Čudno se obračaš
in hitiš
na začetku
tretjega tisočletja,
brez sočutja
brez občutkov
vse bolj hladen si
za revne
in nemočne.
O, ti negotovi Čas,
usodo mi zaznamuješ
Zelo majhna sem,
ne znajdem se
v tem hrupu.
Oljčno vejico,
ki nosi mir sveta,
držim trdno v roki,
da je nepridipravi
ne poteptajo v gneči.
Svetli ritem
in darežljivost
mojih dveh
ljubih rek
me poživlja.
Zatekam se v njuna
sveža sončna jutra
in sledim njunim
pokončnim korakom,
ki me učijo
poiskati otroka
v meni.
Moj Čas,
čeprav hiti s teboj
tudi moje življenje,
ne morem s teboj
v korak.
Zaostajam.
S svojo pesmijo
ustvarjam svoj sen.
Imam svoje kraljestvo.
Tu je moj dom.
V njem je ves svet z menoj.
Zdaj sem breza visoka,
zdaj češnja cvetoča,
zdaj trta drhteča,
zdaj grlica ljubeča,
zdaj poskočni val
mojih rek.
Popotnica sem
plamenečih misli
globokih, kot iskreče
vode ljubezni
moje Soče in Neretve.
Večna popotnica sem
do svojih globin
v varnem zavetju
mojega kraljestva.
