V upanju si bolečino zdravim,
ko kličem te, brat moj, iz globin.
Ob meni oče mrtev, mati, stric in sin,
v rovu tam pod Pohorjem krvavim.
Prav rad pokleknil zate bi k molitvi,
a kaj ko v gosto blato obraz tiščim
in brez moči na hrbtu roke zvezane držim
in čutim prste tvoje, ki silijo k vklenitvi.
Predramil ti bom trpek, grd spomin.
Čeprav ne morem k tebi, prestreljenih kril,
iz objema višjih, onostranskih sil,
bom natovoril ti na pleča breme bolečin.
Čas je, da spereš roke si krvave
in naj ti ljubi Bog svetósti vdahne,
da jézero solzá na Kranjskern usahne
in v slogi sprave zažive rodovi Slave.
V duhu strogo v šahu te držim,
dokler mi grob, mrtvaški list in križ
ne skrije rane v tvoj obliž.
Potem ti, rabelj moj, morijo odpustim.
Če pa ne boš me vabil v svate,
tedaj zastonj čez prag, moj dragi brat,
ljubezni bo in milosti od vrat do vrat,
in odpuščanja, le vrag še prosil zate!
