Kot vojak sem se plazil
skozi jarke
proti tvojemu nasmehu,
s katerim si mi ponujala
svojo nežno roko.
(Le da nisem vedel, ali soproško, ali prijateljsko).
Tvoj nasmeh je bil brezizrazen in nerazumevajoč.
A jaz, zaljubljen do ušes,
sem se plazil prek bodečih žic,
sovražni topovi
bi me skoraj raztrgali na kose
strojnična gnezda
tvojih levov
bi me skoraj pokosila
kot kosa pokosi poleti dozorelo žito.
Skoraj sem se te dotaknil.
A ti si bila ženska
obdana z bodečo žico,
jaz pa sem nekje izgubil klešče,
da bi jo preščipnil.
Potrt sem se vrnil nazaj v bazo,
krvavel sem tudi v srcu.
(Sicer sem navajen telesnih bolečin).
Prišel je polkovnik
in me zbrcal na noge, rekoč:
»Vojak si, ne pa orel, ki lovi trofejo!
Izgubil si vso orožje,
pokosili so tvojo nado,
s topovi raztrgali
tvojo srečo, tvoje sanje.«
Zbegan sem salutiral polkovniku.
Superego se je nasmehnil.
»Išči naprej. Tokrat bodi bolje pripravljen
in uberi
bolj prefinjeno strategijo,
gospod narednik.«
OREL IN TROFEJA II
Hodim po steklenih truplih
50 km jugozahodno od Stalingrada.
Nisem več narednik
temveč samotni iskalec
v bodečo žico ovitega
privida nekdanje sreče
(morda sem popil preveč vodke in se mi blede?).
Mraz je stekleno hladen.
Njegova ostrina je zarezala
v mehanizem mesa, kosti, krvi, …
ki se imenujem
vojak Orel.
Stalin in Rokossovski sta vedno na preži.
Varujeta Trofejo.
Stalingrad je njuna utrdba.
Tja ne pride noben Orel, noben Iskalec.
Tanki neusmiljeno pehajo
Iskalce proč od utrdbe,
proč od Trofeje
(bi jo raje imenoval »Cilj?«)
v močvirja
kjer ni Sanj,
ne Hrepenenja,
ne Ljubezni.
Zgolj blato in komarji.
Pogrezam se v blato svoje eksistence.
Pa vendar ne bom vrgel puške v močvirje.
OREL IN TROFEJA III
Naši tanki se umikajo
po bitki pri Kursku.
Stalin in Rokossovski
Me ženeta stran od Cilja.
Cilja ni več na dosegu roke.
A tudi tank, ki ga je poganjalo srcé,
je uničen.
Srcé je ledena kepa.
Sedaj se umikam k razumu.
Hitler, ta personifikacija
histeričnega duha,
je postal nepomemben.
Naj se že enkrat ubije, hudiča!
A kolikor vem, se duha ne da ubiti s kroglo.
(Hitlerja bom sicer ubil, takoj ko mi pride v roke!)
Duha se lahko zgolj zlomi:
pa še to ni garancija,
da bo zares umrl.
A zakaj bi ubijal duha?
Škoda je vsake krogle v ta namen.
Ne bi rad eksperimentiral
Niti z rusko ruleto.
Krogla v glavo ubije duha.
