nazadnje nestabilno dolbenko odrine od brega
nič več ni dovolj suho za presenečen zaboga
mimo plavajo kot nekton same neprijetne značajske lastnosti
razširjene zenice si zaželijo začasno izgubo spomina
a trdno dograjena bit skozi kalejdoskop že vidi vizionarsko luko

zahrbtna plima
s skalami zavarovan
notranji pomol

miškulanca

namočena zemlja je kratkovidno drsela v grapo
presek se je končal z mehčavo na obgozdni jasi
štori so kot vešče moleli iz podrastja redkih grmov borovnic
na rezu je med kolobarji še dišala vlažna žagovina lip
osvaljkan papirnati denar tukaj kar mezdi iz zdravih avtohtonih dreves
sprva neznana ptica zafrfota čez slišno osuplo praznino
kasneje ranljivo s kričečim glasom zlovešče spara stoletje

miš bega čez pot
pod dvakrat premajhen list
čast skrije v tuj rep

kalup.si

s časom brezimna množica zagrinja jasnino kar povprek
še dvozvezdje si je na nebu le navidezno blizu
pokornost si jemlje premalo merico izvirnosti
razbarvan značaj pa deluje pomanjkljivo privlačen
in potem enako (prav tako) postane isto (prav tisto)
enotera viža iz bukselj lajne je kot gon po obstoju
ko si notri pozabiš da po eni pesmi prepoznaš vse

preteč vnanji vpliv
nad kolektivnim morjem
lunini krhlji

nasoljena brezsemenka

že vnaprej zguljena resnica se plazi po kolenih okoli in okoli in okoli …
navidezno spreobrnjen sokolič je stare vzorce prekopiral na ikrav način
pestoval jih je z občutkom nadmoči ki niso domačega izvora
krojni načrt je nato nečastno obšel zadrgo in sedaj navajen le jemati razporek požrešno zeva
v novih hlačah zgleda obdrsan in to je milo rečeno zapleten primer za novejšo zgodovino
se bi bilo potrebno še enkrat osamosvojiti
preden bi si našla resnica pot do klopi
kjer bi se slovenska mladež učila domovinske vzgoje

špranja pri vhodu
par jur ogroža obstoj
zdrk do temeljev

gnana

veliko mlinsko kolo se vrti brez oddiha okoli lastne odvečnosti
lesene lopate le še mlačno udarjajo po zlepljenih kapljah
pred leti je bila tukaj načrtno speljana umetna struga
voda je prekmalu postala nezavedna in neborbena
sončna ura se tihotapi od zadaj vidna le skozi špranje
s senco palice je nemogoče določiti pravi čas vstajenja

težko prehoden
tok z oviro pozabe
odmaši prepust

irhovina

Brezizhodnost si je sama obula pretesne čevlje. Leva noga čez desno, ni enako, kot desna čez levo. Kdo si želi biti “po domače” razhojen? Sanjsko usnje je kot slina v tujih izložbah. Omejiti zapravljanje za ceno nepokrite pete? Ni možnosti, saj obstajajo posojila. Daj, daj, kaj boš prosil! Še in še, dokler te pes ne povoha na bos ponos. A kaj, ko so te izložbe ogledala. Tudi tistim, ki se nismo spuščali do minusa v denarnici in se potem dvigovali preko sprane glave na prevarantski lestvici. Za zavezovanje je tako vsem ostala le ena vezalka. Z njo je nastala ta zadrgnjena panika. Zdaj ne gre več za prestiž, ampak za osnovno preživetje. Prišel je od šivanke do banke, od banke do … pa ne bo. Pri nas je - prosto po ceniku - neumnost pred odgovornostjo. Pogoltnost pa ima domovinsko pravico, da je brezsrčna.

sila nerodno
če se kača izlevi
kar na surov zid

Maroko

Skupina se je ustavila tik pred vodo. Od tukaj naprej se je pot nadaljevala le še peš. Pogled na most, ki bi mu bolj ustrezalo poimenovanje “ozka obrežna škarpa”, je vzbujal mešane občutke. Dolgo čudo brez ograje, na pol metrih širine, voda pa je mestoma drla čez, kar seveda ni vlivalo zaupanja. Ampak … prvim korakom so sledili naslednji. Adrenalin je curljal med kamnite okruške, se namakal do gležnjev in spet meril dolžino poti za lastno moč. Potem smo jih zagledali, s spodvitimi nogami so ležale prav zdolgočaseno same in počivale. Med opazovanjem prežvekovanja se je močno zasvetila zlata nitka na rdečem sedlu. Ta bo moja “potujoča preproga”, ga. Bela Kamela. Kot puščica se hitro dvigne zadnji del, občutek, da boš z nosom pobrusil tla mine šele, ko končno dvigne še prednje noge. To ni ježa, to je jahanje valov. Ves užitek je le globok pogled naprej, ritem karavane spredaj, nikakor pa ne misel na vse bolj čudno gibanje lastnega telesa. Nad rtom se nenadoma odpre razgled. Prava barvna paleta hišnih fasad, a prevladuje modra. Kot uročena zrem v poezijo amforne strukture mesta. Kamela v nekem trenutku poklekne …

oster duh dlake
obredno snetje sedla
vrč bistre vode

tlapnja

Pol ure pred streznitvijo. Nerealna želja po umiku. Omotična potreba po blebetanju. Razlaganje polresnic tako duši zavest. Dom na krovu panike. Predolgo se že ta ladja nevarno maje. Sunkovita moč utvar. Škripaje na levo. Gromovit zasuk proti vsem. Drzno na desno. Tako se premetavamo. Oropani zdravega ravnovesja. Na razburkanem morju “preteklost je mati sedanjosti” ni več nikogar. Še izbire ne.

Spravljičil si laž.
Zdaj dobro se razblinja,
kjer ni vizije.

zapovedani

Svečan utrinek. Neugasla luč. Zlate lise so plapolale izza krušne peči. Komaj še viden plamikajoč obris na oknu. Domačnostno razpoloženje na dih. Vlečka vonja se dotakne vseh. In ostane.

Voščena sveča
lit ožigalen dotik
medleva večer.

žirafa

Narava je dala žirafam dolge noge in dolg vrat, da pridejo lažje in hitreje do hrane. Če imamo le dve žirafi in en list, se lahko v boju za hrano vratova tako dolgo prepletata in zvijata, da se ustvari zanka. List ostane, žirafi sta mrtvi. Nauk zgodbe: Nikoli se ne tepi za en lipov list očetnjave, počakaj, lahko se boš do sitega najedel, ko ti zasluženo pade na tla. Drugače razmišlja mejak.

Vitalna družba
zrelost še ni razvitost
joče gruda jer.

HAIGA

25133973 / 6589699 obiskov