Svoje seminarske naloge sem tipkal na radiu Študent v miniaturni pisarnici v kleti 8. bloka Študentskega naselja. Tam sem imel boljši pisalni stroj, ki je sprejel več listov za kopije, kot jih je lahko moj, pa še cimra nisem motil s tem. To sem počel zvečer, po svojem »šihtu« na radiu, do desete ali enajste ure, in se potem odpravil peš na Titovo 102. Enkrat sem že proti polnoči pri kiosku na križišču Titove in Triglavske srečal gručo štirih ali petih fantov, ki so se neznansko zabavali. V skupini je bil sodelavec z radia Študent, zdaj se več ne spomnim imena, pameten in dober poznavalec rock glasbe. Med njimi sem prepoznal tudi sina enega od svojih profesorjev, ki je bil strah in trepet študentov in je tudi mene pozneje besno preganjal kot idejnega prestopnika. Vprašal sem jih, čemu se tako smejijo. Kar nekaj časa so potrebovali, da so mi povedali, kako so šli mimo Dolančeve hiše in naleteli na znanca, ki je tam v uniformi miličnika stražil. Pogovarjali so se z njim in mu ponudili, da z njimi pokadi joint. Rekli so mi, da so ga nakadili toliko, da je bil čisto trd in so ga preprosto naslonili na hišo in šli naprej. Poslovili smo se, oni so odšli so naprej proti mestu in še dolgo sem slišal njihovo veselo zabavo. Jaz pa v dom.
Predstavljal sem si, kaj bi bilo, če bi Dolanc ugotovil, da ima ob vseh idejnih problemih še tega.
