z bisernim pajčevinami v trsju in
s spečim mrčesom ob nizki in mirni gladini.
Ob robu, po listu list prenaša
v mladem jutru od rose prepoten
mravljinčji vojak in ko mu težek list
odpade z rame,
zdrsi navzdol in tihem šumu,
zbudi vse majhne in velike ribe.
In kačjega pastirja in črička,
ki nadene si komat.
Sonce se v svoji rdečici dviga
in metulji v tvojem vrtu
pretegujejo si krila.
Če bila bi veter, vem, kaj bi storila.
Previdno bi prepihala se nekam stran,
kar nekam tja, a ne predaleč,
da bi lahko opazovala tvojo draž,
ko prideš do obrežja,
me opaziš in me ne spoznaš.
To jutro in vsako jutro
tvoje ime me spominja na ribnik.
* * *
Rožmarin sem posadila, da mi zrase,
da mi zarase vrt in okno.
In ko bom gledala, kako prihajaš
po razpokani ulici
bo vse dišalo.
Če bo večer, bo sveže,
iglice bodo jokale rožmarinov sok,
ko bom cefrala vejico med prsti.
* * *
So stvari, ki se ne ponovijo.
So ljubezni, ki se razblinijo,
in je ljubezen, ki je ljubezen.
Drugačna, zelo drugačna.
Ko vsi odidejo, ostane z mano.
Kot suha vrtnica, ko dahnem vanjo,
spet nekako zardi in mi v nosnice
prikliče vonj spomina.
* * *
Slovenska
nedelja ob enih.
Ona v kuhinji,
on na fotelju,
otroka se igrata.
Dunajski zrezek,
zelena solata,
restan krompir.
Na vsakem stopnišču
enako diši.
Želeli ste, poslušajte,
in vem, da ne spadam
sem noter.
* * *
V vinskem sodu zaprta
se nasmiham
in se na tihem pogovarjam
s kvasovkami.
Kako so po robu posnete
s krtačo
in kako se je kletar
izživljal nad gospo Marijo.
Ona je molčala
in nič se ni branila,
še v drugo je prišla dol.
Nasmejana.
In jaz v sodu
strgam rjavo skorjo
izpod roba
in željno gledam,
kje je ta kletar.
Pesmi so iz zbirke TVOJE IME ME SPOMINJA NA RIBNIK,
ki je izšla v samozaložbi leta 1992
