u trošnoj kuhinjici sjedi starac
Ja Slučajni Prolaznik
što bezazleno pase pogledom
gdje stigne
u vremenu treptaja oka
ugledah kako zuri u prazninu
do svoje lijeve
nastavih svojim putem
al ništa više nisam vidjela taj dan
samo sam njega imala u očima
tu noć smo starac i ja
svaki na svom kraju otoka tugovali
on za onom izgubljenom
ja za onom usamljenom
ali jutrom
jutrom sam samo ja
grabila dalje bezglavo
sebično
a onda ga s prvim lastama
dvojica iznesoše na ulicu
sraslog sa crvotočnom stolicom
i ja se užasnuta prepoznah površnošću
licemjerjem
i skrenem nasumice
bilo gdje
al što dalje od sebe
ŽIVEĆI MORE
Samo oni što rasli su s morem u oku
mogu znati za tuge šljunčanih obala
dok leže hladne, isprane valom i kišom
procvjetane ružom svih vjetrova
Samo oni što udišu dah od joda dubina
i žive s morskom pjenom na prozoru
mogu shvatiti kako gledati zimsku obalu
znači pronaći tugu otoka na svom obzoru
Samo oni što žive more njega i sanjaju,
znajuć` kako je opasno ne misliti morski
jer su i druge obale od oblaka u očima
kad spoje ih kiše sa slanim suzama
Samo oni koji žive modro more beskraja
imaju pravo bojati se zime i pučine,
imaju razloga rugati se jatima ljetne svjetine
i svojoj slabosti u snazi dobre godine
Gdje li si sada Sveti Antonio
dok krasta se more škurim valima,
ovo gubavo more po sivim žalima
gdje je bjelilo tvojih ljiljana u zlatosti sutona
pomozi mu jer gubim ga dok šetam besciljna
kiše i vjetra prepuna, mrmorna,
bojim se, nestat ću i ja,
postat ću zbog njegove moći surova,
sasvim nesretna, sasvim odbojna,
sasvim zimska, ona zla ljudska obala….
GRLICA SAM, NISAM ŽENA
Na balkonu
grlice prebiru
vrškom kljuna
crveno lišće.
Traže crne bobe.
Zrelost i glad
u mirnoj slici
sive jeseni.
Ti, koji si me ljubio,
ljubit ćeš me opet.
Bez strasti i čežnje,
bez treptaja,
tiho.
S jeseni u srcu
govorim tijelu:
Tako treba biti,
tako,
dušo moja.
titra pučina zove valovljem
nemirom ispisuje neumitnost promjene
bjelinom vodni modru tugu zime
u sebi je ćutim zove pitanja
igra pod mukom ovog dragopustog otoka
sto želja sto nadanja u ništa
daljine me napinju obje pučine titraju
luk dvojstva do bola savijaju
otići ostati
ostati
ne
ne
otići
a život prolazi
Gle!
ljudi od otoka
ranjeni svojom nikad odapetom strijelom
kupuju okoštalo vrijeme nadom
gorkom kao more
to sobom ga preskupo plaćaju
BERAČICA SOLI
Žena u crnini na surovom rtu otoka
Brala je sol neumorno
Već tjednima
Pod njom je dubina mrzovoljno brborila
I zlovoljno joj je škripala skupljena sol
U vrećici za pasom
No to su bila tek dva lica nemirna mora
I ona ništa nije slutila
Utisnuta u otok pokretom
To je jutro bila nalik crnom trnu
U bijelom mesu rta
I kamen je istisne odbaci sa sebe
A modrina proguta
Za čas
Nitko nikad nije dvojio kako je pala
Nitko nikad nije razmišljao kako se utopila
Jer sve je bilo očito
Čak i logično
Sol se tad vratila pučini
A život smrti
Tek sjećanje traje
Uklesano u klisuru nad pučinom
Opomenom njenog imena
ČAS TRENA OČESA
v prhki kuhinjici sedi starec
Jaz Naključni Mimoidoči
ki brez sramu pase pogled
kamor pade
v času trena očesa
vidim kako strmi v praznino
na svoji levi
grem naprej
a nisem več videla tistega dne
samo njega sem imela pred očmi
tisto noč sva starec in jaz
vsak na svojem koncu otoka žalovala
on za tistim izgubljenim
jaz za tistim osamljenim
toda zjutraj
zjutraj sem samo jaz
hitela naprej brezglavo
sebično
in potem sta ga s prvimi lastovkami
dva prinesla na ulico
zraslega s črvivim stolom
in jaz sem se zgrožena prepoznala v površnosti
in licemerjem
in šla sem kar tako
kamorkoli
le kar se da daleč od sebe
ŽIVÉ MORJE
Samo tisti, ki so rasli z morjem v očesu
lahko vedo za žalosti prodnatih obal
ko ležijo hladne, od valov in dežja izprane
razcvetele v roži vseh vetrov
Samo tisti, ki vdihujejo jod globine
in živijo z morsko peno na oknu
lahko razumejo da gledati zimsko obalo
pomeni najti žalost otoka na svojem obzorju
Samo tisti ki živijo morje ga tudi sanjajo
vedoč kako je nevarno ne misliti morsko
ker so tudi druge obale oblakov v očeh
ko jih spojijo dežji s slanimi solzami
Samo tisti ki živijo modro morje brezkončnosti
se imajo pravico bati zime in odprtega morja
imajo razlog da se rogajo jatam poletnih krdel
in svoji slabosti v moči dobrega leta
Kje si zdaj Sveti Antonio
ko se krasta morje s temnimi valovi
to gobavo morje po sivih peščinah
kje je belilo tvojih lilij v zlatosti zahoda
pomagaj mu ker ga izgubljam ko se sprehajam brez cilja
dežja in vetra prepolna, mrmrava,
bojim se, izginila bom tudi jaz,
zaradi njegove moči bom postala surova
čisto nesrečna čisto odbijajoča
čisto zimska tista hudobna človeška obala …
GRLICA SEM, NISEM ŽENSKA
Na balkonu
grlice prebirajo
z konico kljuna
rdeče listje.
Iščejo črne jagode.
Zrelost in lakota
v mirni sliki
sive jeseni.
Ti, ki si me ljubil,
me boš ljubil spet.
Brez strasti in hrepenenja,
brez trepeta,
tiho.
Z jesenjo v srcu
govorim telesu:
Tako mora biti,
tako,
draga moja.
Miruj.
Mirno in krotko.
In ko dežuje z otožnostjo,
še jaz prebiram sanje.
Ruja zrelih let
mi plameni v obupu.
Lačna zobljem spomine
in mislim –
grlica sem, nisem ženska …
GLEJ!
niha morska gladina kliče z valovi
z nemirom izpisuje neizprosnost spremembe
z belino namaka modro žalost zime
v sebi jo čutim kliče vprašanja
pleše po muko tega ljubkopustega otoka
sto želja sto upanj na nič
daljave me napenjajo obe neizmernosti nihajo
lok dvojnosti do bolečine zvijajo
oditi ostati
ostati
ne
ne
oditi
a življenje mineva
Glej!
otoški ljudje
ranjeni od svoje nikoli izstreljene strelice
kupujejo okosteneli čas z upanjem
grenkim ko morje
s seboj ga predrago plačujejo
BERAČICA SOLI
Ženska v črnini na surovem rtu otoka
je nabirala sol neutrudno
že tedne
Pod njo je globina nejevoljno brbotala
In zlovoljno ji je škripala zbrana sol
V vrečici za pasom
A to sta bila dva obraza nemirnega morja
In ona ni nič slutila
Vtisnjena v otok z gibanjem
To jutro je bilo podobno črnemu trnu
V belem mesu rta
I kamen jo je iztisnil in vrgel s sebe
A modrina jo je požrla
V trenutku
Nihče nikoli ni dvomil kako je padla
Nihče nikoli ni razmišljal kako se je utopila
Ker je vse bilo očitno
Celo logično
Sol se je tako vrnila morju
In življenje k smrti
Samo spomin traja
Vklesano v sotesko nad morjem
S svarilom njenega imena
