Če naj bom odkrita, moram priznati, da nisem prav nič razpoložena, da bi pisala dnevnik. Ne vem, nekaj je v meni in namesto da bi to zapreko, ki mi brani, odrinila nekam stran, se ji vdajam in se ne morem pripraviti nikoli do tega, da bi potegnila iz aktovke dnevnik in se spravila na točno beleženje vseh dogotkov. Sicer pa jih tako skoro nič ni. Raje pišem roman - od jutra do večera sem pri tem, ker čevljev za ven nisem imela in Vida tudi ne. Sicer pa je bilo do danes preko vsega dne megleno in strahotno neprijazno. - Omenim naj, da smo dobili mi Slovenci za naš božič sladkor, kar tako nenačrtovano, in sicer kilo in dvajset dek, in v sredo tega tedna tudi toliko (obenem s ćaršijo). Taka usmiljenost, kaj. In oče je dobil pri Adamu Protiću vse potrebne žeblje za popravilo naše obutve - zastonj! (V vrednosti sto din), včeraj pa mu je dala žena še polno aktovko suhih sliv in jabolk, in oče Milošev, ki je čevljar, je zastonj popravil Vidin boljši čevelj. Kar čudežno, kaj?
V sredo pod večer sem šla na pošto kupin znamke in vprašat po pošti. Imela sem nezaslišano srečo - bilo je tu Albertovo pismo. Piše, da bo dopust preživel v Rajhenburgu in pri nas (!), če bo dobil dovoljenje na komandi. Že dve leti in pol ga nismo videli. Tega dne dopodne nas je prišla Rožica obvestit, da se nekaj govori o pšenici in koruzi, ki naj bi prišla za nas izgnance. V petek smo izvedeli, da bodo najprej delili pšenico za izgnance v nedeljo, ravnokar jo je oče prinesel, koruzo pa bomo dobili pozneje.
V petek je bil pri nas hud dogodek: mama je kupila za 150 din jabolk, ata pa je zaradi tega popadel strašen bes, bes, ki je o njem bolje molčati, ostal pa bo v našem spominu. Tega dne sem nesla k Jurcatom igle (samo v nadi, da vidim Bola ali izvem kaj o njem). Ni ga bilo na spregled. Popoldne sem šla na »poresko« upravo po željene legitimacije, in v knjigarno, zaradi papirja in črnila. Nazaj grede mi je poštar dal pismo meje drage Mileve, za Vido pa je bila Šimekova karta. Bom še danes odgovorila.
4. januar 1943, ponedeljek.
Jutro je, zgodnje jutro (oče nosi zdaj svojo žepno uro pri sebi, tako da ne morem meriti časa natančno, ko je še visela lepo nad pečico).
Ponoči se je razdivjal silen vihar, potem se je preobrnil v jug in odnesel cel sneg. Proti jutru pa ga je nametalo spet nekaj in vse je zmrznjeno. Kljub temu sva z Vido šli na sprehod ob Belici in stari spomini so se mi vračali. V njih sem trdna, vem, da mi nikoli ne bodo pobegnili iz spomina. - Včeraj smo dobili 25 kg koruze. Morali bi dobiti samo po pet na osebo, pa je oče tako dolgo nadlegoval komisijo pri delitvi, da so se ga naveličal in mu dodali še pet. Drugi uradniki so prejeli 10 kg. Žal mi je bilo očeta, da se je tako poniževal.
Bolc in Rožica sta bila včeraj pri nas. Bolc je pravil, kakšne težave ima z učiteljico Buljko, ki ves čas otresa gobec. Rekla je:« Za vas Slovence ni pšenice, pač pa samo koruza kot za svinje. » Bolc nato: »Za nas je vse dobro, za nas sta križ in grob.« Ona: »Uj, vi ste že praznovali božič, ali ne?« Torej ste ga praznovali z Nemci, oooo,!« Bolc: »Vi pa, moja gospa, ste praznovali, kar je tisočkrat hujše, s komunisti!« In zavezal ji je jezik, da je odvihrala stran.
Nekaj se raznaša po Guči, da bodo v šoli pričeli kuhati februarja za šolarje kosila in da nam bodo vzeli vse stvari, ki jih še imamo od šole.
9. januar 1943, sobota.
Jutro je, zgodnje jutro. Povsod so silni snežni zameti, čeprav je začelo snežiti šele proti jutru. Sneži tako na gosto, da v eni minuti napade za dva centimetra novega. V sredo zvečer, na badnje veće, si mogel videti samo ljudi, ki so s pečenimi odojki hiteli domov. Z Vido sva hodili prejšnji dan pod sinječrnimi oblaki, vmes kak sončni žarek, cela pokrajina v belem; pokanje nemških topov kar ni odjenjalo (ukaz Nemcev je prepovedal tradicionalno streljanje v čast prazniku). Naslednji dan nisva mogli nikamor (zaradi čevljev), pisala sem kot obsedena, mama in Vida sta pletli jopico za mene, ker je nimam, stara se je raztrgala. Naslednjega dne proti večeru, ko sem pri sosedu natakala vodo, je nenadoma pristopil Žiko in smo se v kuhinji menili cele tri ure. Ubogi fant je moral dolge mesece tajiti svojo žalost zaradi Rajke, pomagal si je s pijačo, kar je postalo kronično. Odkar se skriva doma, se nima več kam obrniti po sočutje, z nikomer ni mogel govoriti o svojih mukah, se poveriti, razbremeniti svoje žalostno srce. Rajka mu je pri odhodu sicer rekla: »Kadarkoli boš začutil samotnost, če boš občutil, da ne moreš vzdržati brez mene, tedaj pojdi k Nadi. In ti bo, kot da bi videl mene. Kakor da si se pogovarjal z menoj. Kajti midve sva kot eno. On se pa ni upal. No, in tako smo se na njegov božič menili in menili in pripovedoval je o svojem odhodu iz Čačka v Črno goro preko Durmitorja! Pripomnil je, kako se je tedaj ves ganjen spomnil na nas, izgnanke, ki nam tako silno manjkajo borovi in smrekovi gozdovi. Strašno smo se smejali njegovim besedam o Črnogorcih, ki se jim Italijani ližejo in jim pustijo vse, nobenega rubeža ali ropanja. Žive v miru oboji, Črnogorci niso še nikoli pojedli toliko belega kruha in mesa! In včeraj zvečer je spet prišel in si lajšal dušo in srce. Danes zjutraj je Žiko izginil iz Guče - kam? Malo nas ve, kam. Ko sem mu sinoči pokazala Rajkino sliko, jo je poljubil in zajokal kot otrok. Komaj sem zadrževala potok solza, ki mi je silil iz oči. Dala sem mu pismo za Rajko, ker namerava do cilja prek Valjeva in Pecke. Zaradi stanja, v kakršnem je, obsoja Rajko, še bolj obsoja svoje grehe, vendar je bil vesel, ko sem mu jih pobijala.
Na dan praznika je poštar prinesel priporočeno pismo za mamo - skoro nas je kap, ko smo ga vzeli v roke in videli nemški žig. Vsebina pisma nam je razodela, za kaj gre. Strica Emila so pobrali na Kosovu in ga vključili v vrste nemških vojakov! Moj stric! Mamin brat! Lepi, črnooki Emil, ki je šel za kruhom daleč dol na Kosovo in se zdaj bojuje skupaj s tistimi, ki so izgnali nas kot zavedne Slovence, da bi nas ugonobili! Ali sploh ve, zakaj smo tu? Iz pisma smo izvedeli, da pojma nima in misli, da smo pred vojno zbežali v Srbijo, da preživimo! Doma, trdi, je vse po starem, imajo, kar potrebujejo, le stara mama je na smrtni postelji, tako je žalostna, kaj bo z nami tako daleč od doma. (Več ne morem pisati o tem, vem le, da ubogi fant dobiva informacije samo z nemške strani, zato bi utegnila biti krivična. Tak lep in zdrav fant, poln optimizma, ki sem ga imela posebno rada - zdaj pa tole!)
Spotoma, ko je odhajal, je Žika pogledal še k nam (spremljal ga je njegov oče, ki ga je, kot mamo, strašansko strah zanj), in šepnila sem mu, naj poljubi Rajko v mojem imenu (da si pogosto piševa, si nisem upala povedati). Bogve, če se Rajka res ni spremenila tako, kot sumi on? Mu je pa precej odleglo in to me je razveselilo.
Naj omenim, da so začeli prihajati k nam kmetje, ki bi radi, da jim mi pakiramo pakete za sinove v vojnem ujetništvu, kjer so grozno lačni. Kot nismo odklanjali - seveda edino jaz - pisanje pisem, smo tudi na to pristali, čeprav ne radi. Predlagala sem, da zahtevamo primerno vsoto za to delo, kajti nihče ni pomagal nam, mi pa jim tudi ne bomo, če bodo mislili, da je to kakšna naša dolžnost. Tu ljudje živijo še zmeraj zelo dobro, če pomislim na Alberta in druge ujetnike, kako gladujejo, torej naj nam namesto denarja dajo kaj za pod zob.
Tri dni nisem pisala. Končala pa sem prvi del knjige (Gozdovi so sklonili glave) in prvo stran romana Zvezde se utrinjajo. Seveda bom naslove že spremenila, če bo treba, v glavnem imam vse polno zamisli. Vendar včasih neham, ker rada preberem kakšno revijo, ki mi jih nosi (seveda porebrane od mnogih bralcev) knjigarnar oziroma njegov sin. Prebrala sem posojene Florentinske novele Merežkovskega. Skušam živeti na svojem nivoju. Pohabljene revije berem z nejevoljo, ker imajo izrezane prav tiste članke, ki bi jih jaz rada prebrala. Nekaterim bom vzela konec pa jaz, saj bi jih lastnik (knjigarnar) čez čas tako vrgel v peč.
Čudo čudes - veterinar, izbeglica iz Vojvodine, nam je poslal kilo mesa in 3 svinjske želodce. Že ves teden nismo jedli fižola in to je lep napredek. Mislim na svoje tovariše iz gimnazijskih let in na naše življenje tedaj. Kako smo se zaganjali za nepomembne stvari! Mijucinova je odšla iz Užica nekam v Banat, od koder je doma. Sajetova se mi ni več oglasila, kot profesorica ima bržčas veliko dela in obveznosti. Samo da je izplavala iz vloge gospodinjske pomočnice!
Kje se potika Franček Karo? Kaj je z Bebo, ki se nič več ne oglaša. Tudi Gretka se mi zagotovo ne upa več pisati. Kaj se dogaja v Mariboru?
14. januar 1943, četrtek.
Zdaj postaja prvi krajec vedno debelejši in večji. Vreme je lepo. Samo strašno mrzlo je pač. Navadila sem se sekati drva, ker ni razen mene nikogar, ki bi to znal. Jaz se pač moram naučiti vsega, kot da sem deklica za vse. V ponedeljek sva šli z Vido na sprehod, pa sva srečali Viteza in ga spremljali uro daleč, na pol poti do Tijanja.. Prišel je v Gučo po »zimsko pomoč« (200 din na osebo), zame pa po Borisovi »zaslugi« nismo dobili, ker me kratko malo ni dal v seznam, češ, da me ni tu!!! Nisva bili sami, ker sta naju spremljala Cula in Niva, mladička naše psice, ki je pred časom vsa polomljena prišla v našo klet skotit 3 mladičke (eden je takoj poginil!) Zdaj sta že malo odrasla in naju z Vido spremljata kot senci, kamorkoli greva. Kakšen prizor je bil, ko smo se vrnile s celo pasjo družino v našo bajto, kajti Mickey, ki si ni upal z nama, in mama so nas pričakali prav pred Bolovo njivo (mejimo na plot njegove njive) in je lahko cela Guča imela svoje veselje. Mickey se je plazil po meni, mi s tačko segal v žep, kjer je bilo zanj vedno kaj užitnega, danes pa ne, vsi so cvilili, ker so spet skupaj, brž sem jim naredila neko zmes, da so se najedli do sitega, moti pa me, ker Guča za našimi hrbti obira vse nas, kako jih le preredimo, če sami živimo od naberačene hrane. Od ust si pritgujemo, bi jim zabrusila nazaj. V torek je neki dijak iz Kraljeva, ki ima sorodonike v Guči, prinesel od Sajetove skrbno zavit zavoj in mi izročil tudi pozdrave profesorice. V svoji izbi sem ugotovila, da mi je poslala komplet kombineže in hlačk, roza barve, kar je pritrgala od svoje verjetno skromne garderobe. Dijak je še pripomnil, da moram »gđi profesorki odmah pisati, jer je čudi, da tako ćutim«! In to sem storila ter prosila »sla«, da se oglasi na povratku spet pri meni, da mu bom izročila pismo zanjo. Rekel je še brez pretiravanja, »da je sijajna profesorka«, jaz pa sem mu odvrnila, da to zelo dobro vem, ker me je v Mariboru učila in je bila najstrožja, a najpravičnejša profesorica.
Včeraj in danes z Vido žagava. To je strašno, ta srbska zanikrnost, kar naju terja v obup. Kot bi rezal najdebelejša debla z nožem za jabolka.
Da o sekiri niti ne govorim. Popadel me je tak bes, da sem skoraj storila nekaj, kar bi kasneje obžalovala: šla bi k Bolovi materi in jo prosila, naj mi posodi sekiro in žago, ki ju ima gotovo lepo in skrbno nabrušeni. Kolikor vidim na daleč, Bole seka mimogrede grče in žaga s Tomom kot skozi torto cepanice. Spet sem vsa žuljava, da me je sram komu podati roko v pozdrav. Pa tudi bolečine, kakor že sem jih vajena, so hudirjeve.
Poštar je prinesel podporo, spet po starem 1500 din in ni bilo nič zvišano, kot so obljubili. Saj pravim, ta država si ni zaslužila drugega kot to, da razpade pri takem stanju in stališčih, ki jih ima.
18. januar 1943, ponedeljek.
Pravkar sem prejela Rajkino pismo, ki ga je odposlala na novo leto. Pri tako klavrni pošti ni čudno, da je hodilo tako dolgo. Zdaj je že Žiko vse tam povedal, kar smo se menili, hvalabogu, zdaj ni to več moja stvar. - V četrtek smo dobili, kot najsiromašnejši občani Guče, 10 kg koruzne moke, 10 kg fižola, 4 kg jabolk. Oče je prodal čevlje, ki mu jih je dala Vilma, dobil je 1000 din zanje, pa skoraj novo srajco, ampak za živež. Popoldne smo se šle me tri poslovit od Simona Petroviča, ki odhaja v Pecko k Evi. Vselej nas spremlja pasja družina, kot bi se bala, da nas ne bi bilo več nazaj. Uredila sem jim pod mojim okencem v izbi ležišče, zaboj z veliko praproti in slame, in me imajo tako radi, da je to nekaj nepopisnega. Sušićeva dekleta so se čudila, zakaj nam je sploh potrebna tolika »paščad«, toda Cula je povrgla vse tri mladiče pri nas in taka navezanost je samo izraz hvaležnosti za vse, kar jim lahko nudimo. Oče se je distanciral od tega problema, ker meni, da je res preizzivajoče, da kot najsiromašnejši Gučani dobivamo podporo, hranimo pa še tri požrešna pasja bitja. Ljudje govorijo, da je treba pobiti sploh vse pse, ker so nepotrebni. Mickeya so tako že skušali kamenjati, pa jim je nekdo (kdo?) to preprečil. Da se malo razgibava, sva z Vido šli v smeri Graba in za bolnišničnim mostom sva uzrli - celotno guško mladež do dvajsetih let na smučkah, saneh, drsalkah, kajti na Belici se je naredil trden led, od guške otročadi na saneh do skupine »mangupov«, do guških madeničev: Bola, Boća, Branka itd. z »bobom«. Ko sva bili vštric, sem mirno, kot bi ne bilo nobenega Bola nikjer, pogledala v obraze vseh teh najbližnjih fantov. Boćo se je držal kot vedno na smeh, Bole je imel v očeh neki čuden blisk in smeh mu je izginil z lica, jaz pa sem zrla vanj (tretjega nisem pogledala), kot bi mu hotela kaj reči (in sem mu tudi zares hotela!), toda tedaj se mi je zapletel med noge Mickey in sem ga pobrala iz snega, Cula in Niva pa sta se stisnili k Vidinim nogam. Vsi trije so bili preplašeni, ko je nekdo od mangupov vrgel trdo stisnjeno kepo snega vanje. Drugi so ga brž posnemali, tako da sem sklenila, da jih ne smem vzeti nikoli več s seboj, v tem je Bole zaklical: »Pustite pse pri miru!«, za kar sem mu bila globoko hvaležna. Kar brž smo se obrnili nazaj in čudno - nihče več se ni spomnil na novo kepo. Tedaj sem se obnila k Bolu in se mu nasmehnila v lice. Zardel je, jaz pa tudi.
22. januar 1943, petek.
V torek je bil Jovandan in so svetili vodico. Guča je bila prepolna kmetov in ves dan je hrumelo, prepevalo, sviralo in igralo pred pošto. »Ein toles Volk!« je rekel Vitez. Z Vido sva šli na sprehod in spet je bila gonja naših psičkov. V sredo sem se zjutraj skregala z mamo in Vido in se »mulimo«. Šli sta sami ven, in včeraj tudi. Krasna dneva. Seveda zato, ker so dnevi polne lune. Čeprav se mi je tožilo po gibanju v naravi, sem izkoristila čas za pisanje. Zdi se mi, da mi gre zlahka spod rok, vendar me mori občutek, da ne pridem nikamor naprej. Ponoči je bilo najmanj minus dvajset stopinj, in kaj bi si začeli, če bi ne imeli drv! . Danes pa se je vrstil obisk za obiskom, ker je pijačni dan. Gospa Hertiševa je rekla (izrazila je iz obupa svoje mišljenje »Ko bi bila slutila, da nam bo tako hudo, bi pravi čas kam pobegnila. Dali smo za svojo čast, kralja, zavednost, domovino, narodni ponos ... vse svoje življenje. Izgubili smo vse, hujši smo kot cigani, in vse to zaradi svojega ponosa, da nočemo biti nemška kolonija; Srbi so negostoljubni in nas gledajo postrani, ne sicer vsi, večina pa že.« Zanjo je prišla Žurmanova, tik za njo pa Vitez. Iz dneva v dan je bolj rejen - ima pač srečo. Zveni kot smešnica, pa je resnica: Ekonomova žena je pred tremi dnevi umrla, ker se je preveč najedla na badnji večer in so se ji čreva zmešala. Tako diagnozo so pač postavili zdravniki v Čačku - pa saj je splošno znano, da kdor pride v roke tem mazačem, mu ni pomoči, je zapisan smrti. Škoda ljubke mlade žene. Nadalje so četniki oziroma »šumski« se imenujejo sedaj, zahtevali od orožnikov vse orožje in ker so se jim ti postavili po robu, so kapetana Jovića pretepli skoraj do smrti in Vivoda z njim vred. Vivod je po rodu Slovenec, pa zatira nas posebej grdo. Bolgari, ki imajo sedaj postojanko v Čačku, so prišli Gučo opozorit, naj se vse pomiri, sicer pridejo delat red Nemci.
Za Vitezom je prišel Zoričev Francl in povedal, da se bo vojna končala nič prej kot čez tri leta. Zase se je odločil za rudarsko srednjo šolo v Beogradu. Ko je odšel, sem se odločila za sprehod do mosta pri bolnišnici in sem celo pot skoraj dirkala, da bi se malo raztresla. Vendar mi ni nič odleglo. Začela sem jokati, pa mi je bilo še huje. Kje naj najdem uteho in pomiritev? Je vse zaman? Morala sem misliti na Prešerna: »Ko brez miru okrog divjam, prijatelji vprašajo me, kam...« In še: »... kako bit´ hočeš poet, pa ti pretežko je v prsih nosit´ al´ pekel al´ nebo. Stanu se svojega spomni - trpi brez miru.« Morebiti sem glasno izgovarjala verze, ne vem. Vem samo, da me je neki »ćića« čudno gledal, ko sem šla mimo njega, si brisala solze in šmrkala.
Bila sem vštric trgovine Susića, kar zapazim pred sabo Boća, ki je vlekel za sabo »bob«, in - Bola. Prosila sem nebeške sile, da ne zardim. Pa sem kot ponavadi dobila barvo kuhanega jastoga. Vendar sem skoraj istočasno prebledela. Bolj ko smo se bližali drug drugemu, bolj sem postajala bleda. Vesela sem bila samo tega, da sem bila spodobno oblečena in obuta, ne tako kot za doma. Mrko in negibnega lica sem zrla naravnost v Bola, ki je zardel, in njegove črne oči so merile moje, vtem se je Boćo sklonil in nekaj popravljal na vozilu, Bole pa se je okrenil vstran in mi obrnil hrbet. Šla sem tik njega. Zelo je zrastel. Segala sem mu do ramen ali še niže, bile so ga pa sama kost in koža, se mi je zdelo, verjetno zaradi nagle rasti. Namesto da bi fanta pozdravila, sta molčala. Bila sem mimo pa čutila, da sta se oba ozrla za mano. Nenadoma je izginil kragulj, ki kljuje srce.
27. januar 1943, sreda. (Sveti Sava)
V soboto sem šla sama na sprehod, če odštejem Culo in Nivo; Mikija pa nisem mogla tvegati, da zboli, ker so ga zjutraj podkrepelili s polenom neki smrkavci. Spotoma sem oddala na pošti pisma za Rajko, Milevo in Bebo, če jih bodo sploh dobile. Bil je prekrasen dan, otresla sem se srda nad očetom, ki se je od jutra pričkal z mamo in sta drug drugemu dajala pod nos preteklost. Šlo je za naše preživetje - najti izhod. Četniki se svobodno sprehajajo po Guči v svoji bojni opremi in med tržani se je razširila vest, da je v Dragačevu vlada »šumskih«. Toda v soboto zvečer so Nemci in Bolgari blokirali Gučo, ker so izvedeli, da šumski spet nekaj pripravljajo, ti pa so odnesli pete, kolikor naglo so mogli. Nemci so zagrozili s sankcijami, se pravi, da so hoteli ujeti načelnika, ki je paktiral s četniki, tako da smo veseli, ker je bobnar razglasil, da so ga Nemci razrešili njegove funkcije. Hvala bogu, saj je vsem nam Slovencem ležal v želodcu. Upajmo, da bo novi kaj boljši. Tu se menjavajo načelniki kot aprilsko vreme.
V nedeljo je zahrumel čez Gučo jug in prijetno je bilo poslušati, kako se zima poslavlja od nas. V ponedeljek in včeraj sva z Vido žagali drva z novo žago. Bila je pravo veselje, ko je letela skozi les, medtem ko je šolska bila prava tragedija. Oče je šel v Čačak in tam izvedel, da je padel Tripolis, zaradi česar je Nemcem in Italijanom v Afriki odklenkalo. Spotoma je vstopil v avtobus - hetman! Zelo človeško je pripovedoval očetu, da so ga iz ujetništva izpustili, ker je izjavil, da je Romun (zdaj je četniški vodja v Turici) in ko je potoval v Srbijo, se je peljal mimo Maribora, ki se zdaj imenuje Marburg. Oče si je oddahnil, ko je izstopil nekje pod planino Jelico in vsi potniki so gledali očeta čudno, kajti res nenavadno je bilo, da se takšna živina začne pogovarjati z navadnim izgnancem. Gotovo se nekaj pripravlja!
30. januar 1943, sobota.
V četrtek je bil pri nas glasen prepir zaradi službe služkinje ali dekle v Beogradu. Irmi je neka znanka pisala, če bi ji priskrbeli kakšno mlado žensko in oče je menil, da bi bila to delna rešitev našega problema. Naj bi šla Vida, ki je mirnejše narave, medtem ko jaz takoj vzkipim. Mama je šla k Jurcatom vprašat, kako in kaj in oče je s svojim predlogom umolknil, kajti plača bi bila - 700 din! (To je kila kajmaka!) Človek bi počil od smeha! Vida se je razburila in potem je bil mir. - Včeraj so prišli spet vsi Slovenci kot zadnjič, razen Zoriča. Zato pa je bila tu Angela. Vitezov brat Pepi je dobil dovoljenje za obisk kot železničar. Povedal je, da Nemci streljajo na »en gros« in da sta porušena oba mostova zgrajena, sta pa širša, nakar je gospa Ristič rekla, da zaradi nas, ki se bomo vrnili vsi debeli. Vsi v Mariboru da vedo, da je Nemčija vojno izgubila, torej naj bomo potolaženi - in da naj ne obupujemo.
Včeraj smo prejeli dva para čevljev z lesenimi podplati. Morali bi tri, toda seznam so dali, ko sem bila jaz tako rekoč odpisana, ker naj bi šla v šolo v Vrnjačko banjo. Tudi podpore zame nismo dobili prav zaradi tega seznama. Od števila upravičencev so odbili enega, zato naša mama ni prišla v poštev za oboje. To nam je nakuhal stari načelnik in sem se šla kregat h komisiji, naj me več ne izpuščajo, saj sem tu, v Guči, ker nisem odsotna. Danes zjutraj pa smo prejeli od neke neznane gospe Kumar obvestilo, naj končno že pridemo po paket, ki za nas leži pri njej. O tem nismo imeli pojma in ne slutimo, kdo bi nam kaj poslal. Žalostna sem, ker je oče spet in spet jamral, kako bomo preživeli in mi je očital, kot že neštetokrat, zakaj nisem ostala v Vrnjački banji, Vida pa je rekla zaničljivo za to službo dekle »ne gre«, pa je bil kar lepo tiho in problema ni več omenjal.
1. februar 1943, ponedeljek.
Včeraj zjutraj je odšel oče v Kravarico k nekaterim kmetom - prosjačit, ker nam je že vsega zmanjkalo. Takšno ponižanje! Dobil je kilogram sira, kos ovčje bravine, malo preje in suhih sliv pa jabolk. Medpotoma je spil pol litra rakije, kolikor je je nekje priberačil in je bil klepetave (!) volje, tako da je bil kmet, ki sem mu pisala prošnjo za osvoboditev sina iz ujetništva, ves nasmejan. Tako je tudi pozabil na plačilo in odšel, ne da bi ga omenil! Se ni dogodilo prvič! Poljska straža (nedićevci) se mota neprestano po Guči, dozdeva se mi, da se pletejo pajčevine, v katere naj bi se ujeli nekateri Gučani. Zato rajši ne hodim ven, ker bi me četniki obsodili, da oprezam za njimi in da je moj sprehod s psički le pretveza. Tudi nova skupina orožnikov je prispela. Kakšni so odnosi med poljsko stražo in četniki, ne morem pogruntati, čutim pa, da je nevarnost blizu.
2. februar 1943, torek.
Albert je v Rajhenburgu, piše teta Marta. Prispel je ves izmučen in sestradan, tako da ga skoraj niso spoznali. Zdaj da je že bolje. Moral je pretrpeti kdo ve kaj vse. Odposlal je prošnjo, da ostane doma. Je pa presenetljivo, da ne pošilja niti pozdravov za nas, nič, kot da nas ni, pa smo tako skrbeli v naši revi in bedi zanj, oče je kradel zanj, skrbno hranimo in skrivamo pred sodobnimi roparji njegove gojzerice - kot da je izgubil spomin. Ampak da je - vsaj živ!
Ves dan pričakujemo koruzo. Dobili bomo samo 5 kg in sicer zato, ker je bivši načelnik, ki nas je sovražil - Slovence nasploh - tako napravil. Oče je dejal, da tega človeka ne smemo spustiti iz vidika. Novi načelnik je upokojeni pisar Kokotović, Brankov oče. Oče mu je povedal, kako stvari stoje, pa kaj, ko on ne more zdaj nič več popraviti, ko so spiski že končani. Za prihodnjič pa velja, da bomo spet vse dobili, kar nam pritiče. Kako naglo se nam izpolnjujejo naše majhne želje, le največja se nam noče, se vrniti, in oče je klel, »da bi hudič čimprej vzel načelnika«, in hudič ga je v podobi Nemcev zares vzel. Sonce se upira na naše stopnice, tako da se lahko sončim in hkrati pišem. Mislim na ljubezen kot tako. Ljubezen je sila, zaradi katere obstaja svet, ljubezen plemeniti človeka, ljubezen je največje človekov bogastvo. O bogu govorijo, da je Ljubezen. Kadar človek uzre podobo tistega, ki mu je ljub, se vzradosti in postane boljši, strpnejši, priljudnejši!
4. februar 1943, četrtek.
Včeraj zjutraj so prišli Bolgari in pretresli vso Gučo. Pri sosedu so vprašali, kdo stanju v lesni koči nasproti njegove, pa je povedal, da Slovenci, izgnanci in da pri nas ne bodo ničesar našli, zato niso prišli k nam. Mi smo še spali in kako bi nas bilo sram, če bi morali pred njimi vstati v takih capah, v kakršnih spimo!
Neki bogoslovec izbeglica je izdal, da partizani zopet nekaj snujejo, odkar gre Rusom na fronti odlično. Pobrali so dvajset simpatizerjev partizanov, med njimi Roso, obe Marinkovićevi hčerki in Borisava, Žikovega očeta (iskali so sina, ker pa ga ni bilo, so aretirali očeta). Širi se glas, da potrebujejo Nemci delovno silo, krivdo pa pripisujejo pod pretvezo, da postajajo nevarni, simpatizerjem komunistov oziroma partizanov. Celo nas je Bolc zmerjal z »rojalisti«!
Za zdaj ostanejo Bolgari do nadaljnega v Guči. Zoričev Francl je prišel, ni se še odločil za šolo, novega ni povedal nič.
Zdaj traja jug že tretji dan in tako toplo je. Pravi pomladni oblaki se podijo po nebu in Belica nosi s sabo ledene plošče; drevje, vejevje in hrumenje je slišati do nas. Vse se tali in porajajo se slutnje o pomladi, poglablja se hrepenenje, srca se polašča nedopovedljivo čustvo, da bi jokal in se smejal obenem. Da bi se pridružil valovom in z njimi doživljal pomladne vode, ko drvijo proti svojemu cilju. Tako je s človekom: ko se prebuja novo življenje v naravi, se prebujajo v človeku nove, do zdaj neznane sile.
5. februar 1943, petek.
Rose niso odpeljali, ker se je izmazala s pomočjo Gučanov. Nabrali pa so veliko drugih in jih strpali na tovornjake. Kmalu za to kolono so še sami pobrali šila in kopita. Novica, da se je Rosa vrnila domov, me je razveselila. Razumem Bola (včeraj je šel mimo naše bajte kot vedno ponosno, vzravnano) in njegovo zaskrbljenost zaradi sestre. Kdo je Bolgarom izdajala imena tistih, ki jih je treba odpeljati, ni znano. Vendar ima Guča krivca - Zlatkovo mamo Bolgarko, ki je pobrala svoje cule in se odpeljala s sonarodnjaki iz Guče. Jaz pa mislim, da ni bila ona izdajalka, da je mogoče le golo natolcevanje, kar je značilno za Gučo nasploh. Bolj sumim bogoslovca, kozavega Nauma, ki je jezen na cel svet, saj ga nihče ne mara.
Danes je prišel spet tisti dijak, ki ga je poslala Sajetova, in me prosil, naj napišem pismo zanjo. Tako sem tudi storila in sem ga spremila do pošte, potem pa sva se še dolgo menikla o njej in šoli nasploh. Skrbno so naju opazovale oči Gučanov, ki jih zanima, ker se skoro nikjer več ne prikažem, odkar je Rajka odšla. Potem sem šla v knjigarno kupit papir, črnilo in peresa, kar nekatere vznemirja, saj jim ne gre v glavo, zakaj potrebujem toliko tega. Nekateri šušljajo (to mi je povedala Irma), da zapisujem vse, kar se dogaja v Dragačevu in kdo ve zakaj. Žurmanova je bila tukaj in je prerokovala, da bo konec s pomladjo. Baje v Čačku govorijo vsi, da bo čez dva meseca konec vojne, ker drugače ne more biti.
12. februar 1943, petek.
V soboto so se vrnili trije ujetniki, ostale pa s odpeljali v lager v Kraljevo, ali zdaj morda že kam drugam. Matere, žene, hčere že »kukajo« za njimi, jim prižigajo sveče in nasploh s črnimi rutami kažejo svojo žalost. »Mačice so že splezale na vrbe« (kot je v neki svoji pridigi povedal Bombek), ko je ponoči zapadlo za ped snega in se je pomlad umaknila nevoljni zimi, tako da sem bila prav žalostna. Edino pisala sem lahko v svoji čumnati, kadar pa sem zadostila svoji strasti, sem brala. Janjić (Miniatura) mi je prinesel kup knjig, med njimi Gorkega, Turgenjeva (Ruđina sem sicer že prebrala v Mariboru), Shakespearjevega Hamleta, Perra Lottija: Lottijevo Ženitev, Voltairjevega Micromegasa itd. Mislila sem, da bom končala roman, pa sem obstala pri zadnjih straneh. V soboto sva bili z Vido v mlinu, mlinar ni bil nič kaj prijazen, ker je zmerjal našega očeta, da ga je obdolžil, da si je odmeril preveč »mlinarine«, saj gre nam za nohte in že vsaka kila nam veliko pomeni. Mlinar pa ima na voljo moke, kolikor hoče.
15. februar 1943, ponedeljek
Sneg - je skopnel, zato so ceste tako blatne, da brez škornjev ne moreš nikamor. Torej smo ostajali doma, ker obutve nimamo. Izkoristila sem ta zadržek in napisala roman do konca, začela novega, zanj imam že vse načrtovano, malo sem listala po že napisanem in se prvikrat vprašala, kakšna bo usoda vsega tega, kar sem napisala tu in kar se dogaja v (delno) tujih krajih in minulih časih. Potem sem pa skomignila z rameni in si rekla: Ne misli o tem. Svojo domišljijo in strast do pisanja si »utolila«, piši naprej in spet piši. Držala sem se tega pravila in zdaj sem spet srečna, da mi novo pero tako gladko teče po sicer revnem, a vendar papirju. Čas je pač tak, da ne smem zahtevati od Usode preveč, lahko bi bilo veliko huje, da bi bila na primer v kakšnem taborišču in ob strahotah le-tega umirala tudi zaradi nemožnosti pisati. Vsa svoja čustva prelagam na papir, tako lažje prenašam Bolovo obnašanje, ki mi je nerazumljivo bolj in bolj. Danes na primer sem pometala ploščad ob bajti in stopnice, kar zasišim Bolov glas, ki bi ga razločila med vsemi guškimi glasovi, in ko sem vzdignila glavo, da pogledam, je stal Bole le nekaj korakov proč in srečala sva se z očmi, tako da sem okamenela, toda pogleda nisem mogla odvrniti in šele ko se je oglasil Boćo, sem se zavedela in zardela. Opazila sem, da nosi nove hlače in jopo, nakar sem otresla metlo in odvrnila pogled. Toda navkljub odločitvi nisem rekla ne bev ne mev, kajti v trenutku sem sprevidela, da tu ni zaradi mene, pač pa je gledal, kakšno škodo je naredil sneg njegovi vrtni ograji in kaj so dodale pomladne vode in viharji. Pravzaprav nenadoma nisem vedela, kaj se dogaja z mano, tedaj pa sta pajdaša že odšla.
18. februar 1943, četrtek
Ker še vedno ne morem iz bajte, imam priložnost pretehtati svojo pisarijo. Dubito, ergo sum! je rekel rimski duhovni velikan Seneca, in tega reka po Puldovi zaslugi nisem nikoli pozabila. Tako torej tudi mene spremljajo dvomi o mojem pisanju - Dvomim, torej sem! - in potem se analiziram in iščem s svojim notranjim spremljevalcem svoje šibke točke. Sem zelo avtokritična, kar je tudi prav. Samo preveč že ne smem pobijati same sebe, ker kar je preveč, je preveč. Samo da zdaj vem, kje je meja. Naj z veseljem omenim, da so vsi moji dnevniki in proza, ki sem jo napisala do našega izgnanstva, varno spravljeni v Rajhenbergu oziroma pri stari mami v Anžah. Zdaj načrtujem roman o Nelsonu (Pustolovsko življenje). Prišlo je Martino pismo, dva meseca staro, v katerem piše, da se je v naše stanovanje vselila neka besarabska begunka s hčerkama in da od naših stvari ni ostalo nič; ko se je namreč preselila, je pobrala vse in odpeljala s seboj. Ko se vrnemo, ne bomo našli nič, saj Maribor zdaj Angleži bombardirajo vsevprek in ljudje čepijo po cele dneve v zakloniščih. Sicer pa je z Albertom vse v redu, čaka na odločbo, da sme ostati v Rajhenburgu, kot dokaz navaja, da se je rodil tam, to pa je zdaj k rajhu pridruženo mesto in pokrajina. Bomo videli (je rekel slepi). Nemcem gre slabo, še slabše se jim piše. Odstopajo, čeprav se v časopisih na debelo lažejo, kako taktično jih Hitler vodi, ker je pravi vojskovodja. Da pa je Nemčija bolj in bolj razvalina, pa si seveda nihče ne upa blekniti. Rusi gredo sedaj kar lepo naprej, oni pa se »taktično« umikajo; počasi se torej stvari premikajo, toda kdaj se bo zaveznikom zadelo dovolj ubijanja in krvi pa ruševin, da bodo temu naredili konec? Sicer pa sem sita teh večnih zagotovil, da bo zdaj zdaj konec, ker se je pač neki babnici sanjalo, da bo tega in tega dne Nemčija na tleh in Hitlerju ne bo ostalo drugega, kot da naredi samomor skupaj s svojo spremljevalko Braunovo.
Zelo žalostna sem, ker se včasih počutim tako opeharjeno za mladost. S samimi sanjami kajpak ni mogoče živeti. Izbiram si zares najlepše, vendar vem, da je to »obmana« (slepilo) in potem mi je še huje. Včasih, ko gledam Nelsonove slike, vem, da slepim samo sebe, ker so to samo predvidevanja, o čemer mislim, in ker pravzaprav nisem človek (odkar je Rajka odšla), s katerim bi se lahko pogovarjala o vsem, kar me teži; huje in teže občutim težo svojega življenja.
Kako naj vem, ali mislim in počenjam prav, kar počenjam?
Mislim, da tudi ni zanesljivo sanjarjenje o ljubezni, o človeku, ki ga imaš rad, pa mu tega ne moreš zaupati. Da občutiš, dojemaš sam, da, konec koncev dvomiš o vsem in vsakem. Z domačimi nimam pravega stika, kar naprej nastajajo problemi, ker sem tu, ker sem odveč, čeprav mi mama, kadar se ji malo potožim, zatrjuje, da ni tako, da to pač prinašajo hudi časi.
20. februar 1943, sobota.
Včeraj je bil spet eden tistih obupnih dni, ko so mi besede, napisane na papirju, greble po srcu kot železne grablje in je lila kri iz neštetih ran; med njimi so najhujše rane izgnanstva, ki skelijo bolj in bolj, kakor odraščam in presojam stvari. Sklenila sem že kdaj, da dosežem svoj cilj, brez česar bi bilo moje življenje brez haska in smisla. V ta cilj je vključena tudi želja po ljubezni, brez katere ni mogoče oplemenititi svojega srca. Spomnila sem se Simona Gregorčiča in njegovih verzov: »Duh plemeniti sam bo nosil boli, a sreče užival sam ne bo nikoli.« Sicer ne potrebujem nikogaršnjih besednih opornikov, ker se moram dokopati do vseh spoznanj sama, rada pa vzporejam svoja razpoloženja in dognanja s tujimi, kajti potem sem na dobri poti. A naj priznam - v meni je nakopičenih toliko hotenj, muk in potreb, da ni čudno, da se včasih težko prebijem skozi vse to. Tudi me kdaj pa kdaj zgrabi za srce in sem kot omotična. Potem pa me realno življenje prime za vrat in se komaj nadiham, da si spet opomorem.
Nekaj naših rojakov je prišlo na pijaco, dve kmetici sta me ujeli in sem jima napisala karte za sinove v ujetništvu (vsaka mi je dala 10 din), bojda so Nemci doživeli poraz pri Rostovu, kavkaška armada je obkoljena, čutiti je, da se je vojna le precej premaknila in da konec res prihaja, ljudje hitijo sem in tja veseljaških lic, zraven pa uziraš v črnih rutah in jopah ženske, v črnih žalnih trakovih moške, vso tragedijo tega našega časa, kajti skoraj ni hiše, ki bi ne izgubila kakšnega svojega bližnjega. Kot da ni dovolj gorja od Nemcev, so v te igre zapleteni domačini, četniki, ki neusmiljeno pobijajo tiste, ki jih zaznamujejo kot sovražnike njihovega reda samozvancev. In potem tisto kukanje za pobitimi; najete, da to počno, mi krtovičijo misli in občutke. Zvečer sem šla spat zgodaj, da bi spet in spet preudarila, kakšni naj bodo prihodnji dnevi, vendar sem lahko samo jokala, luna pa mi je svetila na ležišče, zunaj pa so se slišali klici in vpitje »bakfišev«, ko so se podili za žogo. Po glasu sem jih lahko prepoznala, sami vodje guške mladine.
23. februar 1943, torek
V nedeljo je šel oče v Veles, da menja nekaj obleke za živež. To so oblačila, ki smo jih prinesli od neke dobrodelne organizacije, so pa sama otroška in za nas nehasna. Dobil je 15 kil koruze, 4 kile fižola, 2 žlici masti in kos sira. Prihodnjo nedeljo bo šel spet, s še ostalimi stvarmi, če se ne bo odpravil v Beograd, kajti iz Požarevca smo dobili obvestilo, da nas čaka pri teti Vilmi paket in lahko gre k njej s tem izgovorom. Kot se je pokazalo, ji je bilo naše nadlegovanje neljubo, zato si je ne upamo več prosjačiti.
Včeraj je bil prelesten dan, sonce se v našo bajto upira tako močno, da bi se sončila, ko bi ne bil promet pri vagi (ki je čisto blizu nas) tako velik. Kmetje prodajajo svojo živino, ki bi jo Nemci in četniki tako rekvirirali. Občutim, da smo kljub rožnatim napovedim otopeli, pobiti. Veseli nas, da se v časnikih Nemci zdaj obnašajo že precej drugače kot na začetku. V Donauzeitung na primer pišejo, da oni niso hoteli vojne, da se ne bojujejo samo za Nemčijo, pač pa za bodočnost cele Evrope; za ohranitev kulture pred boljševizmom, pred anglo-ameriškim imperializmom. Da se borijo ne za svojo korist, pač pa za korist sveta, da so žrtve ... itd. itd. itd. Zdaj je v nas strah, da utegnejo pred svojim propadom potegniti še naslednje poteze, ki bi bile za vse nas čakajoče lahko usodne. Upajmo na najboljše.
Milevino pismo, ki sem ga pravkar prejela, je polno optimizma. Priložila je fotografijo - tri dekleta, ona in dve sestri, katerih starejša je bila naša sošolka v šestem razredu, so nasmejane pod topoli, kot bi ne bilo nikjer nobenega zločina, vojne, strahu. V meni pa je smeh zamrl. Preveč zagrenjena, črnogleda in ujedljiva sem, pa tudi ostali domači. Smo zamerljivi za slednjo malenkost, žolčni, samo kregamo se in le moje pisanje me rešuje. Zdaj sem blizu konca romana o umetnikovem življenju (Nelson), naslov: Sledovi se izgubljajo v mraku. Trilogija Onkraj oceana potrebuje še nekaj uric, medtem ko Melodija hrepenenja ostaja pri zadnjem delu, četrtem, da ga kdaj dokončam, če bo treba. V grobih oblikah imam zasnovan tudi roman Večni sen, ki ga moram napisati do konca vojne, če bo šlo vse po sreči. Doma pa me čaka (vsaj tako je pisala teta Marta, moj prvi roman na 1200 straneh - Rose-Marie Day in dnevniki do izgnanstva). Bogata bera, če pomislim, v kakšnih pogojih sem pisala teh deset romanov (eno tetralogijo, eno trilogijo in tri posamične romane)!
24. februar 1943, sreda
Spet je tu dan, ko me prizadene do obupa in se bojim, da mi bodo živci popustili. Da se bo v meni nekaj pretrgalo. Ne prenesem več, kar moram poslušati dan za dnem. Prišla je neka kmetica in nam naročila, da spletemo njeni hčerki prekrasno obleko, vzorec pa ji je dala neka Beograjčanka. Povedale smo ji, da ne znamo plesti nobenih posebnih oblek, pač pa samo puloverje, jopice, nogavice, rokavice. Namrdnila se je in kar odneslo jo je ven. Potem pa je bil ogenj v strehi. Oče je imel svoj trenutek; zarohnel je, kako to, da smo jo odslovile, saj bi menda že znale kakršenkoli »muster« in da Rožica dobro živi, ko šiva za Gučo, me tri pa ne delamo nič in samo sedimo, on pa mora služiti za vse nas štiri. Zdaj so »suhi« časi in naj nehamo samo žreti, pač pa naj si kaj tudi zaslužimo. Posebno jaz sem prava lenoba, samo sedim pri papirju, ki ga ne moremo jesti, kajti vse zaloge so izčrpane, me pa kot da nam tega ni mar! Mene v takih trenutkih, ki jih ni malo, zmerja za »pobeglico iz Vrnjačke banje«, česar ne morem več poslušati, saj pojma nima, kaj vse sem pretrpela tam v tistem kratkem času. Vsak grižljaj mi je zagrenjen, čeprav vem, da ga podcenjevanje kmetov, ki so zadolženi za nas izgnance, strašno boli. To prosjačenje je zares nevzdržno, pa kaj, ko me ženske ne bi dobile nič, tu štejejo samo moški. Ampak lakota stori svoje. Že lep čas jemo zjutraj koruzno župo, opoldne nezabeljen kuhan fižol, zvečer koruzno župo spet brez zabele. Tu pa tam smo imeli tudi pečen krompir v oblicah. Vendar ga ni več. V takih trenutkih mi pomaga samo narava. Grem sedet na vrbo ob Belici, premišljam o nekoč in snujem nove prizore Melodije hrepenenja, tako zabrišem dopoldansko pridigo in se rešujem v svoj literarni svet. Odrinem zle besede in opazujem naravo, ki naznanja pomlad, se predam sončnim žarkom in modrini neba, šumenju Belice, ščebetu ptičk, po želodcu pa mi kruli - kako realistično! Jaz pa ljubim romantiko. Popoldne kot navadno sedem na stopnicah in ljubkujem Mikija in Nivo, medtem ko Cula leži zraven mene in strada kot mi. Psičkoma naskrivoma dajem del svojega obroka, a tako, da oče tega ne sluti.
27. februar 1943, sobota. (zadušnica)
Moreče postaja dejstvo, da vsi, ki prihajajo k nam, trdijo, da bo vojne kmalu konec. Ne maram jih poslušati. Celo Vitez se prihaja k nam malo »troštat«, kot sam pravi, ko pa mi še manj vemo kot on. Četniki so načelniku prepovedali, da nas pomagajo hraniti, češ da je uradništvo v službi Nemcev. Vendar so očetu na glavarstvu dali nekaj kil fižola, seveda za plačilo, pa tudi dinarjev je vse manj in vse skupaj postaja nevzdržno, zlasti ker koruze ne bomo več dobili. Kmetje pa imajo polne »salaše«; da bi nam delček prodali, jim še na misel ne pride. Čačanski orožnik nam je svetoval, naj si najdemo zemljo in začnemo kmetovati sami, da se nam ne bo treba klanjati in poniževati pred kmeti. To utegne postati za nas zares nujno, čeprav nobeden izmed nas ni vičen tega posla. Se bomo pa naučili, pravim jaz.
Po Guči se plazi strah, da se bo nekaj zakuhalo. Nemci in Bolgari imajo spet kdove kaj za bregom, četniki pa tudi. Zato Guča napeto posluša, kje se streljajo, vedno so pripravljeni na beg, vmes pa posedajo ne več v kavarnah, pač pa oprezujejo za dogajanjem z Milomirovega brega. Streli se slišijo zdaj od Ovčar banje in iz okolice Čačka, sliši se tudi glas topov. Prava zmeda! Jaz se umikam v svoji čumnati k polomljeni mizi in pišem, ne meneč se za očetove napade. Včeraj je šel k referentu in ta mu je dal iz svojih zalog malo sladkorja, jabolk in kuhane koruze ter žgancev, ker da je na praznik zadušnice taka navada. Neka ženska, ki sem ji napisala pismo za sina v ujetništvu, je dala malo kajmaka namesto plačila, priložila pa je štiri hlebčke kruha, tako da smo se malo zdramili iz naše letargije in si privoščili »kruhovo« večerjo.
