OSTAL JE LE SPOMIN ŠE

Čas, v katerem je nastala Skupnost študentov, je čas najbolj intenzivnega sodelovanja univerzitetne organizacije Zveze komunistov s študentskim gibanjem. Iz zaspane Zveze študentov (v nasprotju z živahno Zvezo mladine Slovenije) se je v študentskem gibanju porodila nadvse vitalna Skupnost študentov. In tako kot je Janez Winkler zaščitil pravico študentov do demonstriranja, je Univerzitetni komite ZKS politično ščitil razvoj študentske avtonomije. Tako je bilo vse do vstopa v svinčena leta, ko smo bili pahnjeni v nepomembnost. Istočasno so študentsko skupnost utopili v Zvezi socialistične mladine.

A do prej omenjenega vplivnega statusa UK ZKS je vodila dolga pot. Prelomna točka je bilo dogajanje po letu 1964, ko so bile zadušene Perspektive.

Ker je zgodovina tega obdobja tako malo obdelana, moram tu vnesti nekaj črt. Najprej pogled na politično stranko. Njeni voditelji so bili sestavljeni iz dveh generacij: oni s srednjo letnico rojstva 1910-12 so v tridesetih letih minulega stoletja študirali in nato kot mladi obnovili niti KP, ki jih je raztrgala kraljevska policija. Spoštovali so svoje profesorje, a, kot mi je nekoč rekel Dušan Pirjevec, niso spoštovali univerze, na kateri so zdaj delovali njihovi študijski kolegi. Ob tej generaciji je bila v vodstvu še kakih deset let mlajša, a manj izobražena generacija. Ker pa tudi nobena edina stranka ni »monolitna«, čeprav se za tako deklarira, je tudi Zveza komunistov nihala med doktrino in pragmatizmom, enkrat so imeli večji vpliv doktrinarji, drugič pragmatiki.

Ta nihanja se zelo dobro kažejo v zgodovini kulturnih revij. Te so bile odvisne od politikov, saj so potrebovale financiranje. Takoj po vojni je izhajala revija Novi svet (naslov je posnet po ruski reviji Novyj mir), po letu 1948 je postala Naša sodobnost. Ob njej je nastala manj regulirana Mladinske revija, ki jo je potem nasledila Beseda. Leta 1956 pa je bila Beseda zaplenjena na zahtevo armade. (O tekstu Lojzeta Kovačiča, ki je bil vzrok zaplembe, dovolj poroča Mladina 18. avgusta 2023.) Pragmatiki so dali sodelavcem sredstva za nadaljevanje, in izšla je Revija 57. Tudi ta je bila zaplenjena, inkriminiran je bil Pučnikov kritičen tekst. Sledil je kazenski proces z obsodbo Pučnika na zapor, uredniki, ki so bili asistenti na filozofski fakulteti, pa na reelekciji niso bili ponovno izvoljeni. Čez nekaj časa pa so (s podporo pragmatika Borisa Kraigherja) dobili novo priložnost za revijo Perspektive. A počasi je njihov način družbene kritike tako vznejevoljil doktrinarje, da je moral Kraigher dvigniti roke; Stane Kavčič je poskušal situacijo reševati in je odšel na pogovor z uredniki, ki je bil potem objavljen. A namesto da bi uredniki sprejeli ponujeno roko samouka Kavčiča, so mu servirali pravkar iz Amerike uvožene psevdolatinske tujke kot »meatizacija« (vratolomna izpeljava iz »meus«, torej »pomojitev«). Potem so skušali revijo rešiti s tem, da so odgovorno uredništvo prenesli na mlado generacijo, oblast pa je namignila delavskemu svetu Državne založbe, naj neha izdajati revijo. Odgovor uredništva je bil razglasitev »kulturnega molka«. Protestu sta se pridružili tudi reviji Sodobnost (ideološki simbol »Naša« je vmes odvrgla) in Problemi; izjava Problemov je poudarila, da se razhajanja ne rešujejo z ukinitvami, temveč z dialogom in s polemikami. Ta politični obračun je vznemiril tudi študente. Toda to ni bilo edino vznemirjajoče dogajanje. Leta 1965 je bila predlagana jugoslovanska šolska reforma. V letih 1963-67 sem bil poslanec v enem od petih domov tedanje zvezne skupščine, v prosvetno-kulturnem zboru. Polovica zbora se je zamenjala 1965, tako da sem imel priliko slišati dva poslanca, univerzitetna profesorja fizike, a različnih strokovnih nazorov; najprej Črnogorca, potem Hrvata. Oba sta povedala, da naj se v šolo ne trpa več in več matematike in fizike, temveč da šola potrebuje več književnosti in drugega razvijanja fantazije, potrebna specialna znanja pa naj prepustijo fakulteti. Predlog šolske reforme pa je šel v obratno smer, zato sem nanj reagiral v Problemih z ostro kritičnim člankom »Korak v prazno«. Z njim sem si nakopal kup ogorčenja v stilu »narodni poslanik!«, moja fakulteta pa je očitno čakala samo še na majhen znak, da je nastopila z ostro strokovno kritiko predlagane reforme. Ta nastop fakultete je bil odločilen, da se je proti taki reformi dvignila vsa jugoslovanska strokovna javnost in jo pokopala.

Prav tako leta 1965 se je v političnem vrhu Jugoslavije porodila ideja, da je treba reformirati univerze, in v tisku smo prebrali izjavo Krste Crvenkovskega, da bo »raven univerz nekoliko padla, vendar upamo, da se bo to obneslo«. Upanje je v tej zvezi res prelahka protiutež realnemu padcu kvalitete.

Koliko pa je na univerzitetno dogajanje vplival obračun z Rankovićem leta 1966, je težko presoditi. Ta je bil le del prelomnega dogajanja sredine šestdesetih let, ki se je ob vstopu v sedemdeseta leta žal končalo kot »svinčena leta«.

Vrnimo se k vlogi univerzitetne organizacije ZK. V zgodnjih šestdesetih letih je imela vodstvo, ki je skrbelo za pacifikacijo. Tak je bil sekretar Zajc in še kdo. Potem pa je funkcija pripadla bivšemu članu vodstva mladinske organizacije: politični sekretar je bil diplomirani pravnik Mitja Stupan, organizacijski sekretar pa takratni študent Matevž Krivic. Na univerzi je po grobih posegih v kulturo vrvelo, takratni Univerzitetni komite ZKS pa je kazal za to vrenje razumevanje in si je pridobil zaupanje, za kar sta imela zaslugo Stupan in Krivic.

Njuno ravnanje je bilo prilično libertarno, v nasprotju s predhodnimi pacifikatorji, ki so »mirili razpoloženje«. A to trenutni večini v Centralnem komiteju ni bilo všeč. Kazen ni doletela samo uredništev Sodobnosti in Problemov, ki sta bili odstavljeni, kaznovan je bil tudi Univerzitetni komite. Stupana in Krivica so na grd način odvrnili od kandidature, češ da je Stupan predviden za člana vlade, Krivic pa da mora doštudirati.

Z vrha pa je prišla potrjena kandidatna lista, na čelu katere je bil nekdanji pacifikatorski sekretar Zajc. A volivno telo je to igro podrlo: Zajc je dobil premalo glasov za izvolitev. Med izvoljenimi je bil najmočnejši Marko Bulc, in tako je moral on prevzeti vlogo političnega sekretarja.

Ker pa je bil Bulc politični »težkokategornik«, so mu morali dovoliti, da povzdigne politični rang univerze: za sedež organizacije je dobil palačo Kazine, tja se je preselila tudi Zveza študentov. Univerzitetni komite je dobil vplivnejšo vlogo v politični hierarhiji.

Z enako težo ga je nasledil Stane Dolanc, ob njem je bil organizacijski sekretar Franci Pivec. Član tega komiteja sem bil tudi sam. (Velja omeniti, da sem Dolanca poznal že iz svojih študijskih let, saj so takrat hkrati z nami študirali štirje demobilizirani polkovniki, med njimi Bulc in Dolanc.)

In že smo v letu 1968, ko se junija zberejo študentje v naselju. To leto je simbolno: svet pretrese atentat na Rudija Dutschkeja, poleti je udeležba na korčulanski poletni šoli spektakularna, saj so tam skoraj vsa največja imena tedanje levice od Blocha naprej, pred zaključkom šole pa sovjetski blok obračuna z reformno Češkoslovaško. Korčulansko resolucijo sem prinesel v Ljubljano, skupnost študentskih radioamaterjev (predhodnica Radia Študent) jo je transmitirala na Češkoslovaško.

Zaostajanje našega domačega dogajanja za zahtevami časa me je prizadelo, dobil sem hudo vrtoglavico psihogenega izvora. Zdravniškemu nasvetu, naj spremenim način življenja, sem lahko sledil le tako, da sem spremenil način žívljenja življenja in radikaliziral svoj način izražanja.

Študentsko gibanje pa je raslo in se tudi notranje pluraliziralo. Med drugim je nastopila krščansko motivirana skupina »Četrti blok«. Našo in mariborsko univerzo je predstavljalo v skupščini več poslancev, med njimi naš študentski predstavnik Tone Remc. Dolanca je nasledil Gojko Stanič. V tej sestavi komiteja sem bil Staničev namestnik. Študentsko gibanje pa je kar kipelo. Še najbolj je spominjalo na prve čase kasnejše Metelkove ali pa Roga in na današnji Plac.

Seje Univerzitetnega komiteja so bile javne, z udeležbo študentov, in so spominjale na slike iz revolucij: sejna soba s študenti na raznih pomožnih sedežih in na tleh. Na ta način smo prakticirali odprtost političnega odločanja.

V kontekstu slovenskega študentskega gibanja je nujno treba povedati tudi nekaj besed o Stanetu Kavčiču. Po političnem obračunu je bil spremenjen v neosebo, zdaj pa je blago omenjan kot pozitivna figura. V obdobju, ki ga obravnavamo, je bil najprej član »ideološke komisije CK«, ki je skušal (a brez uspeha) rešiti Perspektive. Politični rang je zato Kavčiču začasno padel, a potem mu je zaradi svežih idej zrasel, tako da je postal predsednik vlade. Ko so odstavljali univerzitetni tandem Stupan-Krivic, so lažno namignili, da je Stupan kandidat za člana vlade (v resnici pa je postal pripravnik na sodišču).

Junija 1968 na zborovanju v študentskem naselju so bili na stenah tudi plakati, ki so izražali zaupanje v Kavčičevo vlado, njegov odziv na zborovanje pa je bil blago distanciran. Da se potem študentsko gibanje v Sloveniji ni usodno vezalo na vladino politiko, tako kot se je zgodilo v Zagrebu, kjer so študentje postali trobilo zahtev ene politične grupacije do delitve denarja v federaciji, je vsaj delno pripisati avtonomiji naše partijske organizacije, utirjeni z Bulčevim mandatom in utrjeni z njegovima naslednikoma Dolancem in Staničem.

Naš odnos do Kavčičeve politike je bil avtonomen: mnoge njegove odločitve smo odobravali, denimo v »cestni aferi«, nekatere pa so nas motile, včasih tudi huje, denimo to, da je bila Slovenija razklana, tako da so Kavčiča podpirali novi industrijski centri, zapostavljene pa so se čutili stari industrijski centri (Ljubljana je bila eno in drugo), ali pa, da so bili deli Slovenije tako revni, da so mediji poročali o smrti »57-letne starke« in da je diferenciacija celo naraščala. Ker mi, univerzitetna Zveza komunistov, nismo slepo podpirali ene od obeh političnih opcij, temveč smo razsojali avtonomno, smo s tem olajšali tudi študentom, da so ohranili avtonomnost opredeljevanja. Kot se je pokazalo pozneje, je bila naša avtonomija mogoča ravno zato, ker sta bili obe opciji, pragmatiki in doktrinarji, v ravnotežju.¹

Študentsko gibanje je razvilo neverjetno pluralnost. Nenehno je tekel dialog, tudi sam sem doživel, da so me iz »četrtega bloka« pozvali, naj jim še jaz kaj povem o nacionalnem programu, ker so pravkar prišli od razprave v krščanskih krogih. Nisem jih spraševal, kaj so slišali tam, govoril sem le o tem, kaj je zgodovinsko na to temo naredila partija. Ta dialoški pristop jih je zadovoljil. To je samo eden od primerov, kako so spontano nastajale debate. Teden dni zasedbe Filozofske fakultete je bil teden intenzivnega študijskega dela, ki so ga organizirali študentje sami, učitelji in asistenti pa smo sodelovali na svojo ali študentsko pobudo. Pluralnost se je pokazala tudi v razpravi na Teološki fakulteti. Tudi med študenti teologije so imele odmev ideje svetovnega študentskega gibanja, vodene od misli, ki jo je na Korčuli izrazil profesor z Gregoriane: »Ljubezen do bližnjega je mogoče prakticirati na dva načina: kot dejanja usmiljenja in pa kot spremembo sveta z odpravo tega, kar teži bližnjega«. Ta daljnosežni dialog se žal potem ni nadaljeval, okoliščine mu niso bile naklonjene.

V času Staničevega mandata je izbruhnila politična afera »25 poslancev«: ti so brez vnaprejšnjega dogovora s političnim vrhom predlagali Kardelja za člana zveznega predsedstva, na to akcijo pa sta se v zadnjem tednu avgusta z gromovniškima obsodilnima govoroma odzvala Popit v imenu CK ZKS in Vipotnik v imenu Socialistične zveze. Gojko Stanič je bil z delegacijo ZJH na obisku v Sovjetski zvezi, in tako je pripadlo meni, da skličem komite in se skupaj odločimo, kako ravnati. Med 25 poslanci je bilo kar nekaj profesorjev naše univerze in edini poslanec študent Tone Remc. Naš odziv je bil oster: tak ton obravnave poslanske pobude je nedopusten. Vrelo je tudi pri študentih, a naša reakcija na poziv k pogromu nad poslanci jih je pripravila na to, da so počakali z nadaljnjim zaostrovanjem. Politično vodstvo pa je takoj znižalo ton in odprlo diskusijo, zlasti pa ni izvajalo sankcij zoper poslance. Gojko Stanič se je medtem vrnil in naknadno potrdil naše ravnanje. Ko sem bil potem klican na zagovor na CK, sem Marincu na vprašanje, zakaj smo tako ravnali, odgovoril: »Branili smo ugled Zveze komunistov.« V čast mu je, da ga je ta odgovor zadovoljil.

Obdobje, ko je univerzitetni komite nekaj pomenil, se je končalo po obračunu s Kavčičem. Odstavili so libertarni Mestni komite ZKS, vzeli mestu Ljubljana politični vpliv, Ljubljano pa razkosali na pet občin in s tem na pet občinskih komitejev, ki jih je laksno povezoval mestni komite. Univerzitetni organizaciji ZK so vzeli avtonomijo in jo obesili kot slepo črevo na mestni komite. Nastopila so svinčena leta.

Sadovi našega in študentskega prizadevanja pa so ostali v zavesti in vsaj nekoliko vplivali tudi na demokratični način osamosvajanja Slovenije, preden je vse preusmerila ofenziva neoliberalizma.