Pojdimo k Horacu, ki pravi zase, da ravno ni kakšen pesnik, a bi pesnike rad učil o vsem, kar dobrega prinaša vrlina in kaj zmote. In kot učitelj se takoj dvigne nad Homerja in mu očita, da kdaj zakinka. Kaj govori šele o tistih, ki jim množično uhajajo kozli … in če so takšni, kakršne si želi, če niso »trepi«, če so razsodnega okusa, če se ogibajo omledne plehkobe, če je kakšen »v besedi in delu moder« … Na koncu vseeno naslika prismuknjenega pesnika, ki mu ne smeš pomagati niti, ko se zvrne v greznico, kajti to je lahko njegov namen in vas bo obtožil, da ste morilec, potem bo še »oskrunil očetov … grob« – in izrekel tisto, kar je bistveno za pesnika: »Odkod to prekletstvo, da mora šesterce kovati?«
Kakšen naj bi bil pesnik (literat), je zapisal Peter Božič: »Prvi pogoj za slehernega literarnega ustvarjalca je človeško neobremenjena in odprta osebnost, ki zna odprto sprejemati izkustva sodobnega sveta, ne da bi ji k temu kot avtoritete zapirali pot modeli, bodisi potrošniška merila ali pa literarni klišeji, tradicionalni in sodobnejšega izvora. « Toliko da mu ni predpisal še toplih nogavic in puhastega spodnjega perila. Tudi David Bedrač pravi: »Suveren pisec, ki je zmožen z distanco govoriti o svojem pisanju, prosto in brez zadreg komunicirati z bralci, če je mogoče, z mentorjem pa voditi odprt pogovor …«
Zanimivo – to so stališča, ki so podobna tistim vsestransko osovraženega dr. Antona Mahniča, kasneje Antuna Mahnića: »Vzgoja mora predvsem vzeti človeka, kakršen je, a težiti mora po tem, da ga naredi, kakršen bi moral biti. «
Poznam ekscentrične, labilne, psihotične, odvisne, ne-odvisne, kdaj malomarne in lene, zavistne, neurejene, šuftarske, nedoštudirane, nevestne, do blaznosti tekmovalne, uboge pesnike in niti eden – se zdi, če je le pesnik – ne spada v gornje šimelce. Pesniki so … Nemogoče je reči, kaj je pesnik. Zagotovo je to človek, ki brez velikega truda napravi iz vsakdana zapleteno (karmaşık, bi rekla Mila) eksistenco. Ženska ali moški ali vse tisto, kar sodobna teorija priznava kot spole. Če temu dodamo vse mogoče načine življenja, dobimo fantastično monožico variant, ki se z leti neprestano množijo, kajti pesnik gre skozi različna obdobja. In skozi facebook profile. Ko vstane (opoldne), pesnik ne ve, kaj bo, ko bo šel spat (ob zori). To je seveda šala, a ni daleč od resnice. Veliko alkohola, veliko drog. Veliko samozagledanosti.
Kdor postavlja pred pisce (in nasploh pred ljudi, ne le pesnike) zahteve, kakšni morajo biti, samo trati čas, se pa to tudi ne spodobi. Literarno življenje dostikrat sprevrne stvari, ki so z vidika načel zelo jasne. Morda vas bo okorni, neposlušni, neprijetni pesnik, ki ga niste pripravili niti do tega, da bi vas poslušal, prehitel in napisal pesmi, kakršnih vi niste sposobni. Čudni, samosvoji ljudje imajo svoj čar, prilagodljivi, konvertibilni, znajdljivi, poslušni pa hitro zastarajo. Včasih je kdo bil pesnik le zato, da je lahko nadlegoval gospodične. Danes jih veliko čudaštvo le igra, ker se tako izvzemajo iz neusmiljene konkurence. Kot so igrali včasih fantje neprištevnost, da jim ni bilo potrebno v vojsko, igrajo danes mnogi vlogo pesnika, da bi jim bilo prihranjeno vsakdanje garanje.
Poskusil sem si napraviti tipologijo pesnikov, avtorjev, v kateri sem upošteval glavne pokazatelje: starost, izobrazbo, psihični profil, nadarjenost, literarne izkušnje in vse drugo, a sem se premislil – samo neka tipologija več. Res je, da nekdo lahko pade v stereotip, saj moram tudi stereotipu priti kot mentor do konca. To pa je tudi vse.
A nekaj splošnih črt se dá ugotoviti:
Mlajši pesniki dostikrat prihajajo iz šol in se ukvarjajo z literaturo kot »svobodo« nasproti represivni naravi šole. Množica učiteljev slovenščine in pozneje slavistov jih s svojim poučevanjem literature in osovraženim obveznim branjem frustrira. Če že najde karkoli lepega v literaturi, če v njej vidi možnost ustvarjanja, to najde v begu od stupidnih kanonov in šolskih doktrin. Gre pa tudi za problem avtoritete. Neosebna dominacija v šoli ustvarja v učencih odpor in upor. Še več jih prihaja zaradi težav v komunikaciji. Primerjamo jih lahko z ljudmi, ki imajo vrata v hišo vzidana tako visoko, da potrebujejo pri izstopanju iz nje pomoč in se z okoljem pogovarjajo z odloženimi in simbolnimi, posrednimi sporočili. So tudi pesniki, ki imajo težave s starši ali pa iščejo nadomestne očete in matere. Nekaj jih pride k mentorju zato, da bi izkoristili njegov položaj in se prebili iz anonimnosti. Skoraj vsi po vrsti pa mladi avtorji poglejujejo nad glavo mentorja. Ne vidijo ga, vidijo samo svoje cilje.
Povedati moram še, kaj so mlajši in kaj starejši pesniki. Seveda so to »pesniki, ki prihajajo«. Mlajši so danes tja do tridesetih let, ko končujejo študij – če ga tudi končajo. So tudi tisti, ki študija niso končali v tem času in živijo bolj ali manj infantilno življenje s starši do njihove smrti. Starejši so tisti, kjer je med mladostnim pesnjenjem in ponovnim začetkom pretekel čas, v katerem so bili poklicno angažirani. In seveda so starejši tisti, ki so začeli pisati v poznejših letih – po tridesetih.
Med starejšimi je pogost primer razloga za pisanje pesmi tujost v družini. Partner in otroci preprosto ne razumejo, zakaj se nekdo ukvarja z »nekoristno« literaturo, in so zato pogosto žrtev različnih šikan. Zgodilo se je, da je mož pretepel ženo po njenem literarnem večeru, ker je presodil, da je »šla predaleč«. Eni od pesnic v delavnici so otroci sistematično pobirali liste z zapisi in ji govorili, naj se raje ukvarja s hišo. Pospravlja, kuha, pazi na vnuke … Ljudje doživljajo skozi življenje številne krize in literatura, poezija sta velikokrat mesto zatekanja pred njimi. Nekaterim se z upokojitvijo odpre čas za takšne dejavnosti in to počnejo kot novo obliko družabnosti. So ljudje, ki so prepričani, da morajo otrokom in vnukom pustiti svojo življenjsko zgodbo, v kateri bodo dobili tisto, za kar se niso zanimali ali česar niso hoteli videti. So pa tudi takšni, ki se s starostjo (t.j. po 50. letu) spomnijo svojih mladostnih literarnih interesov, se »prebudijo« in v literaturi iščejo svoj »smisel«. Petdesetletnica je šabatovo leto, in v življenju pomeni izstop iz najbolj produktivnih let, ko je že zelo težko tekmovati. V njih se nabira grenkoba kot modrost. Napišejo svojo Vrbo.
Razlika med mlajšimi in starejšimi je v tem, da so motivi za pesnjenje pri mlajših veliko bolj skriti, tudi pred njimi samimi, in se vežejo na dolgoročne cilje, vsaj tiste trenutke, kar jih preživijo v bližini poezije (ambicija postati pesnik, zasloveti, živeti v pesnjenju). Pri starejših gre za kratkoročnejše cilje (priložnostno pesnjenje, izdati knjigo, objaviti). A pri vseh najdemo lastnosti »nerealnega jaza«, iz katerega se napaja pisanje poezije.
Pisanje poezije je danes visoko cenjeno in se celo poučuje na univerzah. Ni bilo vedno tako:
A I. Kuprin (Rusija) je stopil na literarno prizorišče še v vojaški šoli. A do »pisarjenja« gojencev so bili v takšnih učnih zavodih zelo nenaklonjeni. Še v letu 1824 je v Prvem kadetskem korpusu bilo ukazano dati 25 udarcev s šibo vsakemu kadetu, ki so ga zalotili pri pisanju proze, in po 50 udarcev – za pesmi.
Pesništvo je kot poklic in drža nadvse težavno, ne le za tiste, ki šele prihajajo, ampak za vse.
Visoko (samo)cenjeno, malo vredno. Pesnik mora prodati dušo hudiču, da se preživi kot pesnik. Tomaž Šalamun je leta 1976 pisal, kako hira s tako gnilimi dohodki, da si čez kovter pokrije, ko pride inkasant, in kako so si fantje z najmanjšimi lulčki na svetu življenje ljubeznivo uredili, on pa da si ga ni. (Po sledeh divjadi, 40) Pesnik prevaja, straši po šolah, bere pred (pogosto) maloštevilnim občinstvom, se bojuje za štipendije, status, nagrade, piše po dve knjigi na leto, prevaja in znova prevaja, mora sedeti u upravnem odboru DSP, prevaja, mora imeti samo zaveznike in sploh nima prijateljev, piše pesmi na silo, prevaja, prenaša množično konkurenco in mora biti vedno najboljši od vseh.
Pravih pesnikov je malo. Za peščico. To so tisti, h katerim se vračajo poznejši pesniki in jim napravijo prostor v prihodnosti. Kot lahko pesnika napravi samo pesnik, lahko obudi od mrtvih kakšnega samo on. To ni kanon za vse večne čase, o čemer v nečimrnosti sanjajo akademiki in učitelji, kakor da oni prepoznavajo pesnikovo vrednost, prej je to skrivnost poezije same.
Poznal sem tudi tihe, mirne, otožne pesnike, ki ne gredo v nobeno od teh opredelitev. Ekstravaganca namreč gre s poezijo, še bolj pa vihanje nosu in pesniško mesijanstvo. Nekaj izjem sem srečal pri nas, nekaj v tujini. Nekaj gospodov (kar pesniki po pravilu niso), nekaj bistrih in umirjenih gospa. V trenutkih, ko več ne verjamem niti poeziji, se jih spomnim. Kakor da z njimi poezija znova dobiva smisel. Dolgi pogovori v izpraznjenih hotelskih foyerjih, tja do zgodnjih jutranjih ur, o literaturi, ljudeh, branju, srečanjih, o morju, kuhanju, vinu, potovanjih, čudaških ljudeh, vedno duhoviti, umirjeni, brez gromkega smeha, ki med pesniki spremlja običajna kvantanja in obrekovanja, me še danes vračajo k poeziji. A to so manjšina. Velika manjšina. Res velika manjšina.
In na koncu: Ni med Slovenci mrtvejše stvari, kot je mrtev pesnik. Pokopljejo ga lahko z vojaškimi častmi, a ga potem oplenijo za slabo prepisane (bedne) napise na nagrobnikih in voščilnicah. Tudi v zelo vzvišenih besedilih lahko preberemo tam, kjer se spodobi citirati: Kot je rekel pesnik. Brez imena. Mrtev, pozabljen. Nič.
