Ta roka pravi da obstani
in se zamisli nad svojimi rokami
t r t a i n n j e n e r o z g e
Tu je navzoč tisti
Ki je po zanesljivem pričevanju rekel
Az esam resnična trta a moj oče je vinogradnik
In vsako neplodno rozgo na sebi bom odrezal
A tisto ki rodi da bo polje bolje
Slajši dar in večji plod
Bom obrezal
Vi ste že čisti po besedi tej ki vam jo glagolam** Vrzite zato v ogenj tega plamena svojo tvar
Bodite tako v meni da bom jaz v vas vsekdar
Kot sem v tistih od vekomaj ki jih rad imam
Az esam*** trta
A vi ste
Grozdičje
Tu je navzoč tisti
Ki je vedno pripravljen na besedo in dejanje
Kjer beseda je pravi lek
A dejanje kot žareče
Žebljičje
On name čaka odkar začel se je vek
On čaka in vidim ga res
In sestopam k njemu
Skoz to belo
Trstičje
s o n č n i K r i s t u s
Ne življenje ne smrt ne pripadata mi
Jaz sem le tisti ki je v senci
Tistega ki v času se
V čas spremeni
Tu je navzoč tisti
Ki so mu zavidali črni frati
Obesili so ga ob šesti uri tistega dne
Pred njegovim čudom so onemeli žreci in soldati
Ko jih privezal je k zemlji s soncem svoj’ga križa-krsta
Razširjajoč roke od prsta do prsta
Premagal je
Smrt
Smrt ga je iskala a ničesar ni vzela
Ni našla ne kosti ne mesa ne krvi
Ostal ji je le obris znamenja in prvi-
Krat smrt za nekaj zob ni imela
Glej kako zdaj brezglavo skače
Joka in stoka brezupna
Uvela
Ne življenje ne smrt ne pripadata mi
Jaz sem le tisti ki je v poltemí
Tistega ki mu smrt ni mogla nič
Tistega ki se je spremenil v steber
Sončnega blišča
Sem le tisti ki iz svoje jeseni
Iz zatočišča snovi iz te snovne muke globoke
V tista daljna sončna počivališča
Steguje
Roke
v r a t a
Tu smo še vedno le zbrani gosti
A morali bi že enkrat preiti v krog svetlósti
Skozi neke ozke dveri bi se morali vrniti
Iz tega golega telesa v telo večnosti
Ko sem dospel v ta pozni večer
Mi je on rekel čeprav nisem vprašal za smer
Jaz sem ta dver in skoznjo stopi vame kakor jaz vate
On je rekel tako a kje so usta obroča kje prst pravega ključa za vrata na stopnišča žgoča?
In tako zasledujem po travi in iščem v glavi ključ plavi
Skoz pomladna cvetja skoz lase smrti iščem ustje teh zlatih vrat
In grem iskat med mravljice rastline v prividov temine v resničnost Iskal sem in našel
A kdo je od moje roke do ključavnice to strogo zaupno iskanje izdal?
S te mračne strani vrat divji veter prodira nori veter razdira
Zapuščam sestro in brata zapuščam očeta in mater od zveri do ljudi
Da bom sebe našel v svojem bitju na poti k svojemu stebru luči
Kako se bom kdaj v tem žitju uresničil v besedi
Ki je bila v odkritju?
On mi rekel je tako ko ga sploh nisem vprašal za to
Stopi vame ker jaz sem ta dver sijajna In zdaj
Bedim zdaj gnijem zdaj venim tako na tem podesti
A veter veter veter
Če so vrata iz besed le sen če so le povest bajna
Se kljub temu ne bom več vrnil od vrat
Spet bom tam sanjal
Te sladke
Povesti
v e n e c
Tu je navzoč tisti ki je na moja usta tedaj rekel
Kako so se v tem večeru vsi otoki razbežali
In se gôri niso več sestali
Ker čas je blizu
In še to je izrekel
Da je bila vržena na zemljo strupena kača aždahaka Ki je zapeljala ves vesoljni svet iz žrela svojega mraka
Da čistih na zemljo prišlo je le malo a da angelov nič ni ostalo
In gorje tistim ki živijo na kopnem gorje tistim na morju
Ker je grozna zver razširila krila po obzorju
Vedoč da je časa malo
In bila je kuga in vojna in lakota in zaradi bolečine smo grizli jezike si
In dajali svoje roke in gola srca in dajali vročo kri
Želeč smrti a smrt je bežala od nas
Ker čas je blizu
Zapusti zato očeta in mater zapusti brata in sestro
Reši se sveta prezri njegov cvet
Zapusti mesto na vzhodu zapusti mesto na zahodu ta čas
Sezidaj mesto v sebi k svojemu mestu obrni obraz
Ker čas je blizu
V nizu treh sil v svetu moči stebra žarek žari
Sonce mesec in popolni človek so sile makrokozmosa
On in devica in um sredi njiju so mikrokozmosa moči
Da je nebeško kraljestvo v nas je potrebno znati
Da je nebeško kraljestvo zunaj nas
Je potrebno spoznati
In glej tako so vsi otoki pobegnili in se zgoraj niso več dobili
Vse zvezde so se nam oglasile a vse so zatonile
In kdor nepravično ravna naj še dalje s krivico preti
Kdor je nečist naj se še maže
In kdor je svet naj se še bolj svetí
Ker čas je blizu
Vas ki ste čisti bodo zdaj z mečem z vsakega postanka podili
In kot podvig bodo uro tvojega težkega in nemega slovesa hvalíli
Zato vzemi ščit in oklep meč nad svoje goniče dvigni
Skoz smrt uniči smrt in tako edino žitje povzdigni
Ker čas je blizu
In naj odpre oči kdor hoče videti
Naj odpre ušesa kdor zdaj hoče slišati
Z enim očesom naj odmeri peščino in pečino okrog nas
Z drugim naj vase globoko gre da bo našel svoj glas
Ker čas je blizu
č e t r t i j e z d e c
Čas je misliti o času
Ker trohnoba brezvestno smrdi s smrti gnile
Čas je razmisliti o času
Ker velike vode nadirajo na nas
Glej kako deró in žró njihove vilinske sile
Torej je čas zamisliti se v času
Ker veter hitri veter zmajevo koló
Nad nas bo danes silno poletel
Čas je ogenj ki naj nas sežge in stre
Čas je torej stopiti v ta čas
Ker časa je tako malo
In časa več ne bo
b b b b
1.
Beseda je podoba vsega tistega kar okoli sebe vidimo in česar ne vidimo
Nekatere besede blagrujemo a drugih se sramujemo
V nas so se naselile in pobegnile so od nas
Imajo svoj vonj in barvo
So neme al’ pa
Imajo
Glas
Neka krhka beseda se zelo pogumno pne
Po tankih zlatih žarkih
Kot drobna ovijalka
Vešče se vzpenja
Od postnega kamna
Do sončnega grma
In samega
Sonca
A druga se oholo in glasno
Šopiri do vrha gnojá
A vemo
Da le prostor zavzema
In ničesar od sebe
Ne da
2.
Kot z vodnim tokom kdaj besede hitro prispejo in še hitreje grejo
So tiste ki dolgo čakajo na svoj sanjani hip
So tiste ki brezglavo lovijo svojo tesnobo
V katerem koli dnevu in katero koli svobodo
Beseda je le tedaj beseda če
Zanjo čut dobimo
Največja je včasih tista
Katere ne
Izgovorimo
Ena in ista beseda
Vendarle ni enaka
Ko vstopi
In izstopi iz
Ulnjaka
Besede so pravzaprav vse in besede so prav nič
(Tudi na te tu izrečene
Je padel že gosti prah
In odvedel jih na kolovoze
V blata zadah
In ta prah še bolj pada
Saj
Čeprav izrečene šele zdaj
V hipu ostarijo izgubijo sijaj
In za nikogar več niso počivališča
Ne za drhal z ulice
Ne za žejni obraz
Semenišča)
A na novo besedo se čaka
3.
Lastniki jih v naročju prinašajo in raznašajo kot vsako robo
Na težke pulte malih in velikih tržišč in sejmišč
Starikave so uvele kot jalova reva
Kot stari oguljki
Čim jih zagleda novo jutro
Čim se jih dotakne
Bistro oko
Dneva
(Zdi se da veljajo le še neke male besede
Ob katerih nevidni ostrini in grenčini
Se človek zaloten v gledanju
Začne vztrajno spraševati
Ali postaja manjši
Al’ se je začel
Povečevati
Tiste ogromne iz raznih bogoslovij
Klečeplazenja in liturgije
Praznih slavoslovij
So bitja letargije
In bitja
Poraznih
Prazno-
Slovij)
4.
Besede so v vsem vsebovane
Besede so torej vse a so tudi kot omejenost vsega dane
Edina beseda na katero čakanje ne mine
Je tista ki je vredna da prispe iz začetka Iz daljine
5.
A pravkar smo slišali nekaj novih besedí
A smo glej slišali take nove besede od katerih
Tudi ko so tiho izrečene vesoljstvo ječi
Besede o božjem prstu v sončnem križu
O mestu ki ga velja v sebi ustvariti
O vinogradniku in njegovem vinogradu
O plemeniti trti in njenih vitkih rozgah
Slišali smo besedo o žrecih in večnih vencih
O nekih ozkih vratih postavljenih pred naše noge
Slišali o skriti krivdi tistih zavitih v debele toge
O leglih krvi ki jih črna poguba preliva
Ob križu in kelihu ob paležu in pasjem laježu
So nove besede o novih in ostrih mečih
In čudnih ščitih odrešenja
Budnih za blodne bditelje
Za njihova hotenja in
Bedenja
Slišali smo torej besede te ki nam lahko
Kaj novega govoré
6.
Slišali smo glej zdaj nekaj novih besed
Kakršnih poprej nihče
Izrekel ni
Slišali smo besede o kruhu vsakdanjem:
Da je kruh treba dati vsakomur
Ki ga potrebuje
A naj se od zdaj ve da ni vse v
Kruhu tem:
Naj se ve resnica o kruhu
Sedanjem
7.
Do nas so prispele tudi skozi drobir
Te besede ustvarjene
Za čisti
Prepir
8.
On je govoril z glasnim in jasnim glasom
Da ničesar prav nikogar in prav pred nikomer ne skriva
Od takih besedí skoz usahlost in oholost in obilje
Iz pustih mladic zeleni jeleni in mlečki vzcveté
Tako govoril ni še nihče poprej
Da bi bile besede te na rano izrečene
Da rane celé
On je tako toplo in mehko pripovedoval
Kot da bi blagodejen pomladni dež škrebljal
V kakšni puščavi v temnega mraka goščavi
Tako na obali slanega morja kot v hramu
Tako na cesti kot na oljčni gori
Ko še nikjer zlatega žarka ko nikjer glasa
Ne petelina napovedanega ne ure nobene
V kateri bi se zaradi besed
Vznemirilo življenje
Vzvalovila
Masa
On je s svojo grenko besedo ne da bi uporabil meč in kopje
Postal žanjec
In snopje
On s svojo besedo krči poti
In pot odpre
Presvetli
9.
Tako še nihče tu na zemlji govoril ni
On nam torej govori ponižno brez laži
Včasih tudi silno Kot da švrka v bičem
Z medom nam tudi pelin v svoji čaši deli
Nikdar nas nihče pogostil ni s takim pitjem
Včasih silno govori kot da švrka v bičem
Tako nas le z bitjem besed
Straší
A ko se v govoru svojem včasih nasmeji
Nas z najtanjšo zlato struno iz tega smeha
Kdaj poboža
A kdaj
Pokorí
Tako še nihče
Govoril
Ni
10.
Tako govoreč vam jaz nisem nič govóril skozi svoje žitje
To kar sem vam glagolil je le moje telo in moje pitje
Besedo sem vam povel ki sem jo od drugega prejel
Povel le besedo tistega
Ki je skozme
Spregovóril
Slišali smo torej zdaj njegove besede
Kakršnih poprej nihče govóril ni
Zato blagor nam
In zato gorje
Nam
Ker tako še nihče
Govóril
Ni
Skozenj spregovoril je
Govor
Sam
11.
Skušal sem tu poiskati prave besede o Besedi
Poskušal podati primerno podobo za besedo človeka
Besedo o vsem tistem kar nas okrog nas
Od začetka tišči in na nas
Preži
Skušal sem vtisniti govor o Govoru
Ki v nas toži
In kriči
Na koncu
Nisem znal ne umel nič
Jaz
Pridanič
12.
(Na zadani poti sredi žarka in mraka
Na poti tvojega znaka
Dvomeč in
Skrušen
Se ponovno vračam
Globoko
Vase
Zrušen)
13.
Jaz še vedno torej ne vem kako
Naj ogovorim Te
Zato ostajam pri svojem ubogem
Be in Be
Be in
Be
14.
(O Bog
Odpusti mi
Ker sem komaj prišel
Tja od koder sem poln upanja šel)
*Radimlja je najbolj znana in najzanimivejša nekropola srednjeveške Bosne.
V starocerkvenoslovanskem jeziku:
**glagolati – govoriti
***az esam – jaz sem
