Maja Šivec: Ujma, galerija RRRudolf, 23. avgust – 12. september 2023
Z nizanjem podob deroče in v dneh po ujmi umirjene, a z ostanki razdejanja nasičene reke, se je fotografinja Maja Šivec, znana predvsem po umetniških fotografskih ciklih ženskih in moških teles, poklonila svoji Dravi. Reki, ki ji že štirinajst let posveča fotografsko pozornost z namenom ozaveščanja, da se ohrani naravna, čista. Ujmo, kakršne si niti v najbolj morastih sanjah ne bi mogli zamisliti, je mogoče razumeti (tudi) kot povabilo k refleksiji o podnebnih spremembah, kot spodbudo k izboljšanju infrastrukture in kot lekcijo o pomenu ozaveščanja in sodelovanja.
Socialno-dokumentarna fotografija je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja zelo razširjena fotografska zvrst, nekateri družbeno bolj angažirani fotografi se je še danes lotevajo na različne načine. Tako zasnovane dokumentarne fotografije so nastale tudi ob tej ujmi v samem centu dogajanja, objavljene so bile v medijih in na različnih družbenih omrežjih. So pa nastajale tudi fotografije s subjektivnim (tudi poetičnim) vidikom dogajanja. Razstavljene fotografije Maje Šivec sprožajo povsem individualen pogled na divjanje ujme, nastale ob obrežju Drave. Predstavljajo vir (stvarnega) opomina na ta čas. Ne travm. So subjektivna interpretacija realnosti. Izkazujejo fotografsko originalnost, tehnično podkovanost, nekonvencionalnost ter inovativnost tako v formalnem pristopu kot v izboru teme in koncepta. Fotografinja s prehajanjem svetlobe skozi posnetke raziskuje optične učinke svetlobe in sence reliefnih površin ter ustvarja (pri nekaterih celo) vtis gibljive slike.
Sunek vetra je zarezal v reko kot nazobčan nož. Na oddaljenem nebu so se plastili oblaki, na strehe hiš je padla senca, kakšno bi ustvarila krila orjaške ptice v letu. In je padel dež in je padala toča. Mlečno bele zamrznjene kroglice so prerešetavale liste na drevesih, tolkle po hišah ob reki, se v divjem plesu odbijale od tal. Potem je nenadoma vse potihnilo, a bilo je povsem očitno, da se je vreme obrnilo odločno na slabše. Približevala se je nevihta. Nevihta neviht. Ujma.
Reke so ob nalivu prestopile bregove in poplavilo je na tisoče domov in poslovnih prostorov. Sprožili so se zemeljsko plazovi. Veter je trgal strehe, povodenj je pokopavala pod seboj avtomobile, podrta drevesa so blokirala ceste in železniški promet.
Drugo jutro se je stemnilo povsod, kot da bi noč dobila večno bitko z dnevom. Grobe kaplje so cefrale zrak, in ko se je že zdelo, da bo trajalo večno, se je umaknilo pred prvim hladnim, sramežljivim žarkom sonca. Vremenoslovci pa so opozarjali, da najhujše še prihaja, in pozivali ljudi, naj ne hodijo ven, če ni zares nujno.
Za mnoge je bilo to najbolj dolgih deset dni v njihovem življenju. To so bili dnevi šoka, stresa in ne čisto dojetega dejstva, kaj se je pravzaprav zgodilo. Počasi, počasi je v zavest ljudi prodirala kruta resnica grozljive povodnji. Povodnji, ki je z neverjetno hitrostjo zalila ceste, parke, vrtove, hiše. Ni bilo časa, da bi se kaj veliko rešilo. Z vodo so prihajale neverjetne količine zemlje, kamnov, lesne mase. To je rušilo vse pred seboj.
Po začetnem šoku in stresu je z dnevi v ljudeh počasi začelo rasti racionalno spoznanje, da so ostali živi, nepoškodovani in da se lahko materialne dobrine nadomesti, da mora življenje teči naprej za njih, za sorodnike, za prijatelje, za vse dobre ljudi, ki so v teh dneh prikazali popolno človeško solidarnost. Kljub bolečini, obupu, joku, za trenutke izgubljenemu smislu nadaljnjega bivanja se je v ljudeh vse bolj krepilo spoznanje, da ima življenje svoj smisel, da ga je vredno živeti.
V fotografije Maje Šivec je ujeta pripoved njene reke. Reke Drave. Kot dokument časa lahko v živo pričajo o najpomembnejši izkušnji sredi groze odtrganosti od sveta, brez elektrike in vode, o vodni ujmi, ki je osamila in odrezala od sveta mnogo ljudi, lahko pa s svojo naravno navzočnostjo spomnijo tudi na to, da so posledica ujme odprle tudi srca ljudi. Opomin, ki je posledično tudi zavest o zmagoviti povezanosti, o nečem tako lepem, ki se je rodilo iz te strašne izkušnje. Kajti, ves ta pozitiven čustven naboj je treba prenesti naprej, v prihodnost.
Vemo, da plazovi še niso rekli zadnje besede, da se reka le pretvarja, da je ukročena, da so preštevilni bregovi razrahljani in utrujeni, in da prav kmalu prihaja jesen, z njo pa klasične padavine, dvig vodostaja in hudourniki. Naj ne bodo pozabljeni, naj ne gre svet naprej kot da se to ni zgodilo. V tisočih jezikih, v najrazličnejših podnebjih, se zgodba človekovega obstoja – v ujmah, ki ga ogrožajo – razpreda naprej, ne da bi si ljudje kdaj naveličali pripovedovati drug drugemu. Ali pa si mogoče kakšen pripovednik sam sebi pripoveduje zgodbo, kakor otrok, ki prepeva v mraku, da bi premotil svoj strah? Načini in oblike tega pripovedovanja se s časom in okoliščinami spreminjajo, potreba po pripovedi in pripovedovanju pa ostaja, pripoved teče naprej in pripovedovanju ni konca … Kot upanje, da se nikoli več ne bi ponovilo. Eno izmed takih pripovedi o uničujočih posledicah vodnega divjanja so tudi fotografije Maje Šivec.
