Ko se prikloniš mi, narava,
razprostreš svojo kraljevsko obleko,
ko me gledaš v oči
in se pred mano morje razliva,
in me nosi v nebo modrina,
mi sežeš v rok –
takrat sem strela,
grom in moč,
kot jeklena veriga
me vežeš in puščaš,
da je okrog mene tišina.
Zdaj božanje čutim
kot sapico po dežju.
Rojevam se,
klečim pred tabo z dvignjeno glavo,
s perjem v duši.
