Ko me je Lenart Šetinc povabil, da za zbornik “ Skupnost študentov 68-74” napišem prispevek o Študentski Forma vivi v Študentskem naselju v Ljubljani, sem začel obujati spomine in jih usklajevati s gradivom, ki je dostopno na spletu. Sam nimam dokumentov povezanih s tem zanimivim projektom, razen nekaj fotografij samih kipov, tudi nedokončanih iz leta 1974, zato bo to le spominski zapis z nekaj anekdotami, povezanimi s samo realizacijo Študentske forma vive leta 1974.
Že takoj po vselitvi v Študentsko naselje leta 1972, sta me Franc Ivanuša, predsednik in Miroslav Bolčina, predsednik komisije za kulturo pri Študentskem kulturnem društvu Forum povabila, da bi kot študent Akademije za likovno umetnost sodeloval in organiziral likovno dejavnost, ki je bila v tistem času precej okrnjena. To je bil zame svojevrsten izziv, saj do takrat nisem imel tovrstnih izkušenj.
Moja avantura delovanja v ŠKD Forum se je tako začela spomladi 1973. Po kratkem pregledu stanja in pogovoru na OO ŠKD Forum sem predlagal dva sklopa aktivnosti. V ŠN je imel Forum med drugim v upravljanju ateljeje, zato sem predlagal, da se poveča število ateljejev ter izboljša pogoje dela študentov ALU. Drugi sklop je bila razstavna dejavnost. Razstave, ki so trajale v poprečju teden do štirinajst dni v Mali dvorani ŠN, so imeli študentje in študentke predvsem z Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, med drugimi Jiři Bezlaj, Lucijan Bratuš, Milomir Jevtić, Enver Kaljanac, Ignac Kofol, Miloš Lavrenčič, Dušan Lipovec, Tomo Podgornik, Saša Stevanović, Tugo Sušnik in Irena Špendl. Priredili smo še skupinske razstave študentov Akademije za likovno umetnost in fotografske razstave. Ta aktivnost je kasneje prešla pod okrilje ŠKUC.
Nekako v istem času sem bil tudi soustanovitelj delavnice SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko), to je bila novo ustanovljena sekcija pri ŠKD Forum. Program sekcije je bil tisk grafik študentov Akademije za likovno umetnost, oblikovanje in tiskanje plakatov in drugega promocijskega gradiva za študentske prireditve in akcije, ter organizacija tečajev risanja in grafičnih tehnik. Iz te tiskarske manufakture so izšli številni emblematični plakati za živahno študentsko kulturno dejavnost (Plakati za Teden mlade slovenske kulture v Beogradu in Novem Sadu leta 1976, plakati skupine Buldožer, ki je leto prej izdala ploščo Pljuni istini u oči, kot tudi številne plakate za danes kultne dogodke alternativne ljubljanske scene v osemdesetih letih 20. stoletja, kot so prvi festival progresivne rokovske glasbe RIO leta 1980, simpozij Kaj je alternativa leta 1984 ... V SOG-u so, med drugim, svoje grafike natisnili Vesna Črnivec, Boge Dimovski, Jelka Flis, Marjeta Godler, Irena Korošec, Metka Krašovec, Laibach, Simon Mlakar, Miran Mohar, Boško Obdin, Silvester Plotajs Sicoe, Marko Pogačnik, Briguta Požegar, Jasna Ratšel, Alberthin Razzak, Aleš Sedmak, Jože Slak, Smiljan Šiška, Tugo Sušnik, Tanja Špenko, Pavle Učakar, Petra Varl ...)
Kasneje sem odkril bogato dokumentacijo o tretjem sklopu aktivnosti, ki so potekale dlje časa, predvsem Študentska forma viva, s katero pa sem se bolj aktivno ukvarjal leta 1974.
Študentsko Forma vivo je Matic Ferlan dobro in dokumentirano predstavil v svojem diplomskem delu na Univerzi v Ljubljani, Filozofski fakulteti, oddeleku za umetnostno zgodovino leta 2019.1
Pred tem pa je bila slednja predstavljena tudi v projektu Študentska forma viva, Študentski inovativni projekti za družbeno korist (ŠIPK), Ljubljana, 16. 6.–15. 9. 2018, pod okriljem Univerze v Ljubljani, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in v sodelovanju z Javnim zavodom Študentski dom Ljubljana. Izvajalci projekta so bili: projektna pisarna Anja Sterle, Mateja Vidrajz, avtorji zbornika Blaž Šeme, Sara Bezovšek, Matic Ferlan, Maja Bojanić, Doroteja Erhatič, Lara Skukan, Ana Sterle, Uroš Stibilj, Karin Gogala, Anita Perko, avtorji fotografij Blaž Šeme, Matic Ferlan, Maja Bojanić, Doroteja Erhatič, Lara Skukan, Ana Sterle, Karin Gogala, Anita Perko, avtorji ilustracij Sara Bezovšek, Doroteja Erhatič, Karin Gogala, Lara Skukan, Ana Sterle, izdajatelj Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje zanj odgovarja Lucija Močnik Ramovš, dekanja UL ALUO, uredniški odbor Blaž Šeme, Anja Sterle, Uroš Stibilj, Igor Brlek, grafično oblikovanje Sara Bezovšek, prevod v angleščino Hana Čeferin, jezikovni pregled Sabina Žakelj, kjer so se ukvarjali predvsem z restavriranjem samih kipov.
Kratek povzetek in osnovne informacije:
Med letoma 1971 in 1975 se je na območju študentskega naselja v ljubljanski Rožni dolini odvilo pet edicij kiparskih simpozijev študentov jugoslovanskih umetniških akademij. Povod za organizacijo zanimivega projekta, ki je sčasoma posvojil ime »Študentska forma viva«, je bil podan že sredi šestdesetih let, ko je bila v zeleno okolje študentskih blokov postavljena prva skulptura. Študentska organizacija Forum je sčasoma vzpostavila avtonomen aparat z natečaji in strokovno žirijo, ki je v prvi polovici sedemdesetih let več ambicioznim kiparjem ponudila priložnost, da javnosti predstavijo skulpture, izdelane in situ. Kipi ne funkcionirajo kot spomeniške plastike, saj njihova naloga ni obeleževati, marveč plemenititi okolje, v katerem nastanejo – koncept, ki je blizu večini forma vivam. V petih poletjih je tako 20 mladih kiparjev iz republik bivše Jugoslavije ustvarilo 24 skulptur, večinoma izklesanih iz kamna bihacita, nekaj je vlitih tudi iz betona. Danes 22 skulptur domuje na zelenicah ob kompleksu študentskih domov (2 sta nastali mimo uradnega simpozija), 4 pa so razporejene okrog Policijske akademije v Tacnu. Skrbno urejeno okolje naselja pod Rožnikom omogoča prijeten sprehod po tej študentski forma vivi, kjer lahko spremljamo raznolike kiparske trende zahodne tradicije poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let preteklega stoletja.
Na prehodu v leto 1974 se v kulturno-likovnih komitejih študentske organizacije Forum zamenja vodstvo, ki med drugim napravi tudi premišljen letni delovni načrt s finančno konstrukcijo. Po popolnem izpadu vseh sponzorskih sredstev v letu poprej, so to leto pridobili le delno sofinanciranje za formo vivo medtem ko je del stroškov kril Forum sam iz vstopnin na plese in zabave. Tega leta so bili za sodelovanje na simpoziju izjemoma izbrani samo štirje mladi kiparji: Duba Sambolec in Lujo Vodopivec iz Ljubljane ter Milun Anđelković in Tomislav Todorović iz Beograda. Simpozij se je zopet odvijal sredi največje pripeke, le da je bilo tega leta prisotnih tudi rekordno malo stanujočih v domovih, zato so vsi kiparji v intervjujih izpostavljali, da jih bolj kot sonce moti samota. Konec koncev je bil cel smisel izdelovanja skulptur in situ ravno v tem, da bi naključni mimoidoči lahko spremljali proces. O razpoloženju te edicije kiparskega simpozija je v katalogu sploh lepo zapisal Aleksander Bassin: »Udeležba štirih kiparjev, študentov beograjske in ljubljanske likovne akademije, je navidez skromna. Toda dejstvo, da dvoje letos nastalih del že nahajamo v parku šolskega centra za strokovno izobraževanje delavcev v organih za notranje zadeve, potem ko je prišlo do uspešnega dogovora med šolskim centrom oziroma republiškim sekretariatom za notranje zadeve in Forumom, govori za novo vrednotenje, za zaupanje, ki ga izkazujemo mlademu likovnemu ustvarjalcu. [...] Manj eksperimentiranja, pač pa osvajanje izrazito kiparske govorice, polne ustvarjalnega nemira – to je skupni in pomembni imenovalec srečanja kiparjev, študentov v Ljubljani 1974.« (Študentski kiparski simpozij Ljubljana 1974. Forum, Ljubljana 1974.) Po besedah Nika Goršiča, ki je bil v tistih časih Mladinin novinar za kulturno redakcijo, je ena boljših skulptur v naselju Ženski torzo Dube Sambolec (sl. 48 | sl. 49 | sl. 50 | sl. 51 | sl. 52). Za kip, ki v svoji realistično koncipirani figuri kar nekoliko izstopa med ostalimi v naselju, avtorica pravi, da predstavlja njen trenutni slog. V abstraktnejše vode ni želela iti, saj bi s tem prehitevala samo sebe (v tem času je bila še v rosnem tretjem letniku). Ta skulptura je ena od štirih, ki jih je po dogovoru z organizatorji že takoj odkupila tacenska Policijska akademija, na dvorišču katere stojijo še danes. Druga taka skulptura je Kompozicija Tomislava Todorovića (sl. 52 | sl. 53 | sl. 54 | sl. 55). Beograjčan je imel v tistem času za seboj že lepo število razstav in nagrad, sodeloval je tudi na simpoziju dve leti prej. V svoji skulpturi je želel z res preprostimi potezami izraziti napetost, dogajanje, erotiko – precej klasične ideje, ki po kiparjevem mnenju vedno bolj izginjajo. Sam je pravil, da je bil čas sedemdesetih najbolj nervozen – vse je bilo v konceptih, ničesar konkretnega se ni več dogajalo. Zagotovo zelo konkretno pa je delo še ene takrat vzhajajoče zvezde – Miluna Anđelkovića. Brkati Srb se je lahko že v času študija lahko pohvalil s tem, da je bolj kot ne živel od svojega kiparstva – njegova dela so bila med drugim v lasti precej pomembnih mož (predsedniki držav, znani operni solisti, drugi kulturniki ...), kar je zagotovo precej izjemen dosežek. Nikoli sicer ni bil oboževalec kamna, a je svoj Duel (sl. 56 | sl. 57 | sl. 58) vseeno izklesal precej dobro. Z njim je naslovil že kar arhaično idejo povezave med moškim in žensko. Lujo Vodopivec je v svoji skulpturi zajel podoben motiv, kot smo ga lahko videli pri Anđelkoviću. Izredno kvalitetno je namreč upodobil par – moško in žensko celoto, ki sta sprijeta v masivnem kubusu, njune specifike pa definirajo zgolj subtilni ritmični poudarki (sl. 59 | sl. 60). Kipar je do mase resnično pristopil spoštljivo – sam je dejal, da mu je bilo kar nekoliko žal, ko ga je začel rezati, in ga je tako želel odstraniti čim manj. To je v svojem komentarju lepo zajela tudi Duba Sambolec: »Dokler ne delaš v kamnu, ne veš, kaj je to. Cvikaš pred maso. To je avantura!« (Niko Goršič, Sonata v kamnu, Mladina, 38, 1974, pp. 10–11.)3
Miroslav Bolčina je imel izkušnje že s prejšnjo kiparsko kolonijo, sam sem nastopil kot njegov pomočnik. Delo s kiparji, opremo in tehnologijo mi je bilo verjetno bližje kot Mirotu, zato mi je operativne zadeve tudi prepustil.
Podobno kot prejšnje leto je bila težava s financiranjem projekta. Poleg Ljubljanske kulturne skupnosti in Zavoda študentski domovi je tistega leta kot sponzor pristopila Šola za miličnike kadete v Tacnu, saj so želeli svoj park v Tacnu obogatiti s kipi. V ta projekt je veliko vlagal tudi ŠKD Forum iz lastnih virov. Izbor udeležencev je bil prepuščen posameznim akademijam. Bivanje udeležencev je bilo kot vsa leta zagotovljeno v ŠN v Rožni dolini, ki je bilo v poletnem času skoraj povsem prazno.
Ena od zahtevnejših nalog je bila dobaviti osnovni material, kamen, običajno je bil to bihacit iz Bihaća. Kamen je svetlo rumen, mehak, izjemno čist, grudast in votel apnenec. Sveže vzet iz zemlje je idealne mehkobe za obdelavo, sčasoma patinira in postane trd kot marmor, zaradi česar je izjemno odporen na vremenske vplive.2 Vsak kipar je imel na voljo imel 1m3 velik kamniti blok. A osnutki so bili zelo različni, zato smo morali zelo natančno določili velikost posameznega kamnitega bloka.
Avantura se je začela: odpravil sem se v Bosno po kamen. Ob polnoči sta dva linijska avtobusa krenila proti Bihaću. V tistem času je potekalo svetovno prvenstvo v košarki v Portoriku. Pred tretjo uro zjutraj je bila tekma Jugoslavija - ZDA. Šoferja sta parkirala avtobusa pred gostilno, da smo si lahko ogledali tekmo. Po končani tekmi smo nadaljevali pot. Avtobusa, ki sta šla na pot iz Ljubljane skoraj prazna sta se začela polniti z delavci iz okoliških krajev, ki so odhajali na delo v Bihać. Pred mestom je bil avtobus že nabito poln. Stopil sem do šoferja in ga vprašal kje je, oziroma kako pridem do kamnoloma. Namesto razlage me je šofer z vsemi potniki zapeljal na hrib nad Bihaćem do kamnoloma. Slovo je bilo zelo bučno. V kamnolomu sem želel naročiti kamen, a je direktor predlagal, da greva najprej na zajtrk in ogled mesta, ki se je končalo s kosilom. Šele proti koncu delovnika sem lahko oddal naročilo. Bosanska gostoljubnost pač.
Po vrnitvi v Ljubljano sem se kasneje ukvarjal s pogoji dela v koloniji, z opremo in orodji za obdelavo kamna, dleti, kladivi, žagami, brusilkami ..., iskal in dostavljal lesene klocne za kamne, z Litostrojem (polno ime Titovi zavodi Litostroj) sem se dogovarjal za viličarje za razkladanje in postavljanje kamnitih blokov na lokacijo.
Zapletlo se je, ker kamna v dogovorjenem roku ni bilo, dobili smo sporočilo, da so kamni pripravljeni, a jih bodo dostavili šele, ko bodo prejeli plačilo. Takratni predsednik ŠKD Foruma Dare Stojan (spremljal ga je Miha Savinek) se je osebno odpeljal v Bihać z dokazilom o plačilu, bili smo pač še globoko v analogni dobi. To je povzročilo tudi manjši zamik začetka kiparskega dela.
Teden kasneje sem v centru mesta videl, kako po današnji Slovenski cesti mimo Pošte in Name pelje tovornjak natovorjen s štirimi kamnitimi bloki. Zdirjal sem za njim, ga ujel, prisedel in s šoferjem sva se odpeljala v Rožno dolino. V Litostroju so bili zelo uvidevni in viličar je bil prej kot v dveh urah v naselju. Veliko težav smo imeli tudi, ker je bil teren zaradi dežja razmočen in je viličar obstal v blatu, a pripeljali so drugega in s skupnimi močmi smo kamne uspešno postavili na delovišče. Skratka, kamni so bili težki od 5 do 8t in za varno postavitev so bile potrebne izkušnje, tehnologija. In nekaj mišic.
Od tu dalje je delo potekalo nemoteno, pod vročim soncem in v izpraznjenem naselju. Dneve so občasno popestrili obiski in večerna druženja, a pravega žura za mlade kiparje ni bilo. Kiparjenje je težaško delo, a mladi kiparji so svoje delo opravili odlično.
V veselje mi je, da kipi še danes stojijo v ŠN in v Tacnu, predvsem pa, da so leta 2018 s projektom Študentska forma viva, Študentski inovativni projekti za družbeno korist naredili popis vseh kipov in opravili program konzervatorsko-restavratorskih posegov na kipih.
3 Iz zbornika Študentska forma viva, UL ALUO, Ljubljana 2018, (https://www.dlib.si/stream /URN:NBN:SI:DOC-K6M6M927/f5677cf2-ca83-4002-93d3-7f09643f38f3/PDF)
