V flanelasti robači na bregi stojim,
z zobačami in rasohami v rokah,
v grabi seno sušim,
daleč čez brege v mislih bežim.
Ob meni je kujsa domača,
na drugem bregi svoj glas lovi,
ne vem, na koga se jezi.
Deca blejejo,
se po bregi kopičkajo,
z riglami špilajo,
v toligah se vozijo.
Krave se pasejo,
pastirji si fučkajo,
koza mekeče,
pri Janži se zvon že oglaša,
jesti pa ni.
Gudik v kočaki kruli,
tri dni že ´ma prazno kopajo,
štakori se na to že spoznajo.
Kokot se na gnoji repenči,
čučike gliste lovijo,
lisici se sline cedijo.
Takšen je haloški vsakdan,
spomladi, poleti, jeseni,pozimi.
VINIČAR
Zgodaj vstaja,
do mraka ostaja,
gospodarju se vdaja.
Je pravi garač,
sredi haloških bregač,
če tudi brez robače in hlač.
Priden je kot mravljica,
spremlja ga le šmarnica,
včasih jabošnico pije,
vino gospodarju vlije.
Če glih trpi,
se nikogar ne boji,
deco gor zredi.
MOTIKA
Motika, motika,
ilovico kopala,
krvave žulje delala.
Motika, motika,
otrokom si igrača b´la,
z lesenim repom si opletala,
Motika, motika,
brez tebe zemlja nič ne da,
brez tebe polno je gorja.
Motika, motika,
ti si krampova ljubica,
skupaj v škedji spita,
nič se ne jezita..
Motika, motika,
kopač za rep te vleče,
nikomur nič ne reče.
PUNA HIŽA
Puna hiža je otrok,
ki letajo okrog in okrog,
vsak od njih je bosih nog,
da leži leče naokrog.
Puna hiža je otrok,
v želocih je le en obrok,
da leži lečejo okrog.
Puna hiža je otrok,
sliši se le jok in stok,
šmrklji z nosa jim visijo,
nič za jesti ne dobijo,
zato kričijo in norijo.
HALOŠKI JEDILNIK
Zjutraj nič,
opoldan nič,
zvečer pa si zajtrk in kosilo pogrejem,
pa posodo brez vode pomijem.
Posodo poskrijem,
si noge v mlaki umijem,
kupico jabošnice spijem
in sladko zaspijem.
