Rumeno sonce je pokukalo izza oblakov, ko se je veter pognal mednje. Zrak je bil še svež in je dišal po dežju. Vlaga se ni še razblinila, čeprav so zlati sočni žarki greli modrino sinjega neba. Ostanki dežnih kapljic so se svetlikali na tratah kot biseri v objemu sončnega dne.
Travnate bilke so se razgibale, ko je sapica pobožala travnik. Ježek se je prikazal med mokro travo.
»Nihče me ne mara, ker sem bodičast, zato se me gozdne živalce izogibajo, ko zaprosim, da se jim pridružim,« je obupano jamral in razmišljal o svoji nesreči. Tako potrt in potolčen je bil, da mu je šlo na jok.
»Če ne bi imel bodic, bi me gozdna druščina gotovo sprejela v klapo,« je pomislil in se odločil : »Znebiti se moram bodic, pa bom imel mehak kožušček kot veverica ali zajec.«
Začel se je kotaliti kot žogica po travi, a bodice so ostale na njem.
»Trudim se zaman,« je razočarano ugotovil in obtičal med travo. Tuhtal je in tuhtal:
»Le kako se lahko odkrižam bodic?« je razmišljal. Ježku ni prišlo nič pametnega na misel, naj je še tako napenjal možgane.
In glej, izbrskal je rešitev.
»Trap butasti!« je vzkliknil. »Sam si tega ne morem napraviti,« in se odločil: »Poiskal bom medveda. Kosmatinec gotovo ve, kako se tej stvari streže.«
Mahnil jo je globoko v gozd in naletel na orjaškega gozdnega silaka.
»Kaj bo dobrega, ježek?« je dobrodušen medved dobrohotno nagovoril ježka.
»Nič ne bo dobrega,« je žalostno tarnal ježek in se držal kot kup nesreče.
»Kaj je tako hudega in ti ni prav?« ga je zanimalo.
»Rad bi si izpulil bodice, pa potrebujem tvojo pomoč. Moj bodičast kožušček mi gre blazno na živce in na jetra,« se mu je milo potožil.
Medved ga je začudeno pogledal in vzkliknil:
»Ti bi se rad kar oskubil, mar ne?«
Ježek je prikimal:
»Motijo me bodice na plaščku.«
»Tvoj bodičasti kožušček ti je kot ulit,« mu je kosmatin oporekal.
» Gozdna druščina me ne mara, ker imam bodice in se me izogiba, ko bi se ji rad pridružil,« je potožil potrti jež.
Medvedu je bilo vse jasno kot beli dan.
»Brez bodic ne bi bil tako srčkan, kot si, ježek, za nameček pa ne bi imel bodičaste zaščite pred ostrimi volčjimi in lisičjimi zobmi. Ne sramuj se svojega bodičastega plaščka, bodi ponosen nanj. Gozdna druščina se bo znebila predsodkov, ko bo ugotovila, da nisi nevarna bodičasta zverina, ampak ljubka živalca,« mu je svetoval in modro pristavil: »Ceni, kar imaš, in zanesi se na svoje bodice. Ko so ti ris, volk ali lisica za petami, je ne boš skupil in ti ne bo trda predla v gozdu.«
Ježek se je zamislil.
»Medved ni neumen. V hosti ga imajo za modrega in pametnega orajškega silaka,« in rekel:
»Upošteval bom tvoj nasvet. Konec koncev bodice izvrstno pristajajo mojemu kožuščku, prav fino se počutim z njimi, ker sem varen pred nadležnimi in nevarnimi zasledovalci v gozdu.«
