem se v tem obdobju prvič spoznal. Si kdaj užival kokain intravenozno?«, me je vprašal Nik.
»Ne«, sem odgovoril. »Užival sem veliko kokaina, toda vedno intranazalno.«
»Naj ti povem Andreas, da ni droge, ki bi povzročila tak užitek, kot ga povzroči vbrizg dobrega kokaina v žilo! Ko v povsem prozorno raztopino (ne tako kot pri heroinu, kjer je raztopina rjava) vdre rubinasto rdeča kri, že veš, kaj bo sledilo. V nekaj sekundah po vbrizgu sledi fleš, ki ni primerljiv z ničemer. Še najbolj je podoben občutku, kot bi te nekdo odstrelil na Mlečno cesto. Čuti se izostrijo, vse naokoli naenkrat prične potekati hitreje. Užitka se ne da opisati. Ko v filmu Trainspotting Allison reče, da heroinski fleš prekosi seks, je to gola laž. Če bi imel pred seboj grudico heroina (pod pogojem seveda, da nisem na abstinenčni krizi) in dobro mrho, bi brez posebnega razmisleka izbral dobro mrho. Priznam pa: če bi imel pred seboj grudico dobrega kokaina in brizgo na eni ter dobro mrho na drugi strani, bi bil zares v dvomih. Verjetno bi izbral brizgo kokaina, seveda pa je možen tudi duet.«
»Kakor se zelo pogosto dogaja pri uživanju kokaina, sem zašel v dolgove. Kokainska scena je namreč drugačna od heroinske. Bolj agresivna je, delno zaradi same narave kokaina, delno pa tudi zato, ker je kokain dražji. Izsiljevanja, pretepi, skrivanja zaradi neplačanih dolgov niso nič neobičajnega. Bili so tedni, ko se nisem upal prikazati na ulico, saj sem bil dolžan po več sto evrov – kar je samo po sebi malo, kokainskemu dilerju pa pomeni veliko. Sčasoma je vse skupaj postalo nevzdržno, pa tudi doma (še vedno sem namreč živel pri materi) so se pričele težave. V heroinskem opoju sem pogosto zadremal na postelji s prižgano cigareto v roki in enkrat skoraj zažgal celo sobo. Dvakrat sem predoziral, in moralo je posredovati zdravstveno osebje z injekcijo Naloxona. Včasih sem k sebi povabil kakega džankija, in eden takih podlih zakrknjencev mi je iz stanovanja ukradel Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih delih. Končno je materi postalo dovolj. Sklicala je družinski sestanek in oba z očetom sta se odločila, da me vtakneta v komuno. Protestiral sem na vse možne načine, toda nič ni pomagalo: komuna ali ulica. Vehementno sem odšel na ulico, in sicer v Piran. Tam se mi ni bilo potrebno skrivati pred upniki, denar, ki sem ga potreboval za mamila, hrano in ostale nujno potrebne stvari, kot so cigareti & pivo, pa sem zlahka naberačil. Bilo je namreč poletje in v Piranu je bilo polno turistov, ki so več kot radi nasedli mojim zgodbicam o krutem očetu in zapiti materi, in pogosto sem namesto zaprošenega evra dobil dvajset ali celo petdeset evrov – kar je pomenilo, da sem si kupil dober heroin (ponj sem hodil v Izolo), potem pa se, prijetno omamljen & dremajoč, sončil na plaži. Tudi spal sem ob morju, vse dokler nisem srečal neke skupine pijancev, ki je živela v zapuščeni hiši v središču Pirana. Potem, ko so videli, da sem pravšnje sorte, so me povabili k sebi. Malce sem se pobrigal za tisto umazano luknjo, jo pometel, pijancem pa včasih skuhal kako mineštro. Eden od njih, star mornar, je zaradi ciroze jeter umiral na postelji. Ni bil več zmožen hoditi, toda zdravnika ni hotel klicati in kolegi so njegovo odločitev spoštovali. Z eno nogo že v krsti, je še vedno veselo nagibal steklenico. Potem ko se ga je nasrkal, se mu je povrnila prejšnja moč: pričel se je krohotati, včasih je oponašal krike galebov in iz svoje postelje brez uspeha stegoval roko, da bi eno od pijank prijel za rit.«
»Tako sem veselo užival celo poletje. Sredi septembra pa so se pričeli kazati prvi znaki prihajajoče jeseni. Turistov je bilo manj, in temu primerno se je moj dohodek zmanjšal. Za odmerek heroina sem moral včasih beračiti po dve uri, si lahko zamisliš! Julija sem enako vsoto naberačil v dvajsetih minutah! Sklenil sem, da odidem nazaj. Ko sem prišel domov, sem se materi skrušen izpovedal in obljubil, da grem v komuno. Naposled: bil sem v psihiatrični bolnici, v komuni pa še ne; in po pravici povedano, komuna me je zanimala. Tja nisem šel zato, da bi se zdravil, pač pa zato, ker sem bil radoveden, kaj komuna sploh je.«
»Z materjo in očetom smo pričeli hoditi na sestanke. Naj ti okvirno povem, zakaj je sploh šlo. Komuno, ki se imenuje Cenacolo, je ustanovila neka italijanska redovnica iz Neaplja, znana kot ‘sestra Elvira’ ali tudi kot ‘Mama Elvira’. Kot je običajno na jugu Italije, je bila njena družina številna, oče pa je bil alkoholik. Mala Agnes je stopila v samostan in dobila redovno ime ‘sestra Elvira’. Po določenem času je pričela čutiti Božji klic, naj pomaga odvisnikom v stiski. Njeni predpostavljeni so ta njen klic dolgo časa zavračali, toda naposled je dosegla svoje: na severu Italije, v Piemontu, je ustanovila prvo hišo oziroma skupnost. V času do začetka 21. stoletja je skupnost prerasla v množico hiš oziroma majhnih skupnosti, večinoma v Italiji, pa tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Irski, Združenih državah in v Mehiki. Duhovno središče skupnosti je postalo Međugorje.«
»Že ko sem z očetom in materjo hodil na sestanke, me je motila pretirana pobožnost. V veliki športni dvorani, najeti prav za ta namen, so se vršile dolge skupinske molitve rožnega venca; potem so prišli na vrsto nekdanji uživalci mamil, ki so govorili svoje zgodbe – ali ‘pričevanja’, kot se je temu tedaj reklo – ki so bila vsa kot narejena po istem kopitu: povsem brez individualnih značilnosti, brez duše, zgolj za reklamo skupnosti. Naposled je prišel dan, ko sem odšel v skupnost. Ko sem prišel tja, so izbrali nekega mulca, ki naj bi bil moj ‘angel varuh’, torej fant, ki od prišleca v skupnost ne odmakne pogleda, pač pa je z njim štiriindvajset ur na dan. Na ta način naj bi se tako ‘angel varuh’ kot tudi njegov varovanec učila ljubezni (karkoli že to pomeni). Mulec mi je šel skrajno na živce. Bil je ves čas ob meni. Ko sem šel na WC je stal pred njim in poslušal. Ko sem jedel, je na moj krožnik nalagal svoje priboljške, čeprav sem se tega branil. Na začetku sem hotel biti še prijateljski in sem mu nekaj malega razlagal o Tolstoju, ki sem ga bral v najstništvu, ko pa sem videl, da tip o tem nima pojma, sem svoja prizadevanja opustil.«
»Dan v tej komuni je bil nekako takšenle. Vstalo se je ob šestih, sledila je higiena in skupinsko britje, potem pa smo se vsi zbrali v veliki kapeli, kjer smo več kot pol ure molili rožni venec. Ne morem ti povedati, Andreas, kako grozljivo sem sčasoma zasovražil te rožne vence! Redkokdaj me kaj vrže iz tira, to pa me je. Ni bil namreč rožni venec tisti, ki me je motil. Motilo me je vsiljevanje rožnega venca, njegova obveznost! Teoretično – tako staršem pripovedujejo na uvodnih srečanjih – je skupnost sicer osnovana na krščanskih temeljih, toda svoboda vere naj bi bila zagotovljena. V praksi pa se je izkazalo, da je skupnost ena najbolj fanatičnih katoliških skupnosti sploh. Nekaj časa sem odločno odklanjal, da bi te rožne vence molil. Imel sem namreč razlog: kljub svojemu najstniškemu satanizmu (ki je bil, če sedaj gledam nazaj, bolj poza kot resnično prepričanje) sem – v stiski, tako kot velika večina ljudi – molil tudi jaz, čeprav pogosto nisem bil prepričan, h komu pravzaprav molim. Svobodo za odločitev da ali proti molitvi pa sem imel za temeljni pogoj, pravzaprav za raison d’etre svobode. Tu pa je bila molitev obvezna, in to trikrat dnevno: zjutraj, popoldne in zvečer! Kaka dva tedna so mi dopuščali mojo trdovratno branjeno svobodo, potem pa so me postavili pred dejstvo: bodisi bom molil, ali pa ne bom dobil hrane. To so fantje iz skupnosti tudi uresničili in prisiljen sem bil v stradež. Predstavljaj si, Andreas: petsto kilometrov stran od domačega kraja, med praktično nepoznanimi ljudmi, garaš cel dan in ne dobiš kosila in večerje, ker odklanjaš rožne vence! Poleg tega sem postal izpostavljen nenehnemu zbadanju članov skupnosti. To so bili zaliti fantje z blaženim in nekoliko ovčjim izrazom v očeh. Ta izraz je bila posledica dobre hrane in molitve. Dobra hrana kot nadomestna droga sama po sebi namreč ne zadošča, morda bi bila dovolj za tiste, ki so kadili le travo. Heroinskemu odvisniku je potrebno dati nekaj močnejšega: Jezusa oziroma vero vanj. Religija je namreč najmočnejša droga. Si kdaj videl spreobrnjenega džankija, Andreas?«
»Nekaj sem jih videl«, sem dejal. »No, potem veš, kakšni povečini postanejo: da bi prepričali predvsem sebe, vsem naokoli razlagajo, kako velika je Jezusova ljubezen, kako jih je Jezus rešil pekla, kako se je treba vedno znova in znova opirati nanj, in podobno. Tako je bilo tudi v tej skupnosti. Ko sem nekoč dejal, da obstajajo tudi drugi duhovni učitelji, kot na primer Ramana Mahariši, Swami Vivekananda, Rabindranath Tagore in Šri Aurobindo, so se mi smejali in dejali, da je vse to delo hudiča. Obmolknil sem in odtlej samo čakal na primerno priložnost, da odidem.«
»Ena od bolestnih potez skupnosti so bile tudi nočne molitve. Na začetku k temu še nisem bil siljen; ko pa sem bil v skupnosti že kak mesec, so prebudili tudi mene, in sicer točno ob dveh ponoči. Vsi zaspani smo odšli v kapelo, kjer smo pokleknili in poslušali krščanski rock. Potem so sledile ‘osebne molitve’. Začel je najstarejši fant, in sicer v stilu: »Oprosti mi, Oče, ker sem bil egoist«, »Oprosti mi, Oče, ker sem prizadel druge«, »Oprosti mi, Oče, ker sem imel nečiste misli« , »Oprosti mi, Oče, ker sem se oddaljil od tebe«, in podobno.«
(Povsem mimogrede naj ti povem tudi to. V skupnosti je bilo poleg marsičesa drugega – npr. filozofskih debat - prepovedano tudi samozadovoljevanje. Vsakomur, ki prestane heroinsko krizo, se libido povrne v deseterni meri, in daljša ostajanja na stranišču so bila pogosta. Toda potem, ko je mladenič potešen prišel iz WC-ja, ga je cel dan spremljalo zbadanje ostalih članov skupnosti. Ob tem sem se naučil nekaj zanimivega: tako pohoto kot potešenost se da zelo dobro razbrati iz oči. Oči moškega, ki dolgo ni seksal ali masturbiral, so kar nekam divje; ko pa roka opravi svoje, oči pridobijo lesk mirnega volička – in mnogokrat, ko sem bil v družbi moških, sem lahko presodil, kdo je pred kratkim masturbiral in kdo ne.)
»V času, ko sem sam pri sebi premišljal, ali naj ostanem ali odidem, je v skupnost prišel nek mlad fant iz Slovenije. Rad je bral in v svoji naivnosti je v skupnost prinesel knjigo z naslovom Buda iz predmestja. Knjiga sama po sebi nima nikakršne zveze z budizmom: opisuje življenje pakistanskih priseljencev v Angliji. Toda za sfanatizirane džankije v skupnosti je zadostovala že beseda ‘Buda’. Glavni v hiši je presodil, da se je knjige treba znebiti, in ker je bil v bližini štedilnik na drva, so jo nemudoma vrgli v peč. To je bila pika na i. Naslednji dan sem zahteval dokumente. Niso mi jih hoteli dati. Bil sem sam, izgubljen v enem najbolj odmaknjenih kotov Hrvaške, na meji z Bosno; in prepuščen na milost in nemilost v Jezusa verujočim džankijem. Vztrajal sem. Dva dni sem ostal brez kosila in vsakršne hrane; požel sem tudi nemalo žalitev, predvsem pa so mi napovedali & predpisali, kaj se bo z menoj zgodilo: v prej kot mesecu dni bom ponovno na heroinu, vsekakor pa v kratkem mrtev. Kljub tej psihološki torturi sem vztrajal. Naposled sem dokumente dobil. Spokal sem prtljago in dva fanta sta me s starim razmajanim avtomobilom Renault 4 odpeljala kakih dvajset kilometrov proč od skupnosti in me zložila iz avta na sredi lokalne ceste. Bilo ni ne duha ne sluha o kakršnem koli človeškem bivališču. »Znajdi se, saj si narkoman«, sta rekla, me skupaj s prtljago vrgla iz avtomobila in odpeljala v noč. Bil je marec in zelo mrzlo. Hodil sem kakih deset kilometrov in prišel do neke vasi. Tam sem našel neko šupo in v njej nekaj starih vreč za cement. Zaril sem se v listje, se pokril s temi vrečami in prespal do jutra. Zjutraj sem ugotovil, da ima vas trgovino in kavarno. Naberačil sem za sendvič & za kavo, potem pa sem po treh mesecih ponovno prižgal Marlboro cigaret. Po mojem celotnem organizmu je zaplala blaženost. Bil sem svoboden!«
»V Ljubljano sem se vrnil na štop. Naberačil sem še nekaj denarja in mater povabil na kavo. Povsem odkrito sem ji razložil, kako je bilo v tej skupnosti. Bilo je očitno, da je medtem tudi ona nekoliko dozorela in mi je dovolila, da nekaj časa prebivam v njenem stanovanju. Ko sem čez kaka dva meseca končno prišel k sebi, sem zaprosil za socialno podporo. Materi (ki jo je nekoliko pekla vest) sem svečano obljubil, da se mamil ne bom več dotaknil, in »posodila« mi je denar, da sem poplačal dolgove, potem pa mi je odkazala neke vrste mesečno štipendijo, da sem si lahko najel zares majhno garsonjero, pravzaprav bolj sobo kot garsonjero. Imel sem sobo, mini kuhinjo, stranišče in kopalnica pa sta bili skupni. Stanovanjski problem sem imel tako rešen. Prejemal sem socialno pomoč, del dohodka pa sem pridobil iz občasne preprodaje heroina, kokaina, amfetamina in ekstazijev.«
III.
»Ker pa je bila želja po heroinu – ali bolje, po uživanju heroina z injekcijsko brizgo – v meni zelo močna, sem se prijavil na metadonsko ambulanto. Kolikor vem, si bil tam prijavljen tudi ti, toda razmeroma kratek čas. Jaz sem na metadonski ambulanti ostal dlje. Ker me je že psihiatrična bolnica izučila, da zdravniki niso kar a priori vredni zaupanja, sem ostajal na nižji dozi in zadeve previdno opazoval. Kaj kmalu sem opazil, da tisti, ki so na metadonski terapiji ostali dlje kot tri leta, tam navadno ostali za vedno. Zdravniki so govorili, da metadon nima večjih stranskih učinkov, toda potem, ko sem se bolje spoznal s starejšimi uživalce metadona, sem ugotovil nasprotno. Bili so shujšani, njihove ličnice izrazito poudarjene & čeljusti vpotegnjene. Večina je bila brez zob, mnogi so imeli težave z osteoporozo, nekateri tudi z nerednim srčnim utripom. Spet drugi so bili čez mero debeli, ves čas so se močno potili in so imeli resne težave z zaprtjem. Skoraj vsi pa so bili apatični in leni: dneve so preživljali v brezplodnem zapravljanju časa, pitju piva, kvazi-intelektualnih debatah in igranju videoiger. Bilo je očitno, da zdravniki lažejo. Metadon sicer za uživalca heroina pomeni silno olajšanje, saj ga odreši abstinenčne krize, ki preži nanj kot Demoklejev meč; toda na dolgi rok metadon trajno vzdržuje odvisnost od opiatov in povzroča zelo neprijetne stranske učinke: tega pa zdravniki vnaprej ne povedo. Dogaja se celo to, da mora uživalec metadona po kakih desetih letih, ko postane očitno, da bo metadon prejemal celo življenje, podpisati izjavo, da zdravnikov ne bo tožil zaradi stranskih učinkov metadona, čeprav z njimi sploh ni bil seznanjen!«
»Najhujša od vsega je bila stigma. Metadonska ambulanta je bila namreč eno od središč scene, in uživanje metadona pomeni nenehen stik s to sceno. Kljub temu, da bi marsikdo od uživalcev želel delati, dela ne dobi, saj na zdravniškem pregledu ne more utajiti metadona. Kaj kmalu sem uvidel, da je metadon velika farmacevtska past. Kljub temu sem ostajal na tej terapiji, kajti nudila mi je začasni mir & blaženost, ki sem ju potreboval, da se pozdravim od bolestnega okolja komune.«
»Kaj kmalu sem tudi ugotovil, da zdravnik na metadonski ambulanti ne deluje drugače od povprečnega drug-dilerja. Mnogim so zdravniki predpisovali na dekagrame pomirjevalnih & uspavalnih tablet, vrste Apaurin, Xanax, Lekotam, Fluzepam, Dormicum in podobno. Vladala je tudi neke vrste hierarhija. Uživalci, ki so bili v zaporih in so temu primerno bili agresivni, so z grožnjami od zdravnikov izsilili velike količine tablet in dodatne doze metadona, zdravniki & zdravnice, ki so se ob tem povsem samoumevno počutili ponižane in užaljene, pa so se za tovrstno agresivno izsiljevanje maščevali nad tistimi, ki nis(m)o bili agresivni. Rešitve iz tega sistema praktično ni bilo: pismo na ministrstvo ali na Zdravniško zbornico bi naletelo na gluha ušesa. Metadon je namreč potreben zato, da džankiji v mukah abstinenčne krize ne kradejo, ropajo ali vlamljajo; je bolj neke vrste samo-zavarovalni mehanizem družbe kot pa zdravilo. Zato sem od Sistema na metadonski ambulanti distanciral in se naučil biti lisjak. Zdravnikom sem potožil, da me metadon ne prime dovolj, in da potrebujem višjo dozo. Dobil sem jo. Prejemal sem osem mililitrov metadona, realno pa sem pil tri ali štiri mililitre, kar je pomenilo, da sem lahko polovico zaloge metadona prodal, kar je zneslo trideset do štirideset evrov tedensko in me odrešilo skrbi za cigarete in pivo. Prav tako sem zdravnikom sčenčal, da sem se zasvojil z diazepamom, kar sploh ni bilo res, toda odtlej sem dobival škatlo modrih 10 mg tablet Apaurina tedensko, kar je pomenilo zaslužek skoraj tridesetih evrov. Preprosto povedano: znašel sem se. Podobno je namreč na metadonski ambulanti počela večina. Bili smo ponižani & zapostavljeni, ponižanje & zapostavljanje smo sprejeli in se temu primerno ravnali. Občasno sem sunil tudi kak recept. Recepti so bili že poštemplJani in podpisani, potrebno je bilo le izpolniti obrazec, kar sem opravil vešče, z znanjem veščega ponarejevalca. Tako sem svoj dohodek dopolnil še za dodatnih petdeset evrov. Če torej štejem socialno podporo, materino ‘štipendijo’ in moje osebno delo, ki je sestajalo iz ponarejanja receptov, preprodaje metadona, heroina, kokaina, amfetamina in ekstazijev, sem imel mesečno skoraj tisoč evrov in mamil na pretek. To pa je seveda pomenilo, da sem se lahko lotil žensk.«
»Bil sem sredi dvajsetih let in v tem času je spolni nagon na vrhuncu, če ga seveda ne udušijo droge. Pričel sem gledati za ženskami. Ugotovil sem, da so le-te po naravi različne. Nekatere privlači polna denarnica, druge varno stanovanje, tretje obljuba otrok, četrte zvesto prijateljstvo in pete droga. Skoraj vse – razen pobožnih katoličank, pa tudi te niso povsem imune – pa privlači dober seks. Na srečo je bil moj tič razmeroma debel (kar ženskam daje večji užitek kot dolžina), imel sem stanovanje (čeprav majhno), denarja pa mi tudi ni ravno manjkalo – čeprav z njim nisem bil tako založen kot ti, ki si podedoval celo premoženje.«
To rekoč me je Nik prijateljsko boksnil v ramo in mi namignil, da si lahko postrežem s kokainom in amfetaminom. Res sem potegnil nekaj kokaina, odprl pločevinko piva in prižgal cigaret.
»Pričel sem torej pohajati po različnih ljubljanskih lokalih, tudi po Metelkovi. Spoznal sem rokerko svojih let. Študirala je na Filozofski fakulteti, bila je emancipirana in napredna – kar pomeni, da je vedela za vse modne intelektualce, kot so na primer Nietzsche, Heidegger, Levi-Strauss, Barthes, Derrida, Foucault in podobni. Uživala je droge (tako kot to počne polovica študentk in študentov na družboslovnih fakultetah) in imela prijateljico, ki je bila lezbijka. Predvsem pa si je želela seksa.«
»Povabil sem jo k sebi. Bil sem bogato založen z kokainom in whiskyem. Rokerka (kakor jo bom imenoval) si je odmerila pošteno črto – tako, da sem se ustrašil, da bo kokaina zmanjkalo, če bo nadaljevala v tem stilu. Whiskya se ni dotaknila. Bolj ji je prijal breezer z okusom breskve. Po treh krepkih črtah kokaina (vmes sva debatirala o semiotiki) se je pričela pritiskati k meni. Videl sem, kam mačka muco moli, toda bil sem nekoliko sramežljiv. Čeprav neizmerno pohoten, sem prej seksal le s prostitutkami: dejstvo, ki sem se ga nekoliko sramoval. Toda študentka filozofije in primerjalne književnosti je zadevo opravila vredno gospodične Juliette iz spisov Markiza De Sada. Počepnila je na kolena in mojega tiča vzela v usta in ga - potem ko je z ustnicami čutno preverila njegov obseg – vešče & z užitkom sesljala. Potem ko je tič nabreknil in postal tudi primerno dolg, se je obrnila in vzdihnila: »Nasadi me, prasec!« Ko sem videl njeni dve somerni ritnici, nekoliko pegasti, toda neznansko vabljivi, me je minila vsa zadržanost. Vtaknil sem ga v njeno luknjico, ki niti ni bila več tako tesna, kot bi človek pričakoval od filozofinje v tretjem letniku; bilo je očitno, da nisem njen prvi tip in tudi ne eden prvih. Nabijal sem med ritnici in oba sva se pri tem pošteno prepotila. Znano je, da imajo telesni izločki poseben čar: njihov vonj popestri celotni spolni akt in človeka, čigar tič je nekoliko mlahav, pripravijo do tega, da ga tovrstna mlahavost kar mine in krepko nabode po potu dišečo babnico.«
»Nekaj časa sva menjavala poze, potem pa mi je prišlo obilno kot kakemu žrebcu. Svoje seme sem polizal z njene muce. Tega me je naučil znanec. Seme, ki ga pridela moški, je namreč najbolj dragocen izloček, saj seme v sodelovanju z ženskim izločkom – jajčecem – zaplodi novo bitje. Seme je eliksir, in nič nenavadnega ni, da je bil pogosto ena od sestavin alkimističnih eksperimentov.«
»Z Rokerko sva pogosto odhajala ven, včasih pojest kako dobro lazanjo ali pa preprosto zabavat se v kak lokal. Kdaj pa kdaj sem z njo odšel na predavanja filozofije, in moram ti povedati, da so bila izjemno zanimiva. Rokerki se imam zahvaliti, da se je v meni ponovno prebudila vedno tleča ljubezen do knjig in znanja. Pogosto sva srečevala ljudi njenega tipa: študente humanističnih fakultet, zlasti filozofske in FDV-ja. Vendar pa so bili ti ljudje pogosto nekoliko komični. Bili so oboroženi z znanjem, ki sem ga poznal že iz arzenala svoje Rokerke: Nietzsche, Heidegger, Barthes, Boudrillard, Foucault, Žižek in podobni. Tovrstni študentje so bili vešči kompleksnega tipa izražanja, ki je marsikoga spravil v zadrego, saj se v tej dikciji ni znašel. Vendar pa resnično dvomim, da kolegi moje Rokerke v resnici razumeli svojega Nietzscheja ali Barthesa: bolj je šlo za pozo, za pohajanje po parkih s knjigo v žepu, roki ali torbici iz žameta; za dajanje vtisa intelektualizma. Res pa je – in to moram priznati – da so bili med študenti posamezniki, včasih skorajda nevpadljivi, ki so jih tovrstne teme resnično zanimale. Slednje sem prepoznal po tem, da so bili v pogovorih večinoma poslušalci. Medtem, ko smo sedeli v kakem zakajenem lokalu in ob pivu diskutirali o Jungu, Nietzscheju & sploh vsem, so ti fantje in dekleta poslušali – in se s tem učili.«
»Sčasoma me je pričela motiti pretirana navezanost Rokerke name. Nenehno sem dobival njene SMS-je, in včasih me je klicala tudi po petkrat na dan. Tako kot ti, imam tudi jaz veselje & nagnjenost do samote. Pogosto sem želel biti sam tudi po teden dni in več, tudi iz poslovnih razlogov. Ustregel sem njenim željam, kolikor sem le mogel, toda kljub temu me je Rokerka obtoževala, da preveč časa preživim v družbi ‘svojih frendov’. To je bila čista neumnost, saj pravih frendov niti imel nisem. Sčasoma je Rokerka postala zares nadležna, njene obtožbe pa naravnost nevzdržne. Nonšalantno sem ji rekel, da je najina veza končana. Zjokala se je. Bilo mi je nekoliko žal, toda ostal sem pri svojem. Poslušal sem njen jok do konca, jo nato nežno objel in ji dejal, da bova tudi v prihodnje še vedno ostala prijatelja in da me lahko obišče, kadarkoli želi. To jo je neznansko pomirilo. Še enkrat sva se dala dol, kot se reče, in se nato v miru razšla.«
IV.
»Kmalu zatem sem na metadonski ambulanti naletel na neko novinko. Bila je srednje postave, nekoliko nižja od mene, vendar zelo skladna. Imela je polno rit, jedri joški in naličen obraz, ki je samodejno vabil k seksu. Naravno rjave lase si je barvala na črno; na rami desne roke je imela tetoviranega črnega panterja. Vozila je manjšo vespo in bilo je videti, da ji denarja ne primanjkuje. Povabil sem jo k sebi in obema narisal pošteno črto BK-ja. Njeni dve očesi sta se razširili & razžarili, potegnila je črto in se pričela obnašati karseda nonšalantno: sedla je na kavč in s svojimi črnimi kurbirskimi škornji mazala po zidu, tako da sem jo moral opozoriti. Potem se je, ne da bi jo vprašal, slekla do golega. »Me boš nategnil?«, je vprašala in me karseda nesramno gledala. Povem ti, Andreas, Rokerka je bila dobra, toda ta ženska, ki jo bom imenoval ‘Panterka’, je mojo pohoto spodbudila neprimerno bolj. »Počakaj«, je rekla in naga brskala po torbici. Našla je kondom, odgriznila ovitek in mi ga nataknila na stoječega tiča. Potem sem jo nasadil, in bilo je očitno, da ji prija. Imela je zelo raztegljivo muco, ki bi lahko bila ozka, lahko pa tudi široka, odvisno od vrste, debeline & velikosti tiča. Porivala sva skoraj vso noč. Vmes sva delala pavze, vlekla BK ali kokain ter oboje zalivala z whiskyem in likerji.«
»S tem prvim seksom se je pričelo najino poznanstvo. Rade volje je hodila k meni, imela pa je svojo ceno: moral sem jo počastiti s kokainom ali pa ji dati nekaj denarja. (Če ga nisem imel, sem dobil seks zastonj, toda naslednjič sem plačal več.) Bila je odlična fukačica, užival pa sem tudi ob misli, da imam svojo osebno kurtizano. Bistveno pa je bilo, da sem pri seksu lahko počel, kar sem hotel. Naučila me je tudi Keglovih vaj za moške, ki so mi v prihodnje prišle zelo prav. Sčasoma je najino druženje, ki je bilo na začetku vzajemno pridobitniške narave, preraslo v pravo prijateljstvo. Panterko je zelo zanimala narava. Poleti sva se z avtobusom odpeljala v Bohinj, si nakupila hrane in drugih zalog, naredila majhen kamp, zakurila ogenj in preživela nekaj dni sama, skoraj-da v divjini. Takih izletov je bilo še več: včasih sva se odpeljala proti Kranju ali Postojni, našla kak kotiček v gozdu, zakurila ogenj in ob ognju veseljačila.«
»Panterka pa je imela družbo, ki me je strašila. Kot profesionalna kurtizana je poznala različne vrste ljudi, med njimi tudi ogromno kriminalcev. Čeprav sem bil tudi sam nekje na robu Sistema, so bili to ljudje, ki so iz Sistema skoraj povsem izstopili. Ko sem poslušal njihove zgodbe, me je stresel srh. Eden od njenih prijateljev je bil bivši izterjevalec dolgov. Ko mu je upnik povedal za stranko, od katere mora izterjati denar, je prišel k njej z manjšim kovčkom. Pred zbeganim upnikom je kovček odprl: v njem so bili kladivo, sekira in nož. Potem je izterjevalec počasi in sadistično rekel:
»Če v enem dnevu ne bo denarja, si sam izberi orodje, s katerim te bom pokončal!«
Pogled na tri variante smrti, in izterjevalčev neusmiljen sadistični glas je upnika prisilil k temu, da je v enem samem dnevu močno pod ceno prodal avto ali hišne dragocenosti. Prišlo je do tega, da nekoč nekdo ni hotel plačati in je rekel, da se bo pritožil policiji. Izterjevalec mu je s sekiro razčesnil glavo. V tistem času so o tem pisali časopisi po vsej Sloveniji, izterjevalec pa je dobil svojih trinajst let zapora.«
»Med njenimi prijatelji so bili tudi zvodniki, učitelji kick-boxa, trenerji pit-bull terierjev, Cigani in preprodajalci drog. Nekoč mi je Panterka v smehu povedala, da je nekaj mesecev hodila z nekim Ciganom. Vedno, kadar se je njegova mati vrnila iz obiska sorodnikov na Dolenjskem, je v dveh torbah prinesla nekaj živih kokoši, ki so potem kokodakale po stanovanju. Povedala mi je tudi, kako pečejo ježa in podobne stvari.«
»Posebno ljubka je bila njena ženska predrznost. Zgodilo se je, da sva hodila po mestu. Nenadoma – sredi ulice – je Panterka rekla:
»Podrži mi torbico!«
Podržal sem torej torbico, ona pa je počepnila za bližnjo kanto za smeti, vsem mimoidočim na očeh, in se pošteno uscala. Potoček je izza kante tekel čez celo ulico, Panterka pa je nazaj navlekla svoje seksi hlačke, nanje kavbojke, prevzela iz mojih rok torbico in kot da se ni nič zgodilo sva odšla naprej.«
»Neke noči pa ne bom nikoli pozabil. Bila sva pri meni, potegnila sva nekaj črt kokaina (amfetamina Panterka ni marala) in povsem spontano naju je prijelo, da bi šla na pokopališče. Bil je mrzel jesenski dan, toda čist in suh, nekaj dni po prvem novembru. Hodila sva po pokopališču in si ogledovala bogato osvetljene in okrašene grobove. Panterka je predlagala, naj izkopljeva mrliča, ker bi rada imela doma lobanjo. Rekel sem ji, da nimava lopate in idejo sva opustila. Potem sva prišla do čisto majhnih grobov kvadratne in včasih rombaste oblike, v katerih so bili očitno pokopani otroci: nekateri splavljeni, drugi taki, ki so umrli pri porodu in tretji taki, ki so umrli v starosti pred petim letom. Njihovi grobovi – razen redkih izjem – so bili zapuščeni in zanemarjeni. Bilo je očitno, da nihče niti ne misli niti ne skrbi za te majhne otroke. Potem – ideja je prišla obema naenkrat – sva se odločila, da bova iz bogatih grobov, na katerih je bilo tudi na desetine sveč, ukradla sveče in jih znosila na grobove teh majhnih otrokom. Rečeno-storjeno. Hodila sva med grobovi, in nabirala sveče različnih vrst: velike, ozke, široke, bele, rdeče, vijoličaste, modre; izogibala sva se samo elektronskim – zdele so se nama preveč umetne. Potem sva jih postavila na grobove otrok in povrhu grobove tudi malce uredila: populila sva plevel, poravnala pesek, in podobno. Kmalu so grobovi majhnih otrok sijali z vsem žarom, medtem ko so bili grobovi bogatih mrki, pusti & prazni. Nekaj lepega je sedlo v najino dušo: čutila sva, da sva storila nekaj dobrega & lepega. Med potjo nazaj sva se – edinkrat! – držala z rokami, kot brat in sestra.«
»Kmalu je dobila nekega tipa, ki je bil precej nasilen, ona pa nič manj. Kadar jo je pretepel, ga je prisilila (kajti bil je nor nanjo, in Panterka je takšno moško norost znala potencirati & dobro izkoristiti!), da se ji je opravičeval na kolenih. Omislila si je tudi majhen seksi biček, in če je šlo kaj narobe, ga je potem med seksom z njim prebičala – kar je njen tip, ki je bil sicer neumen, toda bogat – rade volje prenašal. Vse to in še marsikaj drugega mi je Panterka zaupala med najinimi druženji, saj je rada občasno prihajala k meni.«
Ura je bila že krepko čez tretjo zjutraj. Nika sem vprašal, če ima kaj za pomiritev. Skrivnostno me je pogledal, odprl hladilnik in predme postavil vrečko. V njej je bil svetlo rjav heroin turškega porekla.
»Boš to?«, je dejal Nik in se smejal.
Nasmehnil sem se.
»Mislim, Nik, da so ti časi minili.«
»Res je. Imam ga za preprodajo, tako ali tako ti ne bi dopustil odmerka. Imam pa nekaj prav tako dobrega.« To rekoč je segel v predal majhne pisalne mize, in iz njega potegnil tablico petnajstih modrih okroglih tablet. Obraz mi je kar zasijal.
»Apaurin?«
»Privošči si«, je dejal Nik. Počasi sem iz tablice izluščil osem tablet in jih poplaknil s kozarcem gina. Potem je Nik raztegnil kavč, nanj namestil dve blazini in dve odeji. Ulegel sem se na posteljo in dal roke pod glavo; potem, ko je nekoliko pospravil svoje majhno stanovanje, je k meni prilegel še Nik. Nekaj časa sva molčala, potem pa me je Nik vprašal:
»Si imel kdaj izkušnjo z moškim?«
»Misliš seks?«, sem vprašal.
»Seveda seks, kaj pa drugega, saj te ne sprašujem o ribolovu«, se je zasmejal Nik.
»Nekajkrat,« sem odvrnil. Apaurin me je počasi zazibal v prijetno, pol dremavo razpoloženje, poživila pa so zagotavljala budnost. »Prvikrat sem bil star sedemnajst let. Potem, ko sem opustil najstniško uživanje drog in sta se najini poti ločili, sem veliko štopal. Predvsem me je privlačila Dalmacija, pa tudi Balkan na splošno. Ko sem štopal po Hercegovini, sem proti večeru prišel v Mostar. Ker sem potoval na zelo low-budgetu, kot se reče, nisem želel iti v hotel, spanje na prostem pa me tudi ni mikalo, saj so oblaki napovedovali skorajšen dež. Z velikim nahrbtnikom na ramenih sem odšel na mostarsko tržnico in spraševal po prenočišču. Na lepem je do mene stopil nek tip, ki se je predstavil kot Mujo. Rekel je, da lahko spim pri njem. Bil sem blažen. Odšla sva do Mujovega domovanja, ki je imelo dve nadstropji. Spodaj je bila prodajalna bureka in baklav, zgoraj pa stanovanje. Mujov šef, lastnik lokala, je odpotoval in za tri tedne lokal izročil Muju, Mujo pa je med časom ves zaslužek od prodaje spravil v svoj žep. Bil je že večer in Mujo mi je pogrel velik sirov burek. Pojedel sem ga, kot bi mignil. Potem sva odšla v gornje prostore. Ker sem bil zaradi dolgega štopanja umazan & zanemarjen, sem se z užitkom stuširal. Potem sem se - samo v spodnjih hlačah - ulegel na široko posteljo. Zraven mene se je ulegel Mujo, prav tako v spodnjicah. Minilo je nekaj minut. Nenadoma me je Mujo prijel za rit. Odmaknil sem mu roko, toda že čez nekaj časa se je njegova roka ponovno znašla na moji riti, tokrat močneje. Videl sem, da je zadeva resna, in Muju razložil, da pač nisem peder. Mujo je rekel:
»Ajde, opusti se, pa ću ti ga ja polako dignut.«
Odločno sem odvrnil, da mi do tega ni, Mujo pa:
»Andreas, to so lijepe stvari, fine stvari, nećeš nikada zaboravit!«
»Ugotovil sem, da moram pogovor speljati na drug tir. Muju sem predlagal, naj mi rajši pove, kako je bilo z gejevsko sceno v Bosni v času Jugoslavije. Obilno se je razgovoril in mi povedal, da se je zbralo kakih štirinajst pedrov iz cele Bosne, najeli so dva apartmaja v Dubrovniku in tako ali drugače veseljačili ves čas dopusta. Povedal mi je mnogo detajlov, med drugim tudi to, da je bilo potrebno istospolno usmerjenost skrivati. Tako je bil Mujo na nek način potešen, moja rit pa je tudi ostajala deviška. Pri njem sem potem preživel še kake tri dni. Na voljo sem imel čevapčiče, pleskavice, bureke in baklave, in privoščil sem si v obilici. Vse to je Mujo namreč počel v upanju, da mu bom navsezadnje le dopustil, da ga vtakne v mojo najstniško rit - kar sem pa vsak večer odločno preprečil.«
»Drugo izkušnji sem doživel na Metelkovi. Bilo je že pozno ponoči in v žepu sem imel nekaj denarja, vendar premalo, da bi si privoščil kaj resnega. Naletel sem na krepkega dedca, ki se je ponudil, da mi plača pivo. Povabilo sem z veseljem sprejel in za prvim pivom je sledilo drugo in tretje. Potem me je možakar – na pogled se je videlo, da ima dobro službo in da je razmeroma petičen – povabil v svoje stanovanje. Ker sem imel z geji že nekaj izkušenj, sem takoj zasumil, koliko je ura, nisem pa bil povsem prepričan. Dvomi so me minili, ko sem stopil v stanovanje in je dedec na splet naložil gejevske porniče.«
»Po pravici povedano, Nik, do gejev sem imel vedno nekako ambivalenten odnos. Poznal sem vrstnike, ki so se že ob sami omembi gejev zgražali: najraje bi jih pretepli ali kar pobili. Vedno sem sumil – in tako sumim še vedno – da za takim poudarjenim odporom tiči prikrit seksualni nagib do moškega spola. Sam sem geje na nek način vedno cenil. Zdi se mi je namreč pogumno, da se človek javno deklarira kot gej, ker se s tem avtomatično izpostavi stigmi in vsaj za večinsko družbo obvelja kot marginalec. Po drugi strani pa – kljub temu, da me pogled na trd moški ud vedno nekoliko vzburi – v sebi nisem prepoznal gejevske struje. Kar se seksa tiče, sem pač klasik - z željo po eksperimentiranju, seveda. Poleg tega, gejevska identiteta temelji izključno na spolni pripadnosti, kar je na nek način klavrno. Vseeno pa sem si že kot najstnik obljubil, da bom nekoč poizkusil tudi seks z moškim.«
»Ko se mi je pripetila izkušnja z Mujom, sem bil resda premlad. Za določene izkušnje mora biti človek namreč dovolj zrel, in velika večina tragedij, ki zadevajo droge, seks, nasilje ali magijo, se pripeti zato, ker se v te stvari ljudje spuščajo prezgodaj, nepremišljeni in nezreli. Kljub temu, da me pogled na otrdel moški ud vzburi, se strinjam z rajnkim dr. Rugljem, da ga je neizmerno lepše vtakniti v dehtečo žensko muco kot v umazano moško rit. Kakorkoli, naj nadaljujem z zgodbo. Ko sva popila nekaj Long Johna, je možakar oziroma tip odpel hlače. Izza zadrge je skočil postaven korenjak, tako da se mi je zdelo prav grešno, da ga ne bi obdelal. Potem ko je tip polizal tudi mojega, se je pripravil, da me nasadi. Na to nisem bil pripravljen in sem odklonil. Možakar je mojo odločitev taktno spoštoval in od nekod privlekel stekleničko poppersa. Ko sem naredil nekaj vdihov, se mi je moja spolna sla podeseterila. Drkal sem njegovega tiča, dokler ni tipu prišlo z velikim & razkošnim brizgom. Bil je čudovit prizor.«
Nik se je hihital. Počakaj, ti bom jaz povedal svojo prigodo.«
»Povej«, sem rekel, že napol v dremežu. »Tudi jaz na geje gledam podobno kot ti – niso ravno moja specialiteta; češplje, marelice in breskve imam veliko raje kot korenje. Vendar sem bil tudi jaz mnenja, da moram seks z moškimi vsaj enkrat preizkusit.«
»Pravijo takole: če si človek nečesa v resnici želi, vse vesolje stremi k temu, da se mu želja uresniči. In res: ni bilo potrebno dolgo čakati. Bilo je v času, ko sem prišel iz komune. Štopal sem proti Kamniku, ne spomnim se točno, zakaj že. Nekoliko pred Komendo mi je ustavil črn Passat, ki ga je vozil tisti duhovnik, o katerem sem ti pravil, da sem ga spoznal v Begunjah. Bil je povsem na golo pobrit dedec, tipa Miro Senica, in prav tako kot pri znanem pravniku je bilo očitno, da je ljubitelj dobre hrane in rujne kapljice.«
»Z veseljem sem se usedel v avto in duhovnik Maks me je vprašal, kam grem. Povedal sem mu lokacijo, on pa me je vprašal, če želim obiskati njegov dom v Komendi. Takrat sem bil pustolovščin željan precej bolj kot dandanes in sem odvrnil, da, zakaj pa ne? Zavila sva torej proti Komendi in se ustavila pred veliko hišo, skorajda vilo. Duhovnik je pritisnil na neko tipko in vrata garaže so se samodejno odprla; potem je vanjo parkiral svojega črnega Passata. Nato me je povabil v hišo. V spodnjem delu je bil neke vrste salon za goste in kuhinja; zgoraj pa je prav prijetna dnevna soba z veliko knjižnico, spalnica in delovna soba. »Greva gor«, je dejal. Odšla sva v gornje prostore. Maks je obema serviral whisky z ledom. Potem me je vprašal, če se še drogiram. Kot po naključju sem imel v žepu svojih oguljenih kavbojk kake pol grama dobrega heroina, in vse potrebno za njegovo pripravo, razen žlice. Maksu sem rekel, da zares občasno posežem po drogi. Rekel mi je, da bi rad enkrat v živo videl, kako se to počne. Odvrnil sem, da mu rad ustrežem in ga pomenljivo pogledal. Maks je iz denarnice vzel dvajset evrov in jih položil predme. Bil je čas, ko evri še niso bili uveljavljeni in so bili visoko cenjeni: dvajset evrov je ustrezalo skoraj pet tisoč slovenskim tolarjem.«
»Za tako vsoto se je splačalo potruditi, drugi razlog pa je bil tudi povsem ekshibicionistične narave. (To žilico sem zasledil tudi pri nekaterih drugih uživalcih heroina: prav radi pokažejo ‘zadevanje’ komu, ki tega še ni videl, sploh, če ga s tem šokirajo in spravijo v zgroženost.) Prosil sem Maksa, naj mi priskrbi žlico. Odšel je v kuhinjo in se vrnil z veliko žlico. Potem je prisedel bližje k meni. Počasi, previdno in pedantno, saj sem vedel, da me opazuje duhovnik, sem na žlico stresel polovičko polovice grama, torej kakih 0,25 grama heroina, kar povprečnemu uživalcu, kot sam veš, zadostuje za dober šut.«
»Kar nekaj časa sem iskal primerno žilo. Našel sem lepo, čudovito izstopajočo veno na podlahti desne roke. Z iglico sem prebodel kožo in prešel v žilo. Maks je opazoval kot okamenel. Potem sem ven potisnil batek: v brizgo je vdrla temno rdeča venozna kri: znak, da je žila zadeta, in da je zadeta dobro! Potem sem počasi, z nasladnim občutkom, ki je bil še toliko večji zaradi Maksovega skoraj hipnotičnega opazovanja, pritisnil.«
»Prišlo je počasi, najprej v trebuh, potem pa iz trebuha v usta in glavo. Bil je res dober fleš. Prižgal sem si cigaret, ki mu je manjkalo pol filtra, iz Maksovih ust pa se je izvil vzdih olajšanja. Bilo je očitno, da ga je prizor pretresel. Kmalu so moje oči postale blažene in rahlo zaspane; glava je rahlo zakinkala. Toda moj heroinski opoj je motil duhovnik Maks. Želel je, da mu povem svojo zgodbo: zakaj sem začel, koliko časa sem na drogi, kaj k temu pravijo starši in podobno. Bil sem sit takih pogovorov – če mi tip ne bi odkazal dvajset evrov, kar je pomenilo pol grama heroina, bi takoj zapustil njegovo stanovanje. Toda, bil sem tudi precej zadet in sem mu natvezil nekaj zgodbic. Saj veš, Andreas, da smo narkomani prvovrstni lažnivci, če je to potrebno; tako dobri lažnivci pa predvsem zato, ker v svoje zgodbe vpletamo elemente resnice.«
Nik je videl, da postajam zaspan, zato je sklenil na hitro dokončati svojo zgodbo.
»Potem me je Maks pričel otipavati. Da je duhovnik peder, sem sicer slutil že prej, vendar nisem bil povsem gotov. No, sedaj me je nežno božal po riti in stegnih (ker sem dlje časa iskal jebeno žilo, sem moral sleči kavbojke) in me spraševal, če mi to prija. Rekel sem, da nimam nič proti, in rekel sem sam pri sebi, delno tudi pod učinkom heroina:
»No,vsaj enkrat bi pa lahko poskusil!«
Pričelo se je s poljubi. Roko na srce, Andreas: prav prisiliti sem se moral, da sem svoj mlad jezik porinil v odrasla moška usta z zaplombiranimi zobmi. Potem je Maks vprašal, če lahko nadaljuje. Heroin je nekako otopil moje reakcije, zato sem samo nekaj zamrmral. Maks, ki je imel to za pritrditev, je izvlekel svojo častivredno batino, kar preveliko za duhovnika, in me vprašal, če me lahko nasadi v rit. Nastavil sem mu jo, toda zabolelo me je ravno tako kot tedaj, kadar se človek po daljšem obdobju vbrizgavanja heroina ali po tabletah kalcija odpravi na veliko potrebo. Rekel sem mu, naj svojo batino izvleče iz moje riti, ker mu jo bom obdelal z rokami & z usti. Najprej sem njegov ud obrisal z vlažno krpo. Potem sem duhovnikov ud počasi dražil, on pa je ob teh vzdihoval in hropel. Povem ti, Andreas: resnično je užival! Ker je bil to tudi svojevrstni dokaz mojega mojstrstva v tem pogledu, sem mu ga nekoliko vtaknil tudi v usta. Tedaj je Maks kar zavil z očmi, batina se mu je podaljšala v pendrek in v svoja usta sem komaj spravil glavico. Počasi in nežno sem jo drgnil ob svoje mehko nebo in kmalu začutil znake prihajajočega orgazma.
»A kar v usta, a kar v usta?« je vzdihoval Maks, jaz pa sem si mislil: no, bom pa poizkusil to, boljše od vnete ritne luknje vsekakor je. Naposled je Maks z rahlim krikom v moja usta spustil rumenkasto svetlikajoče se seme.«
»Medtem ko sem v kopalnici Maksovo spermo spiral iz ust, je Maks v dnevni sobi še vedno prihajal k sebi. Bil je potešen in šlo mu je kar na smeh. Ponovno je odprl steklenico whiskya in obema natočil pošteno merico. Nazdravila sva in jo zvrnila na dušek; na kar je Maks obema natočil še eno, ki sva jo srkala počasi. Potem, ko je Maksu prišlo, so njegove oči dobile izraz potešenega volička – ravno tak izraz, kot so ga dobili fantje, ki so v skupnosti Cenacolo masturbirali. Maksu se je kar smejalo. Potem sva se lotila Cerkve. Po pravici povedano me je stvar zanimala in vprašal sem Maksa, kako je s spolnostjo med duhovniki. Maks, ki so ga moje fafanje, orgazem v usta in whisky spravili v izjemno dobro voljo, je povedal to, kar sem že sam sumil. Da veliko duhovnikov pravzaprav na tihem krši celibat, nekateri z ljubicami, drugi pa z ljubimci. Če ne pride do večjega škandala – kar pomeni, da vaščani kaplanovo ali župnikovo ljubimkanje povsem po človeško sprejemajo in so o tem relativno tiho – potem škof pusti stvari, kakršne so. Tudi škof – kot dober poznavalec človeške duše – se namreč zaveda starega dobrega pregovora: »Homo sum, humani nil a me alienum puto« (Človek sem in nič človeškega mi ni tuje.) Če pa nastopi škandal (tako kot je bil na primer pred leti v zvezi s tistimi videokasetami, kar je bilo, če mene vprašaš, grda & skrajno podla zgodba!) pa škof seveda udari po mizi. Povedano zelo na kratko, vsi v Cerkvi, od kaplanov pa do papeža, se zavedajo, da je celibat nesmiseln in vsaj težko breme, ki ga duhovnik mora hočeš-nočeš nositi; toda zaradi vztrajanja pri tradiciji in tudi zaradi določene trme, ki je lastna klerikom (in ki nastaja tudi kot reakcija na pomanjkanja zdrave spolnosti, mi je zaupal Maks), se celibat ohranja. Potem sem ga vprašal, če se svoje homoseksualnosti spove. Odgovoril je:
»Seveda se tega spovem, toda spovednik me dovolj dobro pozna, da ta greh šteje bolj med moje osebne karakteristike kot pa med prave grehe.«
Moder spovednik, sem pomislil sam pri sebi.
»Bilo je pravzaprav čudovito. Z duhovnikom, ki je imel zaradi dobre hrane in pitja piva velik, naravnost častitljiv trebuh, sva ležala na kavču pokrita z odejo. Njegova tolsta stegna so se dotikala mojih, shujšanih od intenzivnega uživanja heroina; njegov trebuh pa je ponujal neke vrste varnost. Povrhu me je Maks še objel in z levico segel po mojem tiču ter mi ga prav nalahno drkal. Zavedel sem se, da imam Maksa pravzaprav rad in postopno sem zadremal v heroinskem opoju.«
»Zjutraj sva se poslovila, kajti Maks je imel opravke. Ponovno mi je dal svojo vizitko in pridal še petdeset evrov. Good goddamn fuck! To je v tistih dobrih starih časih pred recesijo pomenilo skoraj dva tedna lagodnega življenja, skupaj z drogo, se razume.«
