Odkar pomnim, sem imela rada palačinke. Smukala sem se okoli mame, ko je vlivala gladko tekoče testo v ponev, obračala zlato rjavo zapečene kroge in jih polagala na ploski krožnik. Tu in tam sem odščipnila rob moje skušnjave in ga na hitro pogoltnila. Ob tem se mi je včasih tudi zaletelo in sem se s tem nehote izdala.
»Kaj res ne moreš počakati, da spečem vse palačinke?« se je hudovala mama in me odganjala iz kuhinje. »Pojdi na dvorišče! Druge krati vedno sitnariš, da hočeš ven, danes pa kar čepiš ob štedilniku.«
»Pa mi daj eno palačinko! Takoooo sem že lačna,« sem moledovala.
Da bi se me znebila, ker sem ji bila v napoto, mi je mama na hitro namazala palačinko z marmelado in mi jo pomolila:
»Tako. Zdaj to pojej, pa se mi ne prikaži več pred kosilom v kuhinji.«
»Hvala,« sem še spravila iz sebe. Veselo sem pograbila krožnik in pričela hlastno jesti. Mlaskala sem z jezikom in se oblizovala, saj mi je marmelada uhajala iz palačinke. Kako slastna je bila! Še bi jedla, a še ni bil čas kosila. Zlezla sem s stola in hotela oditi na dvorišče, ko se je na vratih pokazal družinski prijatelj Janko.
»Dober dan! Kako prijetno diši pri vas. A palačinke pečete? Hm, kako rad jih imam!« je zapel in skozi nos potegnil prijetni vonj, ki se je razširil po celem prostoru. Kar videla sem, kako se mu ob tem še cedijo sline. Postala sem sumničava. Najbrž se tokrat vsa zadeva zame ne bo najbolje končala. Odločila sem se, da ne grem na dvorišče. Raje bom pazila na palačinke.
Mama je velela Janku naj sede, nasmehnila se mu je in pretirano prijazno rekla:
»Ti lahko postrežem s kakšno palačinko?«
Jezno sem jo pogledala in ji s tem dala vedeti, da imam tudi jaz rada palačinke.
»Ja, prosim. Saj imaš slivovo marmelado, kajne?« je bil še predrzen obiskovalec, ki se je od želje po odlični sladici pričel muzati in hvaliti mamo, kako dobra kuharica je. Mami je to godilo, mazala je slivovo marmelado po palačinkah in jih zvijala. Polagala jih je na krožnik in jih posipala s sladkorjem v prahu. Poln krožnik palačink je postavila na mizo pred Janka, ki je medtem odložil suknjič.
»Izvoli, Janko. Upam, da ti bodo teknile,« ga je vzpodbujala.
Na desertni krožnik si je naložil dve palačinki in pričel jesti. Sedla sem na divan in ga opazovala. Grizla me je zavist, da on lahko poje dve palačinki, sama pa sem dobila le eno. Videla sem, kako je obe pojedel z velikim tekom. Ko je spet segel po palačinko, mi je prekipelo:
»Mama, kaj bo Janko pojedel vse palačinke?« je bruhnilo iz mene z jokajočim glasom.
Janku je postalo nerodno in takoj je vrnil palačinko na krožnik sredi mize. Pogledal me je.
»Ne boj se, ne bom pojedel vseh. So pa res tako dobre, da bi jih lahko.«
Mama je zardela, ker ni pričakovala takšne gostoljubnosti z moje strani. Ni vedela, kaj naj reče. Vzela je moj krožnik in nanj položila dva zvitka. S tem je bilo sklenjeno premirje in Janko je lahko pojedel še dve palačinki.
* Iz knjige ZGODBE IZ LENINGRAJSKE ULICE, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi spomladi leta 2002.
