Izak jim je rekel: »Čemu ste prišli k meni, ko me sovražite in ste me pregnali od sebe?«
Biblija, 1 Mz 26,27
Rodil se je tam v zgornji Savinjski dolini, kjer je doma hmelj, težko delo in preveč pijače. Jakoba so vedno nekam odmikali in »cartali« istočasno; bil je brihten ampak nekam.. svoj.. Tako družina kot vas ga nikoli ni iskreno objela. Talentom se v socializmu ni godilo slabo, odlično pa skoraj nikoli.
Zato ni bilo čudno, da je Jakob šel v šole, pet njegovih bratov pa delat na polje. In to ne samo v ta malo šolo, temveč tudi v veliko; kjer se je Jakob, ki je zase vedno dobro poskrbel, odločil za pravo. Pa slovensko pravo zaradi njega ni doseglo velikega napredka, ker mu je šlo slabo, tako da se je pogosto vračal domov. Tu pa tja preveč zagnano in poglobljeno, in nezakonski otroci so jokali.
In v domači vasi, pravzaprav zaselku, je spoznal učiteljico iz sosednje občine, sicer iz Ljubljane. Izgubljeno v kraju, kjer jo je zjutraj, njo, ki je v pravilni slovenščini citirala pesnike in pisatelje, pozdravil ukaz gospodarja hiše, kjer je spala, z besedilom: Jet vente zun činke čonke fuotrat.« Kar je bilo ostro opozorilo, kje je zdaj, daleč od Prešernovih gazel.
Bila je osamljena, ker se do kmečkih fantov pač ni spuščala; železna nepisana pravilo so to prepovedovala obema slojema.
Jakob večni študent praava in Bina osnovnošolska učiteljica, sta bila edina samska intelektualca daleč naokrog. Ljubezen to ni bila, računica, tiha, pa. Sledila je poroka. Oba sta bila delno zadovoljna, o prvih letih njunega zakona ni poročil.
* * *
Pa so prikorakali Švabi na Štajersko, in vse izobražence izgnali; program ponemčevanja je to zahteval (tretjino Slovanov pobiti, tretjino izgnati, tretjino ponemčiti – je bil uradni kurz njihove politike, ki ga niso niti skrivali.)
Jakoba in ženo tja spodili tja nekam v hribe Srbije, kjer je vaško godalo in zavijanje volkov bila edina razpoložljiva muzika. Ljudje so bili ubogi, vendar gostoljubni; in s svojskim (srbskim?) pogledom na svet.
»Samo da je rat prošao.« je nekoč skušal navezati pogovor Jakob.
»Kakav rat! Sve kuće stoje a svi sinovi su se mi vratili živi i zdravi. To nije rat!« mu je odgovoril domačin in odhrkal domov.
Bina, Jakobova hladna žena, je skušala učiti mlade Srbkinje, pa ni šlo. Že drugo uro je učenka, ko je videla da ne zna lekcije prve ure, vstala in odšla, ter nas glas prepevala,
»Pa šta, lepša sam od sunca!« In je ni bilo več nazaj-ovce in sosedov pastir so dobili prednost.
Bina je gostitelje zatem skušala pridobiti s kuharsko spretnostjo in jim je skuhala sod slivovih cmokov. To, pa to, to je bilo pravo, so cmakali. In Bina jim je dala recept, da skuhajo sami. Porabili so morje krompirja in navalili na kuhanje.
Pa drugi dan nekaj ni bilo prav; vsi so Bino postrani pogledovali,
»Nisi ti sve, nisi.« Pobarala jih je o postopku kuhe.
»A onda sve u vodu, da se kuva.«
»Kakvu vodu?
»Onu svežu, iz bunara…!
Svaljkane cmoke so vrgli v mrzlo vodo in seveda se je vse razkuhalo. Skušala je pojasniti, brez uspeha.
»Nisi nam sve kazala, držiš vradžbine za sebe, da…«
Pri tem je ostalo, pol kmetje napol pastirji so tako ali tako namesto diplomiranega zdravnika si lahko privoščili samo svojo vračko, ali nekaj podobnega; ta je zdravila z zelišči in reševala porode.
Jakob si ni pridobil lepega slovesa, obratno; nikoli ni bil pogumen. Razgledan, učen, zgovoren, to da; za bojevite dialoge pa ne, raje je imel svoje monologe. In v tej pregnani samoti, je Jakob iskal in našel v svoji ženi privlačnost, ki je prej ni in sta sredi vojne rodila sina; dala sta mu me Juda, ki je, mimogrede, svetnik.
Rusi so prigrmeli v kraljevo Jugo, tudi v zakotni del Srbije, kjer so razpršeni Slovenci garali za kruh vsakdanji. Čas za vrnitev je prišel. Družine so se ponovno zbirale.
* * *
Bina in Jakob sta imela po vojni veliko spravo, ki se je končala s še enim porodom, tokrat sta sina poimenovala po koroškem izročilu. Ustalila sta se v Ljubljani.
Vse ni bilo zlato. Odnos med Bino in Jakobom, ki je bil že tako hladen, je spustil temperaturno še niže. Jakob je medtem sicer diplomiral, toda ne samo na pravnem področju . Postal je kvartalni alkoholik, tako so tedaj temu rekli.
Poenostavljeno, po pet ali deset let ni nič pil, res nič, niti razvodenelega piva ne. Potem pa.
»Pivce je za živce, veš, daj še enega.«
In nato je napredoval.
»Rdeče vino je za kri dobro, kaj se dereš, baba!«
In v zadnji fazi.
»Domača slivovka, to je to, ne pa tile uvoženi likerji. So mi jo poslali šest litrov iz vasi, poceni.«
Na vsako dobronamerno svarilo je odgovarjal s »Pa??«. Dialog je bil s tem v celoti onemogočen. Če ti druga stran na vse kar rečeš odgovori edino in samo s »Pa??«, se ni mogoče pogovarjati.
Moledovanja niso zalegli, klici v službo pa še manj. Radio, kje je bil v službi, je imel tolikšno število pretiranih ljubiteljev tekočega zlata, da je bila, približno, ena tretjina stalno na zdravljenju, ena tretjina v stopnji, ki bo kmalu zahtevala zdravljenje in ena tretjina sveže z zdravljenja, ter zato prisegala na vzdržnost od opojnih pijač; ne za dolgo, seveda.
Poslovna stavba radija je bila vedno prazna. Novinarji so ali sedeli in pili na vrtu sosednjega hotela ali pa hodili na ali z zdravljenja proti kapljici; in se zvečer opotekali na sprejemih. Bolj ugledni novinarji pa so popivali na višji ravni, v legendarni gostilni Društva slovenskih pisateljev; ta je imela v socializmu tiho dovoljenje, da lahko iz gnilega kapitalizma pripelje kar hoče za pisatelje. Oblast je bila mnenja, da je bolje, da so pisatelji pijani in siti, kot pa trezni in lačni in kritični do nje.
* * *
In ti so ubogali. Redko so prestopili Rubikon.
Legendarna je pijanka leta 1948, sredi resne krize s Stalinom, ko je trojica prijateljev, visokih kulturnih funkcionarjev, zameglila svoj razum z idejo potegavščine. Telefonirali so sredi noči vodstvu Slovenije, da je Tito odstopil in ruska vojska prodira proti Beogradu in se zatem krohotali n nadaljevali pitje. Pogumni socialistični funkcionarji, ki so javno zaprisegali da bodo branili domovino do zadnje kaplje krvi, so pobezljali. Pometali so svoje bolj ali manj zakonito pridobljene vrednosti v avtomobile in množično začeli voziti proti avstrijski meji; tam čez so upali, da bodo našli zavetje
Zaradi tega telefonskega klica je v Ljubljano prišel osebno Ranković, legendarni vodja tajne policije; in uredil tako, kot tajna policija ureja. Mejne in redne policiste in postaje so obvestili, naj bežeče heroje socialističnega boja ustavijo, jim obrazložijo, da gre za lažen preplah in pošljejo nazaj domov; z rdečim obrazom in hudo črno piko v zaupni kartoteki z njihovim imenom
Tri do onemoglosti nažgane kulturnike so jadrno prijeli in jih obsodili na zapor, za kazniva dejanja nad katerih utemeljitvami bi se zmrdoval tudi baron Munchhausen. Prvi je hitro zlezel izza rešetk in postal polbog na katedri za umetnostno zgodovino, kjer so ga oboževali roji študentk; ki so jim drugi pravili kunst-histeriki.
Drugi je malo bolj trpel, zatem pa je postal osebni tajnik najbolj ugledne osebe v Sloveniji, ki mu je vestno služil in ga še bolj vestno ovajal tajni službi, katere redni sodelavec je postal. Kot stransko dejavnost je izdajal elegantno napisane uspešnice v katerih je napadal oba prejšnja pobratima.
Tretji, ki je bil edini neupogljiv, se je najdlje vlačil po zaporih. Ko je prišel v svobodni svet, je, skregan z oblastjo, s težavo služil za preživetje. Postopno se je režim menjaval in umehčal, in lahko je objavljal svoje romane, ki so hitro dobili zanesene bralce. Ostal je pisatelj do smrti, skromen in neupogljiv, ne pa simpatičen. Ko je umrl, je imel na nočni omarici kuhan krompir za občasno prehrano.
Drugih pisateljskih ali novinarskih izbruhov ni bilo. Le sem ter tja debate okoli pojave novega medija, ali pa ukinitve starega; revija ta, pa revija ona in tako naprej. Imena, revije, polemike, tako zelo pomembne tedaj, so enako intenzivno nepomembne danes.
Kdo sploh še ve za Vidmarja, Javorška, Zupana, Pirjevca, Kozaka, Perspektive, Prostor in čas, Sodobnost, Menart, Drama, Sever, razodetje Borisa Pahorja, Pesmi štirih, Kiša, Bulatovića in še in še – nekdaj mogočni hrasti danes pa pozabljeno sivo suho listje vdano usihajoče pod travo novih dogodkov. Še slavistke in umetnostne zgodovinarke, najbolj žareče svečenice tovrstnih idolov in polbogov, komaj vedo za njih iz opomb pod tekstom učnih beril.
Je že tako, da je tu doma mentaliteta, ki je v srednjem veku kmeta, spoznala za krivega protinaravnega občevanj s kravo sežgala, kravi pa odsekala glavo, z učeno utemeljitvijo ker »ni z mukanjem klicala na pomoč.« (kar je vestno zabeležil zgodovinar Josip Mal v knjigi Stara Ljubljana in njeni ljudje).
Jakob je pisal v radijske edicije, ki so sicer sprejemale njegove tekste, ne pa njegovih idej, dale so mu vedeti, naj bo kar je in ne hlepi po novem. Jakobovi domisleki so se zato omejili na vrinke v člankih in latinske citate, ki niso bili vedno ustrezni. Novosti, ki jih je bolj slutil kot znal, pa ni mogel spraviti naprej.
Skušal se je vključiti v mogočno društvo lovcev, ki je imela zveze in vpliv povsod, toda to mu nekako ni šlo. Lovska puška, ki je vsem na oči visela na steni v njegovi sobi, je počasi izginila, njegove pripovedi o gozdnih lovih pa tudi. Ubijanje, pa četudi živali, ni bil Jakobov iskren konjiček. Plaval je naprej v povprečnosti, ki je tekla skozi vso družbo. Pač še en novinar več…
Nasploh so bili časopisi pohlevni, če izvzamemo slavno »daviteljsko afero.«
* * *
Tedaj še zelo živ, slaven in vodilen Jugoslovan, apostol neuvrščenih držav je (sedmič v tem letu) obiskal Ljubljano. Časopisi so o tem izjemnem dogodku poročali z ustrezno obsežnostjo in pravilno slovenščino. Pravilno do te mere , da je nek časopis objavil članek »Tito davi v Ljubljani.«
Urbana legenda, nezanesljiv vir, pravi, da sta urednika časopisa zjutraj pričaka dva mrka, vidno oborožena civilista in ga na kratko odpeljala v neznano smer. Ta se je končala v vsem znani stavbi UDB-e, ki takrat že zdavnaj ni bila več UDB-a temveč SDV-Služba državne varnosti. Urednika so takoj naskočili.
»Daj ti, reci, ko to tamo davi po Ljubljani, boga ti?«
Baje je trajalo več ur in potrebovalo kurirja s slovarjem slovenskega jezika in telefonski pogovor z nekim, iz akademska sna prebujenim slavistom, da so na SDV pripoznali, da je uporaba besede davi, v smislu kot je to bila, torej, včeraj zvečer, popolnoma legalna in legitimna in ne pomeni žalitev lika in dela tovariša Tita.
* * *
Jakob je bil najbolj zgovoren pri legendarnih pečenicah, izgubljenega slastnega okusa, ki so jih pekli v središču mesta, tam nekje med stavbo Metalke in Modno hišo. Skromen kiosk, tako po videzu kot vsebini, večino je zajemala dišeča ploščad na kateri so cvrle pečenice; in zraven od napora zardela postrežba, ki je komaj zmogla vse papirnate krožnike, vilice in dodatne doze gorčice.
Mnogo jih je poskusilo pečenico in se nato zaustavilo, ter pojedlo še in še. Tri, štiri pečenice na osebo ni bila izjema; vsi so še danes edini, da boljših niso nikoli okusili.
Razgovori so bili sproščeni in prijetni, najbolj pozimi, ko so šibke snežne zavese skušale motiti »zimsko orgjijo« kot je to dobrodušno poimenoval Jakob. Tam je skoraj kraljeval.
Jakob je imel zanimivo navado, najbolj razvito pri študentih talmuda, da je rad na vprašanja odgovarjal z vprašanji. Kar je morda daljni odmev, iz govoric, da so v Mežiško in Savinjsko dolino nekoč pribežali Judje pred preganjanji, ki niso hotela nehati; v teh dolinah oblasti skoraj ni bilo, in prišleki so lahko potonili v njih.
Okoli radija je bila scena drugačna, Naivna dekleta so hodila zvečer v hotelski bar in sede na glas prepevala, da bi jih prepoznal in prevzel kakšen glasbeni uglednež, da zacvetijo v pevskem okolju. Neuspešno, ker so vsi obračali poglede na njihove ženske obline, ne pa na petje.
Hotel je stalno gostil »poskusne nastope« nadobudnih deklet in njihovih spremljevalcev, ki so jim slikali rožnato umetniško prihodnost. In nato odšli čimprej zjutraj k ženi, nekateri sobe še plačali niso.
Jakob je imel ideje, željo po novem v novinarstvu, toda njegovim rožam ni bilo dano cveteti. Nikoli ni imel dovolj podpore, vpliva, da kaj spremenil, lahko je samo sodeloval, v čedalje bolj enoličnem pisanju. In začel spet iskati navdih v steklenicah in kozarcih.
* * *
Slovenski radio je tedaj v ta namen imel svojo, edinstveno ambulanto, takoj zraven glavne stavbe. V njej sta zdolgočaseni doktor in sestra, sredi hlapov alkohola, predpisovala zdravljenje, tablete za okrevanje ter celo tablete proti pitju (če si jih zaužil in pil, je bil hudič, nek antabus ali nekaj podobnega). Tudi Jakobova družina je vedno, brez težav dobila tam napotnico. Scenarij jim je bil znan, igralci tudi, samo da so bili vsakič starejši in bolj izpiti in da je marsikoga medtem resno povohala Matilda, ter ga je odnesla noč.
Nekoč je, nek nov direktor, ko ga je prvi dan nadrl in pobruhal pijan delavec v dvigalu, besno zahteval ukrepanje. Organ za ukrepanje, tedaj imenovani Delavski svet, je, pritisnjen med direktorjem na eni strani in zaudarjajočo gmoto radijcev na drugi strani sprejel zgodovinsko odločitev. »V bifeju radija je prepovedano točiti alkoholne pijače, razen piva, vina in ruma«; ki so bili seveda glavne zvrsti napajanja delavcev radija.
Tradicija je obstala. Še dandanes so delovne pisarne radijcev prostori za zbiranje duhov in proučevanje zveneče praznine odsotnosti.
Pa še pri zasvojenosti je bil Jakob, Jakob. Kot poročajo, ko mu je družina, ker je bilo nujno, dobila zdravnika v nedeljo zvečer, da je prišel na dom, in to v socializmu, so doktorja vsi blagrovali. Razen Jakoba, ki ga je, ležeč v zadnji stopnji svoje alkoholne martre čemeče opazoval in zatem na glas razodel svoje mnenje.
»Zadovoljen sem z vami. Lahko ste moj osebni zdravnik!«
Takrat je že ležal nemočen na postelji, s flašo šnopsa ob strani. In prijatelji, kasneje sin Juda, so ga je odpeljali v Begunje, Psihiatrično bolnišnico, na zdravljenje-utečen postopek. Baje so imeli vsi radijci tam medicinske kartoteke.
Zraven pa še domiselne potegavščine. Ustno izročilo vztraja, da sta Jakob in njegov pivski bratec Frane, vedoč, da ju čaka izgon na osušene in nealkoholne Begunje, napravila zvit načrt. Ko so neutrudni zdravniki in sestre sušili nacejene radijce, so stalno ugotavljali, da oba, Frane in Jakob občutno in omamno zaudarjati po prepovedani tekočini. Preiskali so vse njihove cunje, nikjer sledov zločina. Celo stavbo so parkrat prebrskali, pa nič. Jakob in Frane sta veselo tekala po zdravstvenih predavanjih in na njih spala polna omame alkohola v njiju. Bolj znajden strežnik ju je zasledoval že takoj zjutraj. Ugotovil je, da trimčkata veselo z ostalimi obotavljivimi postavami, vendar ko pride čas za sklece in podobne zadeve, se vedno oddvojita na sosednji manjši travnik. Hitra inšpekcija je ugotovila, da sta frdamana mojstra preden so ju poslali na zdravljenje, na tem samotnem travniku zakopala dva sodčka žlahtne kapljice. Z ustrezno cevjo ni bilo težko doseči nirvano, ki sta jo vsako jutro vneto srkala.
Sodčke so izkopali in zaplenili, zatem pa uskladiščili, ker je Jakob napovedal tožbo zaradi nasilne odtujitve osebne lastnine; bil je pač tudi pravnik, kadar je bilo nujno. Ampak alkoholni raj je izhlapel med privide, in zdravljenje je postalo edina prosta pot ven iz psihiatrije.
In, ko se je vrnil, se je obnašal kot vsega tega, tolikokrat ponovljenega, ni bilo. Dokler ni spet teklo z mize.
Ni trajalo dolgo, in Jakob je začel hoditi domov dehteč po vinu in vpijoč po novih zalogah. Bina se ga je nažrla do te mere, da se je, čeprav sicer stoodstotna rimo-katoličanka, ločila od njega. Obdržala je oba sinova. Juda je kmalu odšel, ker je moral, in za slovo pokradel njeno knjižnico in prodal knjige v antikvariatu. Začetni kapital.
Bina in en otrok sta nadaljevala ločeno življenje, Jakob pa tudi. Kar nekam vzdržen je postal, vinski spodrsljaji so bili čedalje redkejši in nabavil si je novo ženo, spet učiteljico-kot da bi bil aboniran na njih.
* * *
Leta so se sušila in odmirala in Jakobovo življenje z njimi. Kariera je udobno počivala v vlogi radijskega novinarja brez prehudih obveznosti, tako da se je lahko ukvarjal tudi s konjičkom, zgodovino hmeljarstva in njegovega kraja. Ki ni bil kar tako, saj od tam izvirajo Grofje Celjski, od gradu Žovneka-ljudje ne vedo da je uradno ime grofje Žovneški in Celjski.
Pa so se meseci iztekli, brez vrhuncev ali padcev in nastopil je čas upokojitve. Jakob z ženo, stanovanjem, družinsko kmetijo kot vikendom in brez obveznosti, ni imel težkega prestopa v tretje življenjsko razdobje.
Poleg domače kmetije, ki jo je podedoval, kar je bilo za odtujenega sina v mestu nekam neobičajno, si je uredil še majhen udoben vikend in odhajal stolovat v svojo rodovino.
Vendar v domači vasi ni kraljeval. Nekaj je bilo prastarih zamer, kmetje pomnijo, kar je že zgodovina pozabila. Spodnji sosed mu ni nikoli odpustil, da je Jakobov oče njegovemu očetu, nedavno, v času Avstro Ogrske, prodal konja, ki je zatem crknil v roku enega tedna; ena stran je trdila da je bila zdrav in druga, da je bil podtaknjen. Kaj ima cvrknjeni konj iz časa blagopokojnega Avstrijskega cesarstva opraviti s tem, da ne pozdravljaš naslednje generacije, ki o tem konju ne vedo nič, je pa nekaj, kar morda razumejo zbiralci kmečkih običajev.
Pa ni bilo samo to. Dedovanje družinske hiše, bolj natančno bajte pred razpadom, je, kot vsa dedovanja potekalo med spori in pustilo za seboj drče spominov.
Jakob ni bil ljudski človek, glasen, da, vedel je veliko, povedal še več; gostoljuben, toda naporen gostitelj. Na kratko, vas ga je sicer pozdravljala, toda pri tem je ostalo. Vabil na, med vaščani tako pomembne, poroke, zaroke, verske in druge praznike ni bilo. Le vaški jezični mlini so mleli, kot meljejo vedno in kosmiči čvekanja so sem ter tja pripihali do Jakoba; ki je ali na glas, brez sogovornika, dajal odgovore, kakor da z nekom razpravlja, ali pa je molče to pobiral, nabiral in skladiščil v svoji glavi.
Jakob je objavil več člankov o zgodovini hmeljarstva. Imel je žareče zamisli, polno pisalno mizo predlogov in idej o tem; a ponovila se je zgodba o manku vpliva in pomembnih prijateljev, kar ga je, čeprav je skrival, precej potolklo.
Njegove številne zapiske in ideje o zgodovini hmeljarstva in grofih Žovneških je kasneje pobral in uničil vedno prisotni čas.
Jakob je bil razočaran do te mere, da mu je spet spodrsnilo v lahkotni izhod iz problemov, ki se je nahajal na dnu kozarcev in steklenic. Med drugim je nekoč povzročil epski zaplet, najel je taksi za prevoz iz Ljubljane v Savinjsko dolino in med potjo v celoti napojil ne samo sebe, temveč tudi taksista. Nekdo iz gostilne je to prijavil in njuna modra reakcija je bila da sta zdrvela po cesti, da jim pobegneta, pri čemer je cesta imela samo en izhod, tik zraven policijske postaje. Tokrat so ga sorodniki vlekli ne samo iz alkoholnega spanja temveč izza rešetk, med muzanjem policijskih postav, ki so jih stoično opazovale.
Vrnil se je na domačijo, kjer se je z ženo vred tiho staral. Sprejemal je vse gostoljubno, najbolj otroke, do katerih je vedno imel odprto roko. Vetrovi časa so tiho šušteli okoli njega.
Drevesa so izgubljala in dobivala novo listje, Jakob pa je imel čedalje manj obiskov. Je že tako, starejši si, manj si pomemben, in čedalje manj vreden vložka obiska, Jakob je to nadomeščal z zgodbami o svojem raziskovanju, med drugim naj bi odkril neke tajne o celjskih grofih – samo dokazov ni in ni hotelo biti.
In – Matilda je nekega dne obiskala tudi Jakoba. Na njegovo željo so ga pripeljali iz Ljubljane, da bo pokopan, kjer so ležali njegovi starši.
Železna roka običajev je za vso vas zahtevala, da ga spremlja na zadnji poti. Kot je zahtevala, da morajo krsto nositi štirje najbližji sosedje, pri čemer je drugi sosed to čast odklonil, ker so ga svojci preminulega povabili kot tretjega po vrsti, čeprav je bil drugi—zgodba, ki jo razumejo samo domačini.
Nevidna, nezapisana roka je ukazovala vsem. Kot je ukazala, da sedaj prvič vsi sledijo Jakobu, pa čeprav samo do kraja njegovega pokopa. In kdo mora biti spredaj, pred krsto, do cerkve, kdo pa od cerkve do groba. Vas je vas, vsi so vedeli kako in kaj, povedal pa ni nihče. Pesek je škrtal pod podplati žalovalcev, ki so se, večinoma ker je to zahtevala vaška postava, zbrali da sledijo Jakobu na zadnji poti, tja do zijajoče jame.
Jakob je previdno in čedno sam pred tem dal urediti grob. V ploščo so vestno izdolbli njegovo ime in priimek, letnico rojstva in zatem prazen prostor, za čas Matilde; vse kar je naročil.
In seveda, na Jakobovo zahtevo, še napis. Da, tisti napis.
Duhovnik, ki je že tako imel težavo, kako se posloviti od vernika Jakoba, ki ga v cerkev bilo ni nikoli, je nekam jecljal, ko razlagal ob gomili napis na grobu, češ, da je iz Biblije. Kmetje in drugi vaščani, ki so vedeli, da v Bibliji lahko najdeš vse, so molčali, le sem ter tja je kateri šepnil.
»To pa je lahko naredil samo Jakob.«
»Kot da ga nismo poznali…«
»Gospod tudi ne vedo, kako s tem…«
Jakobov pogreb je minil, grob, s preminulim in ploščo vred, je ostal.
In še danes, na levi strani zaspanega vaškega pokopališča, je na neveliki nagrobni skalini zapis, ki ga je zasnoval in dal vklesati Jakob za časa svojega življenja.
Sporočilo za vse, ki bi, primorani ali ne, hote ali nehote obiskal grob. In, tako, sredi kamnitega bloka, tam žarči, z velikimi črkami, Jakobov poslednji pozdrav, napis:
