Pod istim soncem
in pod istim nočnim nebom
sva mnogo let skupaj hodila,
se veselila najine ljubezni.
Jadrala sva po jezeru.
Drsela v snežno krajino.
Duši sva si z lepoto
in otroško radostjo polnila.
A zdaj sva nesrečna
in negotova zastala.
Preplašena, ponižana
se oziram naokrog –
najdem le še bledo sled
svojih stopinj.
