Kaj veselice in kulturno življenje v trgu. Huje je bilo s političnimi dogodivščinami. Napredni levičarji in liberalci, predvsem pa pristaši Sokola, ki so bili bolj naklonjeni Živkovičevi Jugoslovanski nacionalni stranki, so vneto iskali spore in kritiko na račun klerikalnega tabora dr. Milovana Stojadinoviča. Ta, ki je trenutno v vladi krojil življenje v kraljevini Jugoslaviji, je kot zapriseženi desničar celo ohladil sicer tradicionalno dobre odnose s Francijo, zato je bil še posebej trn v peti naprednim, Franciji naklonjenim liberalcem in levo usmerjenim pristašem vaškega Sokola. Tako so tekli pogovori v gostilniškem omizju vse bolj v prid levim politikom. Še zlasti zato, »ker se jugoslovanska politika vse bolj spogleduje in posnema desničarske vlade po Evropi«, so govorili nekateri bolj osveščeni vaški možje. Javne kritike in spori so se med pristaši enega in drugega tabora v trgu zaostrili do te mere, da so si vneti pristaši desnega klerikalnega tabora domislili bolj učinkovito potrditev njihovih stališč. V to, po njihovem sračje gnezdo, kot je Lenart, kjer ima vse večji in večji vpliv na ljudi sokolsko gibanje in leve struje, bodo morali vnesti nekaj trenutno vladajočega, državljanskega duha. Zato so na obisk povabili samega bana Dravske banovine, velespoštovanega gospoda Natlačna. Ta naj bi na shodu, ki je bil veličastno najavljen na neko nedeljo, v svojem govoru pomiril nasprotnike, jih poenotil in v tem kraju utrdil tedaj vladajočo klerikalno elito z dr. Antonom Korošcem na čelu, tem eminentnim slovenskim politikom v jugoslovanski vladi.
Pred tem znamenitim prihodom visokega politika je morala biti organizirana nočna straža, da ne bi prišlo do nepredvidenih dogodkov in da bi bilo videti vse skupaj čim bolj veličastno. Gasilci! Ti so bili predvideni za to »nočno stražo«, saj drugih podobnih uniformirancev v trgu tako ali tako ni bilo, razen tistih nekaj orožnikov. Poleg tega se ni bilo bati med gasilci kakega levega ali desnega zagreteža, ki bi preveč izstopal ali mešal štrene pomembnosti dogodka. Vsi so tu bili pomešani in vsi složni, saj je bil njih glavni cilj »Na pomoč«! A ta nočna straža ni bila niti najmanj dolgočasna. Henrik kot dober poznavalec vinske kapljice in tudi sicer pogosto prisoten pri nabavi vina s prijateljem gostilničarjem, je bil zadolžen za vino. Kar desetlitrsko pletenko je pritovoril, tako da so gasilci skoraj pozabili, zakaj so pravzaprav to noč zbrani.
Kljub budni straži lenarških gasilcev se je na dan prihoda bana Natlačna sredi trga navsezgodaj pojavil sovražni napis, ki je pri nekaterih vzbujal grozo, drugi pa so se ob tem neizmerno zabavali.
»Ban Natlačen,
narod lačen!«
je pisalo na plakatu, ki je bil seveda nemudoma odstranjen. Orožniki ali »žendarji«, kot so svoje varuhe reda tedaj imenovali, so poskrbeli, da tistega pregrešnega plakata ni videlo preveč ljudi, so pa tudi zaman preiskovali, da bi našli krivca. A navkljub veličastnemu obisku visokega gosta se vzdušje in nasprotja različno mislečih niso spremenila.
Ta zgodba, ta plakat s tistim provokativnim napisom, je seveda na drugi strani silno navdušila nekatere nagajive šaljivce, ki jim politika nasploh ni bila tako zelo pomembna, bolj pomembno je bilo druženje in veselo vzdušje v gostilni in v trgu, kratko rečeno tudi »hec«. Zato so kmalu »spet« izkoristili prvo priložnost za svoj umetniški provokativni navdih. Bilo je za pusta, ko so se Lenartčani našemili v vse mogoče like in je padla na pamet – komu drugemu kot Henriku – zanimiva zamisel. Prinesel je brivcu Šurbku velik kos svetlega blaga, takega, ki ga je potreboval za podloge, z naročilom, kaj je treba na blago narisati. Šurbek, ki je bil znan kot velik umetnik risanja, je torej narisal veliko kozo, pod njo pa financarja v pravi uniformi, ki jo molze. On, frizer Šurbek, ter krojač Henrik, oba od davkov prizadeta sta bila z izdelkom sicer zadovoljna, nista pa imela ideje, kako tako veliko sliko, ki je povrhu še neustrezno mehka, nositi v pustni povorki. Manjkal je tudi nekak podnapis, ki bi gledalce seznanil z vsebino in namenom šale. Pa so tuhtali in tuhtali – na pomoč je namreč prišel še prijatelj Korošec in so na koncu rešili: platno je treba uokviriti. To da, toda nasprotniki oziroma še prej orožniki bodo napis z lahkoto takoj odstranili iz pustne povorke in učinek bo šel po zlu.
»Kaj, če bi sliko raje obesili na visok kostanj sredi trga,« se je domislil Henrik.
Poleg živinske vage so prijatelji smeje dopolnili njegovo zamisel. Kaj pa podnapis?
»Molzejo nas z davki,« je svojo zamisel povedal Henrik in Šurbek je ponazoril, ja »smo koze, ki nas financerji molzejo«. Ja pa še rimati se mora. In so ob kozarčku seveda spesnili naslednji verz in se zraven smejali:
»Kmet kozo žene na prodaj,
financar pa na pručki pod njo že sedi
in finančna uprava jo doji.«
Plakat bodo torej obesili na kostanj sredi trga ponoči. Naj bo to v soboto ponoči, da bo ljudem na očeh, ko ob nedeljah tam mimo hodijo k maši. Toda zadeva ne bo enostavna. Moteč bo vaški sluga. Tako kot se ve, je ta opravljal službo nočnega čuvaja in je bil zadolžen poleg reda v trgu tudi za razglašanje občinskih odlokov in raznih oznanil, kar je opravil običajno po nedeljskih mašah, ko je bilo v trgu največ ljudi. Tudi tisto noč je torej vaški sluga oprezal okoli vogalov, da bi bilo vse, kakor mora biti, za vsak slučaj pa je tokrat imel za pasom tudi tisti pendrek, ki ga je sicer hranil zadaj za tehtnico. Za vsak primer, si je rekel, če bi le, bog ne daj, nanesla za to potreba, je bil v skrbeh zaradi jutrišnjega pustnega karnevala.
»Pridi na en firtlc!« je Henrik pozno zvečer zmotil čuječega vaškega slugo, ko ga je zagledal postopajočega po trgu in se je on – Henrik naredil, kakor da je tudi namenjen v gostilno. Medtem pa bosta, kakor je bilo dogovorjeno, prijatelja Šurbek in Korošec organizirala namestitev table na visoki kostanj ob tehtnici. Vaški sluga se je zaradi prijaznega povabila počutil zelo počaščenega, pa tudi kozarček se mu je, se ve, prilegel. Zakaj pa ne. Kako je opravil naslednji dan z občinskimi možmi, pa ni povedal.
Nedelja je torej bila naslednje jutro, ko se je trlo ljudi sredi trga. Tistih, ki so že opravili z jutranjo mašo in je zjutraj, ko so prišli v trg, še bil mrak, in onih, ki so prišli k tako imenovani pozni maši in so nanjo ta trenutek že povsem pozabili. Vsi so namreč imeli oči obrnjene na visok kostanj sredi trga. »Kmet kozo žene …«, so brali na velikem plakatu. Eni so se smejali, drugi so bili resni, eni zgroženi, drugi privoščljivi, nihče pa se ni domislil prave rešitve za nastalo nasprotujočo si situacijo. Za zadevo je takoj izvedel glavni financer v trgu in prišel pojasnit ljudem, da je to protidržavno dejanje in da naj se razidejo. A nihče ga ni poslušal. Nato sta prišla dva orožnika z nasajenimi bajoneti na puškah, da bi razgnala množico. Vendar brez uspeha, saj je jasno, da v tej fari pozna vsak vsakogar in nihče se ne bo nikomur zameril, kaj šele napadel z bajonetom. Prisopihal je še orožniški poveljnik gospod Kačičnik in za njim je privihral še župan. Ta je takoj spoznal, da je postarani policaj vsemogočni gospod Kačičnik, ki sicer zelo uradno zre gor na visoki kostanj, povsem nemočen.
»No! Naredite že nekaj,« se je župan jezno drl nanj. »Snemite to reč. Predvsem pa poiščite krivce.« In hitro je zapustil prizorišče, zlasti zaradi posmeha, ki ga je čutil in tudi slišal iz množice.
Policaj Kačičnik pa je nemočno mahal z rokami in ukazoval:
»Naj takoj nekdo spleza gor in sname ta plakat!«
Nihče se ni zganil.
»No, ti!« je uperil pogled na fanta, stoječega blizu, a ta se je pri priči izgubil med ljudmi. Kačičniku je postalo prevroče. Moral si je odpeti visoki trdi ovratnik svoje uniforme, medtem ko je napeto razmišljal. In se je domislil. Iz žepa je potegnil denarnico in pomahal pred ljudmi z desetdinarskim bankovcem. Takoj se je našel neki golobradi mladenič, vzel bankovec in splezal ter uspešno prinesel z drevesa tisti bogokletni plakat. Mimogrede, za tistih 10 dinarjev si bo lahko kupil liter vina.
A policajevo zadovoljstvo glede tega uspeha ni trajalo dolgo. Kmalu ga je pričela pestiti skrb, kako bo namreč izpolnil županovo naročilo, odkriti in najti povzročitelja pričujoče sramote in sploh, kako naj to naredi. Kako naj se loti te zahtevne naloge? To noč mož ni mogel spati. Tako dolgo se je premetaval po postelji, da se mu je nazadnje le posvetilo. Blago! Nima vsak tako velikega kosa blaga, ki navsezadnje ni kar tako poceni. Videti je, kakor da bi bilo svileno. Sredi noči se je izkobacal iz mehke postelje in si šel vnovič ogledat tisto blago. Svila? Ah ne. Iz takega blaga je lahko vendar podloga pri moških oblačilih! Krojač! je bil orožnik nenadoma ponosen na svojo detektivsko »pogruntavščino«. Od obeh krojačev v Lenartu le eden šiva take suknje s tako podlogo. Kurnik? Ah ta, ki šiva za kmete in podeželje, ta že ne. Toplak! Tako je! On! Ga že imam, je bil zadovoljen poveljnik lenarških orožnikov – »žendarmov« in sladko zaspal.
Naslednje jutro je že navsezgodaj v družbi svojega pomočnika zakoračil čez trg in potrkal na vrata z napisom: »Krojaštvo, Toplak Henrik«.
»Ho! Dobro jutro«, se je naredil veselega Henrik, ki je seveda dobro vedel, čemu ta obisk. Šilce žganja je nalil še prej, ko je orožniku uspelo pojasniti vzrok svojega obiska, saj sta sicer s tem poveljnikom orožnikov že marsikaterega skupaj izpraznila. A Kačičnik je tokrat ostal resen, nedostopen.
»Pregledati moramo vaše zaloge blaga,« je svečano naznanil. »Kje imate spravljeno blago?«
Henrik je pokazal omaro s policami z nekaj blaga in neštetih vzorcev, po katerih si je lahko stranka izbrala blago po svoji želji, ne da bi zaradi tega morala hoditi po nakupe v tistih časih oddaljeno mesto Maribor. V ta namen je imel Henrik sklenjeno pogodbo z veletrgovci, predvsem z veletrgovino Strmecky iz Celja, od katerih je nabavljal blago na zalogo ali pa s franšizno pogodbo. Orožnika sta si z začudenjem ogledovala zaloge lepega blaga, predragega za njun žep. »Vahmajster« Kačičnik pa ni bil z ogledom prav nič zadovoljen. Ni namreč našel v Toplakovi delavnici nič sumljivega. Zato je v svoji – po njegovem – zviti glavi takoj pomislil: »Stari lisjak gotovo ne bo hranil inkriminiranega blaga vsem na očeh!« In sta se orožnika nadvse resno in brez pozdrava odpravila.
Kje drugje kot doma ima blago Toplak, ki je po njegovem prepričanju zagotovo med krivci za nastanek sramotnega plakata. Liziki se je zdel sprva obisk samega žemdarmerijskega poveljnika sila imeniten. Ko pa je le ta po nekoliko neprijaznem pozdravu naznanil, da bo »hišna preiskava«, je le zajecljala:
»Ali je kaj narobe v naši hiši?« To je namreč bilo tisto neizgovorjeno vprašanje, ko je še utegnila odpreti usta. In medtem ko se je pripravljala, da bo zelo energično nastopila, sta orožnika že zakoračila v hišo.
»No, pa sedite malo,« se je končno ohrabrila.
»Pokažite omare in pokažite, kje ima gospod Toplak shranjena blaga,« je nastopil strogo sicer prijazni sovaščan tokrat v službi preiskovalnega orožnika.
Lizika je ubogala, a še vedno je zbirala pogum, da nadvse odločno pokaže svoje nestrinjanje s početjem orožnikov. Onadva pa sta nič tebi nič meni zakoračila v spalnico in začela razmetavanje sicer skrbno zloženega perila. Zaman je bilo videti na nemočnem obrazu orožniškega poveljnika.
»Kaj pa je tu zgoraj?« se je domislil rešitve in pokazal s prstom pod strop, »podstrešje?« »Prinesite lestev,« je nato ukazal, ko je dobil pritrdilen odgovor. Lizika se je med potjo, ko je vsa nejevoljna šla tja za hlev po lestev in videla tam svoje prestrašene otroke, hitro znašla.
»Teci po očeta, hitro!« je ukazala Hinkcu, najstarejšemu in najbolj zanesljivemu od njenih sedmero otrok. »Povej, kaj delajo orožniki, hitro naj pride domov!«
Res se je zdaj razjezil Henrik, ko je potem tekel za kratkohlačnikom proti domu. Takega Hinkec še ni videl.
»Kaj pa iščete na mojem podstrešju?« se je zadrl od spodaj, ko je prisopihal do kraja nezaslišanega početja sicer pivsko prijateljskih policajev, ne da bi poskušal plezati po lestvi, da bi se soočil z grešniki.
»Preiskavo delamo,« je bil odgovor.
»A ja? Pa pokažite nalog za preiskavo!« se je zadrl Henrik gor k orožniku.
Nastala je tišina. Saj je Henrik vedel, da takih formalnosti, kot je nekakšen nalog za hišno preiskavo, tu v trgu niso vajeni. Pa mu je šinila v glavo zvita misel. Zgrabil je lestev in jo odnesel ven, tja za hlev in odkorakal s kraja nenavadnega prizorišča.
»Toplak,« je še slišal za seboj strog in že malce obupan klic.
»Toplak!«
On pa jo je nič tebi nič meni mahnil v najbližjo gostilno, mirno sedel za mizo in si naročil »firtlc« vina. Počasi je srkal tisto vino, se pogovarjal z gostilničarjem in drugimi prišleki v gostilno, ki so se čudili, da vidijo ob tem nenavadnem času Toplaka v gostilni, ki je tu posedal sicer le ob večerih. Ko je minila že kar cela ura, se je le usmilil ujetnikov na svojem podstrešju. Brez besed je prislonil lestev in se vrnil v svojo delavnico. Med tem pa se je Lizika privoščljivo muzala v kuhinji, saj je bila doslej povsem gluha za klice orožnikov, kar je ukazala tudi otrokom.
Tako je minil še en dogodek v trgu in so se imeli čemu smejati pivski prijatelji ob večerih pri kegljanju ali pa pri svojem omizju. Henrik je bil zvit šaljivec in zabaven in vsi so ga imeli radi. Bil pa je tudi najbolj glasen pri svojih šaljivih pripovedih, v debatah in pa pri kartah seveda. Tam, pri kartah, je bil sploh glavni. Ker se je že od daleč čul njegov glas, je bilo, kot je rada pripovedovala Lizika, mogoče kar sredi trga ugotoviti, v kateri gostilni je mož.
A v ta vesela gostilniška omizja se je jela vse bolj plaziti temna senca, ki je v pogovore počasi, a vse pogosteje in vse bolj grozeče prinašala dogodke svetovne politike. Nacizem je že prevladal s svojimi grozodejstvi nad Judi v Nemčiji, fašizem in nacizem grozita Evropi, priplazila sta se že k sosedom v Italiji, v Avstriji. Med ljudmi je nastajal nemir. Vse manj je bilo veseljačenja in vse bolj so se jele kazati razlike, simpatije na desnici in obsojanja dogodkov na strani levice, v zvezi z naraščajočim nacifašizmom v Evropi. Tako med temi, ki so kaj vedeli o svetu. Povprečnim ljudem, zlasti na podeželju in tudi Liziki, tem se še sanjalo ni, da se približujejo grdi časi.
A Liziki so se oglašale druge grožnje. Hude bolečine tam nekje na desni pod rebri, ki grabijo od časa do časa, pa spet popustijo. To je žolč, je bila rekla Šteflčka. No ja, je mislila Lizika. Če je že spoznala bolezen, zakaj pa se ni bolj resno lotila zadeve. Rekla je, da naj pridem, ko se bodo pojavljali napadi. Zdaj pa so tu!?
»K Šteflčki bom morala spet,« je stokala Lizika Henriku ponoči, ko je prišel domov.
Mož pa je njeno odločitev jezno zavrnil:
»Nobene padarke! K doktorju boš šla.«
Ko zdravnikova zdravila niso nič pomagala, je Lizika spet nagovorila Fano in sta se s ponoči zbranim urinom spet podali gor k Mariji Snežni, kjer je tista »knidohtarca«. Ta je zdaj zares ugotovila, da ima Lizika žolčne kamne in naročila naslednje zdravljenje: »Najprej veliko »karlovaške soli«, da se bodo »spucala čreva«,« je strokovno pojasnjevala in pomembno mlela z brezzobo čelustjo. »Potem pa tri dni ležati na desni, ves čas greti z vročim »ciglom« in piti trikrat na dan in noč po en »glažek« olivnega olja, nič druga ne jest ne pit. Lahko le malo limone, da se popravi tisti žmah po oleju.« Tokrat padarka ni dala nobenih zdravil.
Lizika je potem doma sredi stokanja ponižno prosila Henrika, de je v lekarni kupil olivno olje (v lekarni, saj v trgovinah ga niso imeli in bilo je zelo drago) in karlovaško sol ter jo je po padarkinem navodilu potem tri dni zdravil, skrbel za red z otroki, jim prinašal hrano od Fane in pokazal, kako tovariški zna biti, čeprav sicer precej nezaupljiv do takega načina zdravljenja. A če je kdo v stiski, je on ta, ki nikoli ne odreče pomoči. Ja, če je bila sila, si se lahko zanesel nanj, je Lizika vedela in po treh dneh je zares izločila v redkem blatu tiste kamne, da se ji je zdelo, da je kar zaropotalo v nočno posodo.
Lizika, kakor da doma nima dovolj dela s sedmero otroki, kuhanjem za deset ljudi in s svojo pretirano skrbjo za čistočo, si je še podaljšala svoj vrtiček tam na vaški zemlji in dobila od sestre še košček njive, tako da je lahko tam sadila korenje in repo in redila prašiča. Seveda sta godrnjala starejša fantiča, ker sta morala tam na njivi in vrtu mami pomagati ter že zjutraj pred odhodom v šolo na vrtu kaj postoriti po maminih strogih navodilih. Toda ko so bile koline, ni nihče več pomislil na trud, ki je potreben za vzrejo debelega prašiča. Ja, koline so bile za vsako normalno družino pravzaprav zakon. In špeh! Ta je moral po vseh pravilih ta »prave« gospodinje na hrbtu zaklanega debeluha meriti vsaj za tri, če že ne štiri prste debelo. Za celo leto masti in ocvirkov! Potem pa »tunka«! Ta specialiteta teh krajev, ki jo je znala Lizika zares najbolje pripraviti. Edini problem so bile krvavice. Te, seveda Lizikine res najboljše, so imele eno slabo lastnost. Bile so hitro pokvarljive in če ni bilo hude zime, da bi zmrznile zgoraj pod streho, je nastal problem. Tedaj pa je moral Henrik – sicer nerad, prositi mesarja Pirherja za hrambo klobas v njegovi ledenici. Ta je dobrovoljno posodil vajenca, da bi tisto težko vrečo dišečih krvavic in še nekaj mesa, kar sta Hinkec in Franček pripeljala z vozičkom, odnesel dol v ledeno jamo.
»Ne!« je rekel Henrik na videz šibkemu vajencu. »Take teže pa še ti ne moreš in ne še smeš nositi. Pokvaril si boš hrbtenico. Na stara leta boš kripl. Vsi bomo poprijeli,« je odločno pribil, čeprav je vedel, da njegov nauk pri mesarju ne bo zalegel.
Henrik se je zaradi maltretiranja vajencev, jezil na mesarja, medtem ko je kar sam odnesel tisto težko vrečo, po ozkih, bolj lestvi podobnih stopnicah dol, v okoli deset metrov premera široko jamo ter jih pomagal zlagati na lesene »gatre«, položene na ledu. Tistega ledu, je vedel Henrik, pozimi kar nekaj vozov pripeljejo s potoka Velke, ki teče dol proti Trojici. Tam ga lomijo oziroma žagajo na velike bloke, to je videl na svojem sprehodu, in ga potem skozi luknjo mečejo v jamo – ledenico. Toda kdaj in kako se led obnaša v ledenici, ko se proti pomladi in poletju začne ozračje segrevati, tega pa ni vedel. Vajenec pa, kakor bi vedel za moževo vprašanje, nadaljuje svoje pojasnilo:
»Zdaj še gre – po teh »štengah«, reče. »Ampak bolj težko je po »lojtri«. Ko se led topi, je ta jama vse bolj globoka, tako da moramo pristaviti »lojtro« in po njej nositi to težo dol, ker so ti »gatri« vse bolj in bolj globoko dol,« je fantič po svoje tolmačil Henriku težko vajeniško življenje.
Res dobre koline naredi Lizika, je v mislih pohvali ženo Henrik, toda ne bi ji bilo treba toliko dela in muke. Saj ima pri Pirherju odprt račun, na kar ga je mesar ravnokar spomnil. Lahko bi kupila, kar bi hotela in koliko bi potrebovala. Ob teh mislih še ni vedel, kako kmalu bo prišel čas, ko bo še kako prav prišlo kaj doma pridelanega.
V tistem lepem trgu Lenart, sredi sončnih vinskih vrhov, je čas tekel še počasneje in počasneje so prihajale tja novice iz grozečega kotla za vojno pripravljajočega se sveta.
Brezskrbno in veselo so se še organizirale pustne povorke. Te so še posebej zaživele v vsem svojem blišču, zlasti pa v originalu, ko je nekatere izvedbe naštudiral s svojimi učenci meščanske šole profesor Sirk, kasneje zelo znan likovni umetnik. S pomočjo svojih dijakov je ustvaril cel prikaz aktualne vojne v tedanji Abesiniji. Tu so bili abesinski vojščaki v originalni opremi in njih okupatorska italijanska vojska z vsem orožjem vred in z opicami ob strani povorke. Navdušenje množice, ki je spremljala pustno povorko, je bilo nepopisno in glasno.
Pustna povorka se je že bližala koncu in ljudje so se že jeli razhajati. Toda kaj se je potem zgodilo, ko je zaradi nekega čudnega prikaza čisto na koncu povorke narod najprej potihnil, nato pa sprva sramežljivo, potem pa glasno planil v smeh? Tam se je pomikal čisto navaden kmečki voz, pokrit, bolj podoben ciganskemu, bi se lahko reklo, s spredaj vpreženim bolj revnim kljusetom. Nič posebnega, če ne bi bila zadaj na tem pokritem vozu pritrjena zavesa z napisom »Ne odpiraj te zavese!«. Seveda je zaradi take prepovedi bila skušnjava prevelika. Vsakdo je hotel odgrniti zaveso. In kaj je videl? Naga zadnjica se je – bog nas obvaruj, pokazala očividcu. In ljudje? Seveda so se eni zgražali, bolj zaradi ugleda se ve, drugi pa so se kar odkrito smejali, najbrž podkrepljeni s kakšnim kozarčkom vina. S tem, to je s kozarčkom vina, so bili podkrepljeni seveda tudi izvajalci prikazanega, stari šaljivci s Henrikom na čelu. Bog ne daj, da bi kdo izvedel kaj o tem, kateri ničvredneži so si izmislili tako nečisto maškarado. Njihovemu siceršnjemu ugledu bi slaba predla. Da ne govorimo o tem, kaj bi porekla Lizika. Toda dogodek je le bil vreden poštenega smeha ta dan, ko kraljujejo šale in norci, pa še nekaj dni, ko so ljudje o njem premlevali v gostilni.
Ustvarjalnosti profesorja Ljuba Sirca so se lahko v Lenartu še bolj čudili ob zadnji pustni prireditvi, ki so si ji ljudje še privoščili prej, ko je pregazil Kraljevino Jugoslavijo Hitlerjev škorenj. To je bil v povorki prikazan cel morski svet z ogromnim sedemmetrskim kitom na čelu. Tudi tega kita so seveda izdelali njegovi dijaki. Mesece in mesece so pred tem zbirali star časopisni papir, k čemur je največ pripomogel prodajalec tedaj za cerkev nepriljubljenega časopisa »Jutro« Toplakov Franček. Tega kita v naravni velikosti so pod vodstvom profesorja najprej izoblikovali iz gline in lesa, nato pa po znani metodi oblepili s časopisnim papirjem, pobarvali in ga pričarali v naravno žival, ki je tod daleč naokoli v resnici še nihče ni videl ali poznal. Tako se je trg Lenart proslavil s svojimi pustnimi prireditvami daleč naokoli in pritegnil veliko občudovalcev.
Glavni režiser tistih originalnih mask, profesor Ljubo Sirc s Primorske, kasneje znan slikarski umetnik, je imel na voljo za izvedbo te umetnine svoje dijake meščanske šole, poleg njih pa še člane lenarškega Sokola. In prav ti lenarški sokoli so bili tudi glavni nosilci slovenske narodne zavesti v trgu in tudi izven njega, na bližnjem podeželju preko sošolcev in prijateljev iz sosednjih vasi. Zelo ostro so se borili proti germanizaciji. Nasproti so jim stali desničarji s katoliško organizacijo Orli in prikrito in postopoma še častilci prihajajočega nacizma in tedaj še prikrite pete kolone. Ni torej nič čudnega, če so se mladci ene in druge struje kdaj pa kdaj tudi spopadli.
»Ojoj,« bi rekla Lizika. Da sta njena najstarejša že toliko odrasla, da se pretepata po trgu! Nezaslišano! Seveda ni razumela, kaj se dogaja v razlikah miselnosti trške mladeži. Mora se pogovoriti s starim »kljunom«.
Stari kljun. Tako ga je namreč že začela imenovati, od kar se ji je jel dozdevati star, in ker ni hotela več uporabiti njegovega imena Henrik. Preveč ljubkovalno se ji je zdelo. Tako ga je namreč klicala samo še na »začetku« njunega skupnega življenja. Zdaj je bil zanjo torej »stari«. Če je bila poleg tega nanj še jezna, je bil še samo »stari kljun«. V pogovorih z otroki pa je le obdržal svoj spoštovani naziv »ata«.
»Bosta že videla, ko bom povedala ateju,« je strašila kratkohlačnika Hinka in Frančka, ko je izvedela za pretep. A ko mu je ogorčeno povedala o pretepu otročajev, je stari kljun skoraj odobravajoče povedal, da je »čisto prav«.
»Kako prav? Si pijan?« je pihala ogorčeno.
»Ti tega ne razumeš,« je zaključil pogovor in zapustil Lizikino kraljestvo – kuhinjo. Če bi prišla kaj v svet, pri tem je mislil gostilno, Sokole in tako naprej, potem bi že razumela. Otročaji pripadniki Sokolov in Orlov so se stepli. No, kaj potem? Vsak naj brani svoje. Ne razume in nikoli ne bo, Lizika, je govoril sam zase, ko se je napotil v gostilno. Tam, v gostilni pa je skoraj sam zabredel v pogovor, ki ga tudi ni čisto razumel. Kaj se dogaja v svetu? Avstrija se je priključila velikemu nemškemu »rajhu«! Nekaj sogovornikov je bilo navdušenih. Kako to? Fašizem je vendar največja grožnja svetu! Pivci so se prepirali. Tisti bolj osveščeni so raje molčali. Nemčija je napadla Poljsko!
Lenarški avtobus pa je sicer še vedno vozil na drva in zasmrajal okolico. A to še ni bilo nič v primerjavi s smradom, ko je nekega dne pridrdrala v trg kaka zadeva, ki jo je poganjal bencin. Kak avtomobil ali še bolj zanimivo kolo na motor. Motor torej. Takoj se je zbralo nekaj ljudi, ki so to reč občudovali. Še zlasti mladih fantičev je bilo polno tam okoli tistega motorja. V prvi vrsti se je tam, kakor po navadi, najbolj drenjal Franček, ki je z razliko od drugih skrbno proučeval, kako se takemu motorju streže. In ko je nekoč, bilo je že tretjič, prav domišljavo prihrumel z motorjem v trg neki trgovec iz sosednjega kraja in se pomembno držeč se napotil v gostilno, je nastopil čas, da Franček ukrepa. Medtem ko se je skobacal na prednji sedež, je ukazal Hinku: « Ti sedi zadaj!« In je zahrumelo, zagrmelo je, motor je skočil kakor konj, ki ga udariš z bičem, da se je zadaj sedeči komaj obdržal v »sedlu« in sta odvihrala radovednežem izpred nosa. Zdaj je grmelo tam onkraj vasi, hrumelo in trikrat zaokrožilo skozi trg, ko se je nebodigatreba lastnik motorja, ki je slišal ta znani zvok, pojavil na vratih gostilne. Franček pa se seveda ni ustavil. Raje je z vso silo pritisnil na plin, ki je bil kar na ročici. A bilo je preveč. Tako je motor skočil, da je bratca Hinka kar odneslo z zadnjega sedeža, česar pa voznik tako ali tako ni opazil. Komaj se je sopotnik pravočasno pobral in z bolečo zadnjico debelušnemu srboritežu uspešno pobegnil izpred oči, je nesojeni motorist ponovno zaokrožil skozi trg. Videl je, kako človek maha, in slišal, kako kriči, a je presodil, da se je ustaviti prenevarno, razen tega pa je v razburjenju pozabil, kako se motor sploh ustavi. Ni mu preostalo drugega, kakor da vozi tako dolgo, da bi nemara zmanjkalo bencina. To se je tudi zgodilo tam na robu trga, kjer je tisto hrumečo pošast pustil ležati ob cesti in se skril v bližnji gozd. Potem je videl, kako je lastnik motorja prisopihal v družbi policaja, o posledicah svojega početja pa ni hotel razmišljati. Seveda bo uredil oče, je vedel, in raje bo počakal do večera, da se mu jeza ohladi. Kakšno klofuto, če je že prej ni prestregel sokrivec Hinkec, to bo pač moral vzeti v zakup.
Ja, motor! Zelo praktična reč. Pritisneš oziroma malce zavrtiš tam na ročici in že se požene v tek. V nasprotju s tem, motorjem namreč, pa »ringlšpil« še vedno potrebuje človekovo moč, da se vrti. Če brni neki motor, pa je že čisto nekaj drugega, so zdaj že vedeli mladci, videč pravi motor. Zato veselje pri teh ni bilo več tako popolno kot nekoč, ko se je to leto zopet pojavil v trgu tisti vrtiljak, ringlšpil po domače. Zgoraj na tej vrteči se napravi je bilo velikansko kolo, ki so ga morali štirje mladci vrteti tako, da so hodili v krogu, in so se spodaj vrteli stoli na dolgih verigah ter na njih sedeči srečneži, ki so si ta užitek lahko plačali. Če si desetkrat vrtel tisto kolo, si se lahko enkrat peljal. In to je bila zelo ugodna ponudba. Tako je kričal in prepričeval lastnik potujočega vrtiljaka okoli stoječe mlade fantiče v napol slovenskem in napol v kdove katerem jeziku. Ni mu manjkalo kandidatov, pa še Franček in Hinko sta se spoprijela s tistim kolesom desetkrat, da sta se potem lahko enkrat peljala. Sedeti na tistem stolčku, ki kroži v spremljavi vedno ene in iste hreščeče melodije okoli svoje osi, seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi sedela spredaj ali pa zadaj katera od lenarških mladenk. Ena bolj, druga manj zanimiva za enega ali drugega golobradega mladca. Če si tisti njen stolček ulovil in dovolj dolgo zadržal, potem pa spustil, se je pognal visoko v zrak, na jezo »ringlšpilerja« seveda in na veselje mladih, ki so se ob vriskih deklet tako lovili, zapletali in vrteli, da je bilo veselje.
Na Hitlerjev rojstni dan, v aprilu, bodo na meji, na naši in avstrijski strani zagoreli kresovi, so bili obveščeni sokolski voditelji. Tega ne smemo dovoliti. To moramo preprečiti, so sklenili sokolski voditelji v Mariboru in v Lenartu. In so se organizirali. Pripravljeni smo in v nedeljo ob pol štirih je zbor na trgu, sta vedela Franček in Hinko, ne da bi tudi vedela, kaj se bo dogajalo. Kar na skrivaj sta se odpravila z doma, oblačila za »k maši« so ostala v omarah, je ugotovila skrbna mama, a prepozno. Pa še »starega« ni bilo doma, da bi ukrepala. Oziroma da bi ukrepal on, kajti pobalina sta bila že preveč odrasla za njen ustrezni in učinkoviti nadzor. To, da fanta nista v cerkvi, pa je Lizika ugotovila, ko je namreč hotela preveriti, če so otroci spodobno opravljeni za nedeljo in za mašo, kot sta ji zagotovila, preden sta izginila iz hiše. Očeta namreč že tako ali tako ni bilo več doma. Po njegovem nedeljskem jutranjem sprehodu zagotovo že sedi, le kje drugje kot v gostilni.
Sokoli vseh generacij so se torej zbirali pred Potočnikovo gostilno in čakali tovariše iz Maribora. Še vedno niso vedeli, pravzaprav niso vedeli mladci - »naraščaj«, ki so bili poleg in so jih »starejši«, to je člani, vzeli zraven. Tiste, ki so to želeli, in kolo so morali imeti. Hinko in Franček sta bila poleg med naraščaji in Henrik je vedel, za kaj gre. Enemu je dal svoje kolo, drugega sta si izposodila od strica. Opazoval jih je skozi okno gostilne. Bil je ponosen na svoja dva najstarejša, kar zraven bi šel in se pošteno tepel s provokatorji, ki bodo na meji želeli proslavljati Hitlerjev rojstni dan.
V preteklosti se je večkrat tudi on uspešno stepel, se je spominjal mladih dni. Ko jih je tako opazoval, Sokole in med njimi svoja dva, se je pojavila izza ovinka kolona kolesarjev z znanim voditeljem Zlatkom Zejem na čelu. Iz Maribora so se pripeljali in bodo skupaj s prijateljskimi sokoli Lenarta nadaljevali pot do meje med Apaško kotlino in Radgono, kjer bodo za Hitlerjev rojstni dan goreli kresovi, kot so bili obveščeni. Se je že preveč razpasla peta kolona in nekateri že kar odkrito pozdravljajo s stegnjeno roko in Hitlerjevim pozdravom »heil«. Tako je povedal ob prihodu čakajočim sokolom Zlatko Zei ter še odločno dodal:
»Nemškutarjem bomo jasno in glasno povedali, da smo tu gospodarji Slovenci.«
Sokoli, tisti v uniformah, so se, ko so prispeli v Radgono, kjer so jih pričakali še radgonski sokoli, razporedili v vrste in nato strumno korakali skozi mesto z vzkliki »Naj živi Jugoslavija, naj živi kralj Peter in naj živi Slovenija!« Drugi, mlajši, med njimi tudi Hinko in Franček, so ostali in čuvali kolesa. Ljudje so jih, te korakajoče skozi mesto, opazovali, nekateri so pritrjevali vzklikom in tudi pomahali, nekateri pa so mrko gledali. Tudi »marš« in »fuj« se je slišalo. Nič se ni zgodilo. Le nekaj srboritih mladcev se je približalo onim, ki so čuvali kolesa, a od pričakovanega napada ni bilo nič. Kje so zdaj skriti ti nacifašistični častilci, so bili skoraj razočarani sokoli in se odpravili dalje ob meji v Apaško kotlino, kjer so pričakovali več dogajanja na Hitlerjev rojstni dan. In niso se zmotili. Kmalu so naleteli na skupino fantov in mož, ki so vlačili iz gozda vejevje in lesne odpadke, jih nalagali na velik kup. Zvečer bodo zakurili kres.
»Ali boste tu zakurili kres na čast fašističnemu zločincu?« so zaklicali sokoli.
»Bomo! In kaj vas to briga?« so zarjuli hitlerjanci, zavedajoč se, da je Hitler čisto blizu in bo njegov škorenj kmalu poteptal slovenstvo. Mladi pobci, ki so bili najbolj glasni, so nosili kratke hlače in bele dokolenke, razpoznavni znak Hitlerjeve mladine, ki je »za zdaj« sicer še korakala tam onkraj slovenske meje.
»Pripravite si stekleničke s črnilom!« je potihoma ukazal Zlatko Zei. Stekleničke je mladim naraščajnikom razdelil že ob prihodu v Radgono z naročilom:
»Uporabili jih boste na moj ukaz.«
»Tu je Slovenija! In tu ne boste kurili kresov na čast tujemu vladarju!« Eden od sokolov je vrgel stekleničko z bencinom na grmado, drugi je vrgel za njim vžigalico in ogenj se je vnel ter uničil celodnevne priprave na večerni kres. Mladi sokoli pa so pridno polivali s črnilom bele dokolenke Hitlerjevi mladini, medtem ko so se vsi družno odmikali od goreče grmade in se je vnel srdit pretep med obema skupinama. Hinko in Franček sta se po že vnaprejšnjem ukazu morala skupaj z drugimi mladci odstraniti od pretepajočih. Seveda so zmagali sokoli, izurjeni telovadci in rokoborci. Nasprotni tabor se je hitro razbežal. Sokoli pa so krenili naprej po Apaški kotlini in uničili še nekaj kresov in staknili še kakšen pretep.
Ohrabreni od uspešnega skupnega pohoda ob meji so lenarški sokoli na pobudo staroste Goriška še nekajkrat organizirali napad na hitlerjance ob meji, naslednjič pri Šentilju. In prenekateri kratkohlačnik z belimi dokolenkami je odnesel polite s črnilom. Lizika pa ni mogla razumeti, kako da je zadnje čase toliko madežev od črnila na fantovskih oblačilih. Črnilo, ki ga ni mogoče izprati, je godrnjala zaman. Kako da v šolah bolj ne pazijo na tiste črnilnike v klopeh? Je pa le bilo v mojih časih, je razmišljala Lizika, ko smo v šoli pisali na tablice s svinčnikom, bolj enostavno. In kako, da »stari« nič ne reče? Kdo ve, kje sta se potepala smrkavca, da sta prišla domov taka »usrana«?
»Kaj misliš, da bom sama skrbela za vse in še o tem, kje in kam hodita Hinko in Franček? Za nič se ne brigaš!«
Henrik se je smehljal in se varno umaknil v svojo delavnico. Polivati sovražnika s črnilom ni tako enostavno, da ne bi še sam staknil kakšne neprevidne kapljice te črne tekočine, se je smehljal vase. Ja, dokler je še samo črnilo in ko govorijo le še pesti. Kaj pa bo, ko bo spregovorilo orožje? O tem ni hotel razmišljati.
So pa razmišljali o grozeči vojni prijatelji pri gostilniškem omizju. Vse pogosteje je beseda nanesla na dogajanje v svetu. In Mussolini je izvedel invazijo v Grčiji.
Sokoli pa so se vse več družili z drugimi društvi. In ko so se skupaj z nekaterimi nečlani odpravili na neki skupni telovadni nastop v Ruše, je bil Henrik poleg, da bi končno videl, kako nastopata njegova dva najstarejša mladca. In bil je ponosen, Franček je namreč zmagoval v rokoborbi. Seveda v svoji kategoriji naraščajev. Hinko pa je bil, kot je slišal, že pozimi med prvimi pri smučarjih, pravzaprav v smučarskemu teku, med katerim je moral tudi streljati na tarčo in je zadel vse strele, je bil ponosen Henrik. Kako se že temu športu reče, je pozabil, da bi se v Lenartu malo pohvalil. Biatlon, ga je podučil nadobudni Hinkec. Na koncu Lenarta, na tako imenovanem hribu Perkafara, reklo bi se lahko tudi kar hribčku, so sokoli smučali in vadili, kjer je v tej disciplini že bil najboljši, je še slišal. Majhen hrib, tista Perkafara, pa vendarle dovolj velik za vadbo, je razmišljal zadovoljni Henrik. Moje sorte sta, je bil na tiho ponosen, ko se je spominjal svojih telovadnih podvigov. Tudi on je bil dober v rokoborbi in tudi dober »šic« je bil. Le puška je bila v njegovi mladosti na žalost bolj resna – takrat v tisti »ausbildungi«, v pripravah za pravo fronto in pravo bojevanje. Da bi bog dal, da mojima dvema tega ne bi bilo treba izkusiti!
Toda v Rušah? Temu kraju se ni zastonj reklo »Mali Beograd«. Tu so bili Sokoli tako močni, da nasprotno društvo Orli niso imeli kaj iskati, kaj šele, da bi lahko odkrito delovali kaki petokolonaši ali somišljeniki nastajajočega nemškega velikega rajha, kot je bil primer v Lenartu, je delil mnenje Henrik v družbi z možmi iz Ruš in Lenarta. Seveda so bili tu v tem »malem Beogradu« tudi petokolonaši, po domače in s prezirom imenovani »kulturbundovci«, ki so delovali prikrito in bodo Rušanom ob okupaciji povzročili še koliko gorja.
V Ruše, ta kraj njegovega očeta zdravnika je torej starosta Gorišek rad vodil svoje sokole in tudi sam je sem večkrat zahajal, kjer je v veliki bogati hiši tik ob vznožju hribovske vasice Smolnik, obiskoval sorodnike. Vse bolj jih je družil strah bližajoče vojne in v Evropi napredujoča Hitlerjeva vojska. Rušane je bilo strah in v nasprotju z Lenartčani je tu bilo mogoče že zaznati v ljudeh odpor. Medtem ko je s sorodniki razpravljal o pobegu pred Hitlerjem, so se tu porajali že prvi zarodki misli na pobeg v gozdove, ne vedoč, da bo veliko med njimi po vojni zapisanih med preko štiristo žrtvami, zapisanimi na spomeniku sredi v te majhne ruške vasice.
Neko jutro, ko se je Henrik vračal s svojega sprehoda, je že od daleč videl Goriška, ki je z nenavadno počasnimi koraki hodil po sredi trga in se zamišljeno oziral po hišah in vrtovih. Kakor da bi se poslavljal, je pomislil Henrik in ni se motil. Po nekaj vljudnostnih stavkih mu je stari prijatelj z žalostnim pogledom rekel:
»Težki časi prihajajo in dolgo se ne bomo videli.« Dvignil je klobuk v pozdrav in se hitro obrnil, ne da bi se Henrik utegnil začuditi tem besedam ali še kaj reči.
Naslednje jutro so vaščani že vedeli, da uglednega sovaščana, odvetnika, nekdanjega župana, skrbečega za napredek trga, sponzorja premnogih dejavnosti v trgu, ustanovitelja Sokola, sponzorja in ustanovitelja Slovenskega gasilskega društva, soustanovitelja vseh pomembnih prireditev, zavednega Slovenca Goriška in njegove družine ni več v Lenartu. Vzela ga je grozeča, bližajoča se vojna, nemška in nacistična okupacija, pred katero je kot zaveden Slovenec in vnet nasprotnik fašizma raje sam zbežal pred zagotovo aretacijo in negotovo usodo njegove družine.
V gostilniškem omizju so vse bolj resni in zaskrbljeni razgovori zamenjali prejšnje šale in smeh. Za karte ni bilo več zanimanja. Jugoslavija je pristopila k trojnemu paktu! Petindvajsetega marca je premier Cvetkovič podpisal v gradu Belvedere na Dunaju ta sramotni dokument v Hitlerjevi navzočnosti in tako priključil Jugoslavijo k »silam osi«, so bili sogovorniki v gostilniškem omizju zgroženi ob tej novici. Madžarska, Slovaška, Romunija in tudi že Bolgarija so pristopile k paktu, toda Hitler še ni imel prostega prehoda do Grčije, ki so jo svojevoljno in neuspešno napadli Italijani in kamor ga zdaj pelje njegova osvajalska strategija. Za prosto pot potrebuje to balkansko jugoslovansko državo, so bili komentarji, ki jih pa Henrik sploh ni več razumel. Operacija »Barbarossa« se je imenoval ta Hitlerjev pohod preko balkanskih dežel, so vedeli nekateri.
Henrik je ta večer prišel domov molčeč. In ne samo to, prišel je tudi popolnoma trezen, kar Liziki nikakor ni šlo v račun. Gledala ga je malce postrani, ko je vprašala:
»Kaj pa je danes narobe?« Da ni spet staknil kake poškodbe, se je spomnila zlomljenih reber iz tiste veselice. A kaj bi njej govoril, je menil, saj nič ne bi razumela. Raje se je takoj spravil pod odejo in pokril se je celo čez glavo. No, da ne bi slišal otroškega vrišča, je menila ona, on pa, da bi pozabil zanj te nerazumljive, grozeče dogodke.
So pa sledili še bolj dramatični dogodki, ker se je država uklonila Hitlerju. Jugoslovanski narod pa se je uprl. »Bolje rat, nego pakt!« so kričale množice v Beogradu in tudi v Ljubljani. Regent knez Pavel in premier Cvetkovič sta padla in oblast je prevzel mladi kralj Peter.
Odlomek iz romana Majde Toplak Podobe njenega časa, ki bo v kratkem izšel pri Mariborski literarni družbi.
