Tako oddaljen je nekdaj bližnji breg,
tako temni so obrisi sivih vrb.
Slišim enakomeren slapa jek.
Čoln na gladini reke vliva skrb.
Kamen, kjer so nekoč perice prale
hodno platno, je videti vse težje.
Moje plavuti trudne so zastale,
le rečni val me nosi na obrežje.
SPOKOJNOST
Tam sem bila,
kjer je tihota,
glas spokojnosti.
Tam so le spomini,
zapisi v mislih,
napisi v kamnih,
nevidna navzočnost,
bližnja razdalja.
Bila sem tam,
kjer je konec
človeških dram.
ODHAJANJE
Zlatobakrena pot,
slečeno drevje,
žareča oblačila
na tla odložena.
Umetnik menja
barvno paleto.
Ohlajena telesa
odeva z belino
čipkastega ivja.
Jaz pa stopam tod,
sledim stopinjam,
zaidem na zimsko pot.
KRHKOST
Bele sobe,
bele halje,
bele postelje.
Prozorne steklenice,
prozorne cevke,
prozorne tekočine.
Krhka telesa,
krhka hrepenenja,
krhke posode
človeškega življenja.
SANJE
Beloledeni mraz
me ni umoril
kot bilko mlado.
veter me bo
nežno položil
cvet osušen na livado.
Dozorelo seme
se bo z zemljo pokrilo.
Ko bo odločil On,
tedaj bo vzklilo.
Tihi prelet ptice
in pesem njena
in navček v stolpu,
skupaj bosta pela.
POTOK
Pritečeš svetel iz temnega gozda.
Tam zbiraš prve kapljice iz zemlje,
odišavljene z mahom, praprotjo,
listjem breze in iglicami smreke.
Tečeš nizdol, napajaš korenine
žit, trav, grmov mačic,odžejaš ptice,
ki gnezdijo v bližini tvoje struge.
Ko zapuščam vas, mi poješ v slovo.
Odet s puhom jesenske slane vabiš
naj se vrnem, ko bo podlesek cvetel.
Tečeš dalje v Najádino naročje.
BESEDE
Besede se zapletajo v snežno prejo.
A osvobojene stresajo svetlino,
razpredene vrata miru odprejo,
koraku dajo pogum, srcu toplino.
MOLITVENA PESEM
Naj se oko nagleda,
naj človek vidi,
naj ne spregleda
te lepote stvarstva!
Naj se oko ne zamegli,
naj vidi slike jasne,
naj Helij nikoli
luči ne ugasne!
