Poezija kot omahovanje med zvokom in smislom
(Paul Valéry: The art of poetry)
nekoliko višje od mene
na menuet opevanja razgleda
zaplešejo polmediteranske stavbe
še nekaj minut
postaj na katerih ne izstopi
niti ne vstopi nihče
še nekaj nestanovitnih
rombov svetlobe
tipajo kote okna
kot bi jih želeli naseliti
spletem še nekaj metafor
po katerih se ne bom imela
nič rajši
moj medij ki prenaša
in ustvarja
nova srečišča
v motno steklo štrbunkne
podoba dveh premic
na repu se ju hlastno oprime
točka
premici a in b
natrajani v poltrak
roke so vse kar imata
neprestano jih iztegujeta
vrtita se kot da bi to
imelo smisel
z mojo risbo sobiva morje
in ko prispemo se zazdi
da potniki za trenutek
zaščebetamo
vsak v svoji špranji
škripajočega medvagona
naši odtisi na sedežih
se zabrišejo
vemo da se je vedno treba vračati
izhodišča zehajo
ko nas ni
nekje med zvokom
in smislom sva
nevidni premici na zemljevidu
točki
eden drugemu spremenljiva
meja
vnetljiva črta ki
čeprav te že vidim
vse bolj pogreša
(na) glas
* * *
Ujezi me, ko mi praviš
o svoji prepričanosti,
da bova skupaj celo življenje.
O tem nimaš nobenega dvoma.
Zmotilo bi me tudi,
če bi trdil drugače.
