ALIEN IN MY TOILET, izbor iz delavnice za mlade literate v letih 1978–2004, KD Mariborska literarna družba, Maribor 2020
Literarna delavnica, ki jo je od leta 1978 naprej vse do leta 2004, šestindvajset let torej, vodil Marjan Pungartnik, je bila v Mariboru institucija, skozi katero so šli številni mladi mariborski avtorji in avtorji širše. Najprej je potrebno prebrati spremno besedo, ki jo je požrtvovalni mentor zapisal z nekoliko pesimističnim tonom. Najprej gre za okoliščine, v katerih je nastala. Pisec spremne besede pripoveduje, kako se pravzaprav nihče ni zanimal za mlajše avtorje, ker so bili tisti »pravi«, že stari, v neprestanih sporih in napadanju. Prevzel je delo z mlajšimi pri ZKO Maribor in iz tega je zrasla delavnica. Verjetno malo sodelujočih avtorjev sploh ni pomislilo na to, da se z njimi ukvarja povsem volontersko, še posebej po konfliktu zaradi »njihove« številke glasila Čevelj, ko ni več deloval v okviru ZKO Maribor. Ne vem za kakšno podobno delavnico in v tem je prizadevanje Marjana Pungartnika v pomoč mlajšim avtorjem nenavadno, po mojem vedenju pa se kontinuirano tako dolgo ni s tem ukvarjal v Sloveniji nihče. Po Pungartnikovem zapisu je šlo skozi delavnico več generacij. Vseh jih je naštel okrog 120.
V zborniku, ki nosi naslov po kratki-kratki zgodbi Olge Brycht Alien in my Toilet, kar je tudi jezikovna provokacija, je objavljenih oseminsedemdeset avtorjev. Med njimi najdemo vrsto sedaj uveljavljenih avtorjev kot Mojco Alešovec, Petro Bauman, Tomaža Brenka, Sekoumady Condéja, Boruta Gombača, Zdravka Kokanovića – Kokija, Marka Samca, Bojana Schwentnerja, Bredo Slavinec, Natašo Švikart, Orlanda Uršiča in Janjo Vidmar, da jih izberemo samo nekaj.
Morda bi lahko o delu v delavnici v četrtstoletnem teku zapisal mentor in urednik pričujoče publikacije kaj več, saj so očitno delali po nekem programu. Na to navaja njegova izjava, da »jih ni hotel nategniti na kopito« in da so v skupini potekale živahne razprave. Morda bo nekoč izšlo tudi kaj takšnega, kar bo povzelo bogate izkušnje iz tega dela. Če že za epigraf navaja Edith Sitwell, bržkone ni bilo govora samo o njihovih besedilih, ampak so se ukvarjali tudi z drugimi avtorji, med katerimi navaja pisec spremne besede Henrija Michauxa in Kurta Vonneguta jr.
A poglejmo, kaj je mentor izbral iz literarne bere vsa ta leta. Večina je seveda pesmi, objavljenih pa je tudi nekaj aforistov in nekaj kratkih zgodb. Najdemo solidne pesmi, ki se lahko primerjajo s takratno pesniško produkcijo in zvenijo zelo sveže:
tam zgoraj, kjer zvoniki
cerkva poljubljajo nebo,
frfota angel – pol otroka, pol moža
čez pas – in pi prišepetava.
Pesem, to lepo pesem … Stane Črnčič
ali
Tvoje ime me spominja na ribnik
z bisernimi pajčevinami v trsju in
s spečim mrčesom ob nizki in mirni gladini. Sabina Hvastija
ali
Srna je prišla pit vodo
na rob kozmosa.
Zagledala se je v ogledalu večnosti
in ko se je nagnila k svoji podobi
je ugotovila,
da je večnost le voda … Jože Polajnko ml.
ali
Ledena sem
in ta ledeni vonj je samo moj Breda Slavinec
Seveda je nekaj konvencionalnih pesmi, o ljubezni predvsem, pa o samodoživljanju, značilnem za mlajše ljudi, toda konvencionalnost bi lahko našli tudi pri drugih pesnikih. Z druge strani je razveseljiva raznolikost, kar kaže, da jih mentor ni »učil« ene same poezije in da se ni pregrešil zoper glas avtorjev.
V izboru je tudi nekaj proznih besedil, od katerih je duhovito in zanimivo naslovno.
Izbor je nastal in se izvedel v času korona epidemije in posledica tega je nekoliko samotarska izvedba – Marjan Pungartnik je tekste izbral, postavil publikacijo sam, jo opremil, komentiral – od tod tudi nekaj tiposov v njej.
Na koncu se sprašujem, ali je takšno delo, ki mu na nek način postavlja spomenik ta izbor, pustilo za sabo kakšne sledi. Če ni bilo to samotarsko delo enega človeka, ki, jasno, skoraj ni opazno, ker je nasprotovalo splošnemu stanju literarnega ustvarjanja v Mariboru. Prav zaradi tega razumem nekoliko desperatno sporočilo spremne besede – »in obupal!«.
