v gosti težki zimski megli živijo
moški obrnjeni navznoter
v obrisih visijo izpod stropa
pripeti nekam pod nebo
razvešeni kot slapovi odlikovanj za pogum
v nikdar napovedani in nikdar končani vojni
za pozornost
še pred pomladjo so vzleteli
nesrečno drobni
kakor sipki prah
ki ga prinaša z juga
prozornost nosijo v krilih
skritih v aktovkah
z eno roko na rapirju
z drugo stegnjeno v pozdrav
vsak čas se lahko začne
vsak trenutek izbruhne
petelinji ples volkov
ženske medtem pijejo kavo
in kramljajo o vremenu
* * *
prehodil je morje rumenega cvetja
ogrnjen zgolj v plašč dvomov in skrbi
domov bi ga nesel
če bi znal po straneh neba
najti nazaj
pristavil bi kotliček k ognju
melise natrl vanj
in srebal tišino pred vrati
prebrodil je šotno ravnico
razmočeno vso
in blatno
da bi še zadnjič
umeril korak
proti soncu
povesil glavo
in šel
za
* * *
imava se, a se nimava
sva in nisva obenem
v zlato posteljo sem te položil
tisti večer, ko se je na novo rodilo
in te na bokih zazibal v sen
privila si se k meni
vsa sivina je izginila
le še noč nama je brlela v popotnico
in klicala jutra
zunaj je šelestelo listje
kakor da bi mrmralo
imava se, a se nimava
sva in nisva obenem
v zlato posteljo sem te položil
ti razpletel lase in jih pustil,
da so se razlili čez škrlatno posteljnino
vso potno sem te pospremil v sanje
in te zjutraj s poljubom prebudil
zunaj so vzletale ptice
in v žvižgih ščebetale
imava se, a se nimava
sva in nisva obenem
med svilo zlate postelje sem te položil
opojno vso, trepetajočo
jutro naju je plašilo s praznino
in plejado predirljivih pogledov
prav vse se bo moralo zgoditi zdaj
rojstvo, življenje in smrt
imava se, a se nimava
noč je edina priča tej svatbi
celjenju še nezadanih ran
edinca bova povila z zarjo
shiranega, bolehnega otroka
ki mu bodo z prvih vdihom štete ure
in nama bo ostal kot kup neprepoznavnega pepela
