RAZTREŠČENI ZAČARANI KROG

(Zagrizeni ples obnemoglih silhuet)
(Pričevanje neke noči)

NA ROBU – ad-A

zmrzal je
eterična mesečina
zbor kamenčkov se tiho dotika vesoljnih tipalk
krog se vrti
vedno bliže svojemu središču
omotični koncentrat središča
senljivi koncentrat točke
ali
tihotapstvo bednega pričakovanja
kako trdno veruje tihota vase
ne šume niti krila
ah da
kje so vendar krila
zbor kamenčkov se vdano dotika srebrnkastih puščic
kje so le ta prekleta krila
saj v takem zatišju
v tej izbrušeni tihoti
brni
in brni
da
vse stvari so sprijete od kozmičnega brnenja

izza kulis si drzne Edon
sopeč
škripajoče
čisto v sredino
zakrinkano okamenjen
in krog je v cilju
sredi zatemnjenih silhuet

ŽIVA PRIČA

kritje imam v svoji senci
zelena kri
zelena kri
siva siva zverina
v varnem satovju kamenčki zagomaze
vrženi iz tira
siva kri zelene zveri
moja senca je kratka
in postaja čisto majhna

iz postelje si jih vrgel
nekatere
kjer so s sladkobnim pudingom drobili
nič v nič
raztrgal si izjemno človeško delo
satovje umetelnih vezi
in modrost modre krvi
maske padajo na tla
salon je poln golih stisk

sredi svetlečega se snopa
ob vznožju meseca sedim
in opazujem

debeli krik zbora se plazi naokoli
niti koraka naprej
kajti požro te vrvi ranjenih vezi
vidim znamenje na tvojem čelu

odplavam na lastni senci
naj se obračun zgodi
brez mene
sredi črnih silhuet

OBIČAJNE SANJE

nekoč je padel mrak
nato sem spal
kriče ime
prebodeno z dotikom
vesolje se svinčeno krči v kepo
ki mi je bila vržena v obraz
neslišno padam
neslišno treskam ob čeri
naravnost v žgoč objem
ki rešuje kri ledenenja
v tisto purpurno dvozlitje dveh čisto novih rek

a to še ni ob zori
je tisti čas
ko drhtijo čas
ko drhtijo tla
in zrak
sredi temnih silhuet

NA ROBU — ad-B

mister Smog in mister Smod
sivolasa ter nemirna
med njima tesna mizica
v loži sredi mreže
rentačita si v lase
in je polna luna
gravitacijski tokovi so zmedeni
ob polni luni
in le ob polni luni prihajata semkaj
ve povedati od nove ljubezni vznesena violina
in že nekateri
ki ob eni sami čaši piva
zatuhtano prežde večer
na svojem istem mestu
nevede oprezujoč v rešilni kot
iz njega beli smoking vljudno peha nepoklicane
kajti
rezervirano za prodajalke kičastih amorčkov
ki v košati nejevolji razmetavajo oči
kava poseda uro dve
ali le pet minut
ogrožena od preživih ustnic
nato ob vzglavju dvojni plačan viski

in oni kot
tam doli
je vdano lajanje na luno
up brezrokega prodajalca tihih rož

povsod razmetani drget besed
zabrisane sence v motnih očeh
preko grla napojeni poslovni
zmagujejo zrcala
marmor
luči
pa tista čutno zbrana violina
ki tuli ljubici v oči
lijejo valovi kadeče se luči
trkljanje iz dna polizanih kozarcev

mister Smog in mister Smod
pa tisti nekateri
ki priplavajo na sleherni lunin smehljaj
zmerom ruvajoča si lase
z zobmi
štrlečimi v napad

violina zopet sope sredi bobna
potem
po tem
kako žgoče šumeče bo potem

nekdo tedaj odrine dim
krempljasti zamah v stopnišču
ti si Edon!?

lunika se ločita od las
kupčija v odrešilnem kotu se ustavi
lajanje se otrese ovelih rož
in igra postane pogled volkov
sredi zamegljenih silhuet

SPOZABLJENJE

napoti mi je lovska žalost
saj ne sledim sledove
bel steber
nesmiselna grehotna belina
ki se prebija skozi kadeči se soj
sedim
a hip za tem odhajam
z roko v roki
prepleteni prsti sredi najinega sporazuma
brez besed
kje je soba
za nama pljuva hihitavo brnenje vran
prepleteni prsti so posmeh
a ti to razumeš
danes bova razgrnila blazino preko gričevnatega sveta
tam
kjer se regljavo krtačijo stoječe vode
in ti to veš
nič o ceni
borzirajo naj oni
debela violina ima štiri sobe
in njegova sedanja belo zatočišče
z nekakšnim gajem
in jaz
koprenasto odevalo
ljubše so mi potočne postrvi
brez zlatih spremljevalk v zaprtem tolmunu

in ti to občutiš
da korak zastaja v bujnem vbrstju
skozi krila metulja se utrinja pričakovanje
drhtenje žarečih oči
tega ne moreš sredi škripajočega ometa
raztrgati val
in tista osamljena tišina
brez teme
brez svetlobe
le zapuščeni sij nad sotočjem
kjer odmevam
Emea
odmevam nad tem najinim sotočjem

vzemi prgišče papirnatega kruha
Emea
z moje dlani
Emea
zakaj
sredi prosojnih silhuet

NA ROBU – ad-C

moram nazaj
nisi se vrnila
poslušam krakajoče brnenje
tisti obraz tam
čemu bi ga sovražil

zakaj te ni prekleto
tudi meni vina
da izližem te črepinje
samotne strmine belega stebra
tisti obraz tam
na zrcala je pripeto njegovo znamenje
na vsa zrcala pobesnele dvorane
eno samo znamenje tvojega obraza
tisoč razvejanih pokvek
križ
polmesec
orel sedmeroglavi
zvezda
ki se zdi rumenkasta
vsakdo zapazi tistega
ki ga bo uporabil
lektorjev in sodnikov ni
le uporabljajoča ogledala
izdajalskost pod različnimi koti
divja razstava zaudarjajočih znamenj
sredi mrzlih silhuet

RAZPOTJA

kraljevsko nagrado dobiš
če se odpraviš na pot
k lastnemu izviru
le roko boš pomočil v biserno čistost
izprosila se bo očrnela koža
zobje se bodo zasvetili v novem čeljustnem oboku
plemenita žival pije v bistrini

pismenke zobajo krog
da odstružki odplavajo
nekje bosta mister Smog in mister Smod
nekoč ali jutri
bolščala v zarjavelo vodovje
odrini na pot s kljunastim čolnom
na tisti kraj
kjer te bodo z ostro britvijo znebili trdih kocin
in brijoč ti izdali
resnico
o prepozni luči
ali
pridi jutri
nekoč zopet enkrat

dlačice prezebajo na tebi
prepovedal je pogled nazaj
kajti jutri je ponedeljkov dan
nove figure ribarijo spodaj
med zibajočimi se čermi
sopotnik v kalnem si
sredi motnih silhuet

PREPRIČEVANJE

ne bova izbrisala najinih sokov z ust
moreče sanje preganjava z bosimi nogami
ne bova ločila najinih prepletenih las
saj niso hladne mesečeve tipalke
premočrtne in vzporedne
preperelo vezje krpava s pajkovo slino
in skale poleg naju so zelene

mučiva se z navezo v steni
saj vrh ni drugega
kot nepremični konec
ne bova se poskusila odlepiti
saj tu v skalovju
tik pod vrhom
tu domuje sreča
tik pod vrhom

apriori pa kriči
strmi naravnost v naju
parabola odmerja tvoj in moj dan
ter to čudno noč

da le ne bi bilo mostov za beg
zdaj sva na istem bregu
vrvi tiho drse
in skale poleg so zelene

da le ne bi uzrla mamljivih vrhov
čeprav hlepiva preko tistih mostov
orel oblastno kroži nad nama
sredi spolzkih silhuet

NA ROBU – ad-D

zveneči temni krogi
ki se dotikajo
brneči temni krogi
so del bridke bitke
za čisto lasten obstoj
le kri hočejo
in nekaj soli na rane
da trud ne bi imel ime zaman

razmetane so orhideje
vržene iz fosforne noči
buldogova senca krene na teraso
in zmami ahilovo peto plahutajoče druščine

oko zasolzeno z melaso
prah
je preveč prahu
da se lepijo prsti velike zoe
astmatična zmes zraka in konca
ki je nenadoma prav tu
in ravno tu
prav zdaj v nekočnem času
in bel steber
nemo strmi v selekcijski premik

zvarek je iz golih senc
niti enega človeka
vsakdanja ločenost je izbrisana
apatija krili z rokami
srdita agonija volje pleše
kot smrt
kot kolo skeletov v osrčju viharne noči
zakrulili so v pisano krivuljo tendence
nekdo tuli skozi rog
čeprav črednika nikjer ni

tudi violina zdrsne v cvileči molk
znamenja mrknejo za stebrom
in zrcala so spet svetla
sredi zamaščenih silhuet
prosojni čas
z izbuljenimi očmi na temenu
v katerem kljuva in razbija

NA ROBU – ad-E

prosojni čas
zgošča se v koloridno peno
strdki se zbirajo na poapnelih ovinkih
strelovodi ne zmorejo svojega posla
v tej kepi prosojnega časa
se verižno razpirajo žrela

ne morem izvleči krika
čeprav bi zadostoval le mikroatom tega strnjenega časa
in moja senca
ni je več
ne more me odplaviti z roba igle
nemoč prihuljeno gnezdi v belo pološčenih kosteh
duh po česnu in gnilem žganju
mister Smog in mister Smod sta v hipu izpila bratovščino
žvepleni plini iz skupnega trebuha
niti na kozlanje mi ne gre
ojekleneli tulec veže spone
nekaj tu ne more biti res

v kepi penastega prosojnega časa
ko bi našel pravi mikroatom
kako naj ustrežem svoji misli
bohotnica me stiska v mirovanje
in zveni
neprestano zveni
neprestano trkajo mikroatomi vkup
kot kristali brez reda sekund
nek začudeni pogled s stopnic me je pribil na steber
nek zmeden sprašujoči obraz

ki ni njegov
zaznamovan
temveč je njen
ki vrača se
ki sem si ga želel
sredi pobesnelih silhuet

NA ROBU – ad-F

zobje so zagrizli
v strjeni čas
da so zacvilile dlesni
in so zaškripali čeljustni sklepi
soparica se zvija pod težo
pogledi trgajo tišino
obrnjeni za devetdeset stopinj od lastne smeri
beločnice so bele
strah samozavedanja
ki se znova rojeva

kajti trud je nepotešen
potoček blagozelene krvi
si utira pot po stopničastih slapovih
kapljice se razbijajo navzdol
in glava osuplo počiva na sedemnajsti stopnici
bele halje jo oklepajo
obraz je bel
in steber ob moji desni se belo kremži
kot bi bil bel skrušen starec
zelena kri tiho drsi
iz komaj rojenega drobnega izvira na čelu
v tišino si krčijo pot sirene
in zelena kri se suši na deveti stopnici

le Edonove oči se zazro naravnost
v lastno smer
buldogova senca je stopila pred vse
razsejala je izzivalno svoja znamenja
za katera se nihče ne zmeni več
in prešine zmotno čredo nepopisna želja
da bi zavzela prejšnja mesta
da, bi vsakdo bil spet v oklepu
sredi mreže v varnem satovju združene ločenosti

NA ROBU – ad-G

priostreno brlizga grčeva tišina
trudna je
brenčeče strune v telesih
kompanija izbija kozmično dno
da se izceja orgazem v preteklost
in ta tišina urinira
zvitek zelenih robčkov je razsut
nenehno uriniranje do onemoglosti
praznina se prazni
kot kotel iz nevidne pare
eksperimenti so izpraznili tudi slapove
izsušena usta mlaskajo
nekje mora biti ujeta črna kri
razbeljeni goltanci so nastežaj razkrečeni
zahvaljeni beli smoking
ki se igraje spet premika
izzivalno kriči po začudenju
in bleščečem sramu
ki blagodejno izplakne nikogaršnjo krivdo
črno kri
in še črne krvi

izvlekel sem ostro kost
a si ne upam pobrati razsutih zelenih listov
ki jih je polno vznožje suhih slapov
truma s pogledom sledi mavričnim izvirom pred seboj
sredi očrnelih silhuet

Edon se nameri k izpraznjenemu mestu
na desni mister Smog
na levi mister Smod
truma završi v pozdrav dejanju
krčevito se oklene vsakdo mreže
zmagovito
in pogoltne balzamirani napoj
buldogova senca

znamenja
vse migeta nekje v zraku
odpravljajoč se v pozabo
le kdo
le kdo bi znova kuril
sredi zakrinkanih silhuet

NA ROBU – ad-H

jeklene vrvi se drgnejo pod kopreno
izbrnevajo asonanco
nategnjene preko živčnih sistemov
ubijalskost je razsula gmoto dražljajev
ki zdaj odteka
sopeča volja
nihče ne strmi nikamor
izžeta volja
in modra kri
siva kri
zum zapisuje napolnjevanje obličij
medtem ko cvilijo sadeži pod težo

Emea Emea
tvoj izpraznjeni stol so obrnili k publiki
teatrska luč
nič nepredvidenega se ne sme zgoditi
beli steber
in zrcalne stene vsrkavajo kozlanje živcev
stopnišče je zastraženo z nagomiljenimi krogi
tvoj stol je odrska luč korakata v prizor
polarni sij se širi
eksekucija sredi neprodušno ograjene mreže
ob razbitem kupu zelene opeke
endogamna eksekucija
pantomimični vrač s tremi merjaščevimi zobmi med zobmi
mister Smog in mister Smod sta iz skupnega trebuha izvlekla škrlat
Emea
tvoj zeleni stol so prebarvali v sivo
Emea
legla je skrivnostna polarna noč
Emea
sredi svečano namrgodenih silhuet

SPREMINJAJ TOREJ

izlušči kup nesreče iz sebe
pusti le samega sebe
pusti ga
samega čistega sebe
umije naj se
in izliže lojnice
da boš postal nekakšen jaz
upepeljena gošča tvojih žil
ki si jo nosil s seboj
ali prejšnji krog
morda prav tako začarani krog
sivo enolično stanje
pusti le čistega sebe
rdeča kri bo slekla modrost modre krvi
oškropila bo poti
ustvarjala bo bela telesca
in tovornjake s kisikovimi bombami
zato si tu
prišel si
ne posvečaj se rezkemu vonju embalaže
moraš ostati tu
sredi plavajočih sredi razmehkuženih silhuet

NA ROBU — ad-l

Izvrstno
ko bi le kuhal čaj
pri vrelišču tanina
no dobro
nezaposlenih ni več
kosmat je ta čaj
in v njem je poprovinasta jasnovidnost
le še serenada ob tem lesenem tronu
krik po molku
vrač v škrlatnem
skalpel v njegovi osmojeni roki
in tišina
zamolkli lesket zadimljenih svetil
čekani divjega merjasca med zobmi
tiho zvončkljajo obredni tok
brezposelnih ni
koloradski hroščki so na svojih odmerjenih prostorčkih
merjaščevi čekani pa naprej
še vedno navzgor
do tankega ureza s skalpelom
in zaznamovanost je prečrtana
skodelica časa izpita
nekdo prinaša čašo iskrečega se olajšanja
modro je storil
modro je storil
modro
sredi zasrečenih silhuet

ZDAJ LAHKO SPET PLOVEM
NA SVOJI SENCI

izdelal sem si izstopni vizum
ob nemih golih pričah
lastnoročno
za odhod iz prekajenega in osmojenega vrtinca
in pozabil sem se podpisati
podkrižati svoj križ čez vse
čez mirovanje
ždenje
in čez pološčena zrcala
nekoga moram obiskati
to so sanje
tisočletni praspomin
ki ga je razvrstil kaos meni v prid

izdal sem si torej izstopni vizum
stopil sem skozi eno od zrcal
v noč
in gorela je tema
nešteto balončkov se je napolnilo z zrakom
nek pijanček si je ogledoval svoj nenadni ovinek v desno
trije mostovi so me raztegnili v tri smeri
čeprav sem hotel le po eni
plavam lahko tudi kar tako
brez lastne sence
proti širnemu pročelju nebesnega sveta
nasproti rojevanju ozvezdij
neznanih prečiščenih svetlob
nedaleč jutru
ki je ponedeljkov dan
napravil bom obhod
okoli kroga
ko bom vedel
in da bom znova vedel
da ne bom več žrtev
sredi prežečih silhuet

PIKA NA I

poglejte
ter stisnite zobe
naravni logaritem iz pike na i
nič celih
nič
nič
nič
nič
nič
nič
nič
tu bo kmalu konec
ena
ena
ena
in naprej!?
ne bojte se skrajšave
ali ni to
fantastično povprečno življenje
sredi vročično razžarjenih silhuet

Objavljam pesmi iz zbirke Raztreščeni začarani krog (samozaložba, Ljubljana 1988) v spomin na sošolca iz gimnazije in prijatelja Bena Zagrnika.

Urednik