Ostri predmeti
Skriti v pesku
Ustvarjajo bolečino
V stopalih
Spotaknjen
ob podolgovat predmet
Podoben živali
Izgublja ravnotežje
In s telesom se
V popolnoma
Vertikalnem položaju
Znajde na kolenih
Ni se ustrašil
Nosil je
Neizrecno željo
In čisto moč
Odločen da moli
Dolina
Vprašal se je
Zakaj
Naj se zajame prostranost
S pogledom
Ko je
Na geografski karti
To dolina
za opuščanje
BITKA
I
Orožje
Roke so v gibanju
Držale
Nevidne
Kompas sveta
Peščeni čas
Srebrno ogledalo
Lok in puščice
Na muhi je
Ura in prostor
II
Bitka
Prikaže se
Neznana vrata
Iz njih
Zleti besna žival
Zareži
S kremplji grozi
Skoči
Še v letu
V zanosu skoka
Pred dotikom
Tal in telesa
Fant
Snop svetlobni
Usmeri
in usmrti zver
Krik razpara zrak
In nič potem
Ni bilo tišje
III
Erotikon
Pred njim so plesale izzivalno
Dekleta v prozornih
Mrežastih tkaninah
Poudarjajoč
Svoje obline
in dolge noge
Obleke so
Usmerjale
Spiralno
Dajale so jim obliko
Klinov
Ki so se zabijali
V njegovo srce
I se razprostirali
V njegovi krvi
IV
Ženska
Razpuščeni lasje
So postajali
Meduzine kače
Pošasti blede
Zmaličene
So hitele k njemu
Da razparajo
Njegovo dušo
Izpijejo
In spremenijo v kamen
Doumel je boleči plamen
Ki ga je nosil v prsih
V
Obramba
Preveril je
Zategnjenost
Tetive na loku
Usmerjal strele
K spakam
In one so
Padale
Ena za drugo
Ko je
Drhtel
Je napel zadnjo puščico
In zadel Sončev žarek
Svetloba je razpadla
In na tla je padel
Izmučeni sistem tišine
VI
In naprej
Vse je bilo prazno
Mrtvo in nemo
Zapuščeno
Čudno
Zadnjič
je stopil
Z vetrom
Pojoč
Da najde
Kjer ne pričakuje nič
Skrivno je našel
Pot med senco in dušo
Opomin
Utrujen od iskanja
Pade na tla
Pesek pokrije telo
Zaželi si
Da se skrije pred Soncem
Eksplozivno bitje srca
Opomni mladeniča na tok
Neprestanega odkrivanja
Žeja
Ali je oslabel
Ali
Premočno čuti toploto
Nevarnih sončnih žarkov
Ki žgejo telo
In sušijo ustnice
Na poti negotovosti
Ko se občuti žeja
Pozaba
Prepreka upočasnjuje korakanje
Ostal je dolgo
na tem mestu
Nekega dne
Se je odločil da
Da napravi korak
Naprej
Izštevanka
Preštela bom do tri
Ko bom odprla oči
Nikoli več
Ne bomo tukaj
Odprli sem oči
Vse je enako
Nepregledna puščava
Se razprostira naokrog
In nesramno Sonce
Se posmehuje
Radovednost
Odprla sem vrata
Samo toliko
Da v moje oči
Barve pustijo sledi
Opita z izzivom
Sem jih široko odprla
A na drugi strani
Je bila pušča
In praznina
V PARKU
Vonj sveže pečenih kostanjev
Nas objema s hrepenenjem po toploti
Ko se sprehajamo po mahu
V jesenskih čevljih
In stopamo po zlatem listju
Ki šelesti
In namesto nas izgovarja
Objemi me
PONOVNO
Utrujeni in krvavi prsti skeleta
Trgajo telo
In iztrgano še vedno utripajoče srce
Mečejo v središče srebrnega odseva
Na dno globokega jezera ljubezni
Školjka za zapira
Objema z biserovino
In leta skriva
Srce postane zeleni kamen
Čakam ribiča da z nežno mrežo
Ulovi školjko
Jo odpre
In znova ga očisti
Odvečnega diamantnega prahu
Zvezdni utrinek
Krik
Na nemih ustnicah
Zavaja zvezde na modrem nebu
Blešči se sijaj v padanju
Izpisuje ognjeno sled
Ki ostaja in sveti
Izgublja se
V dotiku s kaosom
Senca in svetloba in nebesna telesa
Podrhtavajo
Držeč se za roke
V času ko se je utrinek
Ljubil z zemljo
Obstoj
Ko dvignem roke kvišku
Mi pride v objem
Sijaj Tvoje Zvezde
Skupaj oblikujeva tvoj obraz
Ona ve za tvojo bravo
In jazz a nasmeh tvojih oči
In topel dotik ko se mi z ustnicami
Dotakneš srca
In vendar
Takoj ko sklenem roke
Vse okrog mene postane brez jasnih kontur
Gosta belkasto-sivkasta snov
S konturami obrazov v zaznambah
Prste zabadam v jamice, ki naj bi bile oči
Poglej!
Rišem obliko tvojih ustnic
Spregovori!
Odpiram školjke podobne tvojim ušesom
Poslušaj!
Zbudi se!
