Kdo bi mogel zajeti v pesem vse, kar si?
Ošinem te z očesom, vidim in čutim tvoje veselje in moč.
Veliko težkega si morala premagati, da si postala, kar si.
Toplina žari iz tebe, odločnost in modrost, kakor da zunanjosti ni.
In res je ni, ker je preizkušena duša večja od telesa
in njegovih pomanjkljivosti.
Hoditi ne moreš, pa si si z modrostjo izborila roke in noge drugih.
Težko izgovarjaš besede, pa si se naučila
tisoč misli strniti v eno samo, polno tvojega življenja.
Vedno dobimo od tebe več, kot ti dajemo.
Sam sem se učil živeti iz knjig, ti pa iz življenja samega.
Priznam ti, dosegla si večjo modrost kot jaz.
Svetuješ mi, kadar sem v dvomih, včasih z eno samo besedo,
pa se v meni poležejo jeza, strah ali nemir.
In vedno mi rečeš: Kar pokliči me še!
DUH TOPLE MODRINE
Reka tiho modruje skozi mesto.
Ptice in drevesa ob bregu so na videz srečni.
Naše ljubezni hirajo v mukah, ne da bi vedeli zakaj.
Telo ne prinaša rešitev,
ne svet in ne kratkotrajna omama ljubezni.
Telesa bolijo. Čustva še bolj.
Duh tople modrine pa plava ves srečen
po neskončnih svobodnih planjavah.
Velik je, največji, večji od hiš in dreves,
od zemlje in od nebes.
Mir in toplina ga napolnjujeta,
vedno prišepne pravo modrost,
vredno človekove duše.
MODREC V DOMU STAREJŠIH
Počasi sedaš na stol in vstajaš z njega, vsak gib je čudež,
ki ga spremlja toplina tvojih copat in tople jopice.
In v srcu ti je toplo. Ljudje so okoli tebe,
polni svojih načrtov in stremljenj. Ti pa se rahlo nasmihaš,
ko veš, da večno je in da ostane le tisto, kar je hotel veliki Stvarnik
in da vse naše poti zgrešijo cilj, če si jih ni zamislil on.
Zato se sprostiš in tiho opazuješ vrvež nečimrnosti,
v katerem je toliko zrn ljubezni, žrtev in upanj!
Morda ti je dano, da čutiš ljudi;
da opaziš ali imajo kotičke ust obrnjene navzgor ali navzdol,
ali je smeh in svetloba v očeh ali so pogledi hudi in težki.
Kako lepo je vse to! Na svetu so velike množice ljudi,
Stvarnik je hotel, da se rojevajo in naseljujejo.
In ta mali košček sveta, ki ga živiš, in ki si ti,
je tako podoben vsemu v širnem svetu! Zato nikakor nisi sam.
Navkljub telesnim bolečinam si lahko odpočiješ,
v topli zavesti, da je tako, kot je, prav.
Laže boš sprejel svoj mali svet in več ti bo pomenilo vse,
kar se giblje in kar se dogaja. Počasnost odplakuje slabe misli,
zbranost ti pomaga, da si eno s samim seboj,
vdanost ti daje sidro, da tvoje ladje ne odnese nevihta.
In boš plul do izliva reke v čudovito čisto smaragdno morje.
NI TREBA, DA JE UMIRANJE ŽALOSTNO
Tvoje telo, ki ti je služilo vse življenje, mora čudežno ozdraveti.
Teže in teme se morajo sesuti v prah,
kar so po svoji naravi vedno bile.
Bolečine ljubezni morajo postati ljubezen bolečin,
ki te je edina privedla do tu, kjer si:
vdano zapuščaš ta svet, da boš lahko šel v pravega –
tam je tvoj dom.
Popotoval si po prostoru in času, zdaj te ne bosta več omejevala.
Strah je nepotreben, čeprav se ti zdi, da greš v neznano,
a tam ti bo vse znano; naenkrat se boš prebudil iz sanj.
Še vedno boš s svojimi ljubimi, le drugače;
kot angeli bomo, v varnem zavetju naših ljubezni.
Tvoje telo je umiralo že od tvojega rojstva
in srce je od krutosti sveta do tvoje nežne narave umiralo vse življenje.
Spomni se žarkov svetlobe, ki so te od časa do časa presvetlili,
vsako življenje jih prejme v razodetja;
dano nam je bilo mnogo vzponov na vrhove življenja,
ko smo ob svetih trenutkih radostni začutili oni svet.
Rad živiš, a ne boš zadržal niti trenutka do čudovitega prehoda,
ki ti ga pripravlja Stvarnik po svoji veliki modrosti in milosti.
Nobena žalost ni potrebna, ko se ptice selijo na jug
in gredo v kraje svetlega poletja.
CIKLAME NA OKENSKI POLICI
Najviše rastoči cvet odpira usta,
kot da mi hoče nekaj povedati.
In nešteto malih raste, vsi so še v popkih.
O, kako so srečni cvetovi,
ko jim je dano izpolnjevati njihovo poslanstvo!
Beli so, čisti, povedati mi hočejo, da so žejni ljubezni ...
Zdaj skupaj hrepenimo, začarani v kroge minevanja.
Cvet v ozadju je skoraj ovenel,
utrgati ga bom moral in ga odvreči med smeti:
Kdo bi doumel modrost, da mora vse živo umreti?
Beli cvetovi dihajo z menoj,
z menoj delijo molitev valovanj stvarstva,
ki nihajo iz ene v drugo, v tretjo, v novo obliko.
Vsi hrepenijo po veliki Moči,
ki ob nobeni smrti ne mine,
živo se veselijo, ko se počasi bližajo
najvišjemu končnemu cilju vseh in vsega.
LAHKO SE VESELIŠ
Srce imaš lahko potem, ko si se izpovedal,
priznal svojo nepopolnost in se pogovarjal z dobrim človekom,
odpre se čas za novo.
Dolgo si pripovedoval o sebi, nekdo te je poslušal,
slišal te je tihi jek zvezd in luna te je razumela.
Takrat je odpadel kamen, zavalil se je tja,
kjer bi že davno moral biti, ne pa na tvojem srcu.
Iščeš, kot po stari navadi, kaj ni prav, pa je vse prav,
v mavrici plavaš med ljudmi, ki so prav taki kot ti.
Življenje si soliš z mukami, ki jih ne poznaš le ti,
največ pa si jih prizadel sam sebi.
Čutiš žalost – kdo ve, od kod prihaja – a se bo spremenila v veselje.
Ljudje ti odpirajo okna – njihov svet je razsrediščen –
a vse je prav in znamenja nakazujejo zadoščenja.
Kolikor globlje vase si prišel, toliko polnejše je tvoje veselje,
ker žari in preveva stvari, dogodke in ljudi.
Počivaš. Veselje je v tebi, brez vidnih znamenj.
In čudežno rad imaš ljudi. Delaš, kar je prav, zmaguješ,
čeprav se svet vrti čisto po drugih oseh.
Lepota je povsod. Kakor čas poljublja reke in zelenje,
sonce, luno in noč, tako v vzporednem svetu rastejo besede.
Drevje ni duh, a zelenje je znamenje miru.
Zato se veseliš toplih noči in svoje hvaležnosti.
Tiho se vračaš domov, v palače toplega vsejaza.
MIR POD GLADINO
Šele v miru začutiš sladkost svojega nemira.
Vse živo se te dotakne s svojimi božajočimi rokami.
In bolečih zvokov je ravno prav,
nič več ti ne blešči, zagledaš se v čistih barvah.
Naravno ločuješ med zmernim in vsem,
kar je odveč. In ko potrpiš s seboj, postanejo
tvoja občutja in videnja prijetna.
Zastreš veke v tihi notranji mrak,
sam lahko uravnavaš glasnost petja ptic.
Počasi in tiho odpreš okna, ne verjameš hrupu s ceste
ne viharjem, ki jih lahko kadarkoli prepodiš iz svojih skrbi.
Opajaš se s svojimi mislimi, ki ti odkrivajo zaklade.
Vse prihaja od drugod. In prosiš, da bi lahko dajal.
Počasnost te ne boli več, saj so noči tako dolge,
da si lahko izmišljuješ imena zvezd, vsaka sveti le zate
in za tiste, ki jih čutijo. In se razlije mir kakor morje med nami,
in v to morje vidimo vsak sebi pod svojo gladino.
VDAJ SE
Nosi nas nevidna sila … kaj ni to ljubezen?
Zavrača naše misli, spreminja načrte, muči nas, da bi rastla …
O, vdaj se, človek, zvezde te poznajo,
Luna in Sonce že davno vesta za tvoj izziv.
Pognojen si in obdelan, cepljen in obrezan.
Kaj nisi razumel? Tako si nebogljen, kot prahec v vesolju,
pa te ljubezen ljubi in zaman se trudiš.
Prepusti se in zaupaj, moč ni tvoja, ista je, kot moč od zvezd.
Strah se umakne čistim mislim.
In da se očistijo, dolgo čakaj v miru, da se skaljena voda umiri.
Ne, trenutek! »Sedaj« je prevara. Sedi, umiri se in našel boš sebe v hipu.
Poti se razblinejo. Občutja varajo.
In postaneš svoboden od sebe, da bi nosil naprej,
kakor zvezde nosijo svojo pot in svoj obstoj.
Kako je lepo ob nekom dihati … ki ne govori … ki ne hoče.
Samo tiha lučka tli in nič ni nemogoče.
Čakam vihar. Oblaki že silijo v nebo. Vse bo drugače.
Tudi prav. A zdaj je lepo, zvezde so umirile svoj tek,
nobena ni zašla, čas bo prinesel hudo,
tiho se bo spremenilo vse in takrat boš tiho …
Veseli se trdih in težkih stvari. Minil je čas, ko si se bal.
Vse, kar živi, tudi trpi, zdaj veš, da bo bolelo, a boš stal.
V zvezde veruješ, v njihov lahen tek, a tudi v odrešenje.
Tvoj tihi jek in veselje sproščata sadove.
Zdaj silam prepuščaj, silam narave in duha,
da nosijo rojstva in grobove. Zvezde so mirne in čiste.
Naj te v viharjih nosi tok. Naj te po mukah rodi tvoj Bog.
