Ljubim vas, polnovredne besede,
ko vlak me preseda skoz’ mesta
in ’z neba na glavi pristajate,
pronicate v lase, oči prižigate,
sopotnica tiha, podkožna,
kot vesolje rasteš, razširjaš,
kot mikroskop v globino zreš,
teleskop v daljave,
ko potrpežljiv je pogled in mirna je kri,
nevidnost, kot duh se ponuja, vonjave,
okus, odrešenje, ko trava mi poje, darov
polna njiva in najtrša misel je voda, postajanje.
Sava narasla, polna je čaša, ki sušo odžeja,
ribič pri jezeru, ki sanje lovi, morda ribe
iz podzemlja, arhetip za površnost sveta,
da levijo se iz kože, pohodniki strumni,
osamele hiše, na obrazih razmišljanja,
žuborenje potoka, tu čas se ustavi.
Mag si, srce alkimije, most do vrhunca,
ko mrak se obrne in dan se nasmeje,
žerjavica, pod skorjo tliš, nad oblaki,
v večernem objemu, v snu se hraniš do jutra.
Presveta si poezija, žrelo tvoje globoko,
naj slava se ti piše, najvidnejši spomenik
in najsvetlejši grob.
NADOSEBNO KUKALO
Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili
plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,
v ironiji preletava brezmejno nebo.
Nebo – za razdvajanje nedovzetno,
nikdar nerazpolovljeno, z nežnim
nasmehom, prodornostjo modrine;
miri zbegano padanje, nemirno
poskakovanje, ali vsaj poizkuša
pókazati, da to vestno je merilo,
pot v milino, neuročenost.
Da noč ne skopari,
ko dan se prebuja,
in dan ne ovaja noči v
prednočnem somraku.
Je – na tleh vodoravnost,
a krogla v zraku.
ZAUP
Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;
pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,
ko sem še gradil kostno maso,
ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.
Sprehajam se ob stikalu in opazujem,
kako sem se začel spreminjati v atome,
v sonce, v trk galaksij.
Popelji me v vragolijo na cvetoči jasi veselja.
Ne vem kaj piše v knjigi kraljestva,
ne vem kakšno je preroštvo,
a rad ležal bi tu, na mehki travi,
legel bi v banjo zvezdne kopeli.
Ko pade mrak, mimo mene hodi bela senca;
koga mi pošiljaš za družbo, sam bog ve.
Zaenkrat bom tu, ob ognjenih zubljih trosil
želje in risal, kot da ne trepetam,
verjel bom najvišji tej dobroti,
verjel bom tako, kot verjamem, ko poduham cvetlico,
tako, kot nastavim lice sončnim žarkom,
tako, kot zapoveduje blagovoljno brezličje.
PESEM
Kako bi lahko še bolj sebi pel kot v tihoti notranjega sveta,
ki prekaša zunajtelesno odsevnost,
ali kaj bi bilo bolj zrcalno kot zrcalo, ki gleda zrcalo,
ko pritisk strmenja naredi razpoke, iz katerih teče vezivo,
besede, emocije, ki gladijo površino in zaobjamejo svet.
In roža, vdihnjena iz razprtja, kateri namen je gledati,
opazovati, čutiti zrak, ga oblikovati po lastnem nareku,
ki kliče, tudi kriči za kisik, da steblo nahrani,
listje, ko dih jemajoče nebo daje ji zanos.
Saj dar je ta vznesenost, če cvet se oplaja, ko žarek
izpovednega sonca se pestiča dotakne,
zemlje, ki hvali ji rojstvo, spomine varuje, oddih v viharju.
Ko narava uspava, zelena, v smrti ponikne,
hromenju zaupa in slišnost zamrzne, šumenje, topot.
Pesem je tista, uho glasne tišine, v noči lunino zatilje,
ki sence nasmiha, ko se glasovi razgovorijo in
potihnejo v sobani toplih sten,
v prasketanju plešočega zublja.
Rešiteljica si, draga moja, v ugaslih svetovih, ki jih
pohodil je čas ali leta, ki v času še živijo, vse bolj hrupna
in zamaknjena v slikah nekih drugih rok, oči, spreminjanja,
kot vprašljiv trend ali morda ostro bodalo pred novim
začetkom, s sladko krvjo, ki zemlja jo pije.
Blažen si duh, ki v lakoti si žrl besede, zdaj silhueta kot
budna svetloba v noči cvetiš, ohranjaš mit na mostu
življenja, ki v raztezanju rasteš, topiš srce kot tekoča evforija.
Tvoja zvesta roka gibljiva, od nog, ki čutijo grudo,
do krone, v nebo segajoče podnebju namiguje;
da vsak veter je razumski,
vsaka voda, prelita čez sita je bitja,
ogenj kot neizprosna ljubezen
in zemlja mir, postlana za motrenje.
ONA DOTIKA SE
Ona dotika se božanskega v bolečini,
ki poslalo ji je paradoksno pismo,
da koliko polbogov dotika se resnice
s polomljenimi krili, z nezaceljeno
rano in trpkim okusom na jeziku.
Saj tudi Bog je elitist, razpršen v
slepo trivialnost, in kako ga to
poduči o njegovem svetu, je še
vedno nedokončana zgodba, ki se
piše tu in zdaj. Neutrudno in nenehno.
SPOZNANJA
Kako naplavlja ta deroča reka. Sila. Polena,
ki nama dvigujejo plamena ognja, telo,
usločeno v zamolklosti otroka. In tu sva,
da posedeva ga v naročje, ga nahraniva,
ko z iztegnjenimi rokami v sedanjost kliče.
Zanimivo se nama zdi, kako je narava
skladna z notranjostjo, njenim gibanjem
po pokrajini, ki nam sveto je igrišče.
Danes na najin somračni gozd sije
toplo sonce, na prostoživeče živali,
najine zvedave oči, družabna sopotnica.
Odpadla peresa prostih ptic pobral sem
na poti v svetišče. Nabral sem jih tebi,
kot šop nesmrtnih rož. Kot pesem.
