Desetletni Gal je jecljal. Zato se je raje družil s knjigami kot z ljudmi. O, ne, pa ni jecljal za vsako figo in tjavendan, kje pa, jecljal je le ob posebnih priložnostih: kadar je bil vprašan v šoli. Kadar ga je ogovorila kakšna punca, ali pa, kadar se je zlagal. Kadar se mu je kdo posmehoval. Če se mu je kolcnilo. Vsakič, ko se je moral kam preriniti. Vsako jutro, ko je odzdravljal sosedom, hitečim v službo. Vselej med ljudmi, ki jih je imel rad, kakor tudi med onimi, ki jih ni poznal.
Pravzaprav prvih devet let svojega življenja sploh ni jecljal. Nasprotno, otrobe je mlel kot za stavo, ni ga bilo junaka, ki bi z jezikom opletal bolje kot on. Bil je ravno prav prikupen in ravno prav nagajiv in ravno prav pameten in ravno preveč jezikav. Imel je dobro tono prijateljev in slab cent dekliških simpatij.
Potem pa se je lepega dne v njegovo življenje pritihotapila sila grda in neodpustljiva reč, odurni čustveni škrat. Njegova mami se je namreč zaljubila v drugega očka, takega, ki z njim, Galom, ni imel nič opraviti, in je odšla. Za zmeraj. In ravno to je bilo najhuje. Kajti mame nikoli ne odidejo za zmeraj. Mame že ne. Njegova pa je šla. Nič se ni obirala. Poklicala ga je k sebi, mu naročila, naj bo priden, naj uboga atija, pa vse tiste zlagane obljube in prisege o ljubezni mu je napihala v dušo, da se je kar opotekal pod silino1 dogodkov. Padali so mu iz glave, pa najsi jih je še tako tlačil pod pokrov.
Nazadnje mu je ostalo tole:
Mama šla.
Z drugim.
On pri očku.
Ki ga ni nikoli doma.
Brez bratov in sester.
Nono na drugem koncu Slovenije.
Nona v nebesih, pri Svetem Petru, od katerega nikoli ni glasu, odšla na podobno deževen dan, kot je današnji, torej oba člena, nona in nono v verigi vsakdanjih katastrof povsem neuporabna.
Njegova mama bo mama nekomu drugemu. Ki ga je rodila čisto druga mama. In za nameček je dobil še enega očeta. Ki ga, roko na srce, sicer potrebuje, kajti njegovega lastnega nikoli ni doma. Toda ne tako, ne za ceno cele mame.
Tako kot je moral Alfred Nobel, izumitelj tistega uničevalnega dinamita, svoj greh popraviti z Nobelovo nagrado, tako bo morala tudi mama, ki je zapustila svojega otroka, zgraditi najmanj zabaviščni park in ga poimenovati po sinu, če se bo hotela kdaj odkupiti, je modroval tiste dni, ko je mama pakirala in očeta sploh ni bilo več domov. Izgubljeno je postaval po hiši in čakal, da ga mama prebudi iz nočne more in ljubeče prežene iz postelje.
Pa ga ni nihče nikamor pregnal. Še več. Povsem pri miru so ga pustili. Tako se mu je na najbolj žalosten način izpolnila davna želja: da bi se že enkrat odrasli prenehali vtikovati vanj.
Oče je po sili razmer poiskal staro gospo sosedo, ki je bila več kot podobna njegovemu nonotu, da jima je hodila kuhat in prat. Toda preden je prilezla iz svoje hiše, jo užgala čez vrt in po potki k vrtnim vratom, je bil že malone čas za odhod v posteljo. Čudno je dišala. Po kislem. Če je to sploh čudno v vsej tisti poplavi kislih žup, ki jih je dan za dnem varila v mamini posodi iz nerjavečega jekla. Za kosilo enolončnica, za večerjo pa marmelada, ki si jo je sam namazal na zagozdo kruha. Kajti ob enih popoldne (četudi je potrebovala ves dan za sprehod do njihove bajte) je stara gospa soseda, ki je bila več kot podobna njegovemu nonotu, odšla nazaj v svojo hišo, kuhat (najverjetneje) kislo župo svojim osmim mačkam.
Ko je Gal zaklenil za njo, je njihova velika, dvonadstropna hiša na koncu ulice, zarežala vanj kot podivjana stekla zver. Stene so se pričele nemudoma premikati, še več, naravnost čakale so, da ga dobijo samega v pest, in čeravno mu je očka že najmanj petintrideset krat obrazložil, da se samo njegov lasten strah igra z njim, stene niso popustile niti za ped. Valovale so pred njegovimi očmi, kot bi jih gledal potopljene na dnu ribnika. Zraven je nekdo na vso moč udrihal po bobnih in včasih se je zaradi sten, ki so rinile vanj, hiša skrčila na velikost pasje ute. Toda le kdo bi kaj takega verjel fantu, ki ga je zapustila mama natanko sedem mesecev in osemnajst dni pred iztekom starega tisočletja? Pravzaprav samo dva dni prej, preden se je v stene naselil mehčalec za perilo.
Vsakič, ko ga je tako hiša hotela požreti, je v roke vzel knjigo, sedel v levi kot postelje v svoji sobi in se pretvarjal, da bere, dokler ga ni knjiga s svojo privlačno vsebino resnično posrkala med svoje platnice. Če je bral, ni jecljal. Če je bil sam, ni jecljal. In kadar je bral, je bil vedno sam. Torej se mu je izšlo v vsakem primeru. Le živeti takole v osami ni bilo preveč primerno za živahnega desetletnika.
Svetovalna delavka v šoli je Galu zatrjevala, da sta njegovo jecljanje in prividi posledica maminega odhoda.
»Zdajle si vznemirjen, ker globoko v sebi verjameš, da si ti kriv za mamin odhod,« je izstrelila vanj cel kup reči, na katere v resnici ni niti pomislil.
»Vidiš, da imam prav!« je povzdignila prst. »Sam sebi nočeš priznati, da pravzaprav ves čas misliš samo na lastno krivdo...«
»Ččče... bi... bi... vi videli, kkkhaj vse se dogaja pppri nas, odkkkhar je mmmama šla...« je začel, nato pa utihnil, ker se je spomnil, da so odrasli za razumevanje različnih dimenzij življenja in sveta preveč omejeni.
K svetovalki ga je bila poslala učiteljica razrednega pouka, zato ni bilo šans, da bi ji po vsem, v kar ga je šolska svetovalka hotela prepričati, sploh pojasnil to in ono o kapljah, ki jih je vsake toliko začutil na svoji glavi. In to sredi domače hiše, malone v vsaki sobi, v katero ga je zanesla pot! Prvič jih je začutil nekako dober teden po maminem odhodu. Kot bi nekdo v zgornjem nadstropju zalival rože in bi mu odvečna voda cankala na glavo. Če se je potipal po glavi, je imel mokre lase. Toda v hiši je bil sam. In tudi strop je bil vedno suh. Srh, ki ga je vsakič oblil, je bil podoben dotiku stoterih pomivalnih metlic na dolgih ročajih v samopostrežni avtomobilski pralnici.
Kaplje je nekoč omenil očku:
»Oooči, ti kkkhdaj canka po ggglavi,... četutudi... ne dddežuje?«
Oči se je ravno tedaj utapljal v nekem zahtevnem službenem projektu. Generalni direktor ga je zafrkaval, upravni odbor je odmiral od lenobe in vse se je znašlo na njegovih ramenih.
»Verjemi Gal, da tudi meni kaplja, pa ne samo kaplja, voda mi v grlo tudi teče, vsak dan hodim z dežja pod kap, ampak tako se vedno godi ljudem pod pritiskom, nič se ne sekiraj...«
Lepa tolažba za sina, ki je nase vlekel dežek, kamor koli je stopil.
Z gospo staro sosedo, podobno njegovemu nonotu, pa se sploh ni dalo normalno razgovarjati. Kadar je na oni strani kuhinje, v varni razdalji, mukoma izrazil svoje koprnenje:
»Takkkho mi diši po pppalačinkah z evrokremom, vam nič nnne diši po pppalačinkah z evrokremom, ggghospa Jalovec?« se je skoz njene lastne bele zobe s predolgimi sekalci pocedilo nekaj renčanju podobnega, njene žilave roke pa so počasi sekljale korenček in čebulo za novo v vrsti nepozabno kislih enolončnic.
Včasih je v roke vzela cunjo za prah in med obhodom po devetih sobah nepovezano mrmrala samo njej razumljive stavke. Še največkrat pa je sedla pred velikanski televizor v njihovi sprejemnici in buljila v žajfaste telenovele. To je bilo bolj ali manj vse, s čimer mu je postregla stara gospa soseda, podobna nonotu na drugem koncu Slovenije.
V novem šolskem letu je med sošolci mahoma upadlo zanimanje zanj. Pa ne zato, ker je ostal sam, saj otroci pri desetih mam tako ali tako ne cenijo kaj prida. Toda poba, ki jeclja, kadar je treba na hitro zabiti učiteljico ali z nekaj dovtipi spraviti ob pamet največjo afno v razredu, nima kaj iskati na vrhu razredne hierarhične lestvice.
Zamenjal ga je sošolec, ki ni jecljal niti v sanjah, in Gal se je vse bolj in bolj predajal žalosti in samoti. Pri vsakem koraku se mu je čez rob, pravzaprav iz višjih organov v nižje, zlivala enolončnica, ki jo je použil dan predtem, na glavo mu je cankalo iz nevidnega oblačka, potujočega tik nad njim, in kadar je bilo treba odzdraviti Nuški iz četrtega a, je pričel s pozdravom že pet metrov pred njo, da ga je mogel tik ob njej dokončati.
Šolska svetovalka, ki ji je po sili razmer spet zaupal svoje težave, je predlagala snidenje z njegovim očkom, toda očka je sodil v tisto vrsto ljudi, ki verjamejo v moč pozitivnih misli samo zato, da se jim ni treba ubadati s težavami. Po njegovem mnenju je bilo jecljanje le prehodnega značaja in mu pretirana pozornost lahko kvečjemu škodi. Tako tudi trenil ni, kadar je kako nedeljo zjutraj dobro uro poslušal sinovo odgovor na vprašanje, kaj bi za zajtrk: kakav ali mleko.
Kaj pa mami? Hja, z njo je bilo pa takole: že vso dolgo leto ni bila več tista mami, ki jo je poznal in ji zaupal. Nato pa so njenega novega moža službeno premestili v Volgograd, v daljno Rusijo, in Galova mama je šla za njim, skupaj s svojo novo, dolgočasno pridobitvijo – pastorko. Sinu je obljubila krzneno kučmo in babuško in... izginila iz njegovega življenja.
V začetku oktobra je bil Gal že tako obupan, da je klical nonota v Sežano, toda naglušni nono je štorijo razumel po svoje in mu svetoval, naj se obrne na očka, ki da mora skupaj z drugimi stanovalci čimprej plačati popravilo strehe, ki pušča.
Tako. Bližali so se najbolj praznični dnevi v iztekajočem tisočletju, Galu pa se je zdelo, da je ostal čisto sam na svetu. Pa prav njegova pravičniška mami, ki je vedno ropotala s tistimi svojimi prognozami o tem, kako otrokom v odtujeni in razslojeni družbi ni bilo še nikoli tako hudo, kot ob prelomu tisočletja, je šla in pozabila nanj.
Galov očka je bil brez žene podobno izgubljen kot sin, toda svojo izgubo je pestoval samo naskrivaj, uradno pa je skoraj vse delavnike preždel v pisarni do pozne noči. Nalašč je izgubljal občutek za čas, samo zato, da mu ni bilo treba premišljevati o zadnji najdaljši noči tega tisočletja, pa o vseh tistih brezupnih in samotnih letih, ki so še pred njim, vsi zapovrstjo brez vsebnosti ljube mu soproge.
Tako je naneslo, da je, izgubljen v svojem svetu, domov prihajal v gluhih nočeh in svojega sina nemalokrat našel ždečega in ihtečega v kotu, namesto v postelji. Prestrašeno majhno stvarco, ki je v omari videla rdeče oči, stene, ki plešejo indijanski bojni ples, in kaplje, ki padajo od nikoder.
In očka je sklenil, da mora tem rečem narediti konec.
Sklenil je, da za svojega sina poišče primerno varuško. Če mu že ne more dati mame, bo poskrbel vsaj za ljubečo, prijazno in nežno žensko, ki bo sinu nudila kanček materinske topline.
Prvo poglavje iz knjige, ki je izšla leta 2000 pri Mariborski literarni družbi v zbirki »Otrok in umetnost« (in jo je mogoče še kupiti!).
