Ko se ozremo nazaj na tista leta (1968 – 1974) in takratno Skupnost študentov (SŠ) se nam zdi vse skupaj iluzija. Narobe svet iz Alice v čudežni deželi. SŠ je nastala izven sistema in končala s srečanjem z realnostjo. S svojimi junaki, kot pri Alici: predsedniki, osebami, kot je bil npr. Jaša s kapo revolucionarja in mikrofonom v roki ali Štrajnom z megafonom, časopisom, radiem, orkestrom in plesalci, vrsto vključenih organizacij in klubov, marširanjem študentov po ulicah, zasedbo ceste, zasedbo fakultete, s policijo nasproti, neskončnimi razpravami, zaplembami, sodiščem in še in še do ateriranja in ukinitve.
Skupnost študentov, njena umeščenost v pravni sistem in pravna subjektiviteta
Začne se na začetku študijskega leta 1968/691 z »izstopom« iz Zveze študentov Jugoslavije2. Šlo je za nekakšen polizstop, Zveza študentov Slovenije je izstopila iz omenjene jugoslovanske zveze, novoustanovljena Zveza skupnosti študentov Slovenije pa se je zavezala sodelovati pri delu jugoslovanske zveze3. Zveza skupnosti študentov Slovenije, ki sta jo predstavljali dve skupnosti študentov visokošolskih zavodov in sicer zavodov Ljubljane in Maribora, je bila ustanovljena brez pravne podlage in ustanovitvenega akta in je zaživela šele leta 1973 z izvolitvijo prvega predsednika (Tomaža Kšele), ko se je zaradi pogajanj in dogovorov o absorpciji ZSŠS oz. ZŠS v ZSM izkazala potreba zanjo. Dejstvo je, da so s tem »izstopom« Zveza študentov Slovenije in kasnejša Zveza skupnosti študentov Slovenije, kot tudi obe področni skupnosti študentov obvisele v zraku. Da se namreč neki družbeni organizaciji prizna status pravne osebe, mora biti ta možnost predvidena z zakonom4. Takrat veljavni Zakon o visokem šolstvu v Socialistični republiki Sloveniji (Ur. l. SRS. Št. 14/65, v nadaljevanju ZVŠ SRS) kot temeljni zakon tudi za organiziranost študentov visokošolskih zavodov, tega ni predvideval. V 39. členu je določal zgolj, da »lahko študenti ustanavljajo strokovna, kulturna in druga društva na visokošolskem zavodu ali v okviru združenja«5, k pravilom katerih pa je v skladu s takrat veljavnim statutom univerze za ljubljansko področje dajal mnenje univerzitetni svet (14. člen statuta Univerze v Ljubljani, študijsko leto 1965 – 1966, v nadaljevanju Statut). Zveza študentskih skupnosti Slovenije in SŠ LVZ, enako pa po vsej verjetnosti velja tudi za Skupnost mariborskih visokošolskih zavodov, predvsem niso bile ustanovljene kot društva, da bi na tej podlagi pridobile pravno subjektiviteto. S tem vprašanjem se pravzaprav ni nihče ukvarjal in si ga zastavljal.
Slovenska organizacija študentov je črpala pravno subjektiviteto in pravnoorganzacijsko zasnovo iz zvezne organizacije, z »izstopom« pa se je ta kontinuiteta pretrgala. Pričakovati bi bilo, da je imela nova organiziranost osnovo vsaj v statutu univerze in statutih visokošolskih zavodov, vendar temu ni bilo tako. Gre pravzaprav za neskončno lahkotnost, s katero se je univerza in so se visokošolski zavodi lotevali tega vprašanja, pri čemer ne gre zgolj za vprašanja organiziranosti skupnosti študentov, temveč predvsem za vprašanja organiziranosti soupravljanja študijskega procesa.
ZVŠ SRS je določal v drugem odstavku 37. člena, da imajo študentje pravico sodelovati pri delu vodstvenih organov visokošolskega zavoda in združenja ter sodelujejo v vodstvu ustanov, ki se ukvarjajo z zdravstvenimi, socialnimi in materialnimi vprašanji študentov. V 54. členu je določal, da sestavljajo svet zavoda poleg članov, ki jih izvoli delovna skupnost visokošolskega zavoda, predstavniki družbenopolitične skupnosti in člani, ki jih izvolijo študentje izmed sebe. Koliko članov izvolijo študentje določa svet zavoda (3. odstavek 54. člena). Pristojnosti soodločanja študentov so bile omejene (2. in 3. odstavek 56. člena). Podobna ureditev je veljala tudi za pedagoško-znanstveni svet. Prvi odstavek 64. člena je določal, da pri obravnavanju in odločanju o študijskih programih in zadevah, ki se tičejo študentov, sodeluje s statutom določeno število študentov. Konec vsakega leta po potrebi pa tudi med letom je bil pedagoško-znanstveni svet visokošolskega zavoda dolžan sklicati skupščino učiteljev, sodelavcev in študentov (prvi odstavek, 64. člena zakona). ZVŠ SRS je določal še, da smo imeli študentje svojega predstavnika tudi v svetu združenja in sicer po enega člana, ki ga izvolijo študentje vsakega v združenje vključenega visokošolskega zavoda (tretja alinea, prvega odstavka, 64. člena).
Zakon (ZVŠ SRS) je tako sicer določal sodelovanje študentov pri upravljanju visokošolskih zavodov in njihovih združenj, ni pa določil načina delegiranja teh študentov in s tem ne njihove verodostojnosti ne odgovornosti. Za ljubljansko univerzo je to deloma pokril njen Statut, ki je določal, da študenti univerze volijo svoje predstavnike v univerzitetni svet neposredno in s tajnim glasovanjem. Volitve vodi univerzitetna volilna komisija, ki jo imenuje univerzitetni svet. Volitve so na vseh fakultetah isti dan in ob istem času. Podrobnejša določila o volitvah in razrešitvi predstavnikov študentov v univerzitetni svet ureja poseben pravilnik, ki ga izda univerzitetni svet. (16. člen Statuta). Statut je med pravicami in dolžnostmi med drugim določal, da imajo študentje pravico in dolžnost:
- da na različne načine sodelujejo pri obravnavanju in razvijanju pedagoških metod in vsebine pedagoškega dela, zlasti v svetih letnikov;
- da sodelujejo pri delu vodstvenih organov fakultete in univerze;
- da sodelujejo pri vodstvu zavodov, ki se ukvarjajo z njihovimi zdravstvenimi, socialnimi in materialnimi vprašanji;
- da po svojih predstavnikih dajejo pripombe, predloge in pobude glede vseh področij dela fakultet in univerze in
- imajo pravico združevanja zaradi pospeševanja družbenopolitičnega in kulturnega življenja, tehnične izobrazbe in telesne vzgoje.
Statut je določal tudi enako kot ZVŠ SRS, da lahko študenti ustanavljajo strokovna, kulturna, telesno-vzgojna in druga društva v okviru univerze. Pravila takih društev morajo biti v skladu s Statutom in jih, kot povedano že zgoraj, obravnava univerzitetni svet. Pravila takih društev je bilo treba predložiti univerzitetnemu svetu najpozneje v roku 30 dni, odkar jih je sprejel ustanovni občni zbor društva. Vse to je veljalo tudi za spremembe društvenih pravil. (127. člen Statuta).
Podrobnejšo ureditev študentske organizacija in s tem položaja študentov v izobraževalnih institucijah bi pričakovali v statutih članic univerze, čemur pa ni bilo tako. Za vzorec smo vzeli statut ljubljanske pravne fakultete iz leta 1965, ki je veljal leta 1968. Ta je v 143. členu določal, da sestavljajo fakultetni svet tudi trije predstavniki študentov z omejeno pristojnostjo soodločanja. V 157. členu je določal, da na pedagoško-znanstvenem svetu sodelujejo štirje predstavniki študentov, dva študenta pa sta bila člana študijske komisije (159. člen). Študentje smo sodelovali še na skupščini fakultete (166. člen). Citirani statut pravne fakultete ima določbo o svetih letnikov, kar pa ne rešuje vprašanja študentske organiziranosti.
»Za obravnavanje vprašanj pouka in drugih vprašanj študentov v posameznem letniku, za predlaganje izvršitev teh vprašanj fakultetnim organom upravljanja in za krepitev aktivnega sodelovanja študentov z učitelji v pedagoškem delu, se ustanovi v vsakem letniku svet letnika. Svet letnika predstavljajo voljeni predstavniki študentov vsakega letnika in pedagoško znanstveni delavci, ki v letniku poučujejo. Fakultetni svet sprejme poseben pravilnik o organizaciji in delu svetov letnikov.« (169. člen statuta pravne fakultete iz leta 1965).
Subjektiviteta Zveze študentov Jugoslavije in iz nje izvedena subjektiviteta Zveze študentov Slovenije se je gradila od zgoraj navzdol, subjektiviteta Zveze skupnosti študentov Slovenije in obeh skupnosti študentov pa naj bi se gradila po demokratičnem principu od spodaj navzgor, za kar pa opisana ureditev ni zadoščala. Pomanjkljiva je bila tudi s stališča samoupravljanja oz. soupravljanja študentov tako na univerzi kot v posameznih zavodih. Potrebno je bilo aktivirati bazo. Za soupravljanje pedagoškega procesa, katerega udeleženci in subjekt smo bili, smo študentje potrebovali čvrsto in delujočo organizacijo, preko katere bi se vključevali v ta proces, hkrati pa smo hoteli biti tudi odločevalec o svoji in širši družbeni usodi. Hoteli smo torej biti tudi politični subjekt in to ne tam, kamor nas je porivala »politika«, torej v Zvezi študentov Jugoslavije ali Zvezi socialistične mladine, temveč samostojen in odločujoč subjekt. Imeli smo znanje, imeli smo voljo in bili smo mladi in to v »prekucniških« časih, ki so zajeli Zahodno Evropo.
Osnovna navodila samoorganiziranosti študentske skupnosti na fakultetah, akademijah, visokih in višjih šolah so bila podana v Predlogu koncepta Zveze študentov (Material univerzitetnega odbora ZŠJ; Tribuna, št. 3, 4. novembra 1968, str. 4, objavljenih v Gibanjih, str. 48-51 – v nadaljevanju Predlog koncepta). Enotni principi organiziranosti naj bi bili naslednji:
»- Svet letnika je osnovno samoupravno telo študentov in profesorjev (v katerem imajo oboji 50 odstotkov članov) in kompetentno sprejema odločitve, katerih pomen ne presega letnika. O ostalih sklepih sveta letnika mora obvezno razpravljati pedagoško-znanstveni svet in fakultetni svet.
- Študentje imamo svoje predstavnike v svetih letnikov, fakultetnem svetu, pedagoško-znanstvenem svetu ter univerzitetnem svetu, ki v teh samoupravnih telesih zastopajo interese in mnenja študentov. Za enoten in organiziran nastop v samoupravnih telesih tvorijo ti študentje študentski svet, najvišje stalno telo Zveze študentov na šolah, kjer se dogovarjajo za skupna stališča in nastope na osnovi zaključkov študentskih komisij in pripomb študentov.
- V študentskem svetu dela izvršni odbor, ki opravlja predvsem organizacijske in tehnične posle, daje iniciative, pripravlja predloge in vodi različne akcije v skladu s sklepi skupščin in študentskih zborovanj.
- V študentskem svetu delajo tudi stalne in občasne študentske komisije, ki morajo biti izvoljene že na skupščini študentov in v njih so lahko vsi zainteresirani študentje. Študentski predstavniki v samoupravnih organih so obvezni delati v eni od komisij.
- Koristno bi bilo uveljaviti prakso, da lahko študente zastopajo samo voljeni študentski predstavniki (ki so za svoje delo študentom tudi odgovorni). Pred samoupravnimi organi se morajo študentski predstavniki posvetovati o važnejših vprašanjih s študenti.
- V samoupravnih organih se študentje ne borimo za enako število svojih predstavnikov, zahtevamo pa, da o odločitvah, s katerimi se študentski predstavniki ne strinjajo, končnoveljavno odloči skupna skupščina rednih študentov in profesorjev.
Čeprav je Zveza študentov na fakultetah in študentskih domovih prilagojena samoupravni vlogi študentov, se lahko v njenem okviru porajajo in izvajajo tudi druge iniciative.«
Podobno ureditev kot za visokošolske zavode s študentskim svetom in izvršnim odborom je Predlog koncepta predvidel tudi za študentske domove.
S Predlogom koncepta je (takratna) Zveza študentov sprejela princip stalne študentske skupščine kot najvišjega in reprezentativnega študentskega organa, ki so jo sestavljali predstavniki študentov voljeni na šolah, v študentskih domovih, pokrajinskih klubih in specializiranih organizacijah. Po položaju so bili člani skupščine študentski predstavniki v samoupravnih organih univerze ali visokošolskega centra. Študentska skupščina je volila svoj izvršilni organ. Kar je s stališča demokratičnosti zlasti pomembno, pa je, da je skupščina imenovala jedra komisij, ki se jim je lahko pridružil vsak študent, pripravljen angažirati se na določenem področju in da so osnovna oblika ustvarjanja in zagovarjanja stališč zbori študentov, pri čemer ima zbor študentov, ki se ga udeleži nad 20 odstotkov študentov oddelka, šole ali visokošolskega zavoda, značaj skupščine.
Konstituiranje SŠ LVZ in njena organiziranost
Bralcu tega ekspozeja ne bo ušlo, da se v gornjem tekstu mešajo pojmi Republiška organizacija Zveze študentov Jugoslavije, Zveza študentov Slovenije in Zveza skupnosti študentov Slovenije. Slovenski študentje naj bi izstopili iz Zveze študentov Jugoslavije brez neke relevantne odločitve in brez izstopne izjave, hkrati pa naj bi participirali pri delu te zveze. Preoblikovali naj bi se v Zvezo študentov Slovenije brez konstitutivnega akta in adekvatnega postopka, zlasti pa tudi brez ustrezne zakonske podlage. Kasneje naj bi se ta zveza preoblikovala v Zvezo skupnosti študentov Slovenije. Akt o ustanovitvi Zveze skupnosti študentov Slovenije je bil (enostransko) istega dne kot statut SŠ LVZ sprejet na skupščini SŠ LVZ dne 23. 12. 19696, pravila pa niso bila adekvatno sprejeta na vseh skupnostih študentov, kot je to zahtevala 5. točka pravil. ZSŠS je, kot povedano, zaživela leta 1973 in sicer, prav tako povedano, zgolj zaradi enotnega nastopa obeh obstoječih skupnosti (SŠ LVZ in SŠ MVZ) v postopku integracije v ZSMS. Pred tem, avtoritativno lahko to trdimo za študijsko leto 1970/71, se je kot predstavnica slovenskih študentov vsaj deloma predstavljala ljubljanska skupnost. Tako sva bila s takratnim predsednikom Lenartom Šetincem na razgovoru o sodelovanju s takratnim predsednikom ZSMS Živkom Preglom, ki pa naju je napotil na razgovore z mestno organizacijo ZSMS, kar pa sva zavrnila češ, da na LVZ študirajo študentje iz cele Slovenije in je SŠ LVZ tako organizacija na republiški ravni. Nas pa je kot take obravnavala tudi politika v primeru »Akcije 25 poslancev«, ko se je poslanec Tone Remc skliceval na to, da ga podpira študentska organizacija in sva se morala v imenu vseh slovenskih študentov z Lenartom »zagovarjati« na IO RK SZDL.
Edini obstoječi konstitutivni akt nove organiziranosti je bil statut Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov – Ljubljana, sprejet na skupščini dne 23. 12. 1969 (v nadaljevanju Statut). (O dogajanjih v mariborski skupnosti podpisani nima podatkov in se tako vse nadaljnje ugotovitve nanašajo izključno na LVZ). Statut je v 3. členu določal, da je SŠ pravna oseba, kar pa glede na neobstoj zakonske podlage v primeru registracije ne bi zadoščalo. Pravna kontinuiteta z Zvezo študentov Jugoslavije torej ni bila nikoli pretrgana. Kot povedano zgoraj, se s tem in temi vprašanji takrat ni nihče ukvarjal, vse do leta 1976, ko so nastopili problemi z registracijo in uskladitvijo registracije študentskega servisa z Zakonom o združenem delu.
Statut vsebuje kot preambulo manifest, ki med drugim določa, da je organizirana skupnost študentov poskus zavestno dogovorjenega združevanja študentov na osnovi delovnega statusa. Ta daje študentom samoupravno vlogo družbenega dejavnika svojstvenih interesov, med seboj nasprotujočih in dopolnjujočih se v okviru skupno sprejetih pravil igre, ki zagotavljajo demokratičnost in učinkovitost dogovarjanja in akcije študentov. Kot posebno pomembno bi ob tem izpostavili VI. temeljno načelo, po katerem lahko v SŠ vsak posameznik prosto uveljavlja svoje zamisli in predloge, če pri tem ne krši pozitivnih predpisov SFRJ. Med pravicami študentov, naštetimi v 10. členu pa Statut določa, da imajo študentje pravico delovati mimo organizacijskih oblik. Ti dve načeli sta pomembni, ker predstavljata statutarno osnovo organiziranosti akcijskih odborov, ki so se izkazali kot ena najbolj demokratičnih oblik organiziranja skupnosti študentov. Sicer pa je bila organiziranost skupnosti študentov v obravnavanem obdobju naravnost fascinantna.
Člani SŠ LVZ so bili vsi študentje LVZ. Za izkaznico je veljal indeks. Poleg omenjene pravice delovanja izven organizacijskih oblik SŠ omenimo še preostale pravice iz 10. člena Statuta kot ogledalo demokratičnega pristopa v organiziranosti. Člani SŠ so imeli možnost:
- aktivno sodelovati pri vseh oblikah delovanja SŠ;
- zahtevati pojasnila o delovanju SŠ;
- predlagati, voliti in biti izvoljen v organe SŠ;
- javno širiti svoje mnenje o delu organizacijske oblike SŠ in
- predlagati, voliti in biti izvoljen kot predstavnik študentov v organe samoupravljanja na univerzi in LVZ in drugod.
Posebej velja poudariti, da so bili vsi mandati, ki so bili vezani na skupščino enoletni in da je bilo vse delo študentov neplačano, kar je oboje predstavljalo garant pred morebitno profesionalizacijo funkcij kot uzurpacijo oblasti.
V organizacijski shemi SŠ LVZ je vsekakor najprej omeniti študentske klube, ki so na nek način opravičevali tezo o SŠ LVZ kot republiški organizaciji, takoj za tem pa oba medijska subjekta: časopis Tribuno in Radio študent. Za tem so tu študentski domovi in restavracije in je tu študentski servis. Navedeni subjekti so zagotavljali osnovni materialnopravni status študentov kot tudi ustrezen informacijski sistem kot pogoj sine qua non organiziranosti. V tem kontekstu je potrebno omeniti tudi Informator, ki ga je izdal Izvršni odbor SŠ LVZ za študijsko leto 1971/72 in je bil razdeljen med študente v 5.000 izvodih in ki je na 68 straneh obveščal študente tako o organiziranosti SŠ na posameznih zavodih in v skupni otganizaciji, o njihovem statusu, domovih, štipendijah in študentskih posojilih, zdravstvenem varstvu, nezgodnem zavarovanju, o tem, kako študirati ter vseh dejavnostih in zadolžitvah posameznih enot ter načinih njihovega dela.
Med nadaljnjimi konstitutivnimi elementi SŠ LVZ je potrebno na prvem mestu omeniti mednarodni odbor in vso mednarodno dejavnost, kamor uvrščamo:
- jugoslovanski AIESEC (Association Internationale des Etudiants en Sciences Economiques et Comerciales);
- mednarodno organizacijo IAESTE (The International Association for the Exschange of Students for Tehnical Experience);
- JORMASMIS (Jugoslovanski odbor za izmenjavo in mednarodno aktivnost študentov medicine in stomatologije);
- Združenje za mednarodno izmenjavo študentskih praks – ZMISP Ljubljana (združenje ustanovljeno leta 1971, ki združuje ljubljanske pododbore mednarodnih organizacij AIESEC, IAESTE in JORMASMIS) in
– mednarodni klub.
SŠ LVZ so nadalje sestavljali:
- Zveza študentskih organizacij ljudske tehnike – ŠOLT z nadvse razvejano dejavnostjo od avtošole, foto tečajev, seminarjev mrežnega planiranja, tečaja za planiranje na elektronskih računalnikih, strojepisnega tečaja, seminarja o industrijskem oblikovanju, tečaja za kinoamaterje, računalniškega tečaja, konstruktorskega in operatorskega tečaja, kovinarskega tečaja, tečaja za kinooperaterje in tečaja za popravilo avtomobilov.
- Zveza študentskih organizacij za telesno kulturo Slovenije - ZŠOTKS in v okviru te Smučarski klub Akademik in Akademsko planinsko društvo. Dejstvo je, da je v tem obdobju npr. lahko, tudi s pomočjo univerze in njenih subvencioniranih tečajev vsak študent smučal, SK Akademik pa je bil organizator tudi mednarodne FIS U tekme. Tekme za FIS točke z najboljšimi svetovnimi tekmovalci, svetovnimi prvaki. Kot so bili Schranz, Russel idr.
V okviru SŠ LVZ je bila ves čas prisotna tudi želja organizirati svojo kulturno skupnost (ŠKIS). Tudi glede na obstoječe in v SŠ LVZ vključene kulturne organizacije, ki pa so presegale študentske okvire in se vključevale v širši slovenski prostor ter dosegale zavidljive mednarodne uspehe. Naj naštejemo:
- Akademski pevski zbor »Tone Tomšič«,
- Akademsko plesno skupino »France Marolt« in
- Akademski plesni orkester Ljubljana.
V letu 1971 je bil v okviru študentskih domov, sindikata študentskih domov in Foruma organiziran Študentski kiparski simpozij (v študentskem naselju) »FORMA VIVA« Ljubljana.
Neuresničeni projekti, ki so (po mnenju podpisanega) presegali časovno komponento
1. Najprej naj omenimo poskus ustavne opredelitve študija kot dela;
2. Sledita neuspela poskusa ustanovitve študentske kulturne skupnosti (ŠKIS - Zbornik, str. 103-106) in Republiškega štipendijskega centra (Zbornik, str. 90-91):
3. Prizadevanja za lokacijsko umestitev ljubljanske univerze in visokošolskih zavodov v center Ljubljane. Pod mentorstvom profesorja Eda Ravnikarja je študijo leta 1972 izdelala Mojca Šašek, dipl. ing. arch. Študentje smo se namreč upirali prostorskemu razbitju univerze in gradnji visokošolskih zavodov na dislociranih lokacijah, s čemer naj bi oblast razbila koncentracijo študentov na enem mestu in s tem njihovo »udarno moč«. Ta prizadevanja so se razblinila z odločitvijo organov ekonomske fakultete o gradnji le-te v Bežigradu. IO SŠ LVZ je o tem sprejel stališče 10. 9. 1971 (gl. Zbornik, str. 42).
Še o vlogi Študentskega servisa
Študentski servis je bil sicer organiziran kot podjetje, vendar, kot vse v SŠ, z vrsto specifičnosti. V bistvu je šlo in gre ves čas za dejavnost zaposlovanja, ki jo ureja poseben zakon, v katerega pa študentski servis ni bil vključen7. Z navedenim smo se prvič srečali leta 1976, ko je bilo potrebno uskladiti akte Študentskega servisa z Zakonom o združenem delu in Študentski servis registrirati po novih predpisih.
Po 6. aprilu leta 1971, ko je prišlo do študentskega revolta zaradi netransparentnega prilaščanja študentskega denarja s strani vodstva študentskega servisa in je posledično prišlo do zbora približno 700 študentov v študentskem naselju, je odstopilo takratno vodstvo Študentskega servisa in je bil imenovan v.d. direktorja Drago Sopčič, ekonomist in bivši finančni inšpektor, (gl. Zbornik, str. 93 – 95), kasneje pa direktor Aco Kostić, absolvent prava in dotedanji blagajnik SŠ LVZ in tričlanski svet v sestavi Jože Korinšek (predsednik) in Franc Kapus ter Andrej Berden kot člana.
Za svoje posredovanje je Študentski servis v tistem obdobju zaračunaval 10 odstotkov na neto izplačilo študentom, kar je znatno presegalo zgolj stroške storitve. Po takratnih izračunih bi zadostovali 3 odstotki8. Naveden prispevek je predstavljal nekakšen nepravičen davek, ki ga je preko Študentskega servisa zaračunavala SŠ LVZ. Nepravičen zato, ker je tisti del študentov, ki je moral za svoje preživetje poleg študija še delati, sofinanciral delovanje celotne študentske skupnosti. Dejstvo pa je, da Študentski servis ni bil pomemben le zaradi zagotavljanja in izboljšanja materialnega statusa študentov, temveč tudi kot vir sredstev financiranja celotne SŠ. Da gre za nepravičen prispevek je takratni svet servisa vedel, vendar pa se ni odločil za njegovo zmanjšanje iz dveh razlogov in sicer, ker po njegovi oceni takratne razmere na trgu dela ne bi dovoljevale zvišanja neto urnih postavk za študentsko delo v odnosu do plačil redno zaposlenim in ker je s tem denarjem dokapitaliziral takrat že institucionaliziran Radi Študent in ker je prevzel financiranje nakupa »študentske tiskarne« in sicer IBM composerja in Canon kamere, ki jih je na svojo pest naročilo uredništvo Tribune, kasneje pa za plačilo niti za zaposlitev treh delavcev ter za namestitev ni imelo denarja. Tiskarna je dobila prostore na Rimski ulici v stavbi na dvorišču Študentskega servisa, ni pa dejansko, razen poskusnega obratovanja predvsem zaradi organizacijskih težav in pomanjkanja vizije nikoli prav zaživela. Tiskarna je bila ustanovljena kot izhod v sili, ko Tribuna zaradi stalnih zaplemb ni izhajala tudi po 40 dni in je ni hotela nobena tiskarna več tiskati. (Gl. izredno številko Tribune, realizacija Študentski servis, Ljubljana, maj 1971, letnik XX).
V obeh navedenih primerih je šlo za krepitev javnega obveščanja in javnega informacijskega sistema znotraj skupnosti študentov kot tudi komuniciranja te s širšo družbeno skupnostjo kot predpogoja delovanja SŠ LVZ. S tega stališča se je zdel sklep sveta Študentskega servisa upravičen. Skupnost študentov predvsem ni bila samo in zgolj samoupravna in sindikalna organizacija, temveč tudi družbenopolitična organizacija, ki se je kot taka želela aktivno vključevati v vsa družbena dogajanja.
Pluralizem interesov
Dejstvo, da so bili člani SŠ LVZ vsi študentje LVZ (1. člen Statuta LVZ), je pomenilo, da je SŠ LVZ že po definiciji, vsaj tako je bilo mišljeno in izhaja iz manifesta, pokrivalo ves spekter različnih interesov posameznih študentov, kar je nujno pripeljalo tudi do konflikta interesov, ki pa smo ga takratni študentje vedno reševali po demokratični poti, h kateri smo se zavezali in bili zavezani z manifestom. Eden takih očitnejših konfliktov je bil poziv Jaše po uspešno izvedeni Aškerčevi k splošnemu protestu in demonstracijam proti (nedefiniranim) nepravilnostim v sistemu (ki jih seveda ni manjkalo). Ta poziv je bil podan v njegovem prispevku v citirani izredni številki Tribune. Do teh demonstracij ni prišlo, prišlo pa je do številnih razprav v zvezi z njimi. Kot izhaja iz zbranih in objavljenih dokumentov, je prihajalo do napetosti tudi med IO SŠ in Tribuno, predvsem zaradi konstantnih zaplemb Tribune. Tudi te napetosti so se vedno reševale z dialogom. Vsekakor pa je soobstoj različnih interesov in demokratični način njihovega reševanja, ki je tedaj vladal v SŠ v skoraj povsem odsotni pravni podlagi in enopartijskem sistemu, fenomen, vreden sociološkega in politološkega raziskovanja in analiz.
OPOMBE:
1 Iz Predloga Koncepta Zveze študentov (Material univerzitetnega odbora ZŠJ) – Tribuna , št. 3, 4. novembra 1968, str. 4, objavljenega v Gibanjih, str. 48-51: »Konkretno smo študenti začeli razmišljati o drugačni Zvezi študentov že aprila 1968, junija pa smo na zboru odločno zahtevali organizacijo, v kateri se ne bomo počutili tujci. Zadolžili smo univerzitetni odbor ZŠ, da naj obenem s študentsko komisijo izdela predlog koncepta nove Zveze študentov. Sedaj, na začetku novega študijskega leta, je predlog pripravljen za javno diskusijo.« In »Z uzakonitvijo ZŠS bomo uzakonili prakso samostojnosti organizacij ZŠJ na visokošolskih centrih.«
2 Ni pa šlo v tem primeru za »solo« akcijo slovenskih študentov, kot izhaja iz v op. 1 omenjenega Predloga, sta pred tem iz ZŠJ izstopili republiški organizaciji Zveze študentov SR Srbije in SR BiH.
3 Člani predsedstva ZŠJ iz SR Slovenije so bili leta 1971: Tone Remc, Darko Štrajn, Lenart Šetinc in Tone Janša.
4 Obstajajo še drugi sistemi priznavanja pravne subjektivitete, v katere pa se na tem mestu ne bomo spuščali.
5 Podobno določno je imel tudi kasnejši Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. SRS, št. 9/69), ki je v drugem odstavku, 37. člena določal, da »Študenti lahko ustanavljajo strokovna, kulturna in druga društva na visokošolskem zavodu ali v okviru univerze oziroma združenja visokošolskih zavodov«. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. SRS št. 13/75 o tem ni imel določb, imel pa je ustrezno določbo Zakon o usmerjenem izobraževanju (Ur. l. SRS, št. 11/80), ki je v 160. členu določal, da »lahko učenci in študenti … sami organizirajo ustrezne organizacije in društva za zadovoljevanje svojih potreb po teh dejavnosti«. Skupnost študentov je svoj zakon dobila šele leta 1994 in sicer Zakon o skupnosti študentov (UR. l. RS, št. 38/94), ki opredeljuje Študentsko organizacijo Slovenije in jo ustanavlja kot samoupravno skupnost študentov Slovenije (1. člen) ter jo v šestem odstavku 3. člena opredeljuje kot pravno osebo.
6Akt je skupaj s 5. točkami pravil objavljen v Zborniku na str. 5.
7 Tako so povsem upravičena prizadevanja sedanjega ministrstva za delo, družino in enake možnosti, da se združi z Zavodom za zaposlovanje.
8 Sedaj študentski servis za svoje posredovanje zaračunava 3,8 odstotka ki so namenjeni kot prispevek študentskim organizacijam, kar je leta 2021 znašalo 2.370.000 EUR in leta 2022 3.330.000 EUR (vir Mladina, št. 27, z dne 27. 7. 2023, str. 14).
VIRI:
1. ZBORNIK, Zbornik dokumentov 70/71, Izvršni odbor Skupnosti študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov, odgovorna urednica Milena Dežman, člani redakcijske komisije Andrej Berden, Miro Bukvič, Lenart Šetinc, Ljubljana, oktober 1971;
2. INFORMATOR, Informator 1971 72, Izvršni odbor Skupnosti študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov, odgovorni urednik Zoran Savnik, ob sodelovanju Milene Dežman, Mira Bukviča, Bogomirja Mihevca in Lenarta Šetinca, Ljubljana, september 1971;
3. GIBANJE, Študentsko gibanje 1968 72, Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, izbor dokumentov Pavle Zgaga, Založba Krt, Ljubljana, 1982;
4. Izredna številka Tribune, realizacija Študentski servis, Ljubljana, maj 1971, letnik XX.
