Skupnost študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov (v nadaljevanju SŠ LVZ) in Mariborskih visokošolskih zavodov (v nadaljevanju SŠ MVZ), povezani v Skupnost študentov Slovenije (kasneje formalno Zveza skupnosti študentov Slovenije), je obstajala od decembra 1968 do oktobra 1974. Porodila se je iz študentskega gibanja sredi leta 1968 in bila kot njegov organizacijski okvir z njim močno povezana / prepletena do 1974, akoravno po letu 1972 samo gibanje močno usiha. Po prvem obdobju je SŠ pridobivala značilnosti družbenopolitičnih organizacij (v nadaljevanju DPO), kar ji je povečalo družbeni vpliv in učinkovitost, po drugi strani pa so nastajale razpoke v odnosu med organi SŠ in nekaterimi aktivnimi skupinami študentov. Prihajalo je do odmikanja organizacije vsaj od dela in to koncepcijsko in akcijsko bolj aktivnega dela študentske populacije. Sicer pa je med tedanjimi akterji veljalo, da se je študentska populacija po višku gibanja (1971/72) vse bolj politično pasivizirala, po drugi strani pa dokaj množično sprejemala za tisti čas alternativno in v svet odprto kulturo. Skupnost študentov formalno preneha, ko se jeseni leta 1974 združi z dotedanjo Zvezo mladine Slovenije (v nadaljevanju ZMS) v novo Zvezo socialistične mladine Slovenije (v nadaljevanju ZSMS).
Zamisel Skupnosti študentov ima več so-oblikovalcev, a po dosegljivi dokumentaciji ima dominantni status članek, ki ga je Franci Pivec objavil v Tribuni 3. junija 1968 z naslovom Provokacija za novo študentsko organizacijo. Najprej ugotovi, da je tedanja Zveza študentov (Jugoslavije) od sredine petdesetih let nekakšna na pol mrtvoudna lupina, model tradicionalne politične strukture, da gre študentska samouprava mimo nje in da za vrsto specializiranih organizacij interesnih dejavnosti študentov nihče ni vedel, ali sodijo v njen okvir. Ponudil je razmislek o novi organizaciji kot temeljni študentski samoupravni skupnosti, ki naj zajame vse študente na osnovi njihovega statusa, kjer se iz letnikov oz. oddelkov delegatsko izbira študentska predstavništva v svete fakultet in univerze. Organizacija bi imela izvršilni organ delegatske skupščine, njegova naloga bi bila predvsem organizacija dela. Vanjo bi bile vključene organizacije študentskih interesnih dejavnosti, s financiranjem celote. Zamisel je bila, v okviru diskusije avtorja tega zapisa, aklamativno sprejeta na študentskem zborovanju 6. junija 1968 v študentskem naselju, vključno s pobudo, naj se nova organizacija loči od Zveze študentov Jugoslavije (v nadaljevanju ZŠJ). Vzgibi za tak nastop in kasnejše delovanje v tej smeri so v veliki meri izhajali iz skupnega dela Vojka Antončiča in avtorja tega zapisa, v času pomladi 1968, pri razvijanju koncepta organizacije študentov na tedanji FSPN: organizacija popolnoma odprta za dejansko aktivnost študentov in pravzaprav deluje le, če jo in kolikor jo s svojo aktivnostjo napolnijo in vzgibajo študenti sami. Vojko Antončič je s tem seznanil dekana dr. Vlada Benka, ki je bil spremembam naklonjen.
Jeseni tistega leta je potekalo delo pri formuliranju koncepta SŠ. Oktobra je delovna skupina pod vodstvom Jožeta Šlandra izdelala svoj predlog za reoganizacijo Zveze študentov v Ljubljani. Povzela je kar nekaj novosti iz duha tistega časa, recimo idejo o skupnosti študentov, o odločujoči vlogi študentskih zborov, posebej kadar se jih udeleži več kot 20 vseh študentov, uvaja imperativni mandat študentskih predstavnikov in vodij, vlogo iniciatorja zborovanj porazdeli med vse skupine oz. organe. Po drugi strani pa obdrži idejo o sprejemanju akcijsko-političnega programa na skupščini in zagovarja obstanek v ZŠJ. Vzporedno je za jesensko skupščino v medsebojni interakciji skupina študentov s FSPN in pravne fakultete izdelala osnutek statuta skupnosti študentov, ki je že vseboval večino določb, ki so bile nato sestavni del statuta, formalno sprejetega šele na skupščini konec leta 1969. Ključne izhodiščne novosti so bile naslednje: svoboden pluralizem interesov študentov, kombinacija neposredne demokracije študentskih skupin (akcijskih odborov) z delegatsko skupščino, vključenost študentov v univerzitetno samoupravo, javno delovanje in odprta programskost SŠ.
Termin »odprta programskost« zasluži pojasnitev, kako smo ga tedaj razumeli nekateri soavtorji razdelave koncepta. SŠ, torej tudi njeni organi, zlasti izvršilni odbor (v nadaljevanju IO), zastopajo tiste vsebinske zahteve in predloge, ki zadobijo zadostno podporo med študenti bodisi na zborih ali pa na skupščini. Aktivnosti so bile vezane na svobodo pobudnikov in soočanje o njihovih iniciativah, predlogih, dejanjih. Zato vsaj sprva (beri v letih 1968 in 1969) ni bilo mišljeno, da bi SŠ LVZ, kot organizacija, imela izrecen vnaprejšen formalni program, saj naj bi se program oblikoval s kvalificiranimi študentskimi zahtevami, predlogi, postavkami sproti. Prav izhajajoč iz teh pa je skupina študentov z razdelavo študentskih parol, ki jih je povzel IO SŠ, marca 1969 izdelala skico za program SŠ, a po mojem spominu in precej nepopolnih arhivih ta ni bil formalno sprejet. V tem smislu velja razumeti mojo izjavo na eni od skupščin študentov tedanje FSPN, da SŠ ni družbeno-politična organizacija, temveč bolj organiziran samoupravni ali bolje celo parlamentarni prostor za iniciative in prevladujoče ideje med študenti.
Nesojeni program, ki pa je vendarle uokvirjal delovanje organov SŠ, saj so pač sledili iniciativam med populacijo študentov in sodelovali pri njihovem formuliranju in akcijskem uveljavljanju, je zajemal deset dobro razdelanih točk. Tu navajamo le ključne vsebinske povzetke, sama programska skica je na voljo v dodatku k zborniku. Skica izhaja iz ugotovitve, da so redke družbe, ki znanosti, univerzi, pedagogom in študentom odrekajo veljavo kot bistvenim nosilcem razvoja, a so redke tudi tiste, ki jim zagotavljajo tej vlogi primeren status. Univerzo skica pojmuje kot delovno skupnost učiteljev in študentov. Zahteva se demokratizacija celotnega šolstva. Znanost noče oblasti, interesira se za demokratičnost in samoupravnost, ker se le tako uveljavlja resnica. Zapisali so, da znanosti v prvi vrsti škodijo »reakcionarni znanstveniki«. Izobraženost, kultura in znanstvenost močno presegajo le ekonomske cilje. Napadli so »ekonomizem« kot merilo vseh stvari. Skupščinski sistem naj obvezuje vse centre moči. Brez posebne razlage stoji trditev, da glavna težava samoupravljanja ni pomanjkljivo vodenje, ampak okrnjena doslednost v izvedbi socialne revolucije. Republiko skica razume kot osnovni prostor družbene reprodukcije, deli se na manjše enote in se vključuje v širši jugoslovanski prostor. Kontekstu tedanjih jugoslovanskih protislovij gre najbrž pripisati trditev, da je strah pred republiškim etatizmom ob demokratični skupščinski kontroli neutemeljen. Skica pristaja na pomoč bolj razvitih manj razvitim, a zahteva učinke vlaganj (ta razmerja, začinjena z nacionalnimi in verskimi razlikami ter interesi regionalnih političnih elit so bila netivo nenehnih konfliktov in kasneje razpada SFRJ). In na koncu skica ostro napade zatekanje k »slovenski majhnosti«. Ta škodljiva usedlina v zavesti naroda pelje v izgubo občutka za doseganje optimalnih možnosti.
Za današnje razumevanje tedanje SŠ bi dodal, da so bile specializirane organizacije študentov in druge iniciativne (akcijske) skupine blizu današnjemu pojmovanju nevladnih organizacij. Ob tem se spomnim diskusije med nekaj študenti tedanje FSPN, ko je eden boljših (Ljupče Jakimovski, bil je iz Makedonije) nekoliko zgroženo ugotavljal, da koncept SŠ odpira pot v večstrankarstvo. Kar je politološko vzeto z vidika zgodovine razvoja demokracije tudi res in v določeni meri s strankarskimi podmladki prisotno v današnji študentski organiziranosti. Takrat smo se branili s pluralizmom interesov in njihovim odprtim vsklajevanjem, z današnjega pogleda nekoliko naivno. Potrebno je dodati, da je sama organiziranost bila kasneje dopolnjevana predvsem za povečanje učinkovitosti delovanja, povečevati pa se je začel tudi razkorak med organizacijo in nekaterimi manjšimi aktivnimi skupinami, ki so menile, da organi SŠ ne odsevajo ali privzemajo zadosti njihovih vizij in zahtev.
Interesno, nazorsko in mnenjsko, torej izrekovalno različnost znotraj študentske populacije smo razumeli kot samoumevno in nevprašljivo osnovo. Nihče ni postavljal pod vprašaj interesnih dejavnosti, organiziranih na kulturnih, tehniških, športnih področjih delovanja študentov (recimo ŠOLT, ZŠOTK, APZ, AFS F.Marolt, Taborniški klub, Plesni klub, Počitniška zveza, in organizacije za mednarodno sodelovanje in izmenjavo študentov AIESEC, IAESTE, IORMASMIS, EURILEC), ki so omogočale raznovrstne dejavnosti precejšnjemu krogu študentov. Določeno pozornost, morda že tudi zaskrbljenost, pa je tedanja ZKS posvečala formalnemu in neformalnemu delovanju študentskih skupin bodisi krščanske usmeritve, narodnostne usmeritve ali pa takih smeri in intenzivnosti socialno-ekonomske usmeritve, pa četudi »marksistično revolucionarne«, da so jih občutili kot potencialno moteč kritičen element v tedanjem sistemu družbene ureditve in oblasti.
O heterogenosti študentske populacije nekaj pove Analiza o regionalnem in socialnem položaju študentov na VZ SRS, iz novembra 1967, avtor Marjan Horvat, katere osnovne ugotovitve veljajo tudi za konec šestdesetih. Jeseni 1967 je bilo v Sloveniji 10.680 rednih študentov, od tega v Mariboru 1.542. V prvih letnikih je bila polovica vseh, kar priča o visokem osipu. Število štipendistov je tedaj postopoma padalo, skupaj jih je bilo okoli 18 vseh študentov, najbolj zgoščeni so bili v IV. letnikih. Regijsko je bilo blizu 40 študentov iz ljubljanskega okrožja, najmanj pa iz Koroške in Pomurja. Po socialnem izvoru je bila polovica študentov iz uslužbenskih slojev, iz kmečko-delavskih pa le 28, in to v družbi, kjer je prevladovalo prav delavsko in kmečko prebivalstvo.
Zaradi pomanjkanja virov o heterogenosti študentske populacije uporabimo tedanji partijski funkcionalističen pogled na pluralizem, povzet iz enega od poročil o delovanju ZKS na ljubljanski univerzi v šolskem letu 1969/70 (iz ARS, nepodpisano in nedatirano). Med učitelji niso opazili izrazitih opozicijskih nastopov, pač pa skupine in posameznike, ki so delovali na individualistično-egoističnih pozicijah, na pozicijah aristokratskega intelektualnega elitizma, redkeje na klerikalnih pozicijah in nekaj tudi na etatističnih. Med študenti pa poročilo navaja večinsko, a navidezno apolitičnost, ki izvira iz ekstenzivne študijske obremenjenosti, najde ozek krog nacionalistično-klerikalno usmerjenih in nekaj celo blizu platformi politične emigracije. Govori tudi o anarhistično razpoloženih študentih. Vendar optimistično meni, da ima prevladujoč vpliv na študentsko populacijo ideologija samoupravnega in humanega socializma in si v tem oziru pripisuje vplivno vlogo. Dejansko je med družbeno-politično aktivnimi študenti prisotnih precej članov ZKS (v celoti pa je bilo malo študentov včlanjenih v ZKS), ki pa so, vsaj po mojih opažanjih (ocenjujem predvsem za obdobje 1969), večinsko delovali kot samostojne osebe in ne kot nekritični prenašalci stališč organov ZKS na univerzi. Še več, znotraj univerzitetne partije so bili, tako kot številni profesorji, nosilci liberalnih in demokratičnih tendenc in so precej vplivali na stališča njenih organov. Vsaj do trših časov, ki so v Jugoslaviji v sedemdesetih letih nastopili po obračunih z liberalnimi vodstvi v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Mirno lahko zatrdim, da vsaj v prvem obdobju študentskega vrenja in SŠ članstvo v ZKS ni bila nobena ovira za spoštovanje razlik in skupno delovanje med študenti. Velja dodati, da so na tako držo zlasti v letih 1968 in 1969 vplivali svetovni dogodki na splošno, češkoslovaški dogodki dodatno in prosvetljeno ožje vodstvo UK ZKS (Franci Pivec, Rudi Rizman in Stane Dolanc, sicer profesor na VŠPV, ki je tedaj vodil partijo na univerz), ki je študentsko gibanje dopuščalo, bilo njegov sogovornik in je v precej ozirih gibanje in njegovo organizacijo tudi spodbujalo. Resnici na ljubo je treba povedati, da so organi ZKS (in ZBNOV) zunaj univerze precej trše gledali na dogajanja med študentarijo in del odgovornosti valili na UK ZKS, ki se je občasno znašla med dvema ognjema. Vprašanje vloge in odgovornosti študentov – članov ZKS v gibanju in v organih SŠ se je nato z vidika partijske linije in odgovornosti bolj zavezujoče zastavljalo šele po letu 1969.
Na podlagi sklepa redne letne skupščine je IO SŠ LVZ, imenovan konec novembra v sestavi Ciril Baškovič, predsednik, FSPN, člani Ciril Ribičič, PF, Tomaž Radman, EF, Janez Bajec, MF, Joško Ferlič, PF, Jože Vukman, FNT, Andrej Škrk, PF, Drago Mrhar, EF, Dunja Obersnel, MF, Marjan Vitez, FF in Andrej Sever (?), za decembrsko skupščino pripravil predlog statuta, a skupščina 23. decembra 1968 ni bila sklepčna. V nadzorni odbor pa so bili imenovani Janez Bernik, Borut Gržinič in Dušan Semolič. IO si je zastavil tri glavne naloge: opravljati izvršilno delo, pomagati pri izgradnji novega funkcioniranja in delovanja v študentski skupnosti ter opravljati funkcijo dajanja iniciativ, kot vsaka druga skupina. Za neposredne naloge si je zadal v racionalni meri nadaljevati projekte prejšnje Zveze študentov in pripraviti statut za eno od skupščin. Zaradi prehodnih težav ob razločevanju med SŠ in ZŠJ in zavoljo sprejemanja novega zakona o visokem šolstvu (marca1969) ter posledičnega spreminjanja statutov šol se je IO SŠ odločil, da predlog statuta SŠ LVZ ponovno poda v odločanje letni skupščini decembra 1969. Pravno gledano je pri tem temeljnem aktu SŠ zanimivo, da se v glavi dokumenta ne sklicuje na nobeno zakonsko osnovo, niti ne na statut ZŠJ in tudi ne na tedaj zelo običajno sklicevanje na ZKJ, ampak preprosto »naravno« izhaja iz dejstva, da so študentje LVZ pripadniki iste družbene skupine po samem dejanskem, to je študentskem statusu, in se organizirajo v SŠ, torej iz »skupnosti po sebi« v »skupnost za sebe«, da bi bolje uveljavljali interese študentske skupnosti (beri študentov kot populacije). Kar seveda ni šlo brez kritičnih pogledov na družbo. Današnji komentar: nekoliko samozavestno in današnjemu pravniškemu razumevanju v težavo.
Statut se sestoji iz uvodnega manifestnega dela in organizatoričnega dela besedila. Manifest utemeljuje drugačno postavitev študentskega delovanja in organizacijske podpore. Na dveh straneh besedila izpelje rdečo nit od opredelitve dela kot konstitutivne človeške kategorije prek razčlenjene trditve, da je študij treba vrednotiti kot delo in študente samoupravno vključiti v univerzo ter dopustiti svobodo različnosti študentskih interesov v študentski skupnosti v prid študentov, univerze in družbe. Manifest vsebuje izjavo, da je svoboda različnosti edina demokratična in podaja opredelitev organizirane skupnosti študentov: zavestno dogovorjeno združevanje študentov na osnovi (njihovega) delovnega statusa. Velja pripomniti, da so prvi nosilci ideje delovnega statusa sredi šestdesetih let Tine Hribar, Ivan Kreft in Andrej Kirn, kasnejši profesorji na univerzi. Ta status daje študentom samoupravno vlogo družbenega dejavnika svojstvenih, medsebojno nasprotujočih in dopolnjujočih se interesov v okviru skupno sprejetih pravil, ki zagotavljajo demokratičnost in učinkovitost dogovarjanja ter akcije študentov. V nekem odstavku manifesta stoji tudi zapis, ki opredeli socializem s kategorijami demokracije, svobode, učinkovitosti in blaginje. Z današnjega vidika bi v tem lahko videli nekaj koncesije tedanji ureditvi, a sam bi bolj stavil na drugo razlago – gre za kategorijo željene družbe, kjer termin socializem pravzaprav pomeni izhodišče za kritiko tedanje stvarnosti, uradno poimenovane za socializem. Po mojem mnenju je k takemu pojmovanju socializma prispevalo tudi dogajanje v tedanji ČSSR, kjer so tanki povozili poskus »socializma s človeškim obrazom«, in to v deželi, ki je bila v bistvenih družbenih pogledih (razvitost, industrijsko delavstvo, inteligenca, kultiviranost, izkušnje s pravo demokracijo ipd.) pred Jugoslavijo. Vpliv češke renesanse na duhove v Ljubljani je bil viden tudi z množičnimi študentskimi demonstracijami 22. avgusta proti zatrtju češke pomladi. Manifestaciji so se pridružili še mnogi drugi, po nekaterih ocenah naj bi bilo skupaj med deset in dvajset tisoč udeleženih.
Sam statut v ožjem pomenu razdela strukturo SŠ in pri tem organizacijsko materializira uvodnih šest temeljnih načel: SŠ je skupnost vseh študentov, organizirana zaradi uresničevanja skupnih interesov; aktivnost SŠ določajo pobudniki, to so študentje, skupine študentov in organi SŠ; usmeritev in obseg aktivnosti SŠ določajo študenti; SŠ je del samoupravnega sistema na univerzi in v študentskih domovih; SŠ deluje po pravilih, ki omogočajo demokratičnost in učinkovitost; v SŠ lahko vsak pobudnik prosto uveljavlja svoje zamisli in predloge, če s tem ne krši pozitivnih predpisov države.
Suhoparni del statuta (katerega besedilo vključno s kasnejšimi spremembami je bralcu na voljo v dodatku) v 9. členu kratko pove, da je indeks izkaznica SŠ, kar pomeni, da so člani SŠ avtomatično vsi redni študentje LVZ, tedaj jih je bilo okoli dvanajst tisoč. Tovrstni avtomatizem bi lahko vodil v navidezno demokratičnost SŠ, kjer bi bili študentje lahko podrejeni vodstveni strukturi SŠ. Zato 10. člen med možnostmi članov navaja dve varovalni alineji, in sicer da lahko javno širijo svoje mnenje o delu organov SŠ, še bolj pomembno pa da lahko delujejo mimo sistema organizacijskih oblik SŠ. V praksi je to pomenilo, da lahko aktivnejše skupine študentov miselne koncepte uresničujejo kot javne mobilizacijske akcije študentov. Za ilustracijo naj na tem mestu za obdobje 1968/69 izmed večih navedem le dve taki skupini – blok na Gerbičevi in IV. blok (najvidnejši aktivist je bil Marjan Poljšak) v študentskem naselju, skupini, ki sta s svojimi zahtevami in postavkami v veliki meri vplivali na razpoloženje študentske populacije. Členi od 23 do 25 formalizirajo preplet neposredne demokracije študentskih aktivnosti – zbor študentov in referendum, s posredno delegatsko skupščino SŠ. Zbor je namreč lahko sklical vsak pobudnik, pri čemer mu je bil IO SŠ dolžan pomagati. Pripisana vloga zbora je bila odvisna od števila udeleženih. O sklepih je moral IO obvezno razpravljati, če je bilo na zboru vsaj 300 študentov in če se z njimi ni strinjal, je moral sklicati skupščino, ki je edina lahko odločila o veljavnosti sklepov. Če pa bi se zbora udeležila četrtina vseh študentov, bi sklepi postali obvezni tudi za IO. Še več, takšen zbor je lahko razpustil skupščino samo. Takega primera se sicer ne spomnim. Dejansko je IO vedno obravnaval sklepe oz. sporočila zborov in tudi javne zapise študentov in jim večinoma sledil, v praksi pa po zborovanju junija 1968 v prvem obdobju SŠ ni bilo več zborov z več kot tisoč udeleženci (če odštejemo češke demonstracije). Udeležbo se je ocenjevalo, natančnega beleženja ni bilo. Na srečo organov pa so bile javno izražane težnje študentov kljub veliki pestrosti nastopanja v osnovi enake ali vsaj podobne, organi so jim sledili, različnosti v tematikah in zahtevah pa so bile samoumevno vzete kot normalno oziroma sprejemljivo stanje.
Poročilo o delu SŠ LVZ, ki sicer ne zajema prikaza dejavnosti študentskih pokrajinskih klubov niti dejavnosti SŠ po fakultetah, omogoča bolj konkretni uvid v dejavnosti v letu 1969.
Jedro študentskih domov je v letu 1969 pridelalo precejšnjo izgubo, njihova uprava je iskala rešitev v dvigu cen. To je neposredno zadevalo okoli četrtino vseh študentov na ljubljanski univerzi, zato je prišlo do pogovorov IO SŠ z vodstvom domov, s tedanjim sofinancerjem Republiško izobraževalno skupnostjo in posredno z Izvršnim svetom SRS. Študentje so dvigu nasprotovali, na zboru študentov junija 1969 so upoštevaje analizo raznih možnosti sprejeli sklepe, naj univerza in RIS krijeta polletno izgubo, republika naj zagotovi sredstva za amortizacijo in nove investicije, pristalo pa se je na povišanje cen za naprej. Zahtevana je bila analiza za uvedbo boljšega sistema materialne varnosti študentov. Mesec kasneje je univerzitetni svet sprejel sklep o povišanju cene, nato je sledila koordinirana aktivnost UK ZKS, univerze, uprave domov, RIS in IO SŠ, na podlagi katere je svet študentskih domov potrdil višje cene, z vzporedno zahtevo, naj se poskrbi za dvig prihodkov študentov.
IO SŠ je v sodelovanju s SŠ v Mariboru poleti 1969 izdelal projekt za pomoč šolajoči se mladini in vsem občinam poslal pismo o povišanju cen in slabostih kadrovske politike. V tem času sta podporo izrazili tudi ZKS in ZMS, ki sta pobude poslala svojim občinskim ravnem. Konkretne zahteve projekta so se nanašale na sistem za odkrivanje sposobnih, nižanje osipa v osemletkah (v tistih časih je segal do 40 šolajočih!), povečanje zmogljivosti dijaških domov, sistem individualne materialne pomoči učencem, dijakom in študentom po kriterijih sposobnosti, potrebnosti stroke, socialnega položaja in regionalnega izvora prosilca, dalje je šlo za povečanje sredstev za podpore in investicije v šolstvu, uvedbo poenotene lestvice kriterijev za individualne obravnave, osnovanje enotne republiške izobraževalne skupnosti. V pismu občinam so bili podani konkretni predlogi, kako naj se vpliva na povečevanje štipendiranja in na sistem izbire, v komisijah za izbor naj bi bila vsaj tretjina študentov in dijakov. V okviru akcije so predstavniki IO SŠ LVZ in študentskih klubov obiskali prek trideset občin (torej polovico tedaj obstoječih), v severovzhodni Sloveniji so to storili predstavniki SŠ MVZ. Oboji so se na temo štipendiranja sestali tudi z GZS. Danes je mogoče ugotoviti, da je zavoljo nadaljevanja tovrstnih aktivnosti kasneje postopoma prihajalo do določenih pozitivnih premikov v prid šolajočim se.
Izvršni svet SRS je ob junijski dogodkih 1968 dal obljubo o izgradnji študentskih domov, nato je republiški sekretariat za kulturo in prosveto predvidel graditev dveh v Ljubljani v letu 1970. Oktobra 1969 je skupščina SŠ MVZ zahtevala eno gradnjo v Mariboru. Sprejet kompromis – v vsakem univerzitetnem centru en dom z začetkom gradnje v letu 1970 in vselitvami leto kasneje.
V oddelku, ki je govoril o delovanju študentskega servisa v letu 1969, je bilo navedeno, da se je precej povečalo število delovnih zaposlitev študentov, prav tako tudi njihovi prejemki. Primerjava med 1968 in1969 – od 7.300 zaposlitev na 10.000. Servis je posloval pozitivno in izvajal svoje finančne obveznosti do SŠ.
Komisija IO SŠ za zdravstveno varstvo študentov je ugotovila, da pristojni forumi niso sprejeli študentske zahteve, naj bodo zavarovani po lastnem statusu – to se je zgodilo šele na začetku leta 1971, dosežene pa so bile dopolnitve zdravstvene zakonodaje, aprila 1969, s katerimi je bilo zavarovanih do tedaj nezavarovanih okoli 18 odstotkov študentov.
Marca 1969 je bil sprejet zakon o visokem šolstvu. Upošteval je večino predlogov SŠ, dobršen del jih je izviral še iz obravnave osnutka za časa ZŠ. Na podlagi zakona so visokošolski zavodi začeli sprejemati nove statute. V univerzitetni statutarni komisiji sta bila dva člana SŠ, enako dva tudi v posebni komisiji Skupščine RS, ki je obravnavala statute teh zavodov. Univerzitetna komisija je med drugim sprejela predlog, da se SŠ vključi v poglavje o upravljanju fakultet in univerze, študentska samouprava je postala del univerzitetne. Vendar pa univerzitetnega osnutka za statute zavodov niso upoštevale vse fakultete. Študijska komisija pri IO SŠ je zato oktobra in novembra predlagala republiški ducat sprememb ali dopolnitev statutov konkretnih visokošolskih zavodov, kot recimo: primerno uvedbo družboslovnih predmetov na ne družboslovnih šolah, zagotoviti sorazmerno število predstavnikov študentov v organih, doseči pravico, da študentski predstavniki razpravljajo o vseh zadevah šol, uvedba poučevanja tujega jezika, 30-urna omejitev urnika (razen za izbirne predmete), primerna opredelitev kvoruma študentov za obvezni sklic fakultetne skupščine, pretresti ustreznost predvojaške vzgoje in izboljšati pedagoško usposobljenost predavateljev, razrešiti problem pomanjkanja asistentov in problem učbenikov. Pri statutu Zavoda študentskih domov je bilo upoštevano, naj bodo študentje zastopani v upravnem odboru, drugi predlogi pa zaradi odpora kolektiva in zastarele zakonodaje niso uspeli.
Volilni zakon je v letu 1969 vpeljal novost, da je lahko za poslanca prosvetno kulturnega zbora republiške skupščine izvoljen tudi redni študent in dijak z aktivno volilno pravico. SŠ je organizirala poseben aktiv za predvolilne aktivnosti, najprej ga je vodil študent VŠSPN Tone Remc, nato pa študent prava Uroš Dular. V prvi fazi smo študentje podprli namero, da se oblikuje samostojna volilna enota univerze, a volilni zakon tega ni potrdil. Nato je grupa študentov na republiško skupščino naslovila zahtevo po samostojni kandidacijski enoti, tudi brezuspešno. SŠ LVZ je v štirih ljubljanskih občinah evidentirala skupno enajst študentk in študentov v različne zbore skupščine, trije niso bili potrjeni na občinskih kandidacijskih konferencah SZDL. Na neposrednih volitvah v republiški zbor sta kandidata SŠ Tone Remc in dr. Vojan Rus zmagala z veliko večino glasov, na posrednih volitvah v prosvetno kulturni zbor in socialno zdravstveni zbor pa ni bil izvoljen noben študentski kandidat z ljubljanske univerze, pač pa Janez Švanjcer iz Maribora v prosvetno kulturni zbor. Študentski poslanec Tone Remc je bil nato izjemno aktiven. Kot ena osrednjih osebnosti pri »aferi« 25 poslancev je bil zaradi svojih stališč in nastopov kasneje izključen iz ZKS ter iz javnega političnega življenja. SŠ je v podporo svojim kandidatom izdelala krajši splošni volilni program, nedvomno pa ga ni znala ustrezno plasirati in povečati volilnega uspeha. Program je podprl ustavne spremembe, ki bi skupščini omogočile postati osrednji politično samostojen samoupravni subjekt družbe. Sestavni del teh prizadevanj naj bi bila tudi povečana prisotnost univerze, učiteljev in študentov v skupščini, v razvojnem interesu družbe in univerze. Program je zelo podpiral povečanje samoupravne moči »delovnega človeka« v vseh fazah političnega procesa: krepitev načela neposrednosti, povečanje odgovornosti v samoupravljanju, univerzalnost samoupravljanja vključno z uveljavitvijo delovnega statusa študentov, znanstveno utemeljevanje (razvojne) politike, demokratizacijo kadrovske politike, socializacijo sredstev množičnega obveščanja, demokratizacijo družbenega komuniciranja. Pomembna točka so bile postavke o uvedbi varstva študentov v okviru socialne in zdravstvene politike. Skica se je dotaknila tudi jugoslovanske zunanje politike, s poudarkom na politiki aktivnega in miroljubnega mednarodnega sožitja in zahtevi, naj Jugoslavija realno upošteva svoje ekonomske in kulturne zmožnosti nastopanja v svetu. Kritično je bil napaden koncept omejene suverenosti, ki se je v praksi izkazal z agresijo na ČSSR, in hkrati je bil podprt koncept vsesplošnega ljudskega odpora. Mimogrede, Slovenija ga je vzela najbolj zares in to se ji je dvajset let kasneje obrestovalo. V razdelku o razmerju med univerzo in družbo so bile podane teze o tem, kako do čimbolj kakovostne univerze s kadrovsko politiko in finančnimi vlaganji in prilagoditvijo učnega procesa sodobnemu stanju znanosti. To bi univerza lahko dosegala z naslonitvijo na raziskovalno znanost in odprtost ter z avtonomijo proti zunanjim poskusom reorganizacij s strani politike. Glede slovenskega nacionalnega vprašanja je bilo izraženo nasprotovanje spajanju nacionalnih kultur in jezikov in podpora medsebojnemu oplajanju. Moderna nacionalna skupnost je bila definirana z naslednjimi elementi: politična in ekonomska emancipacija naroda, pripadnost širšim političnim in ekonomskim strukturam, dokaz rezistentnosti z vitalnostjo zunaj svojih meja, hkrati ko so bila izrečena opozorila na tisto poudarjanje narodnosti, ki se preveša v šovinizem, in na probleme republiškega etatizma in zapiranja vase. Kultura naj bi bila vitalna, če zmore dokazovati svojo kakovost tudi zunaj nacionalnih meja. Naj citiram oster pasus: poezija kot lepilo naroda je iluzija. Dokazovati se mora vis-a-vis svetovni poeziji. Če nacionalni element edini omogoča neko kuIturo, naj ta propade, konec navedka. V celem pa iz ocene, ki jo je po volitvah sprejel volilni aktiv pri IO SŠ, izhaja nezadovoljstvo z nizko volilno aktivnostjo študentov, zlasti pri občinskih volitvah, nezadovoljstvo s prenizkim deležem študentskih elektorjev na posrednih volitvah, pri čemer je svoje odigrala tudi neizkušenost SŠ za volilna dejanja.
SŠ je oblikovala izhodiščne teze za dosego delovnega statusa študentov, pri tem je šlo za praktične spremembe v družbenem položaju študentov (originarno zdravstveno varstvo, materialni položaj študentov in udeležba pri upravljanju univerze), dalje za priznanje študija kot družbeno koristnega in potrebnega dela ter vloge znanosti in izobraževanja pri razvoju, v tedanjem izrekanju, »proizvajalnih sil in družbenih odnosov«. To tematiko je SŠ leto, dve kasneje strokovno močneje razvila in zastavila tudi kot predlog za , sicer neuspešno, ustavno uveljavitev.
SŠ LVZ je na konferenci ZŠJ v Beogradu 28. novembra ali 28.decembra (v virih se najde en in drug datum) 1968 obvestila vodstvo ZŠJ o tem, da je samostojna avtonomna organizacija, a je pripravljena sodelovati s študentskimi organizacijami v Jugoslaviji. Poročilo o tem dogodku je na voljo v dodatku k zborniku. Argument za tako odločitev je bil neuspeh ZŠS, da bi vodstvo ZŠJ spomladi 1968 na sestanku v Skopju ob spreminjanju statuta sprejelo zahteve po povečanju avtonomije univerzitetnih organizacij, pa tudi občutenje, da naj bo nova SŠ zgrajena na lastnih temeljih. Sporočilo je na seji vodstva ZŠJ v Beogradu po dogovoru z IO SŠ podal Vojko Antončič, z legimiteto dejanskega razpoloženja med študentsko populacijo, akoravno sam statut nove organiziranosti SŠ tedaj še ni bil sprejet. Sporočilo je povzročilo reakcijo v vrhovih jugoslovanske oblasti in precej javnega odmeva. Takoj v začetku januarja so se recimo na IO SŠ po pojasnila oglasili predstavniki ZŠJ in ZKH z univerze v Zagrebu in odšli z razumevanjem. S strani jugoslovanskega vrha je bil sklican poseben sestanek, a zaradi slabe tehnične komunikacije se ga predstavniki IO SŠ nismo udeležili. Nato je sledila zahteva, naj UK ZKS poda pojasnila. V osnovi jih je pripravil Franci Pivec, sekretar UK ZKS Stane Dolanc jih je nekaj povzel v svojem pismu vodji Titovega kabineta Jožetu Smoletu z 21. januarja 1969. V pismu Dolanc navaja nekatere ključne postavke, kot so samoupravnost študentov, njihova proti forumska naravnanost in velika konstruktivna aktivnost, seveda pa doda, da imajo komunisti prevladujoč vpliv na univerzi (skupaj jih je tedaj med študenti in zaposlenimi bilo okoli 1500) in da komunicirajo tudi s predstavniki manjši grupacij drugih opredelitev, recimo z levo frakcijo v cerkvi. Samo izjavo študentskega predstavnika iz Ljubljane na seji vodstva ZŠJ je pripisal njegovi »nadebudnosti«. Avtor pisma se posebej dotakne dveh politično bolj žgočih postavk. ZŠJ se je namreč izrecno sklicevala tudi na program ZKJ, SŠ pa ne in nekateri novinarji iz Jugoslavije so to interpretirali kot nedopusten odmik. Dolanc zadevo pokrije z navajanjem velike aktivnosti in vplivom komunistov na univerzi ter s pluralistično SZDL. A hkrati potrdi stališče UK ZKS, da SŠ ostaja, sicer kot avtonomna organizirana skupnost, v ZŠJ in pri tem navaja, da je tako stališče prevladovalo tudi na tedanjih zborih študentov kot večinsko. Res je zbor študentov 13. januarja 1969, glavna tema je bilo zdravstveno varstvo študentov, v razpravi o reorganizaciji oziroma reformi potrdil koncepte skupnosti študentov, a tudi sprejel stališče, da naj se SŠ znotraj ZŠJ zavzema za demokratizacijo te organizacije. Močan argument je bil, da se mnogo pomembnih zadev pač ureja na zvezni ravni in da je nujno sodelovanje študentov cele države pri tem. Ta stališča je tedaj uveljavljal aktivist Tone Remc. Kot predsednik IO SŠ v tem času sem v intervjuju v Tribuni št. 8, 5. februarja 1969, podal širšo obrazložitev o SŠ in razmerjih do ZŠJ – smo samosvoji, a pripravljeni na sodelovanje s študenti in njihovimi organizacijami po jugoslovanskih univerzitetnih centrih in »pravno-fiktivno še zmerom člani ZŠJ«. Skladno s takim naziranjem se v letu 1969 sam nisem udeležil nobene seje vodstva ZŠJ, kakšen predstavnik SŠ pa morda kajkrat. Formalistično SŠ LVZ do konca leta 1969 ni imela sprejetega lastnega statuta, četudi sta bili dve verziji, z enakimi osnovnimi intencami, a z različnim odnosom do ZŠJ, pripravljeni že konec leta 1968. Tako smo delovali popolnoma samostojno, akoravno pravno formalno odcepitev od ZŠJ ni bila dovršena. Dejansko je SŠ LVZ vzpostavila nekaj sodelovanja z zagrebškimi študenti in občasno pošiljala svoje predstavnike na seje vodstva ZŠJ, vendar ne kot člane tega vodstva, temveč kot svoje predstavnike v stikih s to študentsko organizacijo. Tako pojmovanje je vsaj v jeseni 1968 in v letu 1969 prevladovalo v vodstvu SŠ LVZ. To izhaja tudi iz arhivirane pisne informacije, žal nedatirane, najbrž iz januarja 1969. Odnos do ZŠJ, piše, temelji na naslednjih postavkah:
1. Ne dovolimo, da bi se kdorkoli, ki ni študent v Ljubljani, avtoritativno vmešaval v organiziranje študentske skupnosti. To ne pomeni, da drugi ne smejo imeti svojih stališč o nas, a saj jih imamo tudi mi o drugih.
2. Zainteresirani smo za sodelovanje z ostalimi jugoslovanskimi študenti, za sodelovanje delovnega značaja. Veliko naših interesov se lahko uresniči le z enotnim dogovorom in nastopom vseh jugoslovanskih študentov. Zavedamo se, da je najbolj praktično navezovati stike prek njihovih že obstoječih organizacij.
3. Delovali bomo v smeri spreminjanja dosedanje ZŠJ tudi drugod, vendar le z vzgledom delovanja naše študentske skupnosti, prek informacij, posvetov in predvsem stikov pri delu (konec navedka).
Na ravni individualnih iniciativ in odločitev so potekali mnogi samostojni stiki z domačimi univerzami, predvsem so bile oči bolj uprte v Beograd in Zagreb, in s tujimi središči gibanja. Sicer pa zadeva, afera je najbrž premočna beseda, ni pustila negativnih posledic za SŠ, tudi brez kakšnih »političnih« posledic za člane teles SŠ. Delno zahvaljujoč tedanjemu ožjemu vodstvu UK ZKS, ki je s svojim ravnanjem v tistem času obranilo tudi sebe kot liberalno krilo znotraj ZKS in, ugibajmo, naklonjenosti Jožeta Smoleta, tedanjega šefa Titovega kabineta. Res pa je, da je SŠ formalno ostala znotraj ZŠJ, a je pri tem ravnala popolnoma avtonomno. Prvi del trditve se je sčasoma krepil, drugi pa z usihanjem gibanja šibil in prenehal z združevanjem SŠ z ZMS.
In za konec še čisto osebni pogled na vlogo Izvršilnega odbora SŠ v času, ki ga je Ciril Ribičič označil za fazo spontanizma. Tajnica Nina Pivec je zelo tenkovestno skrbela za tehnično in organizacijsko delovanje odbora, a žal arhiv danes ni dobro ohranjen . Zato le po spominu: odbor se ni sestajal prav pogosto, bolj je sprejemniško reagiral na samonikla dogajanja kakor pa jih je vnemal, a v osnovi je deloval za realiziranje študentskih zahtev. Veliko je bilo srečevanj v ožjih skupinah in s posamezniki. S tem je, verjetno bolj nevede kakor hote, prispeval k odprtosti, samoniklosti in pluralnosti tedanje študentske scene na univerzi v Ljubljani. Sam sem tisti čas doživljal kot občasno nabit z dogajanji, občasno pa kot tek praznih dni, k sreči pa mi je fakulteta odobrila redno izvajanje študijskih obveznosti tretjega letnika brez obvezne prisotnosti na predavanjih in se je izšlo.
Viri:
Arhiv Republike Slovenije, enote pod AS 1439
Arhiv Univerze v Ljubljani, enote V – 7, 10, 11, 14, 16, 17, 22, 25 in 26
Ciril Baškovič et, Študentsko gibanje 68-72, KRT, Ljubljana, 1982
Ciril Baškovič, In nadaljevanje, Teorija in praksa, št. 8-9, 1968
Božidar Debenjak, Nova faza demokracije, Teorija in praksa, št. 8-9, 1968
Metod Černetič, Študent, družba, univerza, Teorija in praksa, št. 8-9, 1968
Marjan Horvat, Študentsko gibanje politično gibanje, Teorija in praksa, št. 10, 1968
Ivo Marenk, Uvod v širšo akcijo, Teorija in praksa, št. 8-9, 1968
Zdravko Mlinar, Protest proti nezaupanju v človeka, Teorija in praksa, št. 8-9,
1968
Živko Pregl, Prava družbena teža študentskega gibanja, Teorija in praksa, št. 10, 1968
Gojko Stanič, Smisel študentske kritike, Teorija in praksa, št. 8-9, 1968
D. Štrajn et, 1968: čas upora, upanja in domišlije, Znanstvena založba filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2020
Tribuna, študentski časopis, v letih 1967, 1968 in 1969, dLib NUK
