TINA VOLARIČ - PRISLUŠKOVANJE RAZNOLIKOSTI BESEDILA

Ilustratorka in pesnica Tina Volarič, ki je odraščala v Posočju, je v Ljubljani obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in študij nadaljevala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer je leta 2005 diplomirala z nalogo o konceptu časa s terenskim delom v Rutu v Baški grapi.

Na Festivalu mlade literature Urška je bila Tina Volarič leta 2013 izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene pesmi, izdelane, polne med-besedilnih, med-umetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec, ki ga je kot organizator festivala izdal Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? In jasna, ko se ne izogne komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo pred tem, preden je sama vstopila vanj; obračajoč se k naravi, skupnosti in prednikom ve tudi kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«.

V letih med 2019 in 2023 je sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je pričela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih v samozaložbi izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Zbirka pesmi Nekje notri je uho (Goga, Literarna zbirka Goga, 2025), v kateri je vseh petnajst pesmi iz knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Pesmi in podobe v tej knjigi nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etnična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. Zato avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami medsebojno objemajočih se dreves ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine.

Med študijem je Tina Volarič opravljala lektorsko delo za založbo Sanje, kjer so nekega dne opazili, da ji roka dobro teče tudi v risbi. V ilustracijo so ji leta 2007 ponudili najprej naslovno stran za Zgodbe kraljeviča Marka Frana Milčinskega in čez par let še ilustracije za duhovito Zgodbo o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Franeta Milčinskega Ježka. Prva avtorska slikanica Tine Volarič Nonotov zid (Park Škocjanske jame) je izšla leta 2021. Pripoved in ilustracije so glavno junakinjo Nino popeljale skozi poučno spoznavanje živega in neživega sveta kraške kulturne krajine ter z njo povezanega kraškega duhovnega izročila. Avtorska slikanica brez besed Črta (Založba Miš, 2021) je takoj po izidu prejela veliko priznanj. V njej je o črti izvirno naslikana zgodba, ki si jo najmlajši bralci lahko tako ali drugače predstavljajo, razlagajo in si ob naslikanih podobah sami spletajo zgodbe. Slikanica Rime na veter (Založništvo tržaškega tiska, 2024) ima s hudomušnimi pesmicami Milana Šelja in domiselnimi ilustracijami Tine Volarič vonj po kraškem vetru in naravi. Igrivi verzi Andreje Borin in ilustratorkine barvite podobe v slikanici Fina Jakobina (Pivec, 2026) odpirajo pomembne družbene teme. Razigrana in živahna Jakobina v mestu odpre čarobno slaščičarno, kjer s svojo iznajdljivostjo, barvitimi oblačili, glasnim smehom in odličnimi sladicami postopoma omehča someščane, preseže ukoreninjene stereotipe ter s toplino osvoji njihova srca. Slikanica na nevsiljiv in humoren način nagovarja tematike begunstva, predsodkov ter (ne)sprejemanja drugačnosti. Pri ilustriranju se Tini Volarič – poleg avtorskih knjig za otroke in odrasle – zdi prav vživljanje ena najbolj vznemirljivih stvari: prisluškovanje raznolikosti besedil tako različnih avtoric in avtorjev in številnim zanimivim vsebinam.