Zgodnje jutro je, a še zmeraj je temno nebo tako nizko nad zemljo, skoraj zažrto vanjo. Sluzast mrak se lepi na pločnik, hiše, drevesa, avtomobile. Zaziraš se ven in nikamor se ti ne ljubi. Niti hladna voda, omamno dišeč čaj, še manj pa pomisel o tisoč in enem opravilu, ki te čaka tega dne, ti ne izboljšajo razpoloženja. Nič ne pomaga, naposled moraš oditi na delo. Komaj stopiš iz stanovanja, te vsega objame rezek vonj čistila, ki se razlega v hodniku stolpnice, kjer živiš. Snažilka je že navsezgodaj opravila svojo nalogo, vsaj njej se je dalo, še pomisliš. Nikjer je ni več, pa kljub temu tako blizu tebe vstane njen glas, ko ti je nekega jutra razlagala, kod vse mora še čistiti, pospravljati, tudi kasneje, ko konča s službo. Potrebujem denar. Precej tišje je dodala, moj otrok je bolan, nujno mora na operacijo, veš. Toda tedaj iz njenih oči ni vela žalost, le upanje in odločenost, da bo nekoč sčistila dovolj oken in očedila ravno pravšnje število prostorov po tujih hišah.
Pomita okna.
Oster vonj po čistilu
prebuja sonce.
HAIBUN (vdovec)
Malo čez sedmo zjutraj je in že ga zaznaš, kako prihaja. Starca, ki nekoliko zgrbljeno in precej na široko stopa po pločniku. Ko pride bliže, spoznaš, da je v isti obleki kot včeraj ter še nekaj dni poprej. Sedaj, na jesen, v lahni prehodni jakni, drugače pa ima navlečene sive hlače in modrikasto srajco. Kar se njega tiče, bi lahko bil takšen že ves čas, odkar mu je pred dobrim letom umrla žena. Gresta eden mimo drugega, on te pogleda, ali pa tudi ne, saj te zares ne opazi. Zdaj lahko vidiš, kako naveličano prestavlja noge. Da bi bil ta korak njegov zadnji. In vendar ni. Temu sledi še eden in spet ter spet, ker drugače niti ne gre. Do svojega prvega cilja (razvlečena trgovina med bloki) se ustavi kvečjemu dvakrat. Najprej, ko mora prečkati cesto in se godrnjavo zazre sem in tja, potem pa še tik pred prodajalno, tedaj pogleda na uro, ali je že čas, da se odpre. Obotavljivo stopi vanjo in se zadrži med policami. Včasih se sam pri sebi razsrdi, zopet so spremenili postavitev. Čim si nabere, kar si je mislil, odkrevsa do blagajne ter s kretnjo, ki jo je izpilil v dnevih, tednih, mesecih, uslužno prodajalki ponudi drobiž, da ga vzame, kolikor je potrebno, nato pa si nakupe počasi zloži v vrečko. Nikoli je ne napolni do roba, le toliko, da se plastika nekoliko izboči.
Tam, ob trgovini, je gostilnica. Navadno je takrat pred njo že dosti ljudi iz soseščine. Tudi starejših, morda njegovih znancev, ki tako izkoristijo čas, ko so lahko zdoma. Toda on spolzi mimo njih, kot bi jih ne bilo. Nazaj grede ne izbere iste poti. Velikokrat, kadar si kasneje odhajal, si ga zagledal na bližnjem pokopališču, kar z nakupovalno vrečko v roki. Stal je ob nagrobniku, se kdaj pa kdaj priklonil in očistil prostor naokrog. Pri tem je nekaj potihoma mrmral (nikdar nisi mogel slišati, kaj), a videl si, kako zmajuje z glavo in ognjevito krili s prosto roko.
Vdovec ob grobu.
V komaj nastalem jutru
tih prepir z ženo.
HAIBUN (rožni grmič)
Kadar si se ta konec pomladi in znaten del poletja sprehodil ob ozki krpi vrtička med stolpnicami, si ga zmeraj zapazil. Ker je bil krhek in skoraj nezemski, si se ponavadi ustavil pred njim ter mu namenil kaj več kakor zgolj hipen pogled. Tako si zaznal, da je spočetka rasel zelo pokončno. A preden se je povsem olistal, se je že nekoliko povesil. Čez čas je postal res nenavadno upognjen. Ko ga sedaj vidiš takšnega, se sprašuješ, kaj mu sploh preprečuje, da se ne zvrne po tleh, ali pa se prelomi na pol. In bolj slutiš kot veš, kakšen je odgovor.
Skrivenčen grmič.
Na lasastih izrastkih
vse breme cvetov.
HAIBUN (v hiši starih staršev)
Zunaj je turoben poznojesenski dan. Sili se k dežju, pa se zdi kot bi se še naliv obotavljal. Si v hiši svojih starih staršev. Na varnem. Sediš na klopi za mizo in si želiš, naj vendar že kdo pride, kajti ob tebi ni nikogar. Ampak ne še… Ker je v prostoru toplo, se ti oči same od sebe zapirajo. Potem pa začutiš, kako se ti neka roka sprehodi skozi lase. Počasi, počasneje. Razmrši ti jih, kakor je to rad počel stari oče. Koža se ti naježi, ko pomisliš, da je tega dne minilo ravno deset let, kar ga ni. Skoraj istočasno zaznaš sapo na vratu. Ne mrzlo, še manj pa toplo. Ravno pravšnjo, da srh noče pominiti. Tukaj je, tukaj… Drhtiš in se presenečeno oziraš naokrog, a nikjer ne ugledaš nikogar. Kot bi vse spet izginilo v naraščajočo temotnost. Pogled se ti zvrtinči proti oknu in v vežo. Pa ne veš, je bila to le domišljija, ali resnica, od onstran so se proti tebi razlegli koraki. Tcop, tcop… Eden, mogoče dva. In zopet nič. Tišina, tišina… Nato pa nenaden cvilež. Skoraj mrliški…
Odprta vrata.
Sredi široke špranje
muckova senca.
HAIBUN (jutranji gozd)
Ura je zgodnja, ti pa si v že gozdu. V roki imaš košaro. Za gobe. Ki so to sezono nekam čudno sramežljive. Pogled imaš uprt v tla, tja v podrast in proti listom vseh oblik ter barv. Rjavi, rumeni, rdeči, skoraj kakršni hočeš. Gledaš, ali boš našel kakšno izboklino, ki bi izdala, da se pod njo skriva morda lisička. Ampak zaenkrat si še neuspešen. Kljub napetemu proučevanju zapaziš, sonce je pričelo svoj pohod. Najprej po hosti. Kolovrati med drevjem, obrne naokrog vsakršen grmiček. Na hitro se obdrgne tudi ob tebe. Nato pa izgine. Kakor v nekakšni mamljivi igri skrivalnic. Kmalu zatem, morebiti še v istem hipu, ga ugledaš. Tako blizu tebe, samo nekaj metrov stran, zraven tiste drče, po kateri prihajaš ti.
Medved ob poti.
Sredi njegove dlake
gnezdo svetlobe.
HAIBUN (lovska preža)
Včeraj si jo znova videl. Prežo, kjer sta navadno s starim atom, ki je bil lovec, opazovala živali. Pristopil si k njej in zaznal, kako lišajasta je, polomljena ter nevarno nagnjena. Klini na lestvi so prepereli, zato se nisi mogel vzpeti nanjo. Pa vendar si zgoraj, v njenem naročju, uzrl dve zabrisani postavi. Manjšo in večjo. Srh te je spreletel, ker sta ti bili nekam čudno domači. Slišal si še, da je otrok v hiški vzhičeno zavrisnil, kako visoko je. Kar na lepem si vedel, da se bo takoj zatem previdno nagnil preko ograje, kot bi hotel navdušen ujeti to jaso in gozd in celoten hrib ter drobnikavo, porajajoče sonce ... Čez čas, ko bi se vznemirjenost nekoliko polegla, vprašanje. Plašno in trepetavo. Kaj pa jelen, kdaj bo pa on prišel? Od daleč je priplaval glas starega ata. Kmalu. Še enkrat je ponovil. Tako tiho, da nisi več vedel, je bil to on, ali le odmev. Kmalu ...
Krevljasta preža.
V vzvalovanem spominu
velika kot svet.
HAIBUN (lačna lisica)
Vozil si se proti domu, ko si jo zagledal. Lisico. Z lepo, rdečkasto dlako. Počasi je šlo že na večer, in vendar te je presenetilo, ker si jo videl, čeprav veš, da so nočne živali. Ta je čepela na majhni jasi, nedaleč stran od ceste, pa kljub vsemu blizu prvih obronkov gozda. Upočasnil si, saj si se bal, da bi iznenada skočila na cestišče. A ni bilo nobene potrebe, kajti s tacami je nekaj grebla po zemlji in jo od časa do časa ovohavala. Kljub temu, da je predvečerni spokoj prerešetalo kar nekaj vozil, se pri opravilu ni dala motiti. Najbrž jih niti opazila ni- te smešne dvonožce, črn ovinkast trak, iz katerega je puhtela toplota in čudne, smrdeče škatle, ki so hrumele okrog in okrog.
Lačna lisica.
Mišja luknja v bližini-
njen celoten svet.
HAIBUN (veter)
Lahno je vstal. Najprej se ga je začutilo v trepetanju listov. Nekam srhljivo blizu. Potem pa se je stihotapil naravnost k tebi. Kar znašel se je tam, da sploh nisi vedel, kdaj. Veter. In se vsiljivo podrgnil obte. Komaj sedaj si namreč opazil, kako mrzel je. Streslo te je in še bolj si se zavil v jopič, ki si ga imel na sebi, a zaman, kajti tudi tam je že bil. In pod nogami. Na obrazu, v laseh, vsepovsod. Tako močno je brilo, da si lahko zgolj še mislil, kdaj boš končno doma, na varnem in si mu hotel na vsak način ubežati. Toda on ti je ostal zvest. Le sem ter tja te je za malenkost zapustil, saj je bilo tako veliko dreves, s katerimi se je moral rokovati in toliko blokov, hiš, vozil, ki jih je bilo potrebno pozdraviti. A zmeraj se je malo kasneje spet vrnil, te prijel pod roko in čez telo, kot stari prijatelj ter ti pomagal, da bi čimprej prišel tja, kamor si se napotil. Čez čas si se mu le uspel izmakniti, ker si prispel domov. In ko si pogledal skozi okno, si videl, da je ob opaznih skomigih in pretirano globokih priklonih te ali one veje že odkolovratil drugam.
Žvižgajoč veter.
Z ulice pometeni
listi ter ljudje.
