Z rokami lovim šepet
suhih, zvitih listov;
topla sapa jih neusmiljeno vrtinči.
Prebujam korake ujete v zapiku.
Podplati zadišijo
kot svež, mlad pehtran,
ki se plazi po zemlji.
Zaslišim topot kopit,
bleščeči se, svilnati,
preznojeni hrbti
enakomerno valovijo.
Ritem vedno globje
prodira vame,
zaplešem v sočno,
pulzirajočo sredico giba;
nahranim sonce.
Objamem se.
Spreminjam barve.
Postanem prozorno zlata;
z lahkoto izstopim iz sebe.
DA POLETIM
Kapo,
spletla si mi jo, ko sem šla študirat, stlačim v žep.
Veter iz razpuščenih las
spleta strune
in izpod dolgih, finih,
prozornih prstov
se gostijo starodavni zvoki,
ki jih izvablja Alizbar iz keltske harfe.
Odbijajo se od brezčasnih kristalov,
nastalih iz nevidnih kapljic -
zavibriram z njimi.
Odmevam po praznini parka,
med molčečimi drevesi -
dajejo zavetje
in se lovim v mrzle dlani.
Razpirajo se in odločno dvigujejo
kot peruti laboda,
ki se dviguje nad jezerom.
Hrepenenje požene bilo
v gibe, ki so lačni mene.
In jasno slišim čas ...
poklja pod podplati.
DŽEZ
avgustovski dež
me razpleše
v krošnje
v trave
v blato
v molekule zraka
vmesni prostori
se odpirajo
s toplino žameta
vretenca se daljšajo
kot v breztežnosti
hranijo se z močjo
svetlobe
nevidnosti
še nikoli slišana tišina se zaje vame
gibi ji sledijo
so
molk in krik
zadoščenje in bolečina
jeza in hvaležnost
dokler niso samo drobci vesolja
ki izginejo pod skorjo breze
plesalke
ki nikoli ne izpleše miline do konca
SELENA
Gosti soj polne lune
je izvotlil strah noči.
Zadišala je gola moč zemlje
in pognala korenine v podplate.
Roke sem stegovala krošnjam.
Kariatide neba
so mrmrale s čistimi glasovi.
Ujela sem njihov zven.
Vrtela sem se in vrtela.
Svetloba se je
kot sveder zarila v drobovje
globokih, zapuščenih ran.
Ven so se začele plaziti hobotnice.
Z izbuljenimi očmi so srepele vame.
Nisem umaknila pogleda.
Okus po gnilem in postanem
so izbrizgale v črno sluz.
Popile so jo veje.
Lovke so se prisesale na debla...
in se izsušile.
Čutila sem težo
utrujene, otrdele kože.
Izlevila sem se.
Zajokala sem v toplo praznino.
BRŠLJAN
praskam gibe
čemijo pod nohti
v mesu
v kosteh
noge se mehčajo
premikajo same od sebe
krčijo se v objeme
oživljajo dotike
podplati prisluškujejo
varnosti ranljivosti
krhkosti odločnosti
zemlji vesolju
roke
živahne lovke
iščejo plen
ki je neulovljiv
a vabi in vabi
v igrivost
v radost trenutka
ki semeni kot regratova lučka
zalepi se na jezik
telo pada in se dviga
iz medlosti v plamen
je zvita kača in šumeči slap
padam
a ne padem
delam loke
do praznine
do nedoživetega
rišem mandalo
ki diši
kot temno vijolični cvetovi kovačnika
približujem se molku
ki je le premislek
odmor
ni več strahu
ne umikam pogleda
ne kože
prestopam
iz sebe vase
v mir
ki se vrašča v podkožje
kot bršljan
ODŽEJANA
a capella
ženski glasovi
potegnejo
v nemirno reko
valovi
postajajo rdeči
postajajo žejni
kot oči tistih
ki jim jutri ne prinese
olajšanja
kot njihove roke
izbrazdane od praznine
kot udarci
ki padajo in padajo
tudi takrat
ko jih ni več
ne vem
kdaj so glasovi zarasli v tišino
uležem se
a kar plešem naprej
z gibkim telesom
ki ga nikoli nisem imela
mokro vročo sled
lovim z jezikom
ki postaja slan.
NAMNOŽENA
Tihi, drseči koraki menihov,
ki jih že stoletja ni za kamnitimi zidovi, se mešajo z našimi.
Gibamo v tišino njihovih neskončnih molitev;
sidra se v nas.
Telo se premika spontano,
s svojo modrostjo.
Krčim se, raztezam,
dotikam, poslušam, odmikam,
spreminjam oblike in vzorce.
Plazim se tam,
kjer se dozdeva,
da ni ničesar.
Slišim dihanje zemlje;
pesem vesolja;
utrip srca.
V dlaneh se nabira toplina
in barve si podajajo roke ...
Uležem se pod drevo.
Namnožena.
VALOVANJE
Prisluškujem odmevom bosih stopal,
ki mehčajo star parket,
položen v ribjo kost.
Prameni svetlobe
se prikradejo do mene,
zrinejo pod povrhnjico
in zavrtinčijo v nasmehe.
Dvignem se in počasi zasučem lačne podplate
skozi tvoje sledi.
Gibava od vrat do vrat ...
zdaj igrivo, zdaj smrtno resno.
Gnezdiva v pogledih,
brez dotikov in želja.
Čutiva se v premikih,
ki valovijo v telo -
kot ptice daljav.
Stopava po brveh,
ki jih sproti gradiva.
Zdaj stečeš ti v neznano,
zdaj jaz.
Ničesar ne iščeva,
samo potujeva.
Spočneva se
in usahneva v plesu.
Ko se zbudim,
dišim po macesnu.
MELANHOLIJA
Na klopci so Župančičevi verzi.
Skušam jim posoditi glas,
a so zbledeli.
Usedem se.
Svetloba lebdi nad Krkino gladino
z odsevi labodov -
krhkost brezčasne lepote zaboli.
Vrba steguje tanke roke
in igra na strune.
Zrak se zgosti.
Sladkast vonj se podrgne ob les.
Stegnem roko.
Na dlani ostane toplina belkaste, prosojne kože
in hlad goste svile,
ki ob dotiku komaj slišno zašelesti.
Globina tvojih oči je tako močna,
da jim ne morem določiti barve.
Z odločnim gibom razpreš trenutek
in napneš žametno vrv.
Z lahkoto,
neverjetno lahkoto, nizaš bose korake,
vrtiš se in poskakuješ;
med koprnjenji in željami,
med pozabo in nedoživetim,
med zoro in zahodi;
med najglobjimi vzdihi;
ko se tako zgostiš...
da izgineš.
Labodi glasno zakrilijo s krili
in odletijo.
Zaprem oči.
NOČNO LISTANJE
Koraki so čvrsti,
brez trdote,
spola in starosti.
Bose stopinje,
nerazločni glasovi,
zvoki, ki jih ne pričakuješ,
pustijo srh na koži
in bežijo skozi šivankino uho.
Gibka telesa preizprašujejo,
razčesujejo in rahljajo;
suvajo pod rebra.
Nerazločno šepetajo,
da komaj ujamem neizgovorjeno
smisel je v nesmislih.
Pot kaplja na tla,
riše temne zajede na majice in hlače.
Ne umaknem pogleda od stola in harfe,
ki nihata v zraku
in se sprašujem,
kam je odtekel čas,
v kaj sem se spremenila ...
Jezik
ni
meja mojega sveta.
Niti čas.
IZPLEŠI ME
razveži razdaljo
ki naju veže
da poniknem med koraki
v trebuh mivke
da se razpršim med gibi
ki se iščejo v nepoznanem
da spustim dihe
ki ne mehčajo več kože
da izparim z grenkim potom
v rumen sončni zahod
