Mednarodna dejavnost študentov Univerze v Ljubljani je v 60-tih letih prejšnjega stoletja po svoje upoštevala korenite spremembe ,ki so se dogajale po svetu. Najprej velja omeniti ,da se je takrat v veliki meri zaključilo obdobje, ko so kolonialne sile v največji meri krojile usodo večine človeštva. Z osamosvojitvijo nekdanjih kolonij so se spremenili tudi gospodarski tokovi, saj so se nove države želele čim hitreje izvleči iz revščine, ki je bila posledica kolonialnega izkoriščanja. Seveda so odprtih rok sprejemale tujo pomoč, vendar se politično niso želele vezati, ne na sovjetski, ne na zahodni blok. 60-ta leta so bila namreč čas izrazite blokovske konfrontacije. Temu so se nekdanje kolonije želele izogniti in ta težnja je bila zelo dobra podlaga za nastanek gibanja neuvrščenih. In v tem gibanju je imela Jugoslavija pomembno vlogo, ki ji je dvigovala ugled v svetu.
Ena od posledic povezanosti neuvrščenih držav je bila tudi možnost, da so iz teh držav prišli tudi študenti. Največ jih je bilo na beograjskih fakultetah, nekaj pa jih je prišlo tudi v Ljubljano. Z njimi ni bilo omembe vrednih težav, kar hitro so se vživeli v novo okolje, mi pa smo imeli priložnost slišati, kako je v njihovih državah.
Med tujimi študenti v Ljubljani je bilo tudi nekaj Palestincev in od njih smo lahko izvedeli, kako si izraelska država zamišlja »sobivanje« Judov in Palestincev. Na kratko povedano, zamisel o dveh državah (Izraelu in Palestini) je bila za izraelsko oblast nesprejemljiva. Jugoslavija je sicer podprla ustanovitev judovske države, vendar je hkrati zagovarjala pravico Palestincev, da ustanovijo svojo. Takšno načelno stališče so vsebovali tudi dokumenti Organizacije združenih narodov, vendar jih Izrael, ob izdatni finančni in vojaški podpori ZDA ,ni upošteval.
Študentska skupnost Univerze v Ljubljani se je pogosto odzivala na pomembne mednarodne dogodke. Še posebej odločna je bila ob agresiji držav Varšavskega pakta na Češkoslovaško leta 1968. V bistvu je ta agresija zelo nazorno pokazala, kako si velesila (v tem primeru Sovjetska zveza) predstavlja svojo vodilno vlogo na svojem »domačem dvorišču«. In za kaj je pravzaprav šlo? Znotraj češkoslovaške komunistične partije so se postopoma okrepili glasovi o »socializmu s človeškim obrazom«. Pri tem niso skrivali, da jim je nekakšen vzor ureditev v Jugoslaviji, kjer so imeli državljani neprimerno več svobode kot v državah Varšavskega pakta. Jugoslovansko pot v socializem je Sovjetska zveza skušala zatreti že leta 1948, vendar ji je to preprečila Titova odločnost in nevarnost, da bi se Sovjeti z intervencijo v Jugoslaviji zapletli v spopad z Zahodom. Na Češkoslovaškem tega tveganja ni bilo in sovjetski tanki so »povozili« zamisli o drugačni družbi, kot so si jo je zamislili v Moskvi. Navsezadnje so tako ravnali že na Madžarskem leta 1956. In zakaj je ob takih početjih Zahod ostal zgolj pri zgražanju? Preprosto zato, ker so podobno ravnali tudi oni.
Najbolj nazoren je primer ameriške agresije v Vietnamu. Tja so poslali svojo vojsko, da bi »zaščitili demokracijo« pred vdiranjem kitajskega komunizma v države jugovzhodne Azije. Med vojaki, ki so jih poslali v to vojno, je bila večina iz socialno najbolj ranljivih slojev ameriške družbe. To seveda ni moglo biti načrtovano kot bliskovito vojaško posredovanje, ameriška vojaška doktrina je bila precej »bosa« v spopadanju s partizanskim (gverilskim) vojskovanjem vietkongovcev. In kmalu so začele v velikem številu prihajati krste s padlimi ameriškimi »borci za demokracijo«. Sprva je oblast to dejstvo skušala prikriti, ko pa je bilo število padlih ameriških vojakov preveliko, je izbruhnilo nezadovoljstvo. Posebej glasni so bili študenti, ki so bili tudi sicer nezadovoljni nad vladno socialno politiko. Izstopalo je dejstvo, da je politika štipendij v bistvu onemogočala mladim iz nižjih družbenih slojev dostop do akademske izobrazbe in s tem tudi izboljšanja socialnega statusa. Na te proteste (še posebej potem, ko je na demonstrirajoče študente streljala nacionalna garda) so se odzvali tudi študenti v Evropi (tudi v Sloveniji). Bili smo priče zelo jasnemu nasprotovanju ameriški agresiji v Vietnamu in zahtevali takojšnjo prekinitev tega početja. Ameriška vlada tega ni hotela slišati in je vojaško operacijo še razširila. Pri tem je njena vojska uporabila številna bojna sredstva, ki so po mednarodnem pravu prepovedana (na primer kemično orožje, ki uničuje vegetacijo). Dokler se tudi v ameriških medijih niso pojavili grozljivi posnetki z vietnamskih bojišč, je vlada stopnjevala svojo »intervencijo za ohranitev demokracije«. Vendar so bili glasovi proti takemu početju vse glasnejši tudi v državah, ki so veljale za trdne podpornice ameriške politike-na primer v Veliki Britaniji Skratka , z vojaško intervencijo se je ugled ZDA v mednarodnem prostoru drastično zmanjšal in nazadnje se je ameriška intervencija klavrno končala.
Zelo je tudi študente v Ljubljani pretresel vojaški udar v Grčiji. Nobena skrivnost ni bila, da so ga zrežirali v Washingtonu. Domislili smo se prav posebne akcije, odločili smo se namreč, da mednarodni vlak, ki je peljal iz Nemčije v Grčijo, prelepimo s plakati, ki so obsojali dejstvo da je vojska prevzela oblast v državi, kjer se je rodila demokracija kot jo razumemo v Evropi. In vlak, oblepljen z našim protestom je lepo peljal do meje z Grčijo. Tam so ga grški policaji ustavili in z oken spraskali naše plakate. Izdajanje plakatov je bila naša priljubljena dejavnost. Najprej so jih natisnili v slovenskem jeziku in jih nalepili po izložbenih oknih ljubljanskih trgovin. Nekatere smo izdali tudi v angleškem jeziku in jih priložili publikaciji, ki smo jo pošiljali univerzitetnim skupnostim po Evropi.
Kot rečeno, dogajanje v mednarodni skupnosti je imelo svoj odmev tudi med študenti na naši univerzi. Ne le da smo glasno protestirali in sprejemali izjave v katerih smo obsojali uveljavljanje blokovske politike v mednarodnem prostoru, naša stališča smo tudi zapisali v publikaciji, ki smo jo izdajali v angleškem jeziku. Res je da je bilo naše izražanje v tujem jeziku dokaj okorno, vendar so študenti tujih univerz, ki so to publikacijo prejemali, razumeli, da nam ni vseeno, kaj se dogaja po svetu. Students Quarterly1 je zagotovo imel precejšen odziv, saj so se v presenetljivem številu odzivali na povabila k sodelovanju na seminarjih, ki smo jih organizirali. Prav tako smo dobili veliko vabil, naj se udeležimo njihovih razprav o vlogi univerze in socialnem položaju študentske populacije.
V resnici je bilo študentsko gibanje v Evropi izrazito nagnjeno »na levo«, osrednji poudarki so zadevali socialne pravice v grški policisti ustavili in z oken odstranili. Hkrati pa je bilo to gibanje naravnano proti strankarski oligarhiji, ki si je prizadevala predvsem priti na oblast in če ji je to uspelo, je kaj hitro »pozabila« na svoje predvolilne obljube. Zato se je študentskega gibanja dokaj hitro oprijela oznaka »nova levica«. Tudi v tem tiči razlog, da tradicionalne leve politične stranke niso izraziteje podpirale študentskega gibanja. V Sloveniji pa partija zahtevam študentov vsaj ni izrecno nasprotovala. Kljub temu pa so tudi domači politiki razbrali, da je vključevanje študentov v mednarodne povezave na nek način kritika tistih, ki so se zavzemali za bolj »trdo« politiko tudi do študentskih zahtev. K sreči je bilo teh manj kot onih, ki so vedeli, da je odpiranje v svet pot, ki vodi k izboljšavam tudi v domačem okolju.
Pri mednarodni aktivnosti študentske organizacije ne gre spregledati, da je bila poudarjena pozornost namenjena položaju slovenske manjšine v Avstriji , Italiji in na Madžarskem. Vselej smo se hitro in odločno odzvali , če so jim bile kršene njihove pravice. Pri tem se nismo sklicevali zgolj na sporazume, ki jih je Jugoslavija sklenila s temi državami, temveč tudi na mednarodne konvencije, še posebej na obveze, ki izhajajo iz dokumentov Organizacije združenih narodov.
Skupnost študentov Univerze v Ljubljani je aktivno sodelovala tudi pri mednarodni aktivnosti Zveze študentov Jugoslavije. Naj navedemo dva primera, ki ponazarjata to povezanost. Septembra 1970 je mednarodna študentska zveza (IUS) organizirala kongres v Bratislavi, na katerem so želeli, da »napredni del sveta« podpre blokovsko politiko Sovjetske zveze. Želeli so tudi nadomestiti češkoslovaške predstavnike v vodstvu te organizacije. Niso uspeli ne v prvi ne v drugi nameri. Prav predstavnik študentov iz Ljubljane je to preprečil, sklicujoč se na statutarna določila in poslovnik, ki ni omogočal naknadnega spreminjanja dnevnega reda zasedanja. Isti predstavnik ljubljanskih študentov je le teden dni po kongresu v Bratislavi, sodeloval na konferenci, ki je potekala v Jordaniji in naj bi izrazila podporo palestinskim težnjam po lastni državi. Prav v tem času pa se je razkril tako imenovani Rodgersov načrt, ki je predvideval vzajemno priznanje Egipta in Izraela. Bilo je prav zanimivo videti, kako so palestinski delegati metali čevlje proti predstavniku egiptovske študentske organizacije. Takrat se je v Amanu zgodila še ena dramatična zaostritev. Skupina palestinskih borcev je namreč izvedla atentat na jordanskega kralja Huseina. Atentat sicer ni uspel, vendar je bil odgovor jordanske vojske silovit. Jordanci so po tem dogodku odrekli zatočišče številnim palestinskim beguncem, ki so se morali preseliti v Sirijo in kasneje v Libanon. Takratni dogodki v Amanu so botrovali rojstvu palestinske teroristične skupine »črni september«. Slovenski član jugoslovanske delegacije pa je imel srečo, da se mu ni uspelo vkrcati v letalo TWA, ki so ga Palestinci ugrabili in kasneje razstrelili na nekdanjem vojaškem letališču Zarka blizu Amana.
1 Uredniški odbor publikacije Students Quaterly: Ludvik Škoberne(urednik), člani: Janez Koželj, Tomaž Rodman, Sašo Šrot, Peter Vodopivec
