Oblekli so Ti plašč,
škrlaten od krvi nedolžnih žrtev,
Ti spletli krono iz bodeče žice,
pod kroglami cveto krvave rane,
gorje izrabljenih žena
je pljunek v Tvoj obraz
in bič sovraštva ne odneha.
Pilati pa si umivajo roke
s smehljaji na obrazih.
Pod križem Vate so uprte
prestrašene oči sirot,
obrazi vdov in osamelih mater,
solza ni več, le bolečina.
Stegujejo se k Tebi krni,
nekdaj roke, noge.
Križ - tramovi počrneli -
se dviga čez porušene zidove.
Drogirani vojaki žrebajo
za to, kar so nakradli.
Ljubezen s križa
vztrajno šepeta:
Odpusti, Oče,
ne vedo, kaj delajo.
Bodo naša izsušena srca
še lahko odpuščala?
Nikjer ni več zvonov,
da bi zapeli Alelujo.
